- 15 Okt 2013, 09:03
#314858
V soboto proti večeru je na snežnem stadionu še deževalo, tako bolj rahlo, a sva z Marjanom verjela da se bo porihtalo in sva okoli pol šeste zvečer krenila v hrib. In je res za prvim ovinkom že nehalo. Na Belviju se je že mračilo, Areh je bil hitro za nama. Na Ruški sva spila Coca Colo.
Ker je bilo kar mokro po tleh sva se odločila do Peska po glavni cesti. Preko Klopnega vrha.
Nisva vedela koliko vode naju čaka od Peska naprej. Do tam so bili najini tekaški copati suhi, potem pa od Mašin žage proti Lovrenškim ena sama mokrota. Šlo je zelo počasi, ker si moral non stop iskati stopaj. Vsaj takega, da nisi bil do gležnjev v vodi. Od Lovrenškega rahlo pomrznjeni plohi po katerih se hodi, potem pa še večl vode. Šiklerica še kar suha, potem pa pred Ribniško prvi konkretni sunki ledenega vetra. Kaj mi je tega treba pomisliš.
Sredi noči sva zbudila oskrbnico, ker sva jo čez dan klicala in je rekla da lahko.
Skuhala nama je čaj in kavo in naprej. Čez hrib sva videla luč kompleksa na Veliki kopi. Če pozabiva veter je kar šlo, ker ni bilo pretirano mokro.
Že sva se veselila kako bova jedla in se pogrela, tam pa odprejo komaj ob osmih. Na sebi sva imela vsa oblačila, kar sva jih premogla pa sva vseeno dregetala. In sew prikaže pred nama, v nasprotni smeri možakar mojih let v kratkih hlačah in kratki majici. Nisem bil ziher da z mano ni nekaj narobe. Ker pa je strumno odzdravil in ker ga je videl tudi Marjan, potem je že bilo res. Nekateri funkcionirajo čisto drugače.
Ker je bilo torej vse zaprto sva mahnilo do Partizanke, tam pa ričet in gobova juha in čudovito topla soba. Bi kar objel oskrbnico. In bi kar zaspal na klopi. Pa je bila pretrda.
Do Slovenj Gradca je nato šlo kar hitro, počutje se je krasno izbiljšalo, nič več ni nikjer bolelo. Na Kremžarju sva se spogledovala ali pičiva še do Dravograda. Ampak sva imela naročen prevoz iz Slovenj Gradca in Marjanovi povsem lahki tekaški copati so bili skoraj na koncu. In sva se lepo spustila v dolino, kot sva tudi načrtovala na štartu.
Porabila sva 18 ur, kar je zelo veliko. Kljub malo postankom. Ampak ko voda pritiska iz vseh strani in nimaš kam stopit pač ne gre hitreje.
Ko sva se peljala proti Mb sva gledala Kozjak. V prekrasnih barvah se kaže sedaj in če bo vreme, morda še letos.
Ker nisva bila pripravljena kot je treba in glede na razmere, sva bila na koncu povsem zadovoljna.
Ker je bilo kar mokro po tleh sva se odločila do Peska po glavni cesti. Preko Klopnega vrha.
Nisva vedela koliko vode naju čaka od Peska naprej. Do tam so bili najini tekaški copati suhi, potem pa od Mašin žage proti Lovrenškim ena sama mokrota. Šlo je zelo počasi, ker si moral non stop iskati stopaj. Vsaj takega, da nisi bil do gležnjev v vodi. Od Lovrenškega rahlo pomrznjeni plohi po katerih se hodi, potem pa še večl vode. Šiklerica še kar suha, potem pa pred Ribniško prvi konkretni sunki ledenega vetra. Kaj mi je tega treba pomisliš.
Sredi noči sva zbudila oskrbnico, ker sva jo čez dan klicala in je rekla da lahko.
Skuhala nama je čaj in kavo in naprej. Čez hrib sva videla luč kompleksa na Veliki kopi. Če pozabiva veter je kar šlo, ker ni bilo pretirano mokro.
Že sva se veselila kako bova jedla in se pogrela, tam pa odprejo komaj ob osmih. Na sebi sva imela vsa oblačila, kar sva jih premogla pa sva vseeno dregetala. In sew prikaže pred nama, v nasprotni smeri možakar mojih let v kratkih hlačah in kratki majici. Nisem bil ziher da z mano ni nekaj narobe. Ker pa je strumno odzdravil in ker ga je videl tudi Marjan, potem je že bilo res. Nekateri funkcionirajo čisto drugače.
Ker je bilo torej vse zaprto sva mahnilo do Partizanke, tam pa ričet in gobova juha in čudovito topla soba. Bi kar objel oskrbnico. In bi kar zaspal na klopi. Pa je bila pretrda.
Do Slovenj Gradca je nato šlo kar hitro, počutje se je krasno izbiljšalo, nič več ni nikjer bolelo. Na Kremžarju sva se spogledovala ali pičiva še do Dravograda. Ampak sva imela naročen prevoz iz Slovenj Gradca in Marjanovi povsem lahki tekaški copati so bili skoraj na koncu. In sva se lepo spustila v dolino, kot sva tudi načrtovala na štartu.
Porabila sva 18 ur, kar je zelo veliko. Kljub malo postankom. Ampak ko voda pritiska iz vseh strani in nimaš kam stopit pač ne gre hitreje.
Ko sva se peljala proti Mb sva gledala Kozjak. V prekrasnih barvah se kaže sedaj in če bo vreme, morda še letos.
Ker nisva bila pripravljena kot je treba in glede na razmere, sva bila na koncu povsem zadovoljna.