Tekaški forum

Na ultramaratonu od Celja do Logarske doline je danes zmagal Nemec Karsten Štegner. Drugo mesto osvojil Vid Senica iz Moravč, tretje pa Alen Božič iz Škofje Loke. Med ženkami je zmagala Celjanka Nataša Robnik. To je njena prva zmaga na maratonu Celje- Logarska.

BRAVO Nataša

Čestitke vsem!!

Posebej vesel sem za naše stopničkarje na čelu z Natašo (no. 1) in Alenovskem!!

In že čakamo na poročila...

5r002 napisal/-a:Čestitke vsem!!

Posebej vesel sem za naše stopničkarje na čelu z Natašo (no. 1) in Alenovskem!!

In zmaga Arifa in muca na 17 Pa MatjažV in miciM sta se tudi odlično odrezala
In tudi Vandrovca sem videla v cilju... njemu pa en velik bravo

PS: miciM, po katero greš pa naslednje leto?

nana napisal/-a:

5r002 napisal/-a:Čestitke vsem!!

Posebej vesel sem za naše stopničkarje na čelu z Natašo (no. 1) in Alenovskem!!

In zmaga Arifa in muca na 17 Pa MatjažV in miciM sta se tudi odlično odrezala
In tudi Vandrovca sem videla v cilju... njemu pa en velik bravo

PS: miciM, po katero greš pa naslednje leto?

Tnx za info s terena!

Nekaj slik na:
http://www.mojalbum.com/grinhorn/ultramaraton-logarska-2013
http://www.mojalbum.com/grinhorn/ultramaraton-logarska-2013-2-del

Fotkal sem malo ven iz Luč proti Logarski....

Čestitke tekačem

[quote="nana"
PS: miciM, po katero greš pa naslednje leto?[/quote]

Drugo leto je na vrsti odstop v Lučah , 58km.

Drugače pa je bilo v Logarski zares lepo, vstajanje ob tretji uri zjutraj pa ni najbolj po mojem okusu, ampak štart v Celju je pa nekaj posebnega, vsi kremežljavi, zaspani, vsak z svojimi željami, kako se spopasti z progo, da nam bo čim lažje, to je pač treba doživeti , skratka vsi dobre volje, z kančkom nestrpnosti kakšen bo konec dneva.
Letos je bil moj cilj priti do Mozirja, kjer me čaka spominska kolajna za razdaljo 33km, pot sva z Luksom začela skupaj, z usklajenim tempom pa sve se razšla šele v Mozirju, kjer mi je bilo (priznam) kar malo hudo, da ga zapuščam. Potem pa pohajkovanje po dolini, hura.
Hvala vsem za prijeten dan .

Ne vem kaj je v zraku , da je potrebno vedno bolj garati za vedno skromnejše rezultate. Nič gremo dalje in na delo veselo.

Po šestih letih spet bil na Celje Logarska.

Kaj je bilo tako drugačno kot letih 2001 do 2007? Najlepše je to, da nič drugače. Ostalo je enako prijazno, vznemirljivo tudi naporno:). Bregovi Savinje po izstopu iz Celja, enako skrivnostni v meglicah...in čutenje prihajajočega novega letnega časa oz vstop v tekaško jesen . Po jutranjih mimogrede čvekih s sotekači ultraši pa enako kot pred 6 leti: podobno izražanje želja oz. še več, kaj si vse želimo preteči v individualni oz. komorni varianti. Povezovanje točk na zemljevidu. ..."Ultramaraton Celje Logarska dolina" spomnim se, ko sem prvič slišal zanj. Kot študent sem v soboto ždel med knjigami in reševal matematične naloge v pripravah na eden izpit. Pri tem imel prižgan radio preklopljen na kanal Val 202. Njihovi poročevalci so se javljali iz terena. In misli so mi takrat prvič ušle, kako mora biti čudovito ( verjetno je to neka svoboda - želja ali manifestacija osebne svobode ), da brez vsega torej s tistim kar imaš na sebi ( brez kompliciranja tehnologij transporta ) povežeš dve oddaljeni točki na zemljevidu.

Ja ena stvar pa se mi je zdela drugačna kot pred 6 leti: veliko več mlajših tako deklet kot fantov.

Super fotka, hvala Grinhorn

"Kiss or kill. Poljubi ali ubij. Poljubi slavo ali umri v poskusu. Izgubiti je umreti, zmagati je čutiti. Bistvo zmage, zmagovalca, je boj." S temi besedami začne svojo knjigo Killian Jornet, odličen gorski tekač. Čeprav se mojih osebnih zmag ne da primerjati z njegovimi vrhunskimi dosežki, so me njegove besede navdušile in sem se odločila stopiti na naslednjo stopničko po maratonu- ultramaratonska razdalja. Izbrala sem Celje - Logarska.
Nisem se načrtno pripravljala za ultramaraton. Tako kot vedno sem bila vseskozi aktivna- tek, aerobika, hribi, v zadnjem mesecu pa sem naredila več kilometrov kot kdajkoli prej. Morda bi lahko vključila več dolgih tekov, toda bila sem prepričana- da sem pripravljena. Kljub temu sem bila minuto pred startom vznemirjena, napeta in s solznimi očmi sem se na glas spraševala- a res zmorem? Moj ljubi me je tolažil- seveda zmoreš, kaj ti pa je?!
Start v svežem jutru, pred sončnim vzhodom, tek ob Savinji, speča okolica, meglice nad polji....bilo je resnično imetnitno! Bolje proge za začetek ultre še sama ne bi izbrala. Poznala sem 27km progo iz Ljubnega do Logarske, ki je zelo lepa, a sedaj vem, da je začetek proge še čudovitejši in dih jemajoči. Tekla sem umirjeno, na nizkih obratih, še lastnega dihanja nisem slišala. Spoznala sem odgovor na startno vprašanje, ki se je glasil- zmogla bom!
Kilometri so leteli, občudovala sem krasno pokrajino, lepe hiše, lično urejena in pospravljena dvorišča. V spominu mi je ostalo dvorišče z velikim gradom iz katerega so se pretakali pravi slapovi...uaaau...bilo je zelo lepo z zelo sprostilnim učinkom. Kilometri so se hitro nabirali in kar na lepem sem se znašla v Mozirju. V Mozirju pa dogajanje, veliko ljudi, nasmehov, ogromno navijanja in nenazadnje- moj ljubi, moj support, ki me bo spremljal v avtu vse do cilja. Kako sem bila srečna, ko sem ga zagledala, objemi, smeh...kako je lepo, da bo ob meni in bom vsakih 5km lahko izbirala dobrote iz avta. Takoj pa lahko odvržem torbico in neobremenjena tečem naprej proti Ljubnem. Po Mozirju se mi je odprlo- bila sem polna energije, zgovorna, najbolj pomembno pa- počutila sem se odlično, spočito pa še pospešila sem. Sonce je že kazalo svojo moč, a me ni motila. V sebi sem ohranila jutranjo svežino, ki je vročina ni uničila. V neki mirni vasici sem opazila risbe na asfaltu....vem, da je bila prva sonček, nato pa same lepe reči...hiša, nasmejana punčka, hiška, avto, pa še veliko več...na koncu pa velik bonbon. Krasen opis današnjega dne, risbice na asfaltu so bile odlična vzpodbuda
Pokazala se je cerkev na Ljubnem, do nje pa je bilo treba premagati še vzpon čez travnik, nekaj spusta, pa nekaj vzponov...ni bilo težav, vse zmoremo! Po 43. km-u sem čestitala sama sebi- bravo, to je najdaljša razdalja, ki si jo pretekla v življenju in ta razdalja se z vsakim korakom podaljšuje V Ljubnem pa zelo živo, ogromno ljudi, nasmejanih znanih in neznanih obrazov hvala za vse vzpodbude, je zelo pomagalo Na Ljubnem sem se konkretno okrepčala, privoščila sem si juho, banane, čokolado, kmalu zatem pa še gel na mobilni okrepčevalnici. Sprva se je želodec pritoževal, češ to je preveč zame, toda kmalu se je sprijaznil z nastalo situacijo in pogoji. Pridno sva sodelovala, vse dobrine je v rekordnem času usmeril v najbolj potrebne sisteme.
Kilometri so tekli, sicer so se nekoliko podaljšali a ni bilo nobene krize na vidiku. Preostali del proge sem si razdelila v manjše cilje- najprej priti do Luč. Luče niso daleč, skoraj za naslednjim ovinkom, manjše in večje vzpone bomo pač vzeli v zakup. Moja mobilna okrepčevalnica (prtljažnik poln hrane- sladko, slano, več vrst čokolad, energijskih ploščic, tekočine vseh vrst) je ostala skoraj nedotaknjena. Proti koncu so samo še geli in Coca-cola (je zakon!!!) šli v promet. Nato pa še pogajanja s supportom- moraš jesti. Sledil je mojim navodilom pred startom- moraš me prisliti, da bom jedla. Bil je neizprosen in težko sem ga prepričala- da res ne morem jest Debata na eni postaji: ON: Moraš jesti! JAZ: Jedla sem banane na okrepčevalnici! ON: Koliko banan si pojedla? JAZ: Tri!!! itak!
Luče res niso daleč in od tam pa vse do cilja so označeni km-i- koliko je do cilja. Od skupne razdalje sem vedno odštela -3, to je do razgleda na Logarsko dolino. Ne morem reči, da sem bila utrujena...nisem bila...tudi nobene bolečine nisem čutila....tudi v glavi sem bila OK, pozitivne misli....samo....na koncu je res težko, četudi nič ne boli pa še tisti klančki, ki se tako počasi, hinavsko dvigujejo....Še 10 - 3 km do cilja....a je res možno, da je razgled na Logarsko 7km stran? Občutek imam, da se bo odprl za naslednjim ovinkom....Traja vse do table: Logarska dolina- levo, čez 200m...in mine 200m in se odpre....to je to...zdaj smo na cilju....za to smo se borili, za ta razgled, kako je lepo, prečudovito, krasno....ooooooo.....cilj je blizu. Zadnje km-e se zamotim v pogovoru z gospodom, ki je tekel na 17km, lani se je začel ukvarjati s tekom, letos je prvič pretekel 21ko v Radencih nato pa...ne morem verjeti....cilj...konec teka, to je to...trajalo je 7:29:36, uspelo mi je, zmorem Priteče Slavka, objema me, ne morem verjet, ponavljam...in tako je dobro objemati te....nato pa me daj....in tako me objema, ko počasi prihajam k sebi, jočem od sreče...nič je ne moti...da sem umazana in smrdim kot kuga Slavka, še enkrat HVALA....ta tvoj topel sprejem mi je pomenil neopisljivo - VELIKO, HVALA!!!!
HVALA tudi Društvu maratoncev in pohodnikov Celje za krasno organizacijo....vse so skrbno uredili, na nam je bil res samo- da tečemo. Okrepčevalnice so bile pogoste in dobro založene, dobila sem vse, kar sem si zaželela...najbolj me je navdušila- čokolada v kombinaciji z bananami. Tudi prostovoljci, ki so bili na okrepčevalnicah, so bili topli, krasni ljudje, dobro razpoloženi, polni vzpodbud, lepih besed...in to tekaču na taki progi da veliko, mogoče celo več kot vsa tekočina in hrana. Še posebej pogovor z gospodom na zadnji okrepčevalnici mi je pomagal. Ne vem, o čem je tekel pogovor, ker sem bila v hudem tekaškem deliriju, vem pa, da mi je dal krila in sem letela proti cilju....HVALA, krasni ljudje ste in krasen tek organizirate.
HVALA tudi vsem ob progi in ostalim tekačem, ki so nas bodrili, še posebej, ko so ugotovili- ta je iz Celja, enkratni ste bili
HVALA mojemu ljubiju, bil si odličen support, bolje ne bi mogel poskrbeti zame...brez tebe ne bi prišla do cilja HVALA za vsa leta ljubezni, vzpodbude, brez tebe ne bi bila to, kar sem!
Včeraj je bil - dan za zapomnit, just a perfect day! Mislila sem, da bom danes prespala cel dan...pa ne gre...že navsezgodaj me je vrglo iz postelje....čustva so še vedno močna, bolečine bodo pa izginile prav kmalu....

EJ, ČESTITKE, ISKRENE ČESTITKE OBEMA, no, pa vsem, ki ste se odpravili na to pot ! Volja, pogum in trdo delo....res, čestitam ! Lepo je čitati tak sestavek, še lepše verjetno doživeti....škoda da mi leta grejo....morda pa jih enkrat prehitim....

Letos sem se znašel na poti v Logarsko v čisto novi vlogi. Namreč kot spremljevalec. Prvotno je bil namen, da Borisa spremljam s kolesom, na koncu je moja poškodba rame zahtevala, da sva se prilagodila in sem bil spremljevalec v avtomobilu. Glede na to, da je nepričakovan bil med hitrejšimi, je tudi moj suport moral biti nepričakovano hitrejši. Na določenih odsekih sem ga komaj dohajal . Tako sem imel tudi priložnost, da sem navijal tokrat za najboljše, predvsem za Borisa in Natašo, sem porabil kar nekaj glasilk, pa tudi vsi ostali niso ostali brez primernega spodbujanja

Na poti domov sva srečala še kar nekaj tekačev ki so tekli proti cilju in nekateri med njimi verjetno niso v cilj prišli v limitu. Sva se oba strinjala, da so prav ti največji zmagovalci!!!

Sicer pa se danes sprašujem ali je včeraj tekel Boris ali jaz. Nekega muskelfiberja sicer nimam, se mi pa zdi, kot da bi jaz včeraj pretekel celih 73km

Ker sem bil še v vlogi fotografa prilagam še bližnjico do fotografij - TUKAJ

@ZdravkoC, po mojem ti je ta še bolj všeč

Mi lahko eden razloži, zakaj so letos za 2 km skrajšali progo ? kje je bila trasa spremenjena, oziroma skrajšana, ker jaz nisem videl sprememb ?

raf napisal/-a:Mi lahko eden razloži, zakaj so letos za 2 km skrajšali progo ? kje je bila trasa spremenjena, oziroma skrajšana, ker jaz nisem videl sprememb ?

V Celju nismo delali zanke. Nataša je napisala, da se popravlja eden od mostov in prečenje ni možno. Jaz sem bila še preveč zaspana, da bi se v zadevo poglabljala
Je bila pa v nadaljevanju trasa tudi nekoliko spremenjena, zame težja. Manj se je teklo po asfaltu in več ob Savinji. Tudi o tem je Nataša pisala v tej temi.

aha..se pravi prvih 20 oziroma 18 km do Polzele je bilo malo spremenjenih...še dobro ,da ne moreš zraven in se bi lovil, če bi imel koordinate od prej. itak, pa prvih 18km (skoraj) nobeden ne rabi suporta, ker če greš tadolgo je to že nek minimum, ko se moraš sam znajti, oziroma preveriti kako delujejo tvoji sistemi in potem lahko na suport točki popraviš ali zamenjaš kaj opreme.
Je pa res, da ima tudi suport svoje čare in to sem na tej tekmi v živo preveril.

Zaradi popravila na mostu (nevem katerem) je bila spuščena zanka po Celju, tako da je naneslo 2km manj.
Drugače pa čestitke vsem, sam sem s progo "obračunal" v 8 urah in razen težav s kolenom (ki so na srečo minile) nisem imel kakšnih večjih problemov oz. kriz.
Najbolj se mi je vleklo zadnjih 17km, še posebej zaradi oznak razdalje na cesti
Razgled ob vstopu v Logarsko dolino je pa super, dobiš malo "moči" za zadnje kilomete