Zadnje novičke

[Loni]

https://plus.google.com/photos/10292915 ... 4660846705

Se mi zdi, da je treba odpreti temo pod poročila, čeprav so moj prispevek samo fotke.

[Loni]

You can follow your favorite runners here:

100 miles
http://racebase.hr/eng/race/68/checkpoints

105 km
http://racebase.hr/eng/race/69/checkpoints

65 km
http://racebase.hr/eng/race/70/checkpoints

Internet Explorer (and Windows Phone) users need to refresh the page manually during the race for the checkpoint list.
Opera, Chrome and Firefox browser users have that list automatically refreshed every minute.

Vsem, ki se že podite po Istri, in vsem, ki se še boste, želim lahke noge in še lažje misli.

Gremo šeeeeeee, naši!!! In našeeeeeeee pa sploh,

Ne sam naši vsi ki so se podali na ta izziv GREMOOOOOO
Tudi za dva Velenčana nevem kaj se je dogajalo

Na 105 km razdalji so že prvi v cilju
Rok Erjavec 13:21:37 5.mesto
Klemen Udovič 13:35:01 6.mesto

Deklice pa"rušijo" Bravo Marija - Marjeta - Helena

BRAVO IN ČESTITKE VSEM

Bravo, Marija, za tretje mesto
Ma, to je moral biti še ciljni šprint za sekundo...

[muc]

Bravo vsem, ki ste že v cilju in seveda bravo tudi vsem,
ki ste še v akciji!!!
Dejmo še mal stisnt...morje v Umagu vas čaka!!!

[TONEK]

...pa medaljista Helena in Jože...

[ROSI64]

Čestitke vsem in vsakemu posebej tudi tistim, ki jim ni bila naklonjena sreča

[nana]

In ursad v cilju dolge 59. skupno, 7. med ženskami in 4. v kategoriji. Kapo dol

[MARJANZUP]

Žal se ni izšlo . noge služile namenu ,v Buzetu z časom 9 h 32, po vodstvu in več kot 1h prednosti v Draguč -u , ko so praktično skoraj vsi klanci za nami na 104 km prisiljen odstopiti ( želodec ni zdržal ) 5x izpraznil vsebino Pa drugič Čestitam vsem ,tako tistim ki ste prišli v Umag sami ali pa tako kot jaz v avtu

[marjan]

Moja odisejada na 65 km

Kje naj le začnem, ko se je toliko dogajalo? Najbolje s pripravami. Lansko leto sem bil brez zimske baze kar pomeni, da tudi v letošnji zimi nisem mogel računati na dolge teke takoj na začetku. Zato sem že v novembru 2013 začel z bazo, vendar so me ustavile razne neprijetnosti, beri poškodbe. Šlo je samo do 30 km, kajti napadale so me bolečine v mečih in stegnih. Tako globoko notri, da mi ni bilo več jasno kaj je to – krči ali kaj drugega… In sem počival in počival, vmes tekel samo kratke. Naredil sem zelo kvalitetno serijo intervalov pod Šmarjetno goro.
Ker sem bil izžreban za CCC v avgustu letos (100 km traila) se me je počasi loteval strah, kako naj se kvalitetno pripravim, če nimam dolgih treningov. In sem se odločil, ker časa ni več. Grem na vse ali nič. Tako sem 11 feb. začel z intervali v hrib in vsake 14 dni naredil dolgi trening, ki sem ga podaljševal. Iz izkušenj vem, da je to edini način, da pridem do vzdžljivosti potrebne za 20 ur gibanja. Na Šmarni sem zdržal 6 ur, pred Istro sem največ naredil 31 km s 1300 višinci. Zadnji teden sem aktivno počival, v nedeljo relativno hitrih 40 min teka, v torek počasnih 30 min in v četrtek še bolj počasnih 20 minut. In seveda upal, da se bolečine v mišicah ne bodo pojavile prezgodaj na tekmi
In prišel je včerajšnji dan. Z Davidom sva kovala taktiko na avtobusu in premlevala tekaške zgodbe. Organiziral sem tudi slovensko gasilsko sliko v Buzetu. In se je začelo. Naj takoj povem, da sem celo tekmo odtekel sam. To mi tudi na takih preizkušnjah tudi najbolj odgovarja. David je pričel rezervirano in sem šel naprej nevedoč kaj me še vse čaka. Najprej prva neprijetnost, ko sem zgrešil pravo pot v Motovunu in prišel pod vrh po napačni poti. Še en sotrpin je šel za mano in sva morala obrniti in se ponovno povzpeti proti cerkvi. Uf kako me to pogreje. Najpomembneje je bilo, da so noge dobro tekle skoraj čez celotno traso. Po dolgem času zaužil 3 gele (nikoli jih ne uživam na treningih) in glede na vse težave prejšnjih mesecev sem čutil neverjetno lahkotnost gibanja. Vse ravnine in spuste sem pretekel. Ko mi je Loni v Grožnjanu sporočila, da se borim za 20 terico, me je tako podžgalo, da sem do Buj odtekel zelo hitro. Mogoče celo prehitro, kajti potem mi je zmanjkalo soli. Še dobro, da sem jo imel s seboj in sem jo kar pogoltnil. Poplaknem z isosportom in čez nekaj časa je bilo že bolje. V splošnem sem najbolj pridobival na okrepčevalnicah, kjer delam res kratek postanek v primerjavi z drugimi. Po Bujah sem vedel, da je cilj moj. In glej ga zlomka druga neprijetnost. Premalo dvignem nogo, brcnem v kamen in padem na oba kolena in se povaljam na tleh. Kolena postaneta v trenutku krvava. Prvo pomoč sem imel s sabo, vendar ni časa za sanacijo. Dvakrat obrišem samo z robčkom. Tečem cca 400 m, ko se spomnim, da sem prej ko sem gledal SMS od Loni samo zataknil mobitel v prvi predal. Prešine me, kaj če je izpadel. In res, predal je prazen. In seveda nazaj. Srečam 3 s 100 km poti, nobeden ni videl aparata. Tečem še nazaj in na srečo ga najdem. Še enkrat me je to podžgalo, še posebej, ker me je ena punca vmes prehitela in še Rus pred menoj je naredil precejšnjo prednost. Zberem še zadnje atome moči za zadnjih 10 km (kar na glas sem sam sebe vzpodbujal »Ni predaje«.) Še dobro, da me ni nihče slišal, če ne bi me še kam odpeljali. Rusa prehitim 1 km pred ciljem ko samo še hodi, punca je bila premočna. Premagajo me čustva ( 20 terica je moja). Neprijetnost št. 3 je bila, da sem izgubil še sončna očala. Pred centrom Umaga me počaka Loni in z mano odteče v cilj.
Za zaključek lahko rečem, da sem izredno zadovoljen. Moj koncept treninga se je izkazal za odličnega in ker bom tako nadaljeval, upam, da mi uspe v avgustu končati še 3 CCC.

Čestitke tudi vsem ostalim, na poti sem srečal hrvaškega kolega, Heleno, Jana, Marjeto in Mateja, vsi na 160 km. Bravo še enkrat vsem.

[vencelj]

Bravo in čestitke vsem

[yogo]

Slike 100 milj Istre

https://www.facebook.com/bogo.trontelj/media_set?set=a.606521502768077.1073741838.100002306984909&type=1

https://www.facebook.com/bogo.trontelj/media_set?set=a.606525209434373.1073741840.100002306984909&type=1

še video prihoda v cilj zmagovalca na 100 milj, poglejte si njegovo opremo, daleč od kompresije in oprijetega

https://www.facebook.com/photo.php?v=293326520836476&set=vb.428558413899469&type=2&theater

[gumpy]

Moja preimera v ultra trail tek:

Iz spoštovanja do 165km in 105km trase sem se za prvič odločil spopasti z ''najkrajšo'' ultro na letošnji Istri.
V prelepem starem mestu Buzet, se nas je zbralo dobrih 130 tekmovalcev. Kar velika druščina nas je bila Slovencev. Že v Umagu na odhodu avtobusa sva se pofočkala z veteranom Marjanom in med vožnjo z avtobusom proti Buzetu kovala taktiko.
Sam sem se iz spoštovanja do proge prvih vzponov lotil dokaj rezervirano in Marjana pustil naprej.
Vmesni tekaški ravninski deli so mi šli super. Je pa na 65km do polovice proge res potrebno opraviti z največ višinci. Tako sem se kar malo ustrašil, ko me je med četrtim vzponom na poti - na Oprtalj že malce pobiralo. Tudi želodec še nikakor ni uspel popredalčkati vseh stvari, ki sem mu jih naekrat serviral na prvi okrepčevalnici na Motovunu (energijski gel, coca cola, čips, sol, izotonik, pa še malo pomaranč,..). Vendar sem vedel, da moj del proge šele pride. Psiha je delovala odlično Na Oprtalju sem bil na časovni kontroli na 44.mestu.

Sam sem po konstituciji in naravi bolj hiter spustaš in zelo vzdržljiv in dokaj hiter na ravnini. Zato sem čakal, da se mi končno odpre!

Ko sem se dobro okrepčal še v res odlično založeni okrepčevalnici na Oprtalju (juhica je pasala 100 na uro!) in po telefonu slišal še vzpodbudne besede od mojih dveh navijačic, ki sta me pričakovali na cilju v Umagu, se pa mi je le odprlo . Tako sem ga žgal proti Grožnjanu, da sem med ponosnim prehitevanjem nekega Italijana zgrešil odcep s Parenzane desno v hrib in tekel še vsaj 500m naprej...Očitno sem bil prehiter. Zato sem bil bolj pozoren na roza zastavice, ki so zgledno označvale pot. Zadnji malce daljši vzpon pred Grožnjanom mi je šel že precej bolje kot predhodnji.
Od Grožnjana pa vse do cilja v Umagu pa je bila ena sama poezija. Tek v odličnem tempu, brez prestanka. Le kratek pit stop v Bujah in gasa naprej.

Pred tekmo sem si zadal tri cilje:
- da pritečem (ne prihodim!!!) z nasmehom v cilj,
- uvrtitev nekje okrog sredine
- čas okrog 9 ur

Vendar me je moja vzdržljivost in počutje v drugi polovici proge res presenetila. Tako sem do cilja le prehiteval sotrpine. Nekateri so se res že pošteni matrali (kapo dol tistim na 165km in tudi na 105km) in hodili, šepali, se pogavarjali s seboj že tudi 20km pred ciljem...Sam sem jih med prehitevanjem hrabril kot se je le dalo.

Ko sem na zadnji časovni kontroli slišal, da je do cilja le še 2,5km in pred seboj končno zagledal luči Umaga se mi je kar strgalo. V tempu pod 5/km sem tekel proti cilju, zadnjih 100m je z menoj tekla navdušena hči. Jaz pa vriskal in si ploskal

Rezime:
- 25.mesto
- čas: 8 ur 29 min

Počutje v mišicah po tekmi sicer ni tako olimpijsko, vendar pa v glavi-noro! Srečen sem, da sem izpolnil in celo presegel vsa pričakovanja

Na koncu da ne pozabim pohvaliti organizatorje Res zgeldno označena proga. Nasmejani, ustrežljivi prostovoljci ob poti. Dodobra založene okrepčevalnice. Logistika je delovala b/p. Zelo lep darilni paket. In vse to za 30€... Se vprašam: koliko € bi odštel za takšno prireditev pri nas...

Se vidimo ob letu osorej

[lukav]

Še jaz na kratko: super zadovoljen s prvo ultra izkušnjo (65km), šel lepo po planu, vse hribčke obdelal zelo počasi z namenom, da mi za konec ostane kaj moči. Tako se je tudi izšlo, na koncu sem bil presenetljivo svež in "hiter", razen da se mi je po tisti ravnici pred Umagom že malo vleklo (verjetno nisem bil edini, tiste luči so bile tako blizu, a tako daleč). Bo že nekaj na tem, da je veliko v glavi, ker trening je bil bolj maratonski.

Označeno je bilo super, trasa je čudovita, okrepčevalnice so bile solidne, vsaj meni ni ničesar manjkalo (s sabo sem imel kvečjemu preveč hrane). Tik pred Umagom je tako lepo zadišal en roštilj, da sem se skoraj ustavil in kar tam zaključil. Padcev ni bilo, izgubljal se nisem (enkrat, mogoče 20m). Razmere so bile idealne, na trenutke mi je bilo že malo hladno.

Organizatorjem hvala za prevoz do avta. Hvala tudi "ečo-tu" (če sem pravilno dešifriral ostala sporočila) in njegovi/Jakatovi ekipi za spodbudo in pozdrav Jakatu, Simonu, Maji in ostalim sotrpinom. Videl tudi nekaj 100-miljašev, moj poklon.

Aja, moj čas je bil 9:00:01 Lahko bi kako sekundo manj klepetal, fotkal ali gledal okrog. Se bom naslednje leto bolj podvizal.

[jozeg]

Ob prijavi sem bil najprej malo razočaran, saj kart 105 km trase in kontrolnega kartončka, ki smo ga lani perforilali na kontrolnih točkah, tokrat nismo dobili. Pa so pojasnili, da bodo na povsod na kontrolnih točkah žive kontrole.
Vseskozi me je vseeno malo skrbelo zaradi limitov na Poklonu in v Buzetu, pa se je obakrat izšlo, saj sva si nabrala s soprogo do Buzeta, kar nekaj časovne rezerve in bila tudi na naslednji, tretji časovni zapori, dovolj zgodaj. Zamenjava obutve na tranziciji se je izkazala za dobro. Zdi se mi da, je bilo za naju na celi trasi vse dokaj optimalno, tako konfiguracija proge in časovni okvir, pa seveda še vreme.
Tam nekje okrog 70 km sva ugotovila, da bi nama lahko šlo bolje kot meni lani, pa sva pospešila saj je kazalo, da imava moči še dovolj. Ja ob medsebojni motivaciji res deluje adrenalin, da greš po še 17 urah naprej kot prerojen. Še pred mrakom sva v cilju v Umagu, srečna in zadovoljna, saj nama je uspelo doseči čas, skoraj pet ur boljši od mojega lanskega.
Menim, da se je organizator tudi letos zelo potrudil.

[JureZ]

Bravo. Čestitke vsem.

[večno mlad]

Čestitke vsem.