Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

Uporabniški avatar
 zz topka
#360115
Ma, joj, ma ne, no... :evil: Ma, zakaj sem bla glih žile operirana in si ne smem privoščit celodnevne? Čeprav, dohtar je reku: Čimveč hodit!!! Najbrž pa ni mislil - cejli dan in cejlo noč? :D
Vseeno ne maram glih riskirat... :?
Pa drugo leto, če bo zdravje.
Veliko užitkov vsem skupaj želim :laola
Uporabniški avatar
 ZdravkoC
#360167
Tudi jaz upam, da pridem na kak vzpon. Malo je treba delat gužvo :juhuhu: :juhuhu: :juhuhu:
 hoja
#360168
zz topka napisal/-a:Ma, joj, ma ne, no... :evil: Ma, zakaj sem bla glih žile operirana in si ne smem privoščit celodnevne? Čeprav, dohtar je reku: Čimveč hodit!!! Najbrž pa ni mislil - cejli dan in cejlo noč? :D
Vseeno ne maram glih riskirat... :?
Pa drugo leto, če bo zdravje.
Veliko užitkov vsem skupaj želim :laola

Valentina, ti ga sviraš :wink: , ne bomo hodili cel dan in celo noč, v dveh mesecih se bo dogajalo :wink: . Zamujaš ogled krajev, kjer so gor rasli fantje 'čiste jebe', enkrat
res moraš prit - za dodatno inspiracijo :D .
Za vse ostale - uro, dve - ni važno, samo, da bo gužva.
Vabljeni!

Lp Helena
 hoja
#360205
Oj,
za aperitiv :wink: smo hodili, se objemali, tuširali, zopet hodili, imeli govorilne ure, fino večerjali, polnočni klub, tudi dremuckanje in žaganje drv, sončni vzhod in skupni zadnji vzpon. Ostali hodi sledijo.... :)
Lp
 hoja
#360298
Dolgo se je kuhalo, a nekega kulinaričnega presežka ni za pričakovati. Naj vse sovpada z okoljem, v katerem se je dogajalo - po kmečko, po domače :wink: .
Sem se odločala in na koncu odločila za tri poglede na teh 24 ur:
1. kot pobudnica
2. kot udeleženka
3. humanitarna nota

1. Pobudnica - organizatorka se skoraj ne smem poimenovati, ker dogodku ne namenjamo neke posebne organizacije. Dobra volja je vir vsega. Natisniti letak A3 formata, povabiti preko TF, omeniti na Facebooku, uporabiti staro metodo od ust do ust - tako je potekalo obveščanje. Lokalnemu trgovcu gre zahvala za vodo, banane, pomaranče, tudi mesar je primaknil kos mesa - mešano meso z žara je nekje med sedmo in osmo uro prav teknilo. Čeprav nismo tekmovali oz. to ni tekma, so bilo, kot ponavadi, vpisni listi pri domu in na vrhu. Nihče ni vodil kontrole, gre za poštenost in vsak lahko goljufa le samega sebe :wink: . Poleg banan in pomaranč je na mizo, kdor je želel, prispeval nekaj iz svojega nahrbtnika in tako je ta miza dobila ime "skupno dobro". Pri prvem skupnem vzponu sem pogrešala nekaj starih obrazov, še bolj pa bila vesela vseh novih, ki so se pripeljali kar nekaj km, da so doživeli lepote, ki jih ponuja Donačka - upam :wink: . Ker je vročina na vrhu klicala po osvežitvi, je na pot krenila hladilna torba, ki smo jo ob vzponih polnili, pred spusti pa pridno koristili, in seveda plastenke nosili k domu. Vpisni listi so se skozi dan lepo polnili. Opoldanska, uro trajajoča ploha, je ohladila pregreta telesa, ozračje pa se ni kaj dosti ohladilo. Se je pa poznalo pri številu, marsikoga je pregnalo domov. Popoldan je Donačka znova oživela, se ob mraku umirila, ponoči postala skrivnostna in z novim jutrom pripravljena na nove obiske. Kot je že v navadi, smo v nedeljo okrog 7ih še zadnjič skupaj premagali prvo nadelano planinsko pot do vrha. Povratek in nato pospravljanje - s skupnimi močmi na 1-2-3. Čeprav nekoliko utrujeni, pa nasmejani in zadovoljni, po stisku rok in objemih zapuščamo Donačko brez pokalov, medalj, nagrad, brez kategorij - vsak je zmagovalec. V teh 24 urah se letos nisem preveč potila, imela pa sem intenzivne govorilne ure. Sem se potrudila (mogoče celo preveč) vsaj ogovoriti vsakega. Vesela sem za vse, ki so stali na vrhu Donačke, izkoristili klopco ljubezni, dosegli ali celo presegli želene cilje, opravili vsaj dober trening ali pa se samo podružili. Če komu ni uspelo, ima lahko popravni izpit v decembru. S tega vidika še zahvala osebju v Rudijevem domu za razumevanje in podporo.

2. kot udeleženka, cilja, kar se tiče števila osvojitev vrha, nisem imela. Moje gibanje v letošnjem letu ni imelo nobenih temeljev in vsako pričakovanje bi bilo nesmiselno. Temu primerno sem si vzela čas za objeme, ogovore in pogovore. Nekajkrat sem šla krog v družbi, tudi samoto sem izkoristila. Ob sedmem vzponu sem delala družno sodelavcema in prijateljici in ravno v tem krogu je mati narava poslala osvežitev. Na vrhu je zaradi premočenosti odpovedala tehnologija, še slike nismo uspeli narediti, smo pa prvič prišli na vrh ne po potki, ampak po potočku. Spodaj, pri domu, je dež ponehal, počutili smo se kot na plaži, bolj moker ne moreš biti niti po skoku v morje. S Tanjo bi, če bi imeli še šampon, lahko poskrbeli za kako sliko koledarja, sicer bolj veteranske kategorije. Do večera mi je uspelo narediti 12 vzponov, levo nogo mi je "zategovalo" in družba v depandansi, ki smo jo koristili, mi je bila prava potuha. Noč sem preležala na klopci, neke udobnosti ni bilo, a me je že misel na bolečino obdržala v ležečem položaju. Ta pridni so vztrajali, nekaj jih je prišlo ponoči, šum korakov v drobnih kamenčkih je naznanjal njihov prihod. V tem šumu je bilo slišati enkrat že utrujen korak, spet drugič hiter in poskočen. Nekajkrat mi je za par kratkih minut uspelo celo zaspati. Skupni zadnji vzpon je zame pomenil 13x. Bila sem zadovoljna, za kaj več bo potrebno zopet večkrat od hiše, in srčno upam, da bo to zopet možno.

3. humanitarna nota
Vsako leto ima 24 ur Donačke nek namen, bodisi v mislih ali dejanjih. Splet okoliščin, ki so nas doletele kot družino, je botroval k odločitvi, da bomo letos zbirali donacije za podporo programu Skupaj na poti do zdravja. Program je namenjen bolnikom s krvnim rakom in jim omogoča brezplačno rehabilitacijo po zaključenem zdravljenju. Pot nazaj v vsakodnevne tirnice ni enostavna, še več, iz izkušenj, je včasih na mejah zmožnosti. V ta namen smo na mizico ob domu postavili skrinjico - hiško, skozi dimnik so se spuščale donacije, ki bodo omilile vsaj kak korak na poti do zdravja. Kako zahteven je korak in koliko energije, volje, poguma... je potrebno, nam je iz prve roke oziroma noge pokazala gospa Kristina.
Prvič sva se videli, prišla je v spremstvu moža in deklice. Nasmejana, pripravljena deliti svojo zgodbo, ki je težka za uho, kaj še za telo in dušo. Tretjič preboleva raka, trenutno ne more nadaljevati s terapijo, ker je krvna slika slaba. Neizmerno si želi priti na vrh in slikati klopco ljubezni. Tudi če ji ne uspe, ne bo razočarana, bosta pa to naredila spremljevalca. Stisnem ji roko, jo objamem in zaželim vse dobro.
In ji je uspelo, vriski veselja na vrhu in res nisem mogla, da ne bi tega delila z njo. Še enkrat objem, hkrati pa solze - mešanica veselja in žalosti, morda zavedanja...
Po naključju sem nekaj dni kasneje izvedela, da gospa Kristina lahko nadaljuje s terapijo in res ji želim, da tudi tokrat zmaga, predvsem zaradi njene 10-letne punčke.
Ko smo v nedeljo odprli hiško, se je v njenem zavetju skrivalo 720 evrov, ki smo jih nakazali na TRR. Hvala vsem v mojem imenu in imenu Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo.

Še statistika:
rekordno število udeležencev, ki so Donačko osvojili v 24 urah v podporo temu dogodku - 137.
Skupaj smo vrh zavzeli 382x, s tem prehodili pot, dolgo 1222 km in premagali 114 600 v.m.
Še enkrat hvala vsem vpletenim v to zgodbo. Vsaka pentlja ima svojo vlogo in brez nje zgodbe ne bi bilo.

Lp, Helena

Ups, še zobotrebci :wink:

24 UR DONAČKE 2018 30. 6. – 1. 7. 2018
Fijačko Nino – 30x
Kozar Dušan – 20x
Krajnc Štef – 18x
Kodelja Andrej – 17x
Kocbek Simona, Pukšič Maks – 15x
Fric Križanec Helena – 13x
Šumenjak Dejan, Kastelic Igor – 11x
Škvorc Marjan – 10x
Križanec Andrej, Križanec Stanko – 7x
Jurič Bernarda – 6x
Škvorc Monika, Hribernik Dejan, Kuraj Karmen – 5x
Križanec Danica, Gretič Jože, Lanneger Alenka – 4x
Lanneger Marijan, Junkar Jasna, Kamenšek Sandi, Kamenšek Samo, Čufar Zdravko, Žuran Vanja, Rojič Marija, Šnebergar Sonja, Voda Jelka, Voda Jasmina, Žogan Tanja, Potočnik Lucija, Korez Miha, Krušič Jože, Krušič Saša, Pirnat Vesna, Hajder Vid, Hajder Ilija, Hajder Bernarda, Hajder Duško, Korez Tomi -3x
Pukšič Romana, Brezinščak Jožica, Brezinščak Željko, Ferlič Zvonko, Drevenšek Tomo, Drevenšek Bor, Pivec Tomaž, Pivec Aleksandra, Jug Lidija, Draškovič Matjaž, Krušič Tjaša, Koražija Vlado, Korez Dejan, Žerjav Andreja, Čuček Marko – 2x
Lovenjak Peter, Bercko Slavica, Bercko Avgust, Korošec Derviši Katja, Derviši Boštjan, Derviši Daja, Potočnik Dušan, Potočnik Nada, Kozel Anja, Železnik Tjaša, Leskovec Lorena, Krumpak Zupan Anita, Krumpak Anabela, Šimun Ivanka, Bercko Miha, Mikše David, Mikše Uroš, Sivec Nataša, Perne Matija, Sullivan Stephanie, Tepeš Blaž, Tepeš Nejc, Baklan Miran, Potočnik Irena, Kozel Franc, Kozel Eva, Lampret Kristina, Jug Tone, Križanec Boris, Zavec Janko, Novak Boris, Novak Karolina, Šolman Tatjana, Šolman Saša, Zbil Larisa, Osrečki Staš, Osrečki Leonida, Osrečki Bojan, Jakopanec Andreja, Artič Mladen, xyz Marko, Halužan Benjamin, Vidovič Marija, Kamenšek Ana, Bele Dejan, Cajzek Boštjan, Gaberšek Valentina, Lešnik Sonja, Vidovič Karina, Strelec Meta, Strelec Anže, Palko Miran, Vidovič Marija, Petan Janez V, Petan Pia, Ducman Slavko, Peklar Zdravko, Peklar Pičerko Slavica, Peter Valerija, Kozel Jožica, Drevenšek Marija, Frangež Kristina, Parlin David, Penca Ana, Bele Petra, Virant Goga, Per. Marko, Verk Vinko, Kokol Anita, Brence Albin, Potočnik Matej, Kramberger Blaž, Herceg Bojan, Vidovič Slavica, Širovnik Nataša, Vreš Jolanda, Karneža Valerija, Križanec Dunja, Korez Karli, Križanec Jože, Zorin Ana, Zorin Polonca – 1x
 Ninđa
#360305
24 ur Donačke gore: Telo proti glavi
Za začetek lahko rečem: končno. Zakaj končno? Že od decembra 2013, takrat sva se na 24 ur Donačke gore spoznala s Heleno in zaradi skupnih interesov se je spletlo spoštljivo prijateljstvo, sem si vsako leto na to do listo izzivov vedno zapisal 24 ur Donačke gore. Žal pa so me daljši teki vedno premamili in sem ponavadi prišel samo spodbujati in hkrati narediti odličen trening po Karavankah (samo da omenim – Karavanke, naj si bodo to osrednje kot je npr. Zelenica z okoliškimi vrhovi - Vrtača, Stol, Begunjščica itd. kot tudi JV Karavanke z Donačko goro, Bočem, Konjiško goro itd. so odličen poligon tako za fizično kot tudi psihično tekaško pripravljenost). To soboto pa je bilo drugače. Čeprav iskreno povedano med tednom še nisem bil 100% ali se bom pojavil na startu saj nisem niti malo miroval in se je do petka že nabralo xx km ter yy višincev. V četrtek pri Heleni preverim kakšno je stanje in se v času telefonskega pogovora odločim, da bom letos stal na štartu tega 24 urnega izziva.
Sobotno jutro, Maribor, avtocesta, Petrol kava, zmedena kolona avtomobilov v smeri Gruškovje – Rogatec, Rudijev dom, objemi, pogovori, priprava okrepčevalnice v obliki boksarskega kota, namišljen pok pištole, start in začeli smo z 24 urnim izzivom. Prvi vzpon smo še skupaj, pri spustu več ne. Pri drugem vzponu že premišljujem ali sem sposoben takšnega izziva. Za telo sem vedel, da je pripravljeno, za glavo pa nisem bil 100%. Vse je v glavi! Odseke vzpona sem si v 24 urah nekako tako »razpredalčkal«. Odsek »Laganica« - od Rudijevega doma do navodil za uporabo Pragozda - tukaj sem vedno tekel in si nastavljal palice za vzpon. Sledil je odsek »Pragozd« - trajal je od table z navodili do prvih stopnic. To je klanček za segrevanje. Nato so se vrstili odseki kot so »Ne dirajte mi ravnicu« to so tri dokaj ravne prečke, »Šuma na kvadrat« (šuma v šumi), »Šikana oz. lomilec gležnjev (ovinek za 180°)«, »J***** dolga prečka« »Pokopališče« (mimo table o prvi nadelani planinski poti v Sloveniji), »Deske«, »Rock and roll«; in na vrhu odsek »Še sem živ oz. koprive«. Mogoče kakšnega prepoznate :D
24 ur izziv sem preživel brez posebnih fizičnih težav. Noge so bile po izzivu v solidnem stanju. Pil in jedel sem dovolj (čeprav sem ob polnoči kos pice kot krava prežvekoval pol ure). Okrog 15 h me je rešil težko pričakovan naliv, ki je trajal dva vzpona in mi ohladil pregreto telo. Pasal je kakor češnja na torti. Cel čas sem imel s seboj pijačo z elektroliti in delal požirke na sami poti navzgor. S tem sem preprečil vraga po imenu krči. V planu sem imel, da moram čim več vzponov narediti podnevi (v 12 urah sem jih naredil 20), ker sem vedel da ima »noč svojo moč«. Tukaj se je pri meni manifestirala bitka »glava« proti »telesu«. Slednjo sem izgubil saj sem si privoščil tri urni spanec po intervalih. V času prvega počitka na klopci sem se spomnil na besede Johna Kellya, petnajstega zmagovalca »Barkley 100 Marathons« iz leta 2017 (če slednjega ne poznate morate nujno pogledati ta dokumentarec: https://www.lequipe.fr/explore-video/02 ... ans-pitie/). John je takrat vedel, da je fizično pripravljen (»telo«), da zaključi zadnji krog na maratonu. Prav tako pa je vedel, da mu lahko utrujenost zaradi pomanjkanje spanca (»glava«) preprečil »zmago«. In kaj je naredil? Premagal je »glavo« tako, da si je privoščil spanec na trdih, koreninastih in vlažnih tleh in to na vetrovnem grebenu. Genialna poteza. V tistem trenutku je »glava« zmagala. Vendar ne za dolgo. Po cca. 5-10 minut je »telo« zaradi okolja izvedlo upor in prevzelo vodstvo nad »glavo« ter mu tako omogočilo nadaljevanje. Moja izkušnja proti njegovi niti malo ni primerljiva ampak sem nekako našel povezavo. Moja »trda, koreninasta in vlažna tla« je bila klopca v hiški. Vedel sem, da mi »počitek« na njej ne bo ustrezal in da bom rajši naprej krožil po Donački gori. Okrog 22 h, po 24 krogu, sem naredil popolni servis v obliki menjave celotne opreme na sebi in se pripravil na noč. Zraven pa sem si vzel napihljivo mehko blazino. Velika napaka. Okrog polnoči sem izgubil bitko z »glavo«, spremenil strategijo, si izračunal in razdelil končno število vzponov ter »telo« položil na blazino :? V tem trenutku je pri meni »glava« zmagala.
Noč pa je bila drugače primerno hladna in idealna za 24 ur izziv. Srečeval sem Heleno, Maksa, Dušana, Simono, Štefa itd. Do odseka »Ne dirajte mi ravnico« sem imel oblečeno vetrovko. Kasneje pa se je telo dovolj segrelo, da je nisem več potreboval. Ob petih uri sem na vrhu Donačke gore sedel na klopci ljubezni in opazoval kako je nastajal nov dan, premišljeval o tem kakšno močno ima »glava« in koval plane za naprej. Kmalu je bila ura malo čez šest in kot se spodobi sem izvedel zadnji vzpon s Heleno ter tako se je moje romanje po Donački gori zaključilo. Na koncu sem uspel narediti zastavljene kroge in dosegel zastavljen cilj v času nočne izmene.
24 ur Donačke gore mi je najljubši 24 urni (gor-dol) izziv saj poteka v idiličnem Karavanškem okolju, v prijetni in sproščeni družbi, na idealni trasi za takšen izziv in letos začinjen s kančkom dobrodelne note. Zbran denar je bil namenjen pacientom obolelim s krvnim rakom. Sledenje ti da misliti kako minljivo je življenje in kakšno bogastvo je zdravje. Šele ko zbolimo se zavedamo kaj smo imeli in kako težko se je vrniti na stare tire življenja. Zato Andrej in Helena s preostalo družino :laola
Rudijev dom, kavica, zajtrk, pogovori, smehi, rezanje mesnih izdelkov, dolg prevoz domov zaradi tovornjakov, tuš, sms Heleni, postelja. Se vidimo na zimski izvedbi 24 ur Donačke gore.
Lp, Nino :wink:
Nazadnje spremenil Ninđa, dne 12 Jul 2018, 21:50, skupaj popravljeno 3 krat.
 hoja
#361857
Zimskih 24 ur Donačke

Ojoj, zamujam, ni pa še prepozno

V soboto, 15.12.2018 ob 8h in do nedelje do 8h,
se bomo družili, malo tekmovali, malo trpeli in se imeli lepo.
Od Rudijevega doma do vrha Donačke in nazaj po željah in moči , zmaga vsak zase...
Vpisna lista bosta v domu in na vrhu, dom bo odprt vso noč.
Miza - skupno dobro - bo namenjena vsem,
za čarobne zvarke poskrbite sami.

Če vam za inventuro manjka še kak km ali kak
vm, priložnost je pred vrati.
Vabljeni!

Lp, Helena
  • 1
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA