Tekaški forum

Tek sreče. Čudovita dogodivščina. Krasna družba. Neverjetna energija, ki te enostavno vleče. Hvala vsem udeležencem in vsem spremljevalcem. Od vsakega sem prejel kanček energije, ki mi je dajala krila. Hvala tudi vem, ki ste mi telepatsko pošiljali pozitivno energijo. Brez vseh teh stvari je takšen podvig skoraj utopija. Seveda pa še posebej vsa čast vsem, ki ste se lotili teka in v skupni mozaik prispevali kroge.

Tek sreče sicer upravičeno nosi ime rekreativni tek, ampak pustimo podrobnosti, v celoti gledano se je stvar iztekla pozitivno. Presenetilo pa me je obnašanje voznikov na Grosupeljskih ulicah!!! Katastrofa. Nimam besed. Šola, območje omejene hitrosti 30 km/h. Človek bi pričakoval od voznikov vsaj pozornost na dogajanje na cesti. Da ne omenjam hitrosti vozil…. Kot da so na stezi formule ena. .. Še posebej pa si »medaljo« zasluži gospodična, ki naju je z Olgo namerno skušala povoziti, oziroma izriniti iz vozišča, čeprav sva tekla po beli stranski črti!!'? Že celo svoje življenje se ukvarjam s prometno varnostjo ampak tole me je pa podrlo. Ali »slovenčki« res nimamo nič v glavah??

Za start na tem teku sem se odločil po polomiji na formaratonu. Tam mi telo enostavno ni dopuščalo kaj več. Sem se pa trudi do konca. Za Grosuplje sem si zadal cilj 200 km in uvrstitev med prvih 5. V ta namen sem si izdelal zelo natančen načrt. Izdelava načrta je bila namenjena tudi temu, da se kot pretežno zelo impulziven tekač, preizkusim po vnaprej pripravljeni formuli. Ugotovil, oz. potrdil sem, da nisem človek pravil. Časovni plani, v naprej izračunani tempi, predvidene dolžine počitkov. Brez veze. Poslušanje telesa v konkretnem času je moja formula za uspeh. Že v prvih 19 krogih sem šel izven načrtov. Potem se je stemnilo in na moj »plonk cegelc« niti nisem videl več. Ampak mi niti ni bilo potrebno gledati, ker sem že na pamet vedel, da sem izven plana in da naj kar pozabim na načrtovane pavze, če hočem doseči cilj.

Torej sem tekel po občutku in po počutju. Prvi del, do nevihte je bil zame precej težak. Vročina in sopara mi ne odgovarjata. In po pravici povedano sem nestrpno čakal, da se ulije in da dež in veter spereta soparno ozračje, nasičeno s cvetnim prahom trave. In res se je zgodilo, sicer bi zadoščalo v mnogo manjši količini in intenzivnosti, ampak meni je vseeno ustrezalo. V času nevihte sem letel kot »sneta sekira«. Prebujanja jutra, ob še vedno intenzivnem dežju in vetru, je tudi mene streslo, do kosti. Sreča, da sem imel s sabo dovolj oblačil. Preoblačenje v suha oblačila in nepremočljivi anorak so me ponovno ogreli. Nadaljevanje teka je sledilo v družbi Primoža in v prijetni debati.

Ko se je na nebu sramežljivo prikazal sonček mi je moja draga Olga prinesla iz trgovine sveže pečen sirov burek. Prilegal se je zelo. Poleg obilnega sendviča zvečer okrog osme ure in poleg dokaj rednega jemanja napolitank in sladkorja na okrepčevalnicah (seveda zgolj takrat ko so organizatorji bili na stojnicah) je to bila edina moja hrana. V hrano prištevam še Cocacolo, ki sem jo spil 4 litre. Od tekočine sem pil zgolj vodo in sicer blizu 12 litrov. Na cca vsakih 15 krogov, pa sem pod jezik za slabo minuto vtaknil košček himalajske soli.

Med zajtrkom, ki sem ga opravil kar med kroženjem, se mi je na pridružila Olga, skupaj sva odtekla 13 krogov. Priznam bil sem v krizi in če mi ne bi držala tempa bi najbrž shodil. Med kroženjem sva malo preračunavala kako mi uspeva doseganje cilja 200 km. In še dobro, da sva se lotila te teme. Ne vem od kje sem imel jaz v glavi, da za 200 km zadostuje 119 krogov. Skoraj sva se spričkala in na koncu sem moral priznati poraz in svojo zmoto. Kalkulator na mobitelu je pokazal 121. Vse mi je padlo dol. Po mojih izračunih bi v času, ki sem ga imel na razpolago in glede na moje stanje zmogel zelo na tesno 119 krogov in nič več. Posledica tega je bila, da sva dva kroga skoraj v celoti prehodila. Motivacija je padla. Po 13 krogu si je Olga zaželela malo počitka meni pa je pred odhodom na počitek prišepnila še lahko dosežeš cilj…. Časovno se izide.

V naslednjem krogu sem v neprespani glavi, ki je bila že precej omotična od naporov, ponovno preračunal preostale kroge do 200 in čas, ki mi je ostal. Dejansko je bilo izvedljivo. Samo nekoliko je treba pospešiti. In sem zagrizel. V naslednjih 14 krogih sem v vsakem krogu pridelal minuto prednosti, glede na čase, ki sva jih skupaj tekla z Olgo. Gledal sem samo na čase posameznega kroga in nisem razmišljal o ničemer drugem. Uspelo mi je pridelati toliko, da sem zadnji dve uri in pol lahko malenkostno popusti, ampak do konca je bilo treba delati. In se je splačalo….

Za konec pa še nekaj o obutvi. Seveda se nisem izneveril moji obutvi, oziroma moja obutev se ni izneverila meni. VIVO-tke so se obnesle čudovito. Malo me je sicer skrbelo, ker se mi je nekaj časa nazaj v desnem stopalu na zgornjem delu pojavljala rahla bolečina in zato sem za vsak slučaj v kleti poiskal stare Brookske in jih vtaknil v prtljažnik avta. Nisem jih potreboval. Ne glede na to, da sem se med tekmo 4 x preoblekel, nogavic in copat nisem zamenjal. Tudi zjutraj ko so bile popolnoma premočene so ostale na mojih nogah. Danes so moji gležnji, kolena in kolki popolnoma brez bolečin. Na splošno nimam prevelikega muskelfibra in celo po stopnicah hodim dokaj normalno. Edina posledica, ki je nastala na mojih nogah je en velik žulj na robu prednjega dela desnega podplata, za katerega pa med tekom sploh nisem vedel, da obstaja. Šele zvečer, ko sem se sezul sem opazil grozno izgledajočo tvorbo, ki ni nič bolela.

Bravo EČO vidim, da si se 100% vrnil med taboljše ULTRAŠE

Za vse je kriv Vogau, odstop zaradi prehlada, posledično pa bolniška z antibiotiki. Pa ne, da mi je bolniška pomagala, prav nasprotno, antibiotiki niso prijeli tri dni, tako da sem bil že prav tečen, naslednji dan pa se je vse obrnilo in čez dva dni sem bil že čisto dober. Zaradi tega sem tudi izpustil Radence, kar se je glede na vročino izkazalo za pametno odločitev. Pogled pa je bil usmerjen naprej proti Grosuplju. Najprej sem imel v planu teči samo čez noč, da nekako dobim občutek, kako je teči ponoči, ko pa je vremenska napoved kazala na dež in ohladitve, se je v mojih možganih vedno bolj porajala zamisel, da poskusim preteči mojih prvih 100 km. Občutek sem imel, da bi znalo biti časa več kot dovolj, vprašnje je bilo le, kaj bo reklo moje telo, glavo sem tako ali tako prepričal, da bo šlo.

V četrtek zvečer pakiranje. S seboj sem vzel, kot je rekla Marjetka, več stvari, kot da bi šel za 10 dni na morje. A od doma sem v petek popoldan odšel z občutkom, da imam raje zraven kakšen kos oblačila več, kot manj, čeprav se je na koncu pokazalo, da sem doma pozabil dolge hlače. Še dobro, da sem imel s seboj trenerko, pa tudi pižame nisem pozabil

Prihod v Grosuplje in postavitev baznega tabora, ki je praktično skorajda obvezena oprema za vse tekače, ki nameravajo teči ves čas.

Eni smo šotore izkoristili za spanje, drugi samo za počitek, tretji pa so ga uporabljali predvsem kot spalnico za svojo spremljevalno ekipo. Nekateri pa so prišli samo z nekaj flašami mineralne vode, cocaolo in izotoničnim napitkom, aja, pa par ploščic kitekat čokoladic je imel s seboj. To slednje velja Zajca, zmagovalca dirke, ki se je po končanih 24 urah teka in 214 pretečenih km, prvič usedel na stol. Res je neverjeten. Smo ga na koncu tudi krstili, kot se za zmagovalca spodobi, žal pa šampanjca ni bilo pri roki.



Začelo se je zelo nenavadno, tako kot pač je nenavaden sam tek, več ali manj smo še vsi nekaj pripravljali v baznih taborih, ko kar naenkrat slišimo odštevanje: 5… 4… madonca, čisto smo igubili občutek za čas, zato smo se na hitro pobasali in na štart. Sam nisem uspel niti vklopiti Garmina, ko smo že stekli. Sicer pa sva se v prvi krog podala skupaj z Rafom. Izkazal se je za odličnega turističnega vodiča; tukaj je ta bife, tukaj trgovina, tam slaščičarna, pa čevapčičarna… iz slednje je najbolj dišalo in ni mi bilo najbolj jasno, kako se bo dalo ob takšnih dišavah teči celih 24 ur

Prvi krogi so bili namenjeni bolj ogrevanju, čeprav so ga tisti najboljši že kar šibali na polno, meni pa nikakor ni steklo, tudi sopara je naredila svoje. Tudi naslednji krogi niso bili nič boljši, očitno mi je prehlad vzel veliko moči. Sicer mi je šlo, a vse skupaj bolj počasi. Tisti mini hribček, ki smo ga vsi počasnejši tekači prehodili, no, tudi hitrejši so ga na koncu, mi je prav odgovarjal, sem se lahko v vsakem krogu vsaj malo spočil. Divjal torej nisem, zavedal sem se, da je do konca še zelo dolgo, sicer pa tudi če bi hotel, ne bi šlo kaj dosti hitreje. Na začetku sem se za okrepčilo ustavljaljal na tri do štiri kroge, kasneje seveda pogosteje. Čas je kar mineval, z nočjo sem vzel tudi svoj mp3 in glasba je postala moj zaveznik.

Po opravljenem maratonu, po dobrih šestih urah, pa mi je steklo, sicer kot sem potem ugotovil doma, ni šlo nič kaj hitreje, a tekel sem lažje in takrat je padla odločitev, da bom tekel vso noč, če le ne bo preveč deževalo. Sicer sem najprej imel v planu, da tečem do dveh ponoči, pol pa bi šel spat za par uric. Pa se je zgodilo slednje. Najprej nekaj kapljic nato pa se je vlilo in to ravno takrat, ko sklenem, da bom še vztrajal, dokler ne bo začelo močneje deževat. Potem pa se naenkrat vlije, v trenutku sem moker do kože, do baze pa še dober km. Vse, kar je bilo na meni, je bilo mokro, da o supergah sploh ne govorim, kot da se je odprlo nebo. Edina logična odločitev je bila, da zaključim s tekom in po dobrih osmih urah in 54 km grem spat, v šotor seveda.

Najprej v pižamo, potem pa se mi je prilegla večerja v obliki skutinih palačink. Zaspat kar nisem mogel, ob močnem dežju je grmelo in pihalo. Naenkrat zaslišim Mirota, ki je bil moj sosed, kako popravlja svoj šotor, kateremu je veter izruval kline. Pogledam pri sebi in na levi strani vidim, da je klin izruvalo tudi meni. Pa nisem šel popravit, kdo pa bo šel v takem dežju ven, saj zunaj tudi nihče ne teče, si mislim in zaspim.

Ob šestih zjutraj se zbudim, še vedno dežuje, in ugotovim, da je moj vzglavnik čisto moker. Ok, si mislim, pri takem nalivu ni čudmo, da je šotor popustil dežnim kapljam, potem pa ugotovim, da mi je premočilo pri zračniku šotora. Na mobilnem telefonu pogledam radarsko sliko padavin, ki kaže, da bo še kar nekaj ur deževalo. Vseeno se oblečem in grem ven, kjer presenečen ugotovim, da nekateri kar tečejo. Tekli so celo noč, tudi ob najhujši nevihti, ostal sem brez besed. Sam se odločim, da bom konec dežja pričakal kar v avtu. Zavijem se v spalko in bilo mi je tako lepo in tako toplo.

Potem je dež počasi pojenjal, jaz pa sem postal jezen, res jezen, ker bo treba naprej. Resnično težko sem se spravil iz mojega toplega brloga. Oblečem se in ker še dežuje, vzamem marelo

Še predno pa se spravim na progo ugotovim, da ne dežuje več. Marelo pospravim in grem. Noge boleče, sploh stegna so bolela, a po dveh krogih hoje je že veliko bolje. Nato se mi priključi Miro in teče z menoj. Sam sem nekako že dvomil o moji prvi stotki, a Miro je na hitro preračunal, da je časa še čisto dovolj. Njegova spodbuda mi je pomagala, nisem več dvomil vase in lepo družno sva tekla naslednjih 30 km, ko so meni popustile moči . Ni šlo več, to je bil v resnici moj limit. Naslednjih 15 km se je vleklo in nikakor ni bilo videti konca, šlo je že na čisto rezervo. Večinoma samo hoja, z obveznim postankom v vsakem krogu. Enkrat vmes se vsedem na stol in nato komaj vstanem. Krogi se vlečejo, končno pa le pride zadnji krog. Takrat pa skorajda šok. Vmes mi je namreč glede na podatke iz mojega Garmina, Timingova ura pokazala dva kroga premalo, kar sem tudi reklamiral pri časomerilcih, ki so moj rezultat popravili. Takrat pride do mene Tadej iz Timinga in mi pravi,da je pregledal vse moje vmesne časa in da vse štima, tako da imam sedaj vpisana dva kroga preveč. Šok. Glede na to, da je moj Garmin po 14 urah odpovedal, nisva mogla takoj preveriti, kje je napaka, jaz pa se odločim, sicer s težkim srcem, da naredim še dva dodatna kroga, za vsak slučaj. Časa je bilo še sicer več kot dovolj, le jaz sem skorajda že omagal. Noge so bile zelo težke, komaj sem se premikal in prihod v cilj po uradnih 101 km je bil pravo olajšanje. Klic domov, da mi je uspelo, nekaj solzic sreče in vsega je bilo konec, dobro uro pred iztekom teka.



Nato je sledilo podiranje baznega tabora. Hvala Rosiju za pomoč, brez njega mi ne bi uspelo

Končni rezultat: boleče noge, en majhen žulj na desnem podplatu ter veliko zadovoljstvo, da mi je uspelo

Na koncu se je izkazalo, da so bili Timingovi rezultati čisto pravi. Moj Garmin je prištel dva kroga zraven, eden se je zgodil deset metrov, drugi pa na štartno ciljni črti. Zakaj, pojma nimam, čisto možno pa je, da sem oba kroga sprožil čisto nenamerno sam.

Hvala Tadeju, saj bi mi brez njega zmanjkalo dobrih 3,2 km do moje prve stotke…

Madonca, Vreme, takle report pa človeku da eno veselje do življenja, teka, pisanja, spanja... Spoštovanje tebi, Zajcu, Rafu in vsem, ki ste pretekli to grosupeljsko avanturo!

Čestitke vsem ki ste se spopadli s 24 urami posebej pa članom kluba 200.
vsa čast

Saj v bistvu nimam kaj dodati, ampak vseeno se bi opravičil v imenu domorodcev za nekulturne voznike, ki dirjajo in ne upoštevajo pravil, pa čeprav vsi vedo, da je konec maja ta prireditev in so zato še bolj drzni ali pa dokazujejo svojo majhnost. Tudi meni so hupali in celo neprimerne besede so uporabljali, ampak zgleda, da pač je to del nas, oziroma si želim, da bo enkrat drugače. Škoda ker providia ni bila celo noč prisotna, v petek, ker takrat, ko je bila ni bilo teh norcev nikjer.
Tudi hišnik ji bo slišal, ker ni odpril tistih vrat pri igrišču in je to nalogo morala narediti ravnateljica Janja in se ji v imenu vseh tekačev zahvaljujem, ker bi bilo drugače bolj nevarno, kot je bilo. Seveda bom urgiral za drugo leto, da se vsaj na ciljni ravnini postavi dodatna lampa, ker je ponoči res bilo preveč temno, ampak to so sladke skrbi.
S svojim tekom sem zadovoljen, ker mi je šlo po planu in končno brez kakih dodatnih zapletov, ki so mi grenili življenje na zadnjih dveh prireditvah. Dežja je bilo res preveč in sem moral končati malo prej, kot sem mislil, ampak bo drugo leto bolše, ker pač vsega dobrega, ne smeš spraviti v eno sezono.

Čestitke tekačem za dosežene kilometre in tudi vsem ostalim za soporte

Fotke:

http://www.atletskiklubspela.si/?PID=3&CID=251&O=46

Bravo... enkratno, čestitke vsem, še posebno tistim iz kluba 200 , pa kluba 100 .....
Odlični rezultati, dolgo vztrajanje na progi, pa še pisanje............

Končno mi je uspelo strniti nekaj misli...

http://www.davidkadunc.si/tek-srece-2011-24ur-porocilo/

malo pozno, ampak iz srca, čestitke vsem za pretečene kilometre. Strašni ste.
Jaz lahko smao ponižnio sklonim glavo in se vam priklonim.
Bravo.