POROČILO: Čez zasneženo Pohorje oz. od raja do pekla
OdgovorObjavljeno:05 Feb 2012, 20:17
Pozdravljeni »ultraši« in ostali člani TF
Nekaj besed o sobotnem trekkingu čez zasneženo Pohorje. Kljub »dokaj črni vremenski napovedi«, smo se ( Marjeta, Srečko in jaz) odločili za sobotni trekking čez zasneženo Pohorje, predvsem, ker »nimamo dosti prostih terminov«.
Začeli smo ob 4:10, ob spremstvu glasne muzike iz šotora ob gondoli. To in dokaj jasno vreme, ter brezvetrje so nam vlili dodatni motiv ter z derezami na nogah »zaškripamo« po urejeni smučini proti Belviu. Za nami nas ves čas »pozdravlja pravljično osvetljen Maribor« in ob klepetu je prav idilično zimsko lepo. Prijetna ura je bila hitro mimo in od Belvia s pospešenim tempom ( navzdol tekaško) nadaljujemo proti Arehu. Začelo je snežiti in (noramalno ( Areh)) pihati.
Po 2-eh urah smo na Arehu. Pri hotelu se pripravimo za veter in nadaljujemo proti Šumiku- vglavnem tekaško. V zavetrju ne piha in je kar prijetno. Tudi zdani se in idilična zimska narava se »odpre pogledom«. Nekaj rahlega snega pod nogami – ni ovira, nasprotno- prav uživamo. Po 3-eh urah in dvajset minut smo na Šumiku. Tudi naprej proti Pesku smo v zavetrju in kljub nekoliko več snega hitro napredujemo
Gozd je prav idiličen, žal, vmes naletimo na vetrolom in podrta mogočna drevesa. Škoda . V 6-tih urah smo več kot zadovoljni na Pesku. Tu piha nekoliko močneje, a ni sile. V koči si privoščimo porcije toplega in kratek počitek, saj nam je do sedaj šlo kot po maslu in optimistično nadaljujemo proti Lovrenškim jezerom. Snega je nekoliko več, a kar gre. Zimska idila nas še naprej spremlja in ponuja nepozabne poglede. Hitro smo na rajskih Lovrenških jezerih. Pavza in fotkanje. Ne moreš brez tega. Proti Šiklerici srečamo skupino iz MB, ki je iz Ribniške šla za Klopni vrh. Malo poklepetamo. Veseli , da so nam naredili gaz, nadaljujemo še bolj optimistično. Toda ne za dolgo. Veter hitro »zravna sledi«. Travna jasa pod Lovrenškimi nas »ustavi«- normalno. V tem raju res ne moreš biti ravnodušen . Naredimo nekaj posnetkov – tudi »inovativnih«. Še sanjalo se nam ni, da bo v nadaljevanju to »kruta realnost«.
Nadaljujeko tekaško do Šiklerice. Proti Ribniškem vrhu je snega, zametov in vetra vedno več. Srečno in spretno se le prebijemo na Ribniški vrh in do koče. Zavijemo na čaj. Ura je že skoraj 14. Zdaj nam gre že na tesno. Od koče na Pesku smo »zgubili ves od Maribora do Peska pridobljen čas. Zunaj vedno bolj divja veter. Delamo analizo in kombiniramo , kako do zadnjega avtobusa v Sl. Gradcu ob 17:15. Tolažimo se, da bo od Ribniške do Kop – »špura« in bo lažje, ter optimistično zakorakamo v snežno neurje. Račun brez krčmarja. Vetra, zametov in snega je vedno več. Od špure nobenih sledi. Vidljivost vedno krajša, veter s snegom vedno močnejši in bolj leden.
Na grebenu se vse le še stopnjuje. V teh pogojih, niti ne vidimo lepot ki nas ves čas obkrožajo . Zdaj si le želimo (bar jaz) , da se čim prej umaknemo v zavetrje. Premikamo se koliko se da, občasno » z dlanmi grejemo »izpostavjene okončine« in »iščemo prehode«. Na »odprtem« so zameti manjši, a veter je tam prav orkanski in skrajnje neprijeten. V zavetrju je nekoli manj vetra, a zato so zameti enkrat večji- tudi do pasu. Šele zdaj mi je »padlo namisel«, kako tanka nit je lahko med »rajem« in »peklom«.
Ob skoraj ničelni vidljivosti zaradi snežnega neurja z orkanskim vetrom nekako le pridemo do Kop in »toplega doma«. Premraženi in prepihani vstopimo. Ura je 16. Od Ribniške do Kop smo porabili več kot 2 uri! Zdaj nam je že jasno, da proti Kremžerici – ne bo šlo. Naročimo čaj in si privoščimo zadnje ostanke iz nahrbtnika. Vmes delamo strategijo – kako naprej. Za nami je kar pestrih skoraj 12 ur. Skupaj ugotovimo, da ni druge, kot po cesti navzdol proti SlovenjGradcu. Mogoče ustavimo kakšen avto, kar bi ob dejstvu, da smučarske naprave niso delovale – bila tombola. Čas neusmiljeno teče naprej. Na koncu se nam zadnji trenutek nasmihne sreča in kmalu »dobimo prevoz« za Sl. Gradec. Zadnji trenutek pridemo na avtobusno postajo , a smo prepozni in gremo v« lov« za avtobusom. O tem kdaj drugič. Na koncu v Dravogradu le ujamemo avtobus in si več kot zadovoljni – stisnemo roke.
Za nami je bila res neponovljiva izkušnja. Če je od Maribora do Ribniškega vrha bil »raj«, potem je od Ribniškega vrha do Kop bil »pekel«.
FOTO TRIP: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/PohorjeFebruar12TF
Svoje bosta dodala že Marjeta in Srečko.
Lep pozdrav! Zvone
P.S. Ne "morem pa mimo Marjete ". Kapa dol za res v vseh pogledih izjemno osebo.
Seveda, tudi Srečko ne more biti "drugačen".
Nekaj besed o sobotnem trekkingu čez zasneženo Pohorje. Kljub »dokaj črni vremenski napovedi«, smo se ( Marjeta, Srečko in jaz) odločili za sobotni trekking čez zasneženo Pohorje, predvsem, ker »nimamo dosti prostih terminov«.
Začeli smo ob 4:10, ob spremstvu glasne muzike iz šotora ob gondoli. To in dokaj jasno vreme, ter brezvetrje so nam vlili dodatni motiv ter z derezami na nogah »zaškripamo« po urejeni smučini proti Belviu. Za nami nas ves čas »pozdravlja pravljično osvetljen Maribor« in ob klepetu je prav idilično zimsko lepo. Prijetna ura je bila hitro mimo in od Belvia s pospešenim tempom ( navzdol tekaško) nadaljujemo proti Arehu. Začelo je snežiti in (noramalno ( Areh)) pihati.
Po 2-eh urah smo na Arehu. Pri hotelu se pripravimo za veter in nadaljujemo proti Šumiku- vglavnem tekaško. V zavetrju ne piha in je kar prijetno. Tudi zdani se in idilična zimska narava se »odpre pogledom«. Nekaj rahlega snega pod nogami – ni ovira, nasprotno- prav uživamo. Po 3-eh urah in dvajset minut smo na Šumiku. Tudi naprej proti Pesku smo v zavetrju in kljub nekoliko več snega hitro napredujemo
Gozd je prav idiličen, žal, vmes naletimo na vetrolom in podrta mogočna drevesa. Škoda . V 6-tih urah smo več kot zadovoljni na Pesku. Tu piha nekoliko močneje, a ni sile. V koči si privoščimo porcije toplega in kratek počitek, saj nam je do sedaj šlo kot po maslu in optimistično nadaljujemo proti Lovrenškim jezerom. Snega je nekoliko več, a kar gre. Zimska idila nas še naprej spremlja in ponuja nepozabne poglede. Hitro smo na rajskih Lovrenških jezerih. Pavza in fotkanje. Ne moreš brez tega. Proti Šiklerici srečamo skupino iz MB, ki je iz Ribniške šla za Klopni vrh. Malo poklepetamo. Veseli , da so nam naredili gaz, nadaljujemo še bolj optimistično. Toda ne za dolgo. Veter hitro »zravna sledi«. Travna jasa pod Lovrenškimi nas »ustavi«- normalno. V tem raju res ne moreš biti ravnodušen . Naredimo nekaj posnetkov – tudi »inovativnih«. Še sanjalo se nam ni, da bo v nadaljevanju to »kruta realnost«.
Nadaljujeko tekaško do Šiklerice. Proti Ribniškem vrhu je snega, zametov in vetra vedno več. Srečno in spretno se le prebijemo na Ribniški vrh in do koče. Zavijemo na čaj. Ura je že skoraj 14. Zdaj nam gre že na tesno. Od koče na Pesku smo »zgubili ves od Maribora do Peska pridobljen čas. Zunaj vedno bolj divja veter. Delamo analizo in kombiniramo , kako do zadnjega avtobusa v Sl. Gradcu ob 17:15. Tolažimo se, da bo od Ribniške do Kop – »špura« in bo lažje, ter optimistično zakorakamo v snežno neurje. Račun brez krčmarja. Vetra, zametov in snega je vedno več. Od špure nobenih sledi. Vidljivost vedno krajša, veter s snegom vedno močnejši in bolj leden.
Na grebenu se vse le še stopnjuje. V teh pogojih, niti ne vidimo lepot ki nas ves čas obkrožajo . Zdaj si le želimo (bar jaz) , da se čim prej umaknemo v zavetrje. Premikamo se koliko se da, občasno » z dlanmi grejemo »izpostavjene okončine« in »iščemo prehode«. Na »odprtem« so zameti manjši, a veter je tam prav orkanski in skrajnje neprijeten. V zavetrju je nekoli manj vetra, a zato so zameti enkrat večji- tudi do pasu. Šele zdaj mi je »padlo namisel«, kako tanka nit je lahko med »rajem« in »peklom«.
Ob skoraj ničelni vidljivosti zaradi snežnega neurja z orkanskim vetrom nekako le pridemo do Kop in »toplega doma«. Premraženi in prepihani vstopimo. Ura je 16. Od Ribniške do Kop smo porabili več kot 2 uri! Zdaj nam je že jasno, da proti Kremžerici – ne bo šlo. Naročimo čaj in si privoščimo zadnje ostanke iz nahrbtnika. Vmes delamo strategijo – kako naprej. Za nami je kar pestrih skoraj 12 ur. Skupaj ugotovimo, da ni druge, kot po cesti navzdol proti SlovenjGradcu. Mogoče ustavimo kakšen avto, kar bi ob dejstvu, da smučarske naprave niso delovale – bila tombola. Čas neusmiljeno teče naprej. Na koncu se nam zadnji trenutek nasmihne sreča in kmalu »dobimo prevoz« za Sl. Gradec. Zadnji trenutek pridemo na avtobusno postajo , a smo prepozni in gremo v« lov« za avtobusom. O tem kdaj drugič. Na koncu v Dravogradu le ujamemo avtobus in si več kot zadovoljni – stisnemo roke.
Za nami je bila res neponovljiva izkušnja. Če je od Maribora do Ribniškega vrha bil »raj«, potem je od Ribniškega vrha do Kop bil »pekel«.
FOTO TRIP: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/PohorjeFebruar12TF
Svoje bosta dodala že Marjeta in Srečko.
Lep pozdrav! Zvone
P.S. Ne "morem pa mimo Marjete ". Kapa dol za res v vseh pogledih izjemno osebo.
Seveda, tudi Srečko ne more biti "drugačen".
, ko greš fotkat tiste hude kilometre na semaforju, pri takih hitrostih je obtežitev nujna. 