Pisa Maraton, 16.12.2012
OdgovorObjavljeno:06 Jan 2013, 21:43
Na maraton v Pisi v decembru, se posebej po enajstmesečnem intenzivnem treningu in tekmah, ne bi nikoli pomislil. A v temnem newyorškem večeru je bilo drugače, ko sem mrzlično iskal, kje bi vseeno lahko odtekel jesenski maraton po dneh negotovosti, navdušenja nad pripravami pred startom in na koncu razočaranju ob odpovedi NYCM. Firence, te so odpadle zaradi obveznosti v službi. Malaga, no ja, saj bi bilo zanimivo, ampak priti tja... Pisa, hm, zakaj pa ne?
Sezona je bila res dolga, marčevski rimski maraton je zahteval svoje že v zimi, bil je pa kar hudo razočaranje. Potem sem obilno žel na triatlonski, najbolj na halfrionmanski njivi, rezultatsko triumfiral konec avgusta v Zell am Seeju, nakar sem se osredotočil na trdo prigarani New York. Potem pa razočaranje..., za rezultat za vsako ceno sem enostavno ponovil v Pisi še en cikel tekaškega treninga, se res mučil v vse krajših dneh, nažigal intervale, sprinte. Šlo je dobro, kaj dobro, odlično. Vse zato, da bom izpulil še jesenski maratonski rezultat, pa še rimski čas je bil dizaster in res sem potreboval še to potrditev.
Dnevi pred Piso so se na eni strani vlekli, naveličan sem bil že mučenja na stezah, temnih tekov po ulicah Ljubljane, intervalov ob Bohinjskem jezeru, kjer sem v gluhi temi v pavzah hropel naslonjen na prometni znak. Svoje je dodala se decembrska atmosfera, pa potovanja v službi. V Piso sem oddirkal v soboto, dvignil startno na letališču na zelo učinkovitem sejmu pri prijaznih organizatorjih, zblodil prek temnih ulic do obskurnega hotela in se poskusil umiriti, pri tem sem bil tako uspešen, da sem od utrujenosti ... zaspal. Prebudil sem se v temen večer. Prvič sem sel na tekmo povsem sam in prav v roke sem se moral vzeti, da sem si organiziral večer. Najprej me je neslo na cesto, hotel sem odteči svoj obredni tek pred maratonom, mimo nakupovalnega centra sem pospešil vse do reke, Arno se je nabuhel od dežja vlekel pod mostovi, v topli vlagi sem se vrnil v sobo in zobal ploščice, se nalival z isostarjem ter zlagal cunje, številko, gele...
Zbudil sem se v povsem temno jutro, v hotelu nisem dobil niti kave in spet so ploščice ter isostar bile moj meni. Hitro sem se spokal v avto in po nervoznem kroženju okoli zaprtega mestnega jedra našel parking ter se po vlažnih in trohnenju zaudarjajočih ulicah spravil do starta. Tekma me je prevzela mešanica prijaznega, entuziastičnega tekaškega navdušenja in na trenutke hecne pompoznosti. Ko je prevladal tekaški duh, blaga nervoza pred startom in predvsem po srecanju z Andrejem sem postal dobre volje. Tekma je light, temperature tudi light, vzdušje prav tako in na startu se s težavo koncentriram. Manjka mi občutek prelomnosti, vstopa v Land of Gods. Po dolgih minutah čakanja se nas okoli 3000 spusti po startni ravnini, zakopljem, v upanju, da se občutek pomembnosti se prikaze. Prvi kilometer gre do reke, super, nobene gužve, takoj najdem ritem in vse je ok. Trasa potem naredi pentljo gor ob Arnu, cez most in na levem bregu dol proti morju. Prehitim dva ali tri osmoljence v letošnjih sweatshirtih iz New Yorka, z enim se na kratko pogovoriva: Noi, disgrazziati se smejiva v polomljeni italijanščini. Tečemo enakomerno, najdem si prostor nekje blizu zajca za tri in pol, po štirih kilometrih pa se počasi odlepim, malo preglasni so zame. Sonce je posijalo, dvignilo vlago in temperaturo, a kaj bi to, po tednih mraza mi kar pase. Na petem se ze simbolično nalivam z vodo, potem pa spet v enakomernem tempu, zdaj že s stalnimi sotekači tečemo v majhni gruči, brez besed, po nedeljsko praznih ulicah predmestja. Zadeva me prav nič ne spominja na tekmo in neprestano se moram spodbujati, da gre zares, pomaga pa zajec za 1:40 na polovicki, ki je malo pred nami. Na desetem je nadvoz nad avtocesto, ki naj bi bil edini vzpon, prav pozorno se pripravim nanj, taktično pazim na kadenco, skrajšam korak in olajšan pri kilometrski oznaki preverim čas. Vse OK.
Spustimo se v naslednje naselje in na koncu, med zadnjimi hišami se dvigne veter, močan, kot stena se nagiba na nas. Bral sem o njem, stalno vleče od morja po dolini proti Firenzam. Hitro ga začutim kot nasprotnika, sovražnika, piha nam v prsa in prav nič mi ni po volji, začutim, da nisem suveren. Poskušam najti zavetrje v skupini, pa nisem preveč uspešen. Začne me tiščati še mehur in tako se počasi zlagajo domine nelagodja. Na odcepu polovičke zavijem v grmovje, ko se po pol minute poskusim spraviti v tek, sem povsem brez ritma, tako v nogah, kot pljučih. Na 15 se odločim za gel, z zobmi strgam rob, pogoltnem vsebino in ga prelijem z mrzlo vodo. Ni prav prijetno, vendar verjamem, da me pozivi. Ponovno sem iz ritma, težko diham in nekaj minut rabim, da se ujamem. Sotekači so medtem že naprej, sam sklonim glavo in režem v veter. Na poti nazaj naj bi nam pomagal v najtežjih kilometrih, a kje je še to. Do roba gozda, ki naj bi nas zaščitil, se mučim še dva kilometra in časi polagoma rastejo. Pošteno se moram vzeti v roke, da ohranim tempo, zmede me še kilometrska oznaka, ki je na napačnem mestu, saj sta si časa na 17. in 18. povsem nelogično različna. Prilepim se tekaču, rolkarju in kolesarju, hecna trojka, kot iz Ostržka. Nakladajo, to me na eni strani nervira, na drugi pa so mi sidro. Prebijemo se še prek nasipa do Tirrenie, kjer smo končno na obali. Imam občutek, da končno zadiham in hitro smo na polovički. Čekiram čas, z 1:43 sem kar zadovoljen. Ali sem močan, kot pravi Haruki, da bi moral biti, pa nisem prepričan. Preveč je teh domin nelagodja, negotovosti, ki grozijo, da začno padati.
Po obratu se spet ponovi zgodba z oznakami, spet sta vsaj dve povsem nelogični in poleg nelagodja začutim, da me opozarjajo kvadricepsi. Ne me basat, to pa res ne bi smel biti problem, še nikoli se mi to ni dogajalo, razen v tsitem groznem ruševju nad Konjščico na prvih Jeklenih.... Zdaj tečemo nasproti počasnejšim tekačem in vidim zajca na tri in pol, se dobrega pol kilometra za menoj in tudi to me pomiri. Potem srečam Andreja, na dobri poti je za PB. A kaj, ko se že čez minuto prikrade občutek, da gre cesta navzgor. Razum pravi: ne, saj si na obali. Občutek pravi drugače in neracionalnost počasi zmaguje. Borim se teh pet kilometrov ob Tirenskem morju, sivo je in valovito, nikjer poletnega vzdušja, nikjer slutnje, da je tam čez Korzika, splendid isolation in vir poletne energije za nas že dvajset let! Kot v omotici se sam prebijam proti 30ki, kjer bomo zavili nazaj proti mestu. Ura napoveduje, zvok topotajočih podplatov pa napove: zadaj je gruča za tri in pol. Res je, nekje tik pred 30ko me dohitijo. Potem nekaj časa tečemo skupaj, a vem, da se moram zdaj bolj potruditi z svoj tempo kot za to, da rešujem čast pred njimi. Skoraj vesel sem, ko se oddaljijo in jih nekaj časa na distanci sledim. Spet sam, med topoli in sluteč Arno na levi režem v vlažen zrak. Tiste pomoči vetra, ki mi je pil kri pri 17. km, ni nikjer. Ne popusti! Ne dovoli, da te pokoplje zid. A bi še en rimski dizaster. Tako gre potem v nekem novem razvnotežju, mimo osamljenih hiš, bizarnega prizora jamborov med topoli, skozi zaselke, predmestje in podvoz v Piso. Že zdavnaj mi je jasno, da je nekaj zmanjkalo za to, da bi odlične čase s treningov pretopil v tako želeni rezultat. Na koncu se vseeno ne predam, v zadnjih kilometrih obdržim enakomeren, a nižji tempo in zaključek ni prav nič glamurozen. Nikjer ne čutim, da bi lahko letel v cilj pod poševnim stolpom, kot piše v brošuri za tekače. Olajšanje in vseeno kanček zadovoljstva, da nisem kljub naveličanosti in grozečemu razočaranju povsem potonil, me spremljata v cilj.
Kmalu za menoj priteče še Andrej, zanj je to super izboljšanje PB, res sem vesel zanj, podoživim svojega Ljubljanca izpred štirih let, ko sem takole spustil mejo za dvajset minut! Pred desetletji sva na istem ferajnu začela v vertikali, zdaj v horizontali, pa se z Ironom se fajtava, on je že uspel, ekspresno, jaz sem na polovičkah in mi je na poti dodatna vzpodbuda. Tu v Pisi pa sproščen pogovor poskrbi, da me ne obdajajo skrbi in vprašanja. Saj bodo prišla...
Seveda so prišla. Ze ko sem po osončeni dolini drvel proti Firenzam, me je teh debelih enajst minut čez tri in pol grizlo. Še bolj oziroma močneje mi je vrtalo v možgane: zakaj? Kaj je šlo narobe? Česa je zmanjkalo in česa je bilo preveč? Vprašanja so odmevala skozi meglo in temo Padske nižine na poti nazaj, pa tiste nore dneve proti koncu leta. Je bilo to TO? Je šlo za še en rezultat ali za čas? Kje se je pretrgala nit s treningov?
Dva dni pred koncem leta sem stal na vrhu proge Bochard, visoko nad Argentierom in Chamoniško dolino, ki je nisem niti slutil v gosti megli. Nosilo je nov sneg, le nekaj smucarjev nas je cakalo na spust. Opazoval sem mlade, gibčne, našpičene, pa tudi tiste druge, lomeče se, ki so se borili z istimi nevidnmi grbinami. Čakal sem na vrhu, konec dneva sem po stari navadi na vsak način hotel še skoraj tisoč višincev in zdaj se moram spopasti z meglo in nevidnimi ter zahrbtnimi kuclji, narinjanim pršičem in kakšno ledeno ploščo. Nekoč sem poslušal svetovnega prvaka v smučanju na grbinah, ki je razlagal, da je njegov cilj idealen spust, tako nekako, kot bi spustil kapljo vode prek pobočja, si mora najti idealno pot. Ali je to tisto kar iščemo? Je rezultat na vsak način tudi cilj, ali je to idealen tek? Je lahko slab rezultat dosežek idealnega teka. Lomim se po kucljih, ne padam, ne dam se, a matram se, trd sem, kaksna kaplja neki. Nekje na sredi proge se spet ustavim v megli. Spomim se na Crissie Wellington, serijsko zmagovalko Ironmanov, tudi večkratno svetovno prvakinjo, ki je pred dnevi napovedala hiter in nenaden konec fantastične kariere. V intervjuju je povedala, da je dosegla vse, zlasti svoje meje, vendar je predvsem stremela k idealni dirki. Zadnja na Hawajih pred dvema letoma da je bila temu zelo, zelo blizu. Spuščam se nižje in počasi prihajam iz megle. Idealni maraton. Dunaj predlani, ta je bil blizu, takrat tudi PB. Lanski Ljubljanc? PB, je bil blizu? Blizu, da. Pariz lani? Vsekakor, bližje, kot sem si takrat mislil. Počasi ujamem ritem in pridem do svojih dveh na Lognanu, skrbelo ju je, ker me dolgo ni bilo, jaz pa sem se vedno med vprašanji. Kaj vse moram storiti, da bom združil telo, duha, misli in občutja?
Dan kasneje sem pomirjen sam s seboj. Ne le rezultat za vsako ceno, tudi PB ne, način teka je pravi cilj. Biti boljši, pomeni biti tako hitrejši, kot bližji idealu. To je manjkalo v Pisi. Samo histerično pričakovanje, da se časi ekstrapolirajo v dosežen cilj, ne bo dovolj. Tako se ne vstopa v Land of Gods. Telo in duh bo potrebno bolj uglasiti.
Na široki, trdi in ledeni progi režemo dolge, hitre zavoje, vsakega, ampak res vsakega, poskušam narediti kar najbolje.
Saj za to gre, pravi Buzz, to infinity and beyond.
Runcajz
Sezona je bila res dolga, marčevski rimski maraton je zahteval svoje že v zimi, bil je pa kar hudo razočaranje. Potem sem obilno žel na triatlonski, najbolj na halfrionmanski njivi, rezultatsko triumfiral konec avgusta v Zell am Seeju, nakar sem se osredotočil na trdo prigarani New York. Potem pa razočaranje..., za rezultat za vsako ceno sem enostavno ponovil v Pisi še en cikel tekaškega treninga, se res mučil v vse krajših dneh, nažigal intervale, sprinte. Šlo je dobro, kaj dobro, odlično. Vse zato, da bom izpulil še jesenski maratonski rezultat, pa še rimski čas je bil dizaster in res sem potreboval še to potrditev.
Dnevi pred Piso so se na eni strani vlekli, naveličan sem bil že mučenja na stezah, temnih tekov po ulicah Ljubljane, intervalov ob Bohinjskem jezeru, kjer sem v gluhi temi v pavzah hropel naslonjen na prometni znak. Svoje je dodala se decembrska atmosfera, pa potovanja v službi. V Piso sem oddirkal v soboto, dvignil startno na letališču na zelo učinkovitem sejmu pri prijaznih organizatorjih, zblodil prek temnih ulic do obskurnega hotela in se poskusil umiriti, pri tem sem bil tako uspešen, da sem od utrujenosti ... zaspal. Prebudil sem se v temen večer. Prvič sem sel na tekmo povsem sam in prav v roke sem se moral vzeti, da sem si organiziral večer. Najprej me je neslo na cesto, hotel sem odteči svoj obredni tek pred maratonom, mimo nakupovalnega centra sem pospešil vse do reke, Arno se je nabuhel od dežja vlekel pod mostovi, v topli vlagi sem se vrnil v sobo in zobal ploščice, se nalival z isostarjem ter zlagal cunje, številko, gele...
Zbudil sem se v povsem temno jutro, v hotelu nisem dobil niti kave in spet so ploščice ter isostar bile moj meni. Hitro sem se spokal v avto in po nervoznem kroženju okoli zaprtega mestnega jedra našel parking ter se po vlažnih in trohnenju zaudarjajočih ulicah spravil do starta. Tekma me je prevzela mešanica prijaznega, entuziastičnega tekaškega navdušenja in na trenutke hecne pompoznosti. Ko je prevladal tekaški duh, blaga nervoza pred startom in predvsem po srecanju z Andrejem sem postal dobre volje. Tekma je light, temperature tudi light, vzdušje prav tako in na startu se s težavo koncentriram. Manjka mi občutek prelomnosti, vstopa v Land of Gods. Po dolgih minutah čakanja se nas okoli 3000 spusti po startni ravnini, zakopljem, v upanju, da se občutek pomembnosti se prikaze. Prvi kilometer gre do reke, super, nobene gužve, takoj najdem ritem in vse je ok. Trasa potem naredi pentljo gor ob Arnu, cez most in na levem bregu dol proti morju. Prehitim dva ali tri osmoljence v letošnjih sweatshirtih iz New Yorka, z enim se na kratko pogovoriva: Noi, disgrazziati se smejiva v polomljeni italijanščini. Tečemo enakomerno, najdem si prostor nekje blizu zajca za tri in pol, po štirih kilometrih pa se počasi odlepim, malo preglasni so zame. Sonce je posijalo, dvignilo vlago in temperaturo, a kaj bi to, po tednih mraza mi kar pase. Na petem se ze simbolično nalivam z vodo, potem pa spet v enakomernem tempu, zdaj že s stalnimi sotekači tečemo v majhni gruči, brez besed, po nedeljsko praznih ulicah predmestja. Zadeva me prav nič ne spominja na tekmo in neprestano se moram spodbujati, da gre zares, pomaga pa zajec za 1:40 na polovicki, ki je malo pred nami. Na desetem je nadvoz nad avtocesto, ki naj bi bil edini vzpon, prav pozorno se pripravim nanj, taktično pazim na kadenco, skrajšam korak in olajšan pri kilometrski oznaki preverim čas. Vse OK.
Spustimo se v naslednje naselje in na koncu, med zadnjimi hišami se dvigne veter, močan, kot stena se nagiba na nas. Bral sem o njem, stalno vleče od morja po dolini proti Firenzam. Hitro ga začutim kot nasprotnika, sovražnika, piha nam v prsa in prav nič mi ni po volji, začutim, da nisem suveren. Poskušam najti zavetrje v skupini, pa nisem preveč uspešen. Začne me tiščati še mehur in tako se počasi zlagajo domine nelagodja. Na odcepu polovičke zavijem v grmovje, ko se po pol minute poskusim spraviti v tek, sem povsem brez ritma, tako v nogah, kot pljučih. Na 15 se odločim za gel, z zobmi strgam rob, pogoltnem vsebino in ga prelijem z mrzlo vodo. Ni prav prijetno, vendar verjamem, da me pozivi. Ponovno sem iz ritma, težko diham in nekaj minut rabim, da se ujamem. Sotekači so medtem že naprej, sam sklonim glavo in režem v veter. Na poti nazaj naj bi nam pomagal v najtežjih kilometrih, a kje je še to. Do roba gozda, ki naj bi nas zaščitil, se mučim še dva kilometra in časi polagoma rastejo. Pošteno se moram vzeti v roke, da ohranim tempo, zmede me še kilometrska oznaka, ki je na napačnem mestu, saj sta si časa na 17. in 18. povsem nelogično različna. Prilepim se tekaču, rolkarju in kolesarju, hecna trojka, kot iz Ostržka. Nakladajo, to me na eni strani nervira, na drugi pa so mi sidro. Prebijemo se še prek nasipa do Tirrenie, kjer smo končno na obali. Imam občutek, da končno zadiham in hitro smo na polovički. Čekiram čas, z 1:43 sem kar zadovoljen. Ali sem močan, kot pravi Haruki, da bi moral biti, pa nisem prepričan. Preveč je teh domin nelagodja, negotovosti, ki grozijo, da začno padati.
Po obratu se spet ponovi zgodba z oznakami, spet sta vsaj dve povsem nelogični in poleg nelagodja začutim, da me opozarjajo kvadricepsi. Ne me basat, to pa res ne bi smel biti problem, še nikoli se mi to ni dogajalo, razen v tsitem groznem ruševju nad Konjščico na prvih Jeklenih.... Zdaj tečemo nasproti počasnejšim tekačem in vidim zajca na tri in pol, se dobrega pol kilometra za menoj in tudi to me pomiri. Potem srečam Andreja, na dobri poti je za PB. A kaj, ko se že čez minuto prikrade občutek, da gre cesta navzgor. Razum pravi: ne, saj si na obali. Občutek pravi drugače in neracionalnost počasi zmaguje. Borim se teh pet kilometrov ob Tirenskem morju, sivo je in valovito, nikjer poletnega vzdušja, nikjer slutnje, da je tam čez Korzika, splendid isolation in vir poletne energije za nas že dvajset let! Kot v omotici se sam prebijam proti 30ki, kjer bomo zavili nazaj proti mestu. Ura napoveduje, zvok topotajočih podplatov pa napove: zadaj je gruča za tri in pol. Res je, nekje tik pred 30ko me dohitijo. Potem nekaj časa tečemo skupaj, a vem, da se moram zdaj bolj potruditi z svoj tempo kot za to, da rešujem čast pred njimi. Skoraj vesel sem, ko se oddaljijo in jih nekaj časa na distanci sledim. Spet sam, med topoli in sluteč Arno na levi režem v vlažen zrak. Tiste pomoči vetra, ki mi je pil kri pri 17. km, ni nikjer. Ne popusti! Ne dovoli, da te pokoplje zid. A bi še en rimski dizaster. Tako gre potem v nekem novem razvnotežju, mimo osamljenih hiš, bizarnega prizora jamborov med topoli, skozi zaselke, predmestje in podvoz v Piso. Že zdavnaj mi je jasno, da je nekaj zmanjkalo za to, da bi odlične čase s treningov pretopil v tako želeni rezultat. Na koncu se vseeno ne predam, v zadnjih kilometrih obdržim enakomeren, a nižji tempo in zaključek ni prav nič glamurozen. Nikjer ne čutim, da bi lahko letel v cilj pod poševnim stolpom, kot piše v brošuri za tekače. Olajšanje in vseeno kanček zadovoljstva, da nisem kljub naveličanosti in grozečemu razočaranju povsem potonil, me spremljata v cilj.
Kmalu za menoj priteče še Andrej, zanj je to super izboljšanje PB, res sem vesel zanj, podoživim svojega Ljubljanca izpred štirih let, ko sem takole spustil mejo za dvajset minut! Pred desetletji sva na istem ferajnu začela v vertikali, zdaj v horizontali, pa se z Ironom se fajtava, on je že uspel, ekspresno, jaz sem na polovičkah in mi je na poti dodatna vzpodbuda. Tu v Pisi pa sproščen pogovor poskrbi, da me ne obdajajo skrbi in vprašanja. Saj bodo prišla...
Seveda so prišla. Ze ko sem po osončeni dolini drvel proti Firenzam, me je teh debelih enajst minut čez tri in pol grizlo. Še bolj oziroma močneje mi je vrtalo v možgane: zakaj? Kaj je šlo narobe? Česa je zmanjkalo in česa je bilo preveč? Vprašanja so odmevala skozi meglo in temo Padske nižine na poti nazaj, pa tiste nore dneve proti koncu leta. Je bilo to TO? Je šlo za še en rezultat ali za čas? Kje se je pretrgala nit s treningov?
Dva dni pred koncem leta sem stal na vrhu proge Bochard, visoko nad Argentierom in Chamoniško dolino, ki je nisem niti slutil v gosti megli. Nosilo je nov sneg, le nekaj smucarjev nas je cakalo na spust. Opazoval sem mlade, gibčne, našpičene, pa tudi tiste druge, lomeče se, ki so se borili z istimi nevidnmi grbinami. Čakal sem na vrhu, konec dneva sem po stari navadi na vsak način hotel še skoraj tisoč višincev in zdaj se moram spopasti z meglo in nevidnimi ter zahrbtnimi kuclji, narinjanim pršičem in kakšno ledeno ploščo. Nekoč sem poslušal svetovnega prvaka v smučanju na grbinah, ki je razlagal, da je njegov cilj idealen spust, tako nekako, kot bi spustil kapljo vode prek pobočja, si mora najti idealno pot. Ali je to tisto kar iščemo? Je rezultat na vsak način tudi cilj, ali je to idealen tek? Je lahko slab rezultat dosežek idealnega teka. Lomim se po kucljih, ne padam, ne dam se, a matram se, trd sem, kaksna kaplja neki. Nekje na sredi proge se spet ustavim v megli. Spomim se na Crissie Wellington, serijsko zmagovalko Ironmanov, tudi večkratno svetovno prvakinjo, ki je pred dnevi napovedala hiter in nenaden konec fantastične kariere. V intervjuju je povedala, da je dosegla vse, zlasti svoje meje, vendar je predvsem stremela k idealni dirki. Zadnja na Hawajih pred dvema letoma da je bila temu zelo, zelo blizu. Spuščam se nižje in počasi prihajam iz megle. Idealni maraton. Dunaj predlani, ta je bil blizu, takrat tudi PB. Lanski Ljubljanc? PB, je bil blizu? Blizu, da. Pariz lani? Vsekakor, bližje, kot sem si takrat mislil. Počasi ujamem ritem in pridem do svojih dveh na Lognanu, skrbelo ju je, ker me dolgo ni bilo, jaz pa sem se vedno med vprašanji. Kaj vse moram storiti, da bom združil telo, duha, misli in občutja?
Dan kasneje sem pomirjen sam s seboj. Ne le rezultat za vsako ceno, tudi PB ne, način teka je pravi cilj. Biti boljši, pomeni biti tako hitrejši, kot bližji idealu. To je manjkalo v Pisi. Samo histerično pričakovanje, da se časi ekstrapolirajo v dosežen cilj, ne bo dovolj. Tako se ne vstopa v Land of Gods. Telo in duh bo potrebno bolj uglasiti.
Na široki, trdi in ledeni progi režemo dolge, hitre zavoje, vsakega, ampak res vsakega, poskušam narediti kar najbolje.
Saj za to gre, pravi Buzz, to infinity and beyond.
Runcajz
super napisano => kot bi bral odlomek iz dobre knjige 