20. Maratona di Roma, 23.3.2014 - poročilo
OdgovorObjavljeno:23 Mar 2014, 20:31
Maratona di Roma, moj prvi letošnji in dolgo pričakovani maraton; še vedno prepolna hormonov sreče, navdušena in srečna obujam vse pretečene kilometre v večnem mestu. Sprašujem se, ali se je vse skupaj zares zgodilo ali so bile zgolj prelepe sanje iz katerih se nočem zbudit? Zares se je dogajalo, bila sem na bojišču, sodelovala sem v pravi sodobni gladiatorski borbi skupaj s tisočimi ostalih gladiatorjev. Preživeli smo, zmaga je naša! 
Na start sva se odpravila pravočasno, vsaj tako sva bila prepričana pred prihodom na prizorišče. Med čakanjem na avtobus pa so me obhajali dvomi glede izbrane tekaške majčke. Vreme ni prijetno, ponoči je deževalo, piha, jaz pa sem izbrala hrbet-open majčko. Ne bo me zeblo, v redu je- ne, ni v redu zeblo bo me
- in tako vsaj petkrat, nato pa sprint do stanovanja, preobleči majčko, sprint do postaje, avtobusa še vedno ni. Spoznava prijetnega sirijskega tekača, izjemno hiter je, 2:50 je želeni rezultat, odpravlja se šele na svoj tretji maraton. 
Pogovarjamo se v okrnjeni angleščini, saj ne obvlada angleškega jezika, zato v debato vključimo še Google translate, hura za sodobno tehnologijo, malo manj za sporočilo na ekranu v slovenščini- po 30km navkreber. 
Da, smo že slišali nekaj podobnega, pa neke nepozabne kocke pred ciljem, pa saj bo v redu, kakorkoli se bo izšlo, bodi pogumna! Zato se na start odpravim brez pričakovanj glede rezultata. Tekla bom po občutku, brez obremenjevanj s časom in uživala v večnem mestu. 
Prihod do startnega boksa- resen podvig. Najprej velik krog okrog antičnega Rima navkreber, pa spust do Koloseja. Nato pa vstop v pred-startni prostor z garderobami- zlato medaljo si zasluži idejni vodja dostopa do starta.
Da, prav vsi do zadnjega moramo mimo garderob, četudi nimamo stvari za odložit. O gneči, ki je nastala v tem prostoru deset minut pred startom je škoda zgubljati besed. Popoln kaos, podoben noremu prometu v Rimu. Za povrh pa še naliv, v pravem pomenu besede- lije kot iz škafa. 
Še sreča, da sem premogla toliko preudarnosti, da sem imela pri sebi neko ubogo pelerino, ki se ji imam zahvaliti, da sem startala vsaj s suho majčko na sebi. Samo sebe sem namreč prepričevala, da ne bo deževalo, da pozitivne misli pomagajo in da le-te in podobne prošnje izrečene v bližini samega Vatikana- morajo pasti na pozitivna tla. Malo morgen. 
Sicer se je dalo videti še večje optimiste, ki niso imeli pelerin, a so se stiskali pod miniaturnimi ponjavami ob ograji. Pa saj se nam nikamor ne mudi, imamo še celih pet minut do starta. 
Z veliko prerivanja se prebijem mimo garderob, kje so boksi? Nahajam se sredi stisnjene gruče ljudi, desno od sebe vidim tablo namenjeno tudi meni- start B. Kako priti do tja? 
Množica ljudi se stiska, stoji pri miru. Še sreča zame, da se je našlo nekaj pogumnih tekačev, ki so se brez sramu prerivali in tem sledim, uspelo mi je- dve minuti pred startom sem pred B startom, pokažem številko, sedaj lahko tečem proti boksu, gneče ni več, v boksu pa dovolj prostora za vse. Dež je ponehal, sramežljivo se je pokazal sonček izza dežnih oblakov in to tik pred startom. The sunshine has come, pravi napovedovalec. Welcome sunshine, pravim jaz, odvržem pelerino in se podam v borbo po Rimu.
Prvi kilometri so počasni, množica tekačev se gnete v preozkem grlu, a me ne zmoti, saj so moji konji umirjeni in se ne zapodijo prehitro. Vzdušje je nabito s pozitivno energijo, navijači so izjemno glasni, vzpodbujajo nas že od samega začetka.
Opazim 
zastavo ob progi- zavpijem SLOVENIJA!!! Sprostim se, ujamem svoj želeni tempo 5:00 in uživam v teku. Danes je ta dan, vse to dogajanje okrog mene je resnično, tako je lepo!!! Ponovno ugotovim, da brez torbice okrog pasu tečem bistveno laže in se počutim lahkotno. Tiste tri gele sem že spravila v hlačni žep in v nedrček, vodo in banane pa dobim na postajah, ki so na točno 5km. Približujem se polovici maratona, kjer nas zopet »preseneti« hud naliv- mokra sem do kosti, a mi ne pride do živega. Dvignem roke proti nebu- daj, še, padaj, pogasi ogenj v meni; smejem se, uživam v teku v dežju. Pogled na copate me navda še z več pozitivne energije; moje lahkotne tekaške copatke so se spremenile v močvirje, z vsakim korakom brizgne iz njih curek vode, še dobro, da sem se odločila za nov par copat, s starimi bi bilo manj prijetno. Ura ob progi kaže par minut do 11. ure, v Sežani bo start polmaratona, kdo ve, kakšno vreme imajo tam daleč zgoraj, vzdušje pa je prav gotovo tako dobro kot pri nas , kjer trenutno samo normalno dežuje. Pred njimi je cel polmaratonom, pred nami pa manj kot 17km, saj smo že dali 25km skoz- še vedno se držim želenega tempa. Maratona še zdaleč ni konec, zavedam se, da sem lahko v tem trenutku na konju, v naslednjem pa daleč spodaj pod konjem. Po pameti še naprej, bom videla, kako se bom počutila 10km pred ciljem. Na 27. km-u prvo večje presenečenje- resen vzpon, spomnim se napovedi sirijskega tekača- navkreber- to bo to. 
Upočasnim, a ne bistveno. Za vsakim vzponom sledi spust, to smo se naučili že v Barceloni. Ker so pa vzponi bolj izraziti kot v Barceloni, se zato toliko bolj veselim vsakega spusta. Počutje še vedno izjemno dobro, vse možne bolečine tipa – leva tetiva, desni gleženj, oba kolena- so izginile, kot bi prvič v življenju obula tekaške copate, imenitno! Pred 35. km-om se spustimo v tunel, nato pa spet vzpon. To je to, nič več presenečenj ne bo danes, samo še kocke preživim in sem na cilju. Pa so le prišle na vrsto kocke v mestnem jedru. Pazim na vsaki korak, da se ne bi ponesrečil kak korak, saj sem že pred ciljem. Občutek ima, da sem že na cilju, ogromna množica ljudi zopet navija, tečem z nasmehom na obrazu, delim petke, pozitivno energijo, nazaj prejmem še več vzpodbud, klicanja po imenu- fino je imeti italijansko ime. Presenečenj še vedno ni videti konca, največje pa nas pričaka po 40.km-u – vzpon skupaj s kockami in v tunelu. Tukaj se na hitro ustavim, ker občutim močno žejo, 
veliko vode in proti cilju. Tempo je nekoliko upadel, pa vendar nisem utrujena, mogoče bi lahko potegnila še ta zadnja dva kilometra, a za kakšno ceno? Ni potrebe, tečem tako, da se počutim prijetno, že pred desetimi kilometri sem sprejela odločitev, da ne bom napadala osebnega rekorda, da bo to moj drugi najhitrejši maraton v življenju. Nenazadnje sem prijetno presenečena sama nad seboj, ker zadnji mesec in pol nisem bila zadovoljna s količino treninga, zato sem bila prepričana, da nisem dobro pripravljena. Na koncu je vedno tako- nič pričakovanj zame vedno pomeni dober rezultat. Še zadnji ovinek in tam je cilj. Bo šlo pod 3.34? Seveda bo šlo, to je to, zmaga je naša, 3.33.40 po moji uri! Za mano je izjemna borba, ponosna sem nase, saj sem vztrajala do konca z nasmehom na obrazu, počutim se kot prava gladiatorka!
V ciljnem prostoru pa prijazni prostovoljci, vsi nasmejani, prijazni in srčni, celo v folijo te ovijejo. Tudi na okrepčevalnicah je potekalo vse tako, kot se spodobi za tak maraton, vsega je bilo več kot dovolj, povrhu pa še prijazni prostovoljci, pa tudi vsi redarji, reševalci, vsi do zadnjega so prispevali k temu, da je bil maraton veličasten, prečudovit in nepozaben! Samo o startnem prostoru oz prihodu v startne bokse bi bilo potrebno še malo premisliti; kdo ve, morda pa smo težave zaznali zgolj tisti tekači, ki smo se na start odpravili tik pred zdajci . Naslednjič pridem pravočasno, obljubim. Zdaj pa še tri dni uživanja brez teka v Rimu. Čestitke in pozdravčke pošiljam vsem Slovenkam in Slovencem, s katerimi smo se skupaj borili v Rimu pa čestitke vsem za dosežke v Sežani!
Zdaj pa še tri dni uživanja brez teka v Rimu
Na start sva se odpravila pravočasno, vsaj tako sva bila prepričana pred prihodom na prizorišče. Med čakanjem na avtobus pa so me obhajali dvomi glede izbrane tekaške majčke. Vreme ni prijetno, ponoči je deževalo, piha, jaz pa sem izbrala hrbet-open majčko. Ne bo me zeblo, v redu je- ne, ni v redu zeblo bo me
- in tako vsaj petkrat, nato pa sprint do stanovanja, preobleči majčko, sprint do postaje, avtobusa še vedno ni. Spoznava prijetnega sirijskega tekača, izjemno hiter je, 2:50 je želeni rezultat, odpravlja se šele na svoj tretji maraton. Pogovarjamo se v okrnjeni angleščini, saj ne obvlada angleškega jezika, zato v debato vključimo še Google translate, hura za sodobno tehnologijo, malo manj za sporočilo na ekranu v slovenščini- po 30km navkreber. Da, smo že slišali nekaj podobnega, pa neke nepozabne kocke pred ciljem, pa saj bo v redu, kakorkoli se bo izšlo, bodi pogumna! Zato se na start odpravim brez pričakovanj glede rezultata. Tekla bom po občutku, brez obremenjevanj s časom in uživala v večnem mestu. Prihod do startnega boksa- resen podvig. Najprej velik krog okrog antičnega Rima navkreber, pa spust do Koloseja. Nato pa vstop v pred-startni prostor z garderobami- zlato medaljo si zasluži idejni vodja dostopa do starta.
Da, prav vsi do zadnjega moramo mimo garderob, četudi nimamo stvari za odložit. O gneči, ki je nastala v tem prostoru deset minut pred startom je škoda zgubljati besed. Popoln kaos, podoben noremu prometu v Rimu. Za povrh pa še naliv, v pravem pomenu besede- lije kot iz škafa. Še sreča, da sem premogla toliko preudarnosti, da sem imela pri sebi neko ubogo pelerino, ki se ji imam zahvaliti, da sem startala vsaj s suho majčko na sebi. Samo sebe sem namreč prepričevala, da ne bo deževalo, da pozitivne misli pomagajo in da le-te in podobne prošnje izrečene v bližini samega Vatikana- morajo pasti na pozitivna tla. Malo morgen. Sicer se je dalo videti še večje optimiste, ki niso imeli pelerin, a so se stiskali pod miniaturnimi ponjavami ob ograji. Pa saj se nam nikamor ne mudi, imamo še celih pet minut do starta. Z veliko prerivanja se prebijem mimo garderob, kje so boksi? Nahajam se sredi stisnjene gruče ljudi, desno od sebe vidim tablo namenjeno tudi meni- start B. Kako priti do tja? Množica ljudi se stiska, stoji pri miru. Še sreča zame, da se je našlo nekaj pogumnih tekačev, ki so se brez sramu prerivali in tem sledim, uspelo mi je- dve minuti pred startom sem pred B startom, pokažem številko, sedaj lahko tečem proti boksu, gneče ni več, v boksu pa dovolj prostora za vse. Dež je ponehal, sramežljivo se je pokazal sonček izza dežnih oblakov in to tik pred startom. The sunshine has come, pravi napovedovalec. Welcome sunshine, pravim jaz, odvržem pelerino in se podam v borbo po Rimu.Prvi kilometri so počasni, množica tekačev se gnete v preozkem grlu, a me ne zmoti, saj so moji konji umirjeni in se ne zapodijo prehitro. Vzdušje je nabito s pozitivno energijo, navijači so izjemno glasni, vzpodbujajo nas že od samega začetka.
Opazim zastavo ob progi- zavpijem SLOVENIJA!!! Sprostim se, ujamem svoj želeni tempo 5:00 in uživam v teku. Danes je ta dan, vse to dogajanje okrog mene je resnično, tako je lepo!!! Ponovno ugotovim, da brez torbice okrog pasu tečem bistveno laže in se počutim lahkotno. Tiste tri gele sem že spravila v hlačni žep in v nedrček, vodo in banane pa dobim na postajah, ki so na točno 5km. Približujem se polovici maratona, kjer nas zopet »preseneti« hud naliv- mokra sem do kosti, a mi ne pride do živega. Dvignem roke proti nebu- daj, še, padaj, pogasi ogenj v meni; smejem se, uživam v teku v dežju. Pogled na copate me navda še z več pozitivne energije; moje lahkotne tekaške copatke so se spremenile v močvirje, z vsakim korakom brizgne iz njih curek vode, še dobro, da sem se odločila za nov par copat, s starimi bi bilo manj prijetno. Ura ob progi kaže par minut do 11. ure, v Sežani bo start polmaratona, kdo ve, kakšno vreme imajo tam daleč zgoraj, vzdušje pa je prav gotovo tako dobro kot pri nas , kjer trenutno samo normalno dežuje. Pred njimi je cel polmaratonom, pred nami pa manj kot 17km, saj smo že dali 25km skoz- še vedno se držim želenega tempa. Maratona še zdaleč ni konec, zavedam se, da sem lahko v tem trenutku na konju, v naslednjem pa daleč spodaj pod konjem. Po pameti še naprej, bom videla, kako se bom počutila 10km pred ciljem. Na 27. km-u prvo večje presenečenje- resen vzpon, spomnim se napovedi sirijskega tekača- navkreber- to bo to. Upočasnim, a ne bistveno. Za vsakim vzponom sledi spust, to smo se naučili že v Barceloni. Ker so pa vzponi bolj izraziti kot v Barceloni, se zato toliko bolj veselim vsakega spusta. Počutje še vedno izjemno dobro, vse možne bolečine tipa – leva tetiva, desni gleženj, oba kolena- so izginile, kot bi prvič v življenju obula tekaške copate, imenitno! Pred 35. km-om se spustimo v tunel, nato pa spet vzpon. To je to, nič več presenečenj ne bo danes, samo še kocke preživim in sem na cilju. Pa so le prišle na vrsto kocke v mestnem jedru. Pazim na vsaki korak, da se ne bi ponesrečil kak korak, saj sem že pred ciljem. Občutek ima, da sem že na cilju, ogromna množica ljudi zopet navija, tečem z nasmehom na obrazu, delim petke, pozitivno energijo, nazaj prejmem še več vzpodbud, klicanja po imenu- fino je imeti italijansko ime. Presenečenj še vedno ni videti konca, največje pa nas pričaka po 40.km-u – vzpon skupaj s kockami in v tunelu. Tukaj se na hitro ustavim, ker občutim močno žejo, veliko vode in proti cilju. Tempo je nekoliko upadel, pa vendar nisem utrujena, mogoče bi lahko potegnila še ta zadnja dva kilometra, a za kakšno ceno? Ni potrebe, tečem tako, da se počutim prijetno, že pred desetimi kilometri sem sprejela odločitev, da ne bom napadala osebnega rekorda, da bo to moj drugi najhitrejši maraton v življenju. Nenazadnje sem prijetno presenečena sama nad seboj, ker zadnji mesec in pol nisem bila zadovoljna s količino treninga, zato sem bila prepričana, da nisem dobro pripravljena. Na koncu je vedno tako- nič pričakovanj zame vedno pomeni dober rezultat. Še zadnji ovinek in tam je cilj. Bo šlo pod 3.34? Seveda bo šlo, to je to, zmaga je naša, 3.33.40 po moji uri! Za mano je izjemna borba, ponosna sem nase, saj sem vztrajala do konca z nasmehom na obrazu, počutim se kot prava gladiatorka! V ciljnem prostoru pa prijazni prostovoljci, vsi nasmejani, prijazni in srčni, celo v folijo te ovijejo. Tudi na okrepčevalnicah je potekalo vse tako, kot se spodobi za tak maraton, vsega je bilo več kot dovolj, povrhu pa še prijazni prostovoljci, pa tudi vsi redarji, reševalci, vsi do zadnjega so prispevali k temu, da je bil maraton veličasten, prečudovit in nepozaben!
Samo o startnem prostoru oz prihodu v startne bokse bi bilo potrebno še malo premisliti; kdo ve, morda pa smo težave zaznali zgolj tisti tekači, ki smo se na start odpravili tik pred zdajci . Naslednjič pridem pravočasno, obljubim. Zdaj pa še tri dni uživanja brez teka v Rimu. Čestitke in pozdravčke pošiljam vsem Slovenkam in Slovencem, s katerimi smo se skupaj borili v Rimu pa čestitke vsem za dosežke v Sežani! Zdaj pa še tri dni uživanja brez teka v Rimu
