Franja 2013
OdgovorObjavljeno:10 Jun 2013, 10:32
Pa smo jo! 
Če bi mi kdo pred enim letom rekel, da bom šla na Franjo, bi si mislila, da je nor. Še posebej, da bom šla s cestnim kolesom (ki sem ga takrat šele kupila). Ajde, z gorcem še - udoben sedež, udobna drža, disk zavore, amortizacija ... Na cestnem me je že po nekaj km vse bolelo, sploh ker sem bila čisto nesproščena. Ampak zdaj sem se ga vendarle navadila in mi je super. Vseeno pa na Franjo ne bi šla, če ne bi sodelavec zbiral kolesarske ekipe za skupne treninge za Franjo. Skupnih treningov potem sicer ni bilo (zaradi vremena in ker se nismo mogli časovno uskladiti), na Franjo nas je pa vseeno prijavil. 
Kairosa tudi.
Malo me je bilo strah, ne toliko zaradi pomanjkanja treningov (kjer sem se tolažila, da sem to zagotovo v veliki meri skompenzirala s treningi teka), pač pa zaradi gneče, pa klancev (ne tistih gor, pač pa tistih dol!), pa vremena, kaj, če bo dež, če bodo mokre ceste ... No, zmenili smo se, da bomo vozili skupaj (razen Kairosa, ki je šel kar na veliko Franjo
). Pa potem ... niti ni šlo. Kmalu sem ugotovila, da je ta tempo zame prepočasen, tako da sva šla s sodelavcem naprej in sva do prve okrepčevalnice vozila skupaj.
Prva okrepčevalnica je bila že po cca 30 km, a tudi če bi hotel iti mimo, nisi mogel, ker je bila taka gneča, da si se moral ustaviti. Založena je bila odlično, juha, napitki, piškoti, neke sadne rezine ... Ni, da ni. Ker je tej okrepčevalnici sledil spust, sem svojemu sokolesarju rekla, da nima smisla, da me čaka, ampak naj gre lepo naprej. Tako sem ostala sama, a sem po spustu kar kmalu ujela eno primerno skupino - in do Škofje Loke je šlo odlično, hitro, in prav uživala sem. Sledila je okrepčevalnica, kjer spet srečam tega svojega sodelavca. Dalje greva spet skupaj, a skupine, v kateri sem prej vozila, ni več. Tako da sva vozila sama. Jaz spredaj, on za mano, s ciljem, da ujameva skupino. A namesto da bi ujela skupino, skupina nastane za nama. Ker naenkrat ugotovim, da "vlečem" celo skupino, samih fantov. 
Ki so se kar lepo držali zadaj. Še ena gledalka ob progi je komentirala: "Punca prva!" Potem pravzaprav ne vem, kaj se je zgodilo, da sem spet izgubila svojega sokolesarja. Vem, da sva ujela več manjših skupin, a šla mimo, ker so se nama zdele prepočasne - no, ena od njih pa je bila njemu očitno dovolj všeč, da se ji je odločil priključiti. Jaz pa sem pravzaprav ves čas od Škofje Loke dalje vozila brez zavetrja. Nekje pri Tacnu me je že vse bolelo, sploh roke (zapestja - z desnim imam očitno že tako neke težave) in rit. In ravno ko sem preživljala tole manjšo krizo, je mimo prišibala skupina kolesarjev. Spet sem začela potiskati pedala in se jim pridružila, a ne za dolgo. Bila sem namreč na koncu skupine, tisti pred mano pa se je niso mogli več držati. In sem bila spet sama. A vsaj pot ni bila več dolga.
No, in potem cilj.
Sodelavci, s katerimi naj bi vozili skupaj, so prišli več kot uro za mano. Tačas sem že zdavnaj pojedla sladoled. Nazadnje pa je po dolgi Franji prišel v cilj tudi Kairos, sicer utrujen, a uspelo mu je! 
Čestitke tudi raziskovalcu, ki je prav tako premagal dolgo Franjo!
In čestitke vsem navijačem ob progi! Nisem pričakovala, da bo toliko ljudi!
Če bi mi kdo pred enim letom rekel, da bom šla na Franjo, bi si mislila, da je nor. Še posebej, da bom šla s cestnim kolesom (ki sem ga takrat šele kupila). Ajde, z gorcem še - udoben sedež, udobna drža, disk zavore, amortizacija ... Na cestnem me je že po nekaj km vse bolelo, sploh ker sem bila čisto nesproščena. Ampak zdaj sem se ga vendarle navadila in mi je super.
Vseeno pa na Franjo ne bi šla, če ne bi sodelavec zbiral kolesarske ekipe za skupne treninge za Franjo. Skupnih treningov potem sicer ni bilo (zaradi vremena in ker se nismo mogli časovno uskladiti), na Franjo nas je pa vseeno prijavil. Kairosa tudi. Malo me je bilo strah, ne toliko zaradi pomanjkanja treningov (kjer sem se tolažila, da sem to zagotovo v veliki meri skompenzirala s treningi teka), pač pa zaradi gneče, pa klancev (ne tistih gor, pač pa tistih dol!), pa vremena, kaj, če bo dež, če bodo mokre ceste ... No, zmenili smo se, da bomo vozili skupaj (razen Kairosa, ki je šel kar na veliko Franjo
). Pa potem ... niti ni šlo. Kmalu sem ugotovila, da je ta tempo zame prepočasen, tako da sva šla s sodelavcem naprej in sva do prve okrepčevalnice vozila skupaj. Prva okrepčevalnica je bila že po cca 30 km, a tudi če bi hotel iti mimo, nisi mogel, ker je bila taka gneča, da si se moral ustaviti. Založena je bila odlično, juha, napitki, piškoti, neke sadne rezine ... Ni, da ni.
Ker je tej okrepčevalnici sledil spust, sem svojemu sokolesarju rekla, da nima smisla, da me čaka, ampak naj gre lepo naprej. Tako sem ostala sama, a sem po spustu kar kmalu ujela eno primerno skupino - in do Škofje Loke je šlo odlično, hitro, in prav uživala sem. Sledila je okrepčevalnica, kjer spet srečam tega svojega sodelavca. Dalje greva spet skupaj, a skupine, v kateri sem prej vozila, ni več. Tako da sva vozila sama. Jaz spredaj, on za mano, s ciljem, da ujameva skupino. A namesto da bi ujela skupino, skupina nastane za nama. Ker naenkrat ugotovim, da "vlečem" celo skupino, samih fantov. Ki so se kar lepo držali zadaj. Še ena gledalka ob progi je komentirala: "Punca prva!" Potem pravzaprav ne vem, kaj se je zgodilo, da sem spet izgubila svojega sokolesarja. Vem, da sva ujela več manjših skupin, a šla mimo, ker so se nama zdele prepočasne - no, ena od njih pa je bila njemu očitno dovolj všeč, da se ji je odločil priključiti. Jaz pa sem pravzaprav ves čas od Škofje Loke dalje vozila brez zavetrja. Nekje pri Tacnu me je že vse bolelo, sploh roke (zapestja - z desnim imam očitno že tako neke težave) in rit. In ravno ko sem preživljala tole manjšo krizo, je mimo prišibala skupina kolesarjev. Spet sem začela potiskati pedala in se jim pridružila, a ne za dolgo. Bila sem namreč na koncu skupine, tisti pred mano pa se je niso mogli več držati. In sem bila spet sama. A vsaj pot ni bila več dolga. No, in potem cilj.
Sodelavci, s katerimi naj bi vozili skupaj, so prišli več kot uro za mano. Tačas sem že zdavnaj pojedla sladoled.
Nazadnje pa je po dolgi Franji prišel v cilj tudi Kairos, sicer utrujen, a uspelo mu je! Čestitke tudi raziskovalcu, ki je prav tako premagal dolgo Franjo!
In čestitke vsem navijačem ob progi! Nisem pričakovala, da bo toliko ljudi!
). Vreme je bilo idealno 
, Kladje so vsako leto manj strme , župa na vrhu pa legendarna. Dvakrat sem vlekel po 10 minut. Vozil sem se deloma tudi sam, a nisem pretiraval s tem. Ostalim okrepčevalnicam sem se uspel izogniti, poraba je bila 1 l izotoničnega napitka na uro 
+ pločice (na začetku) in geli (potem) . 
