48 ur-ultramaraton Balatonfured 06.05.-08.05.2011-poročilo
OdgovorObjavljeno:09 Maj 2011, 08:09
Najprej najlepša hvala vsem za vzpodbudo!
Sam sem odšel na to tekmo z enim samim ciljem, da naredim enkrat na kakšni tekmi 200 km. Po dvakratnem neuspehu na klasičnem Balatonu sem se tokrat lotil tekme previdno, da še enkrat ne pustim kosti sredi ceste
Samo tekmovališče je postavljeno v kampu, ob jezeru tik ob trasi 212 kilometerskega Balatona. Krog je meril 900 m, podlaga asfaltna z nekaj manjših grbin. Zavojev je bilo kar nekaj, nekaterim so odgovarjali ,drugim ne.
Dobrih 10 m od proge smo imeli tekmovalci na razpolago velike socialistične lesene bungalove. Dve dvoposteljni sobi, dnevna soba, kuhinja, jedilnica, stranišče in kopalnica s tušem. Kakšnih 40 do 50 kvadratov. Oprema ni bila slaba, edino odeje so bile še iz časa Stalina . Majhne in težke. Ko sem se zvečer zavlekel najprej v spalno vrečo, nato pa pokril z oddejo je bilo ravno prav. Edino glave nisi smel preveč držati zunaj, da te ni zazeblo v ušesa
Bungalov je oba dneva deloval kot odličen hladilnik, tako, da pravi hladilnik skoraj ni bil potreben. Hladno pivo si lahko dobil tudi direktno ven iz omare
V glavnem vse kar si potreboval je bilo vedno na dosegu roke. Vroč tuš, postelja in prava turška kava so bili tako stalno na razpolago, kar pa je seveda predstavljalo svojevrstno past…
No pa dovolj o počitnicah , gremo raje malo na tekmo.
Startali smo ob 12 opoldne. Prvih par urc je minilo hitro, tudi kilometri so se kar nabirali. Dokaj hitro sem moral prvič zamenjati copate, ker so me prvi grdo nabili v oba palca. Čez dan je bilo kar ugodno vreme, dokler ni prišel večer.
Že okrog 20h se je močno ohladilo. Nase navlečem kar trojne dolge rokave in tanjše tekaške rokavice, vendar čez kakšno uro skoraj ne čutim več rok, zato navlečem gor še ene debele zimske rokavice. Veliko tekačev je čez noč nosilo tudi bunde in zimske kape, saj se je proti jutru temperatura spustila do ničle.
V mrazu je volja do teka hitro popustila, zato sem ob 23 h že izpod tuša in zavit v vse mogoče zmrzujem v postelji
. Po 88 kilometrih se tolažim, da je časa za 200 še dovolj.
Ponoči pravega spanca ni, bolj dremež. Parkrat vstanem in pokukam skozi okno. Tekačev na stezi je malo, mraz pritiska, bližje je nazaj v toplo posteljo kot na stezo
Okrog 6h se po obilnem zajtrku le spravim ven.
Kar nekaj časa rabim, da se mašinca spet zalaufa. Kmalu pa se je treba preobleči v kratka oblačila. Tako kot je bilo ponoči mrzlo je čez dan žgalo. V senci sicer samo 23 stopinj, na stezi pa pekel. Kljub temu pa eni tečejo nonstop samo v dolgih oblačilih.
Malo hoje, malo teka in v prvih 24.urah se nabere 135 km. Ni veliko, pa vendar dovolj, da se naslednji dan prebijem do 200. Do večera pridno nabiram kilometre, potihoma računam, da bi do polnoči lahko naredil tudi 200. Potem bi ostalo še debelih 12 ur za kakšen kilometer ali pa počitek. Žal tudi z drugimi copati nisem imel sreče. Levi palec mi še dodatno nabije in ožuli na pregibu med nohtom in kožo. Grdo in boleče. Šepam, preklinjam in ob pol desetih zvečer po 177 kilometrih spet padem v posteljo. Miro, ki je tudi preživljal svoje krize je daleč za menoj,nekje okrog 150. kilometra. Vendar se njemu nebo odpre ponoči in jih do jutra našiba okrog 194.
Noč je spet hladna, vendar veliko znosnejša kot prejšnja. Zjutraj na debelo oblepim palec in malo pred šesto uro spet na stezo. Miro v debeli rjavi bundi spominja na medeveda, ki se odpravlja k zimskemu počitku. Čez noč si je z velikega zaostanka nabral kar 17 km prednosti.
Skupaj narediva še nekaj krogov, nato on v posteljo, jaz pa v lov za 200 kilometri.
Jutro je fantastično, oblačno, stisnem zobe in tečem. Hitro pade 200, vendar mi je Sebi prejšnji dan zabičala, da moram narediti 212 km kot znaša razdalja ultrabalatona. Kmalu se nabere za 214 km, Zdenka (Mirotova žena) pove, da je kavica na mizi, čemur se seveda ne morem upreti. Medtem se spravi na progo tudi Miro in pridno nabira kilometre. Midva z Zdenko kramljava. Vmes se ohladi in vsipa dež. Pihati začne močan veter. Ne vleče me ven. Do konca je še slaba ura. Dež hvalabogu nato poneha, zato nazaj na progi in narediti še nekaj kilometrov. Malo pred koncem dobimo bambusove palice s svojo startno številko, točno opoldne pa sirena in konec. Dobrih 220 km in zadovoljstvo, da sem končno le naredil to kar sem si želel.
Tek v krogu ima svojo specifiko, malo drugačno od cestnega teka, kjer veš, da moraš naprej, da ni postelje, tuša in časa za počitek. Za kakšen boljši rezultat je 7 ur počitka vsako noč veliko preveč. Ostala pa je vsekakor ena pozitivna izkušnja več.
Še na kratko o organizaciji:
Okolje za tekmo je bilo odlično, okrepčevalnica organizatorja dobro založena, edino topli obroki bi lahko bili kvalitetnejši. Ničesar mi ni manjkalo za kar je poskrbela tudi Mirotova žena Zdenka. Hvala ji za vso skrb in strežbo med tekmo.
Med tekom vidiš marsikaj. Sploh med tistimi 6 dnevnimi tekači, ki so zgodba zase in jih lahko samo občudujem. Indijec, ki je vse dneve samo hodil, angležinja, ki je kdove zakaj jokala več kot eno uro skupaj, me kasneje spraševala katerega dne smo, potem pa spet tekla dalje kot, da se ni zgodilo nič. Tekač brez ene roke si je zavezal navadne vezalke z eno roko enako hitro kot jaz. Pa za konec še obraz organizatorja, ki je samo čudno gledal, ko sem mu eno uro po tekmi povedal, da bova z Mirotom sedaj še vozila do doma. Pa kaj je bilo še tistih 250 km do doma v primerjavi z večnostjo
P.s Prvič v življenju sem videl, da nekdo tovori na tekmo 15 kilogramski podstavek za drog za zastavo
Nekaj utrinkov..:
http://www.youtube.com/watch?v=nmAHhUpmpWc
Sam sem odšel na to tekmo z enim samim ciljem, da naredim enkrat na kakšni tekmi 200 km. Po dvakratnem neuspehu na klasičnem Balatonu sem se tokrat lotil tekme previdno, da še enkrat ne pustim kosti sredi ceste
Samo tekmovališče je postavljeno v kampu, ob jezeru tik ob trasi 212 kilometerskega Balatona. Krog je meril 900 m, podlaga asfaltna z nekaj manjših grbin. Zavojev je bilo kar nekaj, nekaterim so odgovarjali ,drugim ne.
Dobrih 10 m od proge smo imeli tekmovalci na razpolago velike socialistične lesene bungalove. Dve dvoposteljni sobi, dnevna soba, kuhinja, jedilnica, stranišče in kopalnica s tušem. Kakšnih 40 do 50 kvadratov. Oprema ni bila slaba, edino odeje so bile še iz časa Stalina
. Majhne in težke. Ko sem se zvečer zavlekel najprej v spalno vrečo, nato pa pokril z oddejo je bilo ravno prav. Edino glave nisi smel preveč držati zunaj, da te ni zazeblo v ušesa Bungalov je oba dneva deloval kot odličen hladilnik, tako, da pravi hladilnik skoraj ni bil potreben. Hladno pivo si lahko dobil tudi direktno ven iz omare
V glavnem vse kar si potreboval je bilo vedno na dosegu roke. Vroč tuš, postelja in prava turška kava so bili tako stalno na razpolago, kar pa je seveda predstavljalo svojevrstno past…
No pa dovolj o počitnicah , gremo raje malo na tekmo.
Startali smo ob 12 opoldne. Prvih par urc je minilo hitro, tudi kilometri so se kar nabirali. Dokaj hitro sem moral prvič zamenjati copate, ker so me prvi grdo nabili v oba palca. Čez dan je bilo kar ugodno vreme, dokler ni prišel večer.
Že okrog 20h se je močno ohladilo. Nase navlečem kar trojne dolge rokave in tanjše tekaške rokavice, vendar čez kakšno uro skoraj ne čutim več rok, zato navlečem gor še ene debele zimske rokavice. Veliko tekačev je čez noč nosilo tudi bunde in zimske kape, saj se je proti jutru temperatura spustila do ničle.
V mrazu je volja do teka hitro popustila, zato sem ob 23 h že izpod tuša in zavit v vse mogoče zmrzujem v postelji
. Po 88 kilometrih se tolažim, da je časa za 200 še dovolj.Ponoči pravega spanca ni, bolj dremež. Parkrat vstanem in pokukam skozi okno. Tekačev na stezi je malo, mraz pritiska, bližje je nazaj v toplo posteljo kot na stezo
Okrog 6h se po obilnem zajtrku le spravim ven.
Kar nekaj časa rabim, da se mašinca spet zalaufa. Kmalu pa se je treba preobleči v kratka oblačila. Tako kot je bilo ponoči mrzlo je čez dan žgalo. V senci sicer samo 23 stopinj, na stezi pa pekel. Kljub temu pa eni tečejo nonstop samo v dolgih oblačilih.
Malo hoje, malo teka in v prvih 24.urah se nabere 135 km. Ni veliko, pa vendar dovolj, da se naslednji dan prebijem do 200. Do večera pridno nabiram kilometre, potihoma računam, da bi do polnoči lahko naredil tudi 200. Potem bi ostalo še debelih 12 ur za kakšen kilometer ali pa počitek. Žal tudi z drugimi copati nisem imel sreče. Levi palec mi še dodatno nabije in ožuli na pregibu med nohtom in kožo. Grdo in boleče. Šepam, preklinjam in ob pol desetih zvečer po 177 kilometrih spet padem v posteljo. Miro, ki je tudi preživljal svoje krize je daleč za menoj,nekje okrog 150. kilometra. Vendar se njemu nebo odpre ponoči in jih do jutra našiba okrog 194.
Noč je spet hladna, vendar veliko znosnejša kot prejšnja. Zjutraj na debelo oblepim palec in malo pred šesto uro spet na stezo. Miro v debeli rjavi bundi spominja na medeveda, ki se odpravlja k zimskemu počitku. Čez noč si je z velikega zaostanka nabral kar 17 km prednosti.
Skupaj narediva še nekaj krogov, nato on v posteljo, jaz pa v lov za 200 kilometri.
Jutro je fantastično, oblačno, stisnem zobe in tečem. Hitro pade 200, vendar mi je Sebi prejšnji dan zabičala, da moram narediti 212 km kot znaša razdalja ultrabalatona. Kmalu se nabere za 214 km, Zdenka (Mirotova žena) pove, da je kavica na mizi, čemur se seveda ne morem upreti. Medtem se spravi na progo tudi Miro in pridno nabira kilometre. Midva z Zdenko kramljava. Vmes se ohladi in vsipa dež. Pihati začne močan veter. Ne vleče me ven. Do konca je še slaba ura. Dež hvalabogu nato poneha, zato nazaj na progi in narediti še nekaj kilometrov. Malo pred koncem dobimo bambusove palice s svojo startno številko, točno opoldne pa sirena in konec. Dobrih 220 km in zadovoljstvo, da sem končno le naredil to kar sem si želel.
Tek v krogu ima svojo specifiko, malo drugačno od cestnega teka, kjer veš, da moraš naprej, da ni postelje, tuša in časa za počitek. Za kakšen boljši rezultat je 7 ur počitka vsako noč veliko preveč. Ostala pa je vsekakor ena pozitivna izkušnja več.
Še na kratko o organizaciji:
Okolje za tekmo je bilo odlično, okrepčevalnica organizatorja dobro založena, edino topli obroki bi lahko bili kvalitetnejši. Ničesar mi ni manjkalo za kar je poskrbela tudi Mirotova žena Zdenka. Hvala ji za vso skrb in strežbo med tekmo.
Med tekom vidiš marsikaj. Sploh med tistimi 6 dnevnimi tekači, ki so zgodba zase in jih lahko samo občudujem. Indijec, ki je vse dneve samo hodil, angležinja, ki je kdove zakaj jokala več kot eno uro skupaj, me kasneje spraševala katerega dne smo, potem pa spet tekla dalje kot, da se ni zgodilo nič. Tekač brez ene roke si je zavezal navadne vezalke z eno roko enako hitro kot jaz. Pa za konec še obraz organizatorja, ki je samo čudno gledal, ko sem mu eno uro po tekmi povedal, da bova z Mirotom sedaj še vozila do doma. Pa kaj je bilo še tistih 250 km do doma v primerjavi z večnostjo
P.s Prvič v življenju sem videl, da nekdo tovori na tekmo 15 kilogramski podstavek za drog za zastavo
Nekaj utrinkov..:
http://www.youtube.com/watch?v=nmAHhUpmpWc
