Tudi meni je bilo danes na teku se posebej vsec.
1/ Ko sem ze mislila, da bom zaradi casovnega limita organizatorja morala teci samo 4 km ( in sem se ze zacela sekirati, da bo moj danasnji trening pomanjkljiv), me je resila Pia, ki me je
'skoraj nadrla': a nisi rekla, da gres 13

zato sem se opogumila za nadaljevanje teka na 13 km. Pia, hvala
2/ Kmalu sem ugotovila, da nisem edina cez limit, torej - pa kaj potem?
3/ Mirno sem lahko cofotala cez luze, blato se je veselo lepilo name, voda, ki sem jo zajemala v superge, je komaj sproti odtekala, ampak bilo je super, cesa takega se nisem dozivela na teku. Pred pol leta najbrz niti na sprehod ne bi sla v takem dezju

!
4/ Kmalu po 4. km se je za mano ( ni bilo prvic, ker sem ze spet bila zadnja na progi

) pojavil skrbni mladenic na kolesu - verjetno mlajsi kot moj sin - in me opozarjal na luze in usmerjal na progi. Hotela sem ga poslati naprej, pa se ni pustil odgnati, ces da je zadolzen, da se komu na progi kaj ne zgodi! Tudi OK!
5/ Super je bilo, ko sem zavila na del proge cisto ob bregu Save, pa sem od blizu lahko videla, kako deroca in blatna je reka.
6/ Par, ki je tekel pred mano, mi je bil vedno blize, se posebej, ker je imel gospod iz minute v minuto tezje hlacnice svoje trenirke, tako da mu je mladenic na kolesu predlagal, naj jih slece in ozame in si jih celo priveze z vrvico od startne stevilke. Verjetno je nasvet uposteval, ker sem potem jaz tekla vstric z njegovo gospo skoraj do cilja.
7/ Torej - ceprav tudi jaz v otroskih letih nisem smela cofotati po luzah in blatu, mislim, da nikoli ni prepozno, mama pa itak ne bo izvedela, prehladila pa se tudi ne bom !
Pia, se enkrat hvala
