Šmartinsko jezero, triatlon Kamnik in Piranski zaliv
OdgovorObjavljeno:26 Jun 2012, 10:39
Za mano je precej naporen vikend. A 
Sobota: državno prvenstvo v daljinskem plavanju na Šmartinskem jezeru. Sama sem plavala "le" 1500 metrov (čas 36 min 45 sek), Kairos 5000 (čas 1:40'32). Proga je bila zelo dobro označena, plavalo se je mimo rdečih, lepo vidnih boj, ampak hecno je to, da ko plavaš proti boji, se ti zdi, da plavaš naravnost, v resnici pa greš malo naokrog. Potem so mi povedali, da si tisti bolj izkušeni izberejo še eno točko na obali ZA bojo - in potem paziš, da sta obe isti liniji.
Aja, dobila sem celo medaljo za tretje mesto!
(Večina "pravih" plavalk se je pač odločila za razdaljo 5000 metrov.)
Nedelja: sprint triatlon Kamnik. Ker me je Kairos malo prestrašil, da je kolesarska proga težka, da so zoprni ovinkasti spusti in celo nekaj makadama, sem se raje kot za cestno odločila za gorstko kolo. No, makadama letos ni bilo. Kljub temu, da gre z gorcem težje, sem se vseeno prav odločila. Na cestnem pač še nisem toliko samozavestna, da bi si upala spustiti se po hribu navzdol brez zaviranja. Na gorcu sem v klanec dol dosegla maksimalno hitrost 49,77 km/h - tega si na cestnem nikakor ne bi upala! Kolesarska proga mi je sicer bila všeč, razen obratov, ki so bili še zame na gorcu nekoliko preostri. Tako tekaška kot kolesarska proga sta bili sicer nekoliko daljši od razpisa, ampak nič hudega. Poleg naju s Kairosom (ki me je prehitel v vseh treh disciplinah, pri čemer je bilo za plavanje in kolo to sicer pričakovano, manj pa to, da me je tudi na teku prehitel za nekaj sekund!) je bila opažena tudi AinE, ki je na okrepčevalnici delila vodo, v cilju je pa nisem več videla. Tudi tu sem dobila medaljo, a ker smo pač bile v kategoriji le tri.
Rezultati so tule: http://www.timingljubljana.si/
Ponedeljek: plavanje čez Piranski zaliv od Kanegre do Portoroža. Organizator je naš znanec Predrag. Ker je proga tradicionalno slabo označena, sem sprva mislila ostati na obali, plaval bi le Kairos. Ampak me je nekaj vleklo v Zaliv. Kairos se je sicer ponudil, da bo plaval z mano, saj je Zaliv že večkrat preplaval, ampak ga nisem hotema zadrževati. No, potem je "padla" ideja, da jaz plavam s plavutkami. Tako bi on lahko plaval tako, kot zna, jaz pa bom tudi preplavala Zaliv.
Na startu se mi je zdelo, da je popolnoma jasno, kam je treba iti. Saj se pa ja lepo vidijo portotoški hoteli in tudi ladje, mimo katerih moramo, so tam nekje. No, ko pa plavaš ... je pa čisto druga zgodba. Res sem bila vesela, da zraven mene plava Kairos, tako da sem lahko gledala njega. Kadar koli sem pogledala iz vode proti obali ali domnevnemu položaju ladij, sem okrog sebe videla le vodo in valove. Če bi bila sama, bi se mi zdelo grozljivo. Plava se ne naravnost, ampak najprej malo ven proti odprtemu morju, potem pa se naredi ovinek pod kotom malo pod 90 stopinj (vsaj ideal je tak). Ne vem sicer, kako se se s svojo dipotrijo znašel Kairos (ki ima še večjo dipotrijo kot jaz, a za razliko od mene niti ne plava z lečami), a ima pač dober občutek za orientacijo. No, razen, da sva šla nekoliko preveč ven in zato naredila malce daljšo pot, ampak bojda me je tako peljal namenoma, da bodo v zadnjem delu proge valovi bolj ugodni za naju. Vsaj tako je rekel.
Všeč mi je bilo, da sem imela plavutke in sem lahko plavala zelo ležerno zraven Kairosa, ki je pa plaval zares. Nekje na poti sva pobrala še enega Italijana, ki se je malo izgubil in se naju potem držal kot klop (jasno, tudi jaz bi se na njegovem mestu!). Ko smo se bližali obali, smo iskali cilj, ki je bil "označen" z neko majhno rumeno krpo (baje jim je rdeč ciljni balon počil). No, v glavnem, preplavali smo! In to brez incidentov!
Zdaj pa malo počitka ...
Sobota: državno prvenstvo v daljinskem plavanju na Šmartinskem jezeru. Sama sem plavala "le" 1500 metrov (čas 36 min 45 sek), Kairos 5000 (čas 1:40'32). Proga je bila zelo dobro označena, plavalo se je mimo rdečih, lepo vidnih boj, ampak hecno je to, da ko plavaš proti boji, se ti zdi, da plavaš naravnost, v resnici pa greš malo naokrog. Potem so mi povedali, da si tisti bolj izkušeni izberejo še eno točko na obali ZA bojo - in potem paziš, da sta obe isti liniji.
Aja, dobila sem celo medaljo za tretje mesto!
(Večina "pravih" plavalk se je pač odločila za razdaljo 5000 metrov.)
Nedelja: sprint triatlon Kamnik. Ker me je Kairos malo prestrašil, da je kolesarska proga težka, da so zoprni ovinkasti spusti in celo nekaj makadama, sem se raje kot za cestno odločila za gorstko kolo. No, makadama letos ni bilo.
Kljub temu, da gre z gorcem težje, sem se vseeno prav odločila. Na cestnem pač še nisem toliko samozavestna, da bi si upala spustiti se po hribu navzdol brez zaviranja. Na gorcu sem v klanec dol dosegla maksimalno hitrost 49,77 km/h - tega si na cestnem nikakor ne bi upala! Kolesarska proga mi je sicer bila všeč, razen obratov, ki so bili še zame na gorcu nekoliko preostri. Tako tekaška kot kolesarska proga sta bili sicer nekoliko daljši od razpisa, ampak nič hudega. Poleg naju s Kairosom (ki me je prehitel v vseh treh disciplinah, pri čemer je bilo za plavanje in kolo to sicer pričakovano, manj pa to, da me je tudi na teku prehitel za nekaj sekund!) je bila opažena tudi AinE, ki je na okrepčevalnici delila vodo, v cilju je pa nisem več videla. Tudi tu sem dobila medaljo, a ker smo pač bile v kategoriji le tri. Rezultati so tule: http://www.timingljubljana.si/
Ponedeljek: plavanje čez Piranski zaliv od Kanegre do Portoroža. Organizator je naš znanec Predrag. Ker je proga tradicionalno slabo označena, sem sprva mislila ostati na obali, plaval bi le Kairos. Ampak me je nekaj vleklo v Zaliv. Kairos se je sicer ponudil, da bo plaval z mano, saj je Zaliv že večkrat preplaval, ampak ga nisem hotema zadrževati. No, potem je "padla" ideja, da jaz plavam s plavutkami. Tako bi on lahko plaval tako, kot zna, jaz pa bom tudi preplavala Zaliv.
Na startu se mi je zdelo, da je popolnoma jasno, kam je treba iti. Saj se pa ja lepo vidijo portotoški hoteli in tudi ladje, mimo katerih moramo, so tam nekje. No, ko pa plavaš ... je pa čisto druga zgodba. Res sem bila vesela, da zraven mene plava Kairos, tako da sem lahko gledala njega. Kadar koli sem pogledala iz vode proti obali ali domnevnemu položaju ladij, sem okrog sebe videla le vodo in valove. Če bi bila sama, bi se mi zdelo grozljivo. Plava se ne naravnost, ampak najprej malo ven proti odprtemu morju, potem pa se naredi ovinek pod kotom malo pod 90 stopinj (vsaj ideal je tak). Ne vem sicer, kako se se s svojo dipotrijo znašel Kairos (ki ima še večjo dipotrijo kot jaz, a za razliko od mene niti ne plava z lečami), a ima pač dober občutek za orientacijo. No, razen, da sva šla nekoliko preveč ven in zato naredila malce daljšo pot, ampak bojda me je tako peljal namenoma, da bodo v zadnjem delu proge valovi bolj ugodni za naju. Vsaj tako je rekel.
Všeč mi je bilo, da sem imela plavutke in sem lahko plavala zelo ležerno zraven Kairosa, ki je pa plaval zares. Nekje na poti sva pobrala še enega Italijana, ki se je malo izgubil in se naju potem držal kot klop (jasno, tudi jaz bi se na njegovem mestu!). Ko smo se bližali obali, smo iskali cilj, ki je bil "označen" z neko majhno rumeno krpo (baje jim je rdeč ciljni balon počil). No, v glavnem, preplavali smo!
In to brez incidentov! Zdaj pa malo počitka ...
