7.gorski tek na Špičasti vrh- POROČILO
OdgovorObjavljeno:05 Jun 2011, 15:48
V tem letu sem se danes udeležila svojega prvega gorskega teka.
To je bil 7. gorski tek na Špičasti vrh. To je tam, kamor najbrž nikoli ne bi šla, če tam tekme ne bi bilo. No ja, skoraj Bogu za hrbtom.
V dobrih 4 km smo premagali 400 m višine.
In ker je bil to moj prvi gorski tek, si privoščim svoje prvo letošnje poročilo.
Pa ga ne bi bilo. Če bi bil to en tak, klasičen tek. Pa ni bil.
Kot prvo naj napišem, da smo se na startu pojavili vsi, bilo nas je po mojem okrog 50,ne vem točno, nisem štela, ki smo delovali skupaj kot ena sama družina. Zares družina!
Tako s Simonom, zmagovalcem, tako z mano, ki sem v cilj prisopihala na repu družinice, si se lahko brez kakršnihkoli napetosti pogovarjal, se zabaval, si kaj koristnega ali morda tudi brezveznega povedal, se iz srca nasmejal… še Italijani so bili naši, domači. Vsaj jaz nisem imela občutka, da bi se kdorkoli obremenjeval s tem, kdo bo koga, kakšni bojo časi, ali bom tega, ali bom onega….
Da smo prišli v Zadlog na domačijo Pr Bizarju, kjer so se domačini že pri vpisu potrudili v nulo in nas stregli iz vseh strani z vsem mogočim, sem zagotovo napisala že vsa leta nazaj.
Že ob vpisu smo si lahko ogledali fotografije, ki so lepo pokazale, da lanskega meseca septembra, ko so našo deželo zajele stoletne vode, tam ne bi imeli kaj početi.
Prijavna lopa in domačija so bili deset dni povsem odrezani od sveta, da pa je voda splahnila, so morali domačini čakati kar tri tedne. In za božič spet poplave, ko so se vode za hvala lepa še spremenile v ledene drsalnice.
In potem pride mesec junij, ko jim ogrci žrejo pašnike in ko pride na vrsto tek ter se domačini potrudijo v nulo, kot da se jim ni nič zgodilo. Kapo dol!
No, bejžmo k teku. Vreme se je nekam kisalo, en cajt je sijalo sonce, en cajt se je skrivalo za oblake. Nekaj so se menili o nevihtah, a v sebi sem imela, da opravim s to tekmo, ki ni prehuda, pa naj bo kar če. Pa čeprav se mi tam zadaj, globoko v meni nekaj upira zadnje čase hodit na tekme. Po pravici povedano, bi šla vsakič na tekmo, če bi 100% vedela, da bom zadnja. A, ko vidim tiste tri, štiri tekmovalce, za katere nekako vem, da jih lahko šišam, pole me kar nekaj blokira in se mi kar hkrati ne da – tekmovat. Pa tudi, če si še ne vem kako rečem, da se ne bom obremenjevala s tem, nekaj višjega te vseeno povleče naprej, in pač – tekmuješ. Ni kaj, tako je.
Štart in bejžmo. Že na prvih metrih se ena grupca moških heca, kako je fejst tekat za takimi fejst r….., saj veste , kaj ne ? Ma, se mi je zdelo nekam čudno, da najbrž to že meni ne govorijo, saj moja je pa ja ena taka, konkretna….!!! Pogledam malo v levo in vidim, v čem je štos. Je bla res ena taka, fejstna …
No, kaj kmalu smo morali zagristi v hrib in seveda je takrat prišla na vrsto tudi moja hitra hoja, ki jo, btw , obožujem v primerjavi s tekom.
Moram reč, da mi je za prvo letošnje gorsko tekmovanje kar šlo. Dobila sem si svoj tempo, ga lepo predihala in štirje km so minili, kot bi trenil. Čas: pol minute slabši od lanskega. Dobro! Zadovoljna!
Na cilju so nas postregli s sokom in čokolado.
A jaz, ki nisem jaz , če ne dobim še kaj več, sem kaj hitro pogledovala, le kje je tista pijačka, za katero se spomnim, da sem lani rekla, da mora bit letos gor, če ne , ne pridem več???!!!! So mi brali misli. To je tisto, ta pravo, pa me ne gane, če grem drugič zaradi tega še minuto slabše… Privošči si, človek, če si zaslužiš!
V dolino sem se odpravila z mojim sotrpinom pri pometanju proge, KosirjemA in Radko.
Prijetno smo ob spustu klepetali, ko nas začne tuširat. No, ja, se pa doma ne bo treba.
Ker smo tako čebljali, smo še pot zgrešili in prišli v vas malo bolj naokoli. Nič hudega.
Za številko, ki smo jo vrnili, smo prejeli praktično nagrado. Kot nalašč, kot da bi vedeli, da mi pušča moj stroj, sem prejela motorno olje dobre znamke. Hvala.
Najedli smo se pašte z odličnim golažem,( no, jaz le pašte, ker ne papcam meska), sadja, Klavdij nas je za piko na i pocrtal s polno vrečo debelih češenj in Podgorja, gospodarica domačije se je urno vrtela okoli tekačev s kavo in ….in že je bila tu podelitev.
Lepi pokalčki v obliki matucev ( za mečkat krompir) so šli v roke zmagovalcev, vsak je dobil še praktično nagrado , vabilo organizatorja za naslednje leto in že je tu slovo, stisk dlani med člani družine, da se vidimo, če ne prej, na GM4O.
Končno so si lahko tudi organizatorji in gospodarja domačije privoščili malico, a že čez dobri dve uri jih je čakala nova tekma, ki so jo tudi oni organizirali - kolesarska dirka.
Hvala domačinom v Zadlogu, da ste mi pripravili lep dan. Kaj se čem sekirat, če sem šla pol minute slabše kot lani, važno je, da sem se imela lepo. In če lahko drugo leto šibam še pol minute slabše, saj lahko pridem spet, a ne?
Seveda lahko!
To je bil 7. gorski tek na Špičasti vrh. To je tam, kamor najbrž nikoli ne bi šla, če tam tekme ne bi bilo. No ja, skoraj Bogu za hrbtom.
V dobrih 4 km smo premagali 400 m višine.
In ker je bil to moj prvi gorski tek, si privoščim svoje prvo letošnje poročilo.
Pa ga ne bi bilo. Če bi bil to en tak, klasičen tek. Pa ni bil.
Kot prvo naj napišem, da smo se na startu pojavili vsi, bilo nas je po mojem okrog 50,ne vem točno, nisem štela, ki smo delovali skupaj kot ena sama družina. Zares družina!
Tako s Simonom, zmagovalcem, tako z mano, ki sem v cilj prisopihala na repu družinice, si se lahko brez kakršnihkoli napetosti pogovarjal, se zabaval, si kaj koristnega ali morda tudi brezveznega povedal, se iz srca nasmejal… še Italijani so bili naši, domači. Vsaj jaz nisem imela občutka, da bi se kdorkoli obremenjeval s tem, kdo bo koga, kakšni bojo časi, ali bom tega, ali bom onega….
Da smo prišli v Zadlog na domačijo Pr Bizarju, kjer so se domačini že pri vpisu potrudili v nulo in nas stregli iz vseh strani z vsem mogočim, sem zagotovo napisala že vsa leta nazaj.
Že ob vpisu smo si lahko ogledali fotografije, ki so lepo pokazale, da lanskega meseca septembra, ko so našo deželo zajele stoletne vode, tam ne bi imeli kaj početi.
Prijavna lopa in domačija so bili deset dni povsem odrezani od sveta, da pa je voda splahnila, so morali domačini čakati kar tri tedne. In za božič spet poplave, ko so se vode za hvala lepa še spremenile v ledene drsalnice.
In potem pride mesec junij, ko jim ogrci žrejo pašnike in ko pride na vrsto tek ter se domačini potrudijo v nulo, kot da se jim ni nič zgodilo. Kapo dol!
No, bejžmo k teku. Vreme se je nekam kisalo, en cajt je sijalo sonce, en cajt se je skrivalo za oblake. Nekaj so se menili o nevihtah, a v sebi sem imela, da opravim s to tekmo, ki ni prehuda, pa naj bo kar če. Pa čeprav se mi tam zadaj, globoko v meni nekaj upira zadnje čase hodit na tekme. Po pravici povedano, bi šla vsakič na tekmo, če bi 100% vedela, da bom zadnja. A, ko vidim tiste tri, štiri tekmovalce, za katere nekako vem, da jih lahko šišam, pole me kar nekaj blokira in se mi kar hkrati ne da – tekmovat. Pa tudi, če si še ne vem kako rečem, da se ne bom obremenjevala s tem, nekaj višjega te vseeno povleče naprej, in pač – tekmuješ. Ni kaj, tako je.
Štart in bejžmo. Že na prvih metrih se ena grupca moških heca, kako je fejst tekat za takimi fejst r….., saj veste , kaj ne ? Ma, se mi je zdelo nekam čudno, da najbrž to že meni ne govorijo, saj moja je pa ja ena taka, konkretna….!!! Pogledam malo v levo in vidim, v čem je štos. Je bla res ena taka, fejstna …
No, kaj kmalu smo morali zagristi v hrib in seveda je takrat prišla na vrsto tudi moja hitra hoja, ki jo, btw , obožujem v primerjavi s tekom.
Moram reč, da mi je za prvo letošnje gorsko tekmovanje kar šlo. Dobila sem si svoj tempo, ga lepo predihala in štirje km so minili, kot bi trenil. Čas: pol minute slabši od lanskega. Dobro! Zadovoljna!
Na cilju so nas postregli s sokom in čokolado.
A jaz, ki nisem jaz , če ne dobim še kaj več, sem kaj hitro pogledovala, le kje je tista pijačka, za katero se spomnim, da sem lani rekla, da mora bit letos gor, če ne , ne pridem več???!!!! So mi brali misli. To je tisto, ta pravo, pa me ne gane, če grem drugič zaradi tega še minuto slabše… Privošči si, človek, če si zaslužiš!
V dolino sem se odpravila z mojim sotrpinom pri pometanju proge, KosirjemA in Radko.
Prijetno smo ob spustu klepetali, ko nas začne tuširat. No, ja, se pa doma ne bo treba.
Ker smo tako čebljali, smo še pot zgrešili in prišli v vas malo bolj naokoli. Nič hudega.
Za številko, ki smo jo vrnili, smo prejeli praktično nagrado. Kot nalašč, kot da bi vedeli, da mi pušča moj stroj, sem prejela motorno olje dobre znamke. Hvala.
Najedli smo se pašte z odličnim golažem,( no, jaz le pašte, ker ne papcam meska), sadja, Klavdij nas je za piko na i pocrtal s polno vrečo debelih češenj in Podgorja, gospodarica domačije se je urno vrtela okoli tekačev s kavo in ….in že je bila tu podelitev.
Lepi pokalčki v obliki matucev ( za mečkat krompir) so šli v roke zmagovalcev, vsak je dobil še praktično nagrado , vabilo organizatorja za naslednje leto in že je tu slovo, stisk dlani med člani družine, da se vidimo, če ne prej, na GM4O.
Končno so si lahko tudi organizatorji in gospodarja domačije privoščili malico, a že čez dobri dve uri jih je čakala nova tekma, ki so jo tudi oni organizirali - kolesarska dirka.
Hvala domačinom v Zadlogu, da ste mi pripravili lep dan. Kaj se čem sekirat, če sem šla pol minute slabše kot lani, važno je, da sem se imela lepo. In če lahko drugo leto šibam še pol minute slabše, saj lahko pridem spet, a ne?
Seveda lahko!