Tekaški forum

Pa je za nami... Logarska dolina... Tokrat zame iz Luč... Hvala Društvu pohodnikov in maratoncev Celje za organiziran prevoz iz Celja...
Iz Luč do Solčave sem tekel sam... me je pa iz avta na štartu pozdravil in vzpodbudil naš celjski tekač Pilih, med drugim je tudi bil zmagovalec maratona 2002...nato sem približno 2 km tekel s Slavkom iz mojih koncev, ki je mimo mene pridrvel iz Mozirja... 3 - 4 km sem spet meditiral sam zase... zadnjih 4 km pa mi je dal elana, zanosa... Boris iz Škofje loke...sotrpin našega fejst tekaškega foruma... Že vnaprej hvala Boris za družbo naslednje leto... takrat pa iz Celja naravnost v Logarsko... se mi je potem kar smejalo od te Tvoje novice, da mi boš spremljevalec... Opa bato, drugo leto padeš zopet kompletna Logarska... Na cilju med iskanjem rukzaka so me pa osvajale beri ogovorile Primorke... Koprčanke... jih je zanimalo kje živim, da me vidijo tu in tam... povsod pa nikjer... Hej punce nič bat, naslednjič me v Kopru kar pocukajte za rokav... ne grizem... ali pač, če je kakšna luštna... V Kopru me je pod okrilje vzelo Koprsko društvo slepih, ki me podpira pri mojih podvigih... Hvala Drago Šajn... S ponosom in odgovornostjo sem nosil majico Društva slepih in slabovidnih Koper...
Pasulj je bil dobro začinjen, na cilju, a ne...? Po vojaško seveda... Pivce je tudi zapasalo in pa seveda klepet s prijatelji...kar nekaj jih je bilo... Cveto, Ivan, šofer, pa seveda mične gospodične Primorke...
Vse je štimalo, kot se šika in te mika... še bomo tekli... Hvala društvu pohodnikov in maratoncev Celje za ta tradicionalni maraton... Odon midva sma se pozdravila v Solčavi na mostu, kar veliko odgovornosti in priprav si imel a ne...?
Teh 17 km iz Luč je bilo posvečeno tudi vrlemu gospodu Hubertu Ankerstu, v spomin nanj in tekaške dni z njim...... marsikomu od nas tekačev je lahko za vzgled...

Ja... Logarska Dolina...moj pohodniški navdih... Savinja... zame si čarobna...drugo leto smo pa skupaj od začetka do konca maratona... ...To je TO... Srečno...

p.s. Če pa so kje kakšne fotke, na katerih strašim, mi pa sporočte... Hvala...

Poklon in čestitke vsem, ki ste (smo) danes zmogli katerokoli od razdalj. Neutrudni fotograf gospod 5.00 je bil na delu in tukaj je rezultat. Upam, da smo bili tudi navijači vsaj malo v spodbudo v zadnjih metrih

https://picasaweb.google.com/alenka131/ ... aqlfSTjwE#

Moje poročilo današnjega potepanja pa tule:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=alenkar&e_id=159691

Kaj naj rečem? Mene trasa do Mozirja vedno čisto prevzame in očitno se bo treba še vrnit

vandrovc napisal/-a:p.s. Če pa so kje kakšne fotke, na katerih strašim, mi pa sporočte... Hvala...

Tale je samo zate

Čestitke vsem tekačem, ki ste danes v vročem vremenu opravili s katerokoli razdaljo na lepi trasi med Celjem in Logarsko dolino

LP, vencelj

lenči napisal/-a:

vandrovc napisal/-a:p.s. Če pa so kje kakšne fotke, na katerih strašim, mi pa sporočte... Hvala...

Tale je samo zate

Hvala Lenči...

Včeraj je bilo res lepo in danes preverimo še na Ptuju, kaj pomeni polovička po maratonu.
se opraqvičujem druščini, ker se nisva prikazala na podelitvi, ampak je bil avto tako daleč stran, da mi je zmanjkalo energije za pešačenje in še neprijazen redar je dodal svojo porcijo.
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=diabetes&e_id=159695

Vandrovc, bravo in vse čestitke. Že vnaprej ti čestitam tudi za prihodnje leto in tek od Celja - super

Ja, včeraj je bil res lep dan. Pa vroč tudi

Med tekom, predvsem na delu na drugi strani Savinje med Ljubnim in Strugami, sem razmišljal o tem, da bo letošnja Logarska za nekaj časa zadnja a ... na zadnjih kilometrih, ko tečeš po prelepi dolini, sem (verjetno) že spremenil mnenje.

Na kratko - za tako dolg tek in za tako vroč dan sem imel čisto premalo kilometrov in predvsem dolgih tekov. Zato me je v srednji tretjini zmanjkalo. A kot že velikokrat sem ugotovil, da se lahko med ultro tudi spočiješ. Tako je od Luč dalje spet (relativno) letelo. Zadnji kilometri so bili spet tekoči

Super je bilo srečevati stare in nove prijatelje, poklepetati v cilju, čutiti vso to energijo - noro dobro!

Hvala vsem iz društva maratoncev, hvala vsem prostovoljkam in prostovoljcem, ki ste nam omogočili tako lep dan.

Le majhna prošnja - na tako vroč dan bi kaka dodatna okrepčevalnica predvsem v drugem delu teka res prav prišla...

Pa v cilju bi za nemesojedce lahko imeli kaj namesto golaža. Recimo štruklji bi odlično sedli

Včeraj sem odtekel svojo najdaljšo razdaljo do sedaj (75km). Pred tem je bila edina daljša razdalja od maratona le 10 krogov okoli Blejskega jezera (58km).
Cilj na včerajšnjem teku -> priteči v cilj brez večjih težav, če bi bil rezultat pod 7h30min (tempo 6min/km) bi bilo sploh v redu. Od začetka sem bil v družbi treh tekačev (katerih imen ne poznam) in smo bili kar lep čas za 'petami' AVI-ja in sotekača ob njem (imena ne poznam, sva pa tudi izrekla nekaj besed). Nekje od Mozirja (33km?) naprej sem odšel sam naprej (od prej naštetih je spredaj ostal AVI). Razlika med tekom v družbi in nato sam s seboj v družbi se je kar poznala. Nekje po 50km se je začela 'kriza' s sem ter tja kakšno bolečino v zgornjem delu telesa (trup, okoli želodca,...). In tako kot že leto na maratonu v Radencih pregovarjanje s samim seboj ali bi malo pohodil -> vztrajnost kakršna je sem na celotni progi verjetno prehodil vsega skupaj manj kot 100m. Zadnjih 17km me je na cesti s kolesom spremljal tudi oči (kateremu se zahvaljujem za pomoč in vse ostalo), pa čeprav sem takrat od njega potreboval le njegovo prisotnost, pijačo in hrano, nikakor pa ne kakršnega koli komentarja, pogovarjanja,... sem bil že pač tečen in na koncu s potrpljenjem kdaj neki se bo pred menoj narisal cilj, da bom čim prej končal s progo. Proti koncu (recimo zadnje četrtine razdalje) sem 'padel' mimo nekaterih tekačev, ki so se verjetno prav tako odpravili iz Celja, mimo mene pa so sem ter tja prikapljali nekateri 'tahitri' na maratonski razdalji in s tistih krajših.
Moralno me je dvignil vsak, ki je opazil, da imam opravka z daljšo razdaljo in je zaploskal ali kakorkoli čestital (-> hvala).
No ja. Levo v Logarsko dolino in še zadnje 3km. Ti so nekako minili kar hitro, za razliko od tistih med 50. dalje, kjer se je kar naprej počasi vzpenjalo.
In na koncu še prihod v cilj s časom 6:45:??. Zelo zadovoljen.
Kdaj bom šel naslednjič na Celje-Logarska dolina? Še ne vem.

Edit:
P.S.: Čestitke tudi vsem ostalim sotrpinom, kdor pa ni trpel... (hec hec)

čestitam,čestitam,odlično ti je šlo,tudi jaz sem na tem teku prvič v enem kosu preteku tako razdaljo, z časom sem zadovoljen, sem ta ki sva pred Mozirjem namenila par besed.

Letos kot uradna šerpa moji Olii! Kaj čem rečt!!! Ponosen kot mali otrok na svojo novo igračo. Se je splačalo včasih na kakšnem treningu poslušat kakšno besedno zvezo "pi... ti m....., kam tako noriš". Splačalo se je tudi na sami trasi požreti kakšen oster komentar. Ja spremljevalska res ni lahka!!

Olii je razturala!

Drugače pa! Neverjeten občutek, ko prideš v Luče in nisi utrujen ni ti slabo in te nič ne boli...

Še ena lepa tekma za nami. Je bilo pa peklensko vroče, vsaj zame. Tokrat sem izbral maratonsko razdaljo in še sreča, da me je spremljal Laufer - HVALA! Klanci in vročina so me pošteno zdelali tako, da rezultat ni bil ravno blesteč. Sem pa vseeno zadovoljen. To je bila odlična priprava za LM.

FOTKE , ki jih je posnel Laufer.

Čestitke organizatorju in vsem, ki ste tekli na kateri koli razadlji in tudi tistim, ki ste nas glasno spodbujali ob progi. Pa tudi vsem spremljevalcem.

Lp, Matjaž

Ali je to bila tekma leta, ali mogoče celo tekma mojega življenja, danes ne znam povedati. Vem pa, da mi je včeraj uspelo dosanjati sanje izpred dvajsetih let, ko sem prvič slišal za ta tek. No, v resnici si takrat niti približno nisem upal sanjati, sanje so se začele uresničevati lani, ko sem prvič štartal v Ljubnem.

Začelo se je z zgodnjim vstajanjem ob pol tretji uri, tako zgodnji, da se je Ana odločila, da tokrat raje ne bo v spremljevalni ekipi. Na poti v Celje še mimogrede pobereva Žigo, ki se je, kot moj spremljevalec na kolesu, izkazal že spomladi na Muratonu.

V Celju naprej dvig štartnih številk, klepet s sotekači in kar naenkrat smo se podali na pot.

Prvi del poti ob Savinji do Mozirja je res prekrasen, tako da je tistih 33 km minilo kar hitro in brez vsakršnih problemov. Za ta del poti sem potreboval dobre štiri ure.

Tukaj naju tudi prvič pričaka Marjetka in daljši počitek, ki pa se kasneje izkaže za edinega. Preoblačenje, preobuvanje mokrih zoknov in copat, zaužitje neklaj hrane in pijače in gremo dalje.

Potem pa... Začelo se je nekje pri 35. km. Prva kriza. Kljub zaužitju dovolj tekočine in gela, ni šlo več nikamor. Tudi vročina je že pokazala svoje zobe. Že tukaj se je pokazalo, da bo spremljevalna ekipa ključna za morebitni prihod v cilj. Tukaj so se v moji glavi namreč začeli porajati prvi dvomi, ampak ne v takšni obliki, da jih ne bi bilo mogoče premagati. Pogled na uro pokaže, da zna iti zelo tesno z limitom v Ljubnem. Na tem delu proge omagujemo kar po vrsti. Vidim, da tudi ostalim sotekmovalcem ne gre najbolje, a jaz imam vsaj spremljavo na kolesu, ki olajšuje to trpljenje. Žiga pomaga tudi sotekmovalcem s pijačo, na okrepčilnih postajah je namreč vse pretoplo. Vmes od skrbi kliče še Marjetka, midva pa med njivami koruze le končno zagledava Ljubno, 15 minut pred limitom. Za teh 15 km od Mozirja do Ljubnega sem potreboval dve uri in tričetrt.

Od tukaj dalje sem poznal pot od lani, a to ni bila olajševalna okoliščina. Tu se je šele dobro začelo. Nikamor več ni šlo, niti s hojo ne, zaužitje gela pomaga le kratkotrajno. Od Ljubnega do Luč sem potreboval slabi dve uri. Marjetka me je čakala vsaka dva do tri km, osvežilno hlajenje s hladno vodo je bilo trenutno zelo osvežujoče, a vsaj v tem delu ni kaj dosti pomagalo glavi. Prvič v življenju sem se pri teku srečal s črnogledimi mislimi. Še hodil sem čisto brezvoljno.

Kaj mi je tega treba?? A ne bi lepo štartal v Ljubnem, kot lani, in lepo komot do cilja. V Lučah odstopim, čisto dovolj mi je bilo vsega. Kaj ti bi rad drugo leto tekel v Bielu? Ma ja, daj no... Dost imam vsega, še maratonov ne bom več tekel, polovičke so čisto dovolj... To so samo nekatere misli, ki so se porajale, nekaj je bilo izrečenih tudi zelo na glas. Potem pa se izkaže, kako pomembna je dobra spremljevalna ekipa. Vzpodbujanje je začelo delovati, najbolj pa Marjetkin odgovor na mojo vprašanje "le kaj mi je tega treba?" Preprost odgovor, da sem si to zelo želel, je nekaj premaknil v moji glavi. Začnem razmišljati: če sem že enkrat tukaj in vprašanje je, če še bom kdaj, če si bom še kdaj upal celo, je premaknilo mojo glavo, da sem videl cilj. In tako sem v Lučah brez premišljevanja nadaljeval. Za dobrih 58 km sem potreboval dobrih osem ur in pol.

V nadaljevanju je bilo kar nekaj sence, kar je bila močna olajševalna okoliščina. Vsaka dva km me je čakala Marjetka in me zalivala s hladno vodo, ki jo je dobivala od prijaznih domačinov. Nekaj po glavi, nekaj v kapo, ki se je v teh vročih urah pokazala za nepogrešljivo, veliko sem tudi pil.

Razpoloženje se je kar naenkrat spremenilo in na tem delu poti sem začel verjeti, da mi bo uspelo. Pri 15 km do cilja se je začelo odštevanje. Dober občutek, ko veš, da je sicer še kar daleč, a hkrati tudi zelo blizu.

Nekje na 6 km pred ciljem, se ob nama ustavi kombi, očitno metla, ki pobira onemogle tekače. Šofer prijazno vpraša, če bi se raje z njim peljal do cilja . Če bi takrat pogledi ubijali, ga danes ne bi bilo več med živimi Ob vsem tem trudu, da bi sedaj odnehal?! Ni šans! Časa pa je tudi bilo še dovolj.

V Solčavi srečam še Pio, ki ravno prihaja iz svoje domačije. Še dobro uro imaš do cilja, mi reče in jaz z veseljem naprej. Vem, da ni več daleč. 4 km pred ciljem se zavem, da sem že čistu blizu vhodu v Logarsko dolino. Za ta pogled se je splačalo potruditi.

Dva km do cilja, in zadnji km, zadnji metri...in CILJ.

Uspelo nam je. Nam, ja! Brez tako čudovite spremljevalne ekipe mi ne bi nikoli uspelo, nikoli mi ne bi uspelo brez Marjetke in Žige. Dodala sta tisto piko na i, ki je bila prepotrebna za uspešen konec, za kar sem jima seveda globoko hvaležen. Konec koncev sem hvaležen prav vsem, ki so mi za vzpodbudo pošiljali SMS, vsem tistim, ki so se že vračali in trobili v znak spodbude, velikokrat sploh nisem vedel, kdo sedi v njih. A pomagalo je, pomagalo je, da jo imam do sedaj najdragocenejšo medaljo.

Po vojaškem tušu, ki je bil nekje zelo daleč stran, vsaj takrat se mi je tako zdelo, se mi je še kar smejalo in danes ni nič slabše. Noge in glava na mestu, čutim tudi nekaj utrujenosti, le hladilnik se nekam čudno prazni

Za konec pa nekaj, kar sicer ni v moji navadi, a naj to zveni kot pozitivna kritika. Okrepčevalne postaje so za nas, počasnejše, bile katastrofalne. Ponekod jih sploh ni bilo več, nekaj jih je bilo že čisto zapuščenih, ponekod pa so imeli samo še vodo, toplo, seveda. Le ena ali dve sta bili še vedno dobro založeni. Od skupine, ki je skorajda skupaj pritekla do Ljubnega, sem ostal sam. Nekateri od teh sploh niso imeli spremljevalne ekipe, ki je bila včeraj ključnega pomena za prihod v cilj. In v Ljubnem okrepčevalne postaje sploh ni bilo več. Tako Marjetka, kot Žiga, sta pomagala nekaterim sotekmovalcem, a več kot očitno je, ko pogledam končne rezultate, da jim ni uspelo. Pa bi mogoče jim, seveda ob primerni podpori, tudi s strani organizatorjev. Ultramaratoni pač zahtevajo veliko več kot le vodo za tekmovalce, še bolj kot za hitre pa je to pomembno za tiste na začelju, ki se včasih komaj prebijajo od ene do druge okrepčevalnice.

Za konec pa moram priznat. Če se je do sedaj dalo tudi maratone preteči s tremi treningi tedensko in se je dalo še šlepati, bo treba za kaj več tudi vložiti kar nekaj več truda. In to naj bi bilo moje vodilo za naprej.

FOTKE

Prvo pravo poročilo izpod mojih prstov. Tek sem letos začel v Ljubnem(izkazalo za dobro odločitev, sprva sem ga želel začeti v Mozirju) in odtekel do Luč v času mojega teka na 10 km(malce pod 50 minut). Kmalu je vročina in napačna izbira tekaških copat(Salomon crosmarx »clima shield« so se izkazali za pretople copate) začeli jemati svoj davek. Tako sem okoli 14 km se odločil malo odpočiti in namesto teka hitro hoditi. Med kilometrsko hojo sem spregovoril nekaj besed z razočaranim tekmovalcem na 75 km, katerega je v Lučah začel hudo boleti gleženj. Skupaj sva še malce tekla, vendar sva zaradi njegovih bolečin v gležnju in mojih v trebuhu po 2 km teka ponovni hodila in žalostno opazovala vse ki so naju prehitevali. Po 500 metrih hoje sva pobrala še enega ultraša, njega so matrali krči. Malce smo še sprehodili, pogovorili in vse skupaj me je spravilo v boljšo voljo zato sem se 6 km pred ciljem odločil ponovno teči na vse ali nič. Sprva je bilo težko, vendar ko sem se zagrel sem ponovno tekel pod 5 min/km in prehiteval tekače pred seboj. Vhod v logarsko dolino se je prikazal, še zadnje okrepčilo in »gasa« do cilja. Tek sem končal v kar spodobnem času in precej zadovoljen. Sledilo je obilo pijače in pasulj, ki pa se zaradi vročine nekako ni prilegel najbolje.
Organizatorjem vse pohvale za odlično organiziran tek, morda ne bi škodila kakšna okrepčevalnica več, vendar to so že malenkosti. Vse pohvale si pa zaslužijo vsi gledalci, "support" ekipe, prostovoljci ter seveda tekači. Sploh pa ultraši

hodim, kod da bi si od enega mafijca sposodil keš, pa imel probleme z vračilom.
Jutri zna biti že bolje.
Stavki včeraj (po časovnem zaporedju): Ne me jeb..., do Polzele sem prišu... Ne me jeb... a v take hrib mislmo it.... Mozirje, dober sem..... A lahka sonce še mal bolj pritiska prosim.... tele 3 kilometre do Luč še, pol pa neham pa amen... u senca... a misl bit vseh 15km v hrib al kok.... vodeeeeee.... bele miši?!?!... lej, dušo prodam za 300m sence... ne vem kdo sem, kje sem ampak tle piše še 3km... a to je to?!?

http://www.drustvo-maratoncev-celje.si/ ... g11rez.htm


lp