Potem ko so nama skoraj pred nosom leteli avtomobili na streho, mimo bezljali rešilci, gasilci že malo prej, se mi je zdelo kot da s tem Kališčem ne bo nič, nato po kolovozih do starta, vmes je čez cesto skakala še črna mačka, še dobro, da od pljuvanja čez ramo avta ni zalilo. Skratka, za ogrevanje sva z ruzaki letela za traktorjem. No, po vseh peripetijah sva bila na startu ob uri. In kot leto prej tudi za ta tek svečano izjavljam, da sem pometala. In da sem
končno imela enkrat za sabo spremljevalno vozilo
No, o teku ne bi, ker ga skoraj ni bilo, o hecu pa komot do onemoglosti. V sekundi (ok, ko smo prirajžali na makadam), ni bilo nikjer več nikogar, pa je bilo govora o 37ih udeležencih
Gremo mi po svoje, bi se dalo reči, bližnjice so menda odpadle, čeprav je moje sokolje indijansko oko, ki je imelo precej več časa na razpolago, našlo par stopinj izven "idealne" trase, ahm, s tem se ni za ubadati, ker sredi teka (ok, grem staviti, da so bili tisti ta hitri takrat že na koncu teka v varni hiši spravljeni) je tako fletno posijalo sonce, pa vse vršace je bilo treba pozdraviti, pa vleči ven fotkič, za katerega sem hitro ugotovila, da je ostal v dolini, megla je bila tako fletna za pogledati z višav. Nekje tam, kjer se ti že rahlo vrti od vsega tistega cikcakanja, sem ujela Uršo in družno sva odšli novim zmagam naproti, no, to je sicer imela že na startu rezervirano Ana, pa saj je vseeno. Urša je imela še par požirkov nekega čudežnega zvarka s seboj, tako da je bila varna hiša v momentu pred nosom. No, vseeno je ratalo malo hitreje kot lani. Pa to spet ni važno.
Prireditev na nivoju, kot je na Kališču vedno, družba fantastična, pa Milan me je kušnil, uau, kaka čast, samo firbca sem malo pogrešala.
In za nazaj je bila tudi prava dogodivščina, najprej jaz kušnem tla, sekundo za mano na istem mestu Urša, potem je ruzak od vseh nagrad skoraj konec vzel, srečava še Ano, ki je imela še malo krvave dogodivščine, no, družno nam je vsem skupaj le uspelo priti do šole v Preddvoru.
.
