- 02 Jun 2014, 12:45
#326934
Ah, vi ste pa že bili pri nas, in to leta 2010, je prijazno rekel receptor v dunajskem hotelu. Drži, štiri leta je tega, pa se spomnim vsakega kilometra, vsake ulice, mostov, drevoredov... Še danes je ostal eden najlepših maratonov, kar sem jih odtekel. Tudi po svoje usodnih, saj sem takrat izboljšal POB za 5 minut, a za normo za New York zaostal za 4 sekunde, s tem povzročil besno treniranje za Berlin, kjer sem se utopil v dežju (še enkrat skupaj z normo), še bolj besno treniral za Ljubljano dober mesec kasneje in seveda staknil poškodbo mišice, več tednov prisilno počival, razmišljal in – zbral pogum ter začel plavati, od začetka, zaradi spoznanja it's now or never ter odločno krenil na triatlonsko avanturo. Takratni Dunajc je bil lep in usoden tek. Včasih je manj več.
Malo pokramljava s športnim receptorjem o razmerah, pričakovanjih, rezultatu. Koliko pa mislite teči? Dobro vprašanje, si mislim. Seveda si želim norme za Boston, a po dveh letih brez rezultata pod 3:30, po res slabem 2012 in po (zame) velikih korakih v drugih disciplinah, seveda zaradi Ironmana, sem že nestrpen in tudi v dvomih. Zamrmram: nekje pod 3:26 ali 27. Torej PB, rečem sam sebi, ampak cilj je nekje pri 3:24, tudi to ohranim zase (Reva, upravičeno pravi Buzz, Petra si vzemi za zgled in njegov lanski napad! To je commitment!). O, fino, pravi receptor, toliko sem šel jaz lani, bom držal pesti za vas...
V nedeljo zjutraj ni več dvomov, samo še adrenalin in pričakovanje. Utemeljeno, treniral sem dobro, kolo sem dal na stran in tvegal hlastanje za kilometri v maju in juniju, plavanje pa mi pomaga pri relaksaciji mišic in razbija monotonost. Dolga samotna hoja, tudi zelo hitra, na turnih smučeh je bila nagrada, najlepši aerobni trening. Razmere za tekmo so super, vse se mi zdi znano, vse, kot je bilo že petnajstkrat, a vseeno čisto drugače.
Začetek v nedeljskem jutru je brez poseben drame, le tista trema, kako bom zastavil prve kilometre. Ampak danes sem suveren, z menoj je Darko, vse bo OK, sicer ne izrečem, a vse je drugače. Takoj, na prvem kilometru je tudi vse jasno, nobenih dvomov, kako zastaviti, ujameva lep ritem, še pospešiva in uživam, kot še nikoli, seveda (sorry, Buzz, pravi prijatelj je vseeno nekaj drugega kot alter ego, posebej, če teče maraton pod tri ure...). Hitro sva na koncu poti skozi Praterski gozd, ob obrežju navzgor in na Ring. Na desetem srečam svoja navijača, pa še kosmatega, letos novega člana ekipe, počoham, tako dobro mi je. Navijačica za menoj zakliče, nimava SMSov s spliti. Pogledam na gleženj, čip je tam, saj bo.... V male možgane se sicer naseli skrb, rezultat pod tri in pol nujno rabim, za Boston! Nekje na trinajstem, sredi rutine, priznam, malo dolgočasne Linke Wienzeile, kot strela z jasnega, pred menoj pade in obleži dolg, kot prekla suh tekač, glider, kot jaz, ne gazela, po tehniki. Otrdim. Glavo v roke, dvigaj noge. Še ena stopnička navzdol, v negotovost, a je premajhna, da bi jo že čutil. Že malo nestrpen se vzpnem po klancu na Hilferco, po njej lepo, lahkotno, opazujeva fanta v krasnih novih Adidas Boostkah, kako kot kenguru odskakuje, še jaz se počutim lažjega. Na polovičko po klancu navzdol pridrviva na 1:41 in še malo, superca. Ob parlamentu dohitiva skupino, kenguru naju je zapustil na polovici, tu pa je danska zajklja, toing toing toing in že šibamo na tem res hitrem delu s časi okoli 4:35 proti reki. Vse teče kot po maslu in tudi kasneje, na ravnem in ostudnem 25. kilometru sem evforičen, ko je pri oznaki za km split spet 4:35, wau, sem pa res dober.... Preden se dodobra okopam v navdušenju, torej kakšnih dvajset sekund kasneje, zagledam, prav tako, kot pred štirimi leti, skromen napis z oranžnim sprejem: 25. Torej split ne drži, 26. kilometer to potrdi. Banalna zadeva, a me kljub temu še malo vrže s tira, prej bi rekel, neproduktivno zaposli in sestopim še eno stopničko po samozavesti navzdol. Na 30., blizu stadiona, se stvar ponovi in spet se brez potrebe vznemirim, nisem več tako robusten v glavi, še manj v podzavesti. V zelenem, globokem objemu gozda opazim, da je začelo rositi, fino, res me ne moti, bolj sem se bal vlage in sonca. Darko je ves čas pred menoj in brez njegovega sidra bi že oddriftal v skrbi. Tako pa le izračunam, da sem on the safe side in da norma bo. Potem se začne čas vleči in prostor v enekomernem, a pojemajočem ritmu zapirati. Tečem bolj po inerciji, saj si želim hitro, a kot da adrenalina ni več. Zakaj dobivam deset, dvajset sekund na tem smotanem delu proge. In kako smotan me šele čaka, si zdaj navrtam psiho kar sam. Izustim: zdaj naju pa čakajo klanci (res, a so tako majčkeni hupfrli, da je lepši izraz undulating course). Darko je seveda pametnejši. Kakšni klanci, saj jih ni! Medtem spet dohitiva dansko zajkljo, resnici na ljubo, ker je prilezla iz grmovja.... Poskusim se sestaviti, potolažim se, da sem pred štirimi leti tekel ta del najbolje in da bo že šlo.... a tole očitno ni pravi vzvod, ki bi kick my ass. Tekačev okoli naju je malo, v oči mi pade triatlonec in na distanco se kar »spoprijateljim« z njim, bolj zaradi asociacije na uspehe na ironih. Še kakšno stopničko dol sem očitno sestopil in skrajni čas je, da prestavim, mogoče bo pomagalo. Trudim se, a nekako se vse vleče, manjka mi spritzigkeit, kot tu pravijo. Avstrijski triatlonec z imenom na dresu, Angerer, se počasi odleplja od naju. Poskušam ponoviti vsaj finiš iz 2010 po Ringu, uspe mi tako tako in v cilj pridem pravzaprav zadovoljen. Ta velika ura kaže nekaj sekund nad PB ampak pod tri in pol, vendar sva štartala z nekaj neto razlike, bom že videl kasneje. Na eni strani sem res vesel, norma za Boston je, po dveh letih rezultatov nad tri in pol. Fino, kooončno. Saj life je čisto OK, pravi vrhunec in evforija pa gotovo prideta, zdaj ju namreč nekako ne čutim, zadovoljstvo je, presežek manjka.
Hitro sva v voznem stanju, malo pijače in z medaljama okoli vratu se prebijeva do oblek, srečava še Mirjam, že dodobra ohlajeno po polovički. Vrhunca res nekako ni, ne da bi vedel, pa sem že v prostem padu navzdol. Najprej se začne lahkotno: Ja, kakšno medaljo pa imata? Verjetno izgledava kot Lolek in Bolek, ko se spogledava: medalja je za – polovičko. Potem gre navzdol, kot po toboganu v hladen bazen. Poskušava jo menjati, nihče nič ne ve in nikamor ne moreva mimo butastih varnostnikov in proti množici. Ko pridem v hotel, hlastno tolčem po iPadu: keine Ergebnis. Nimam rezultata, panika. Pot domov ni vesela vrnitev, endorfinov sreče ni, je samo črv dvoma in skrbi. Zvečer preverim na netu: isto, Darkov čas je, mene ni. Buzz se končno oglasi, alter ego provocira: ja, a ne tečeš zase, pa kaj, če te ni med rezultati, kdo pa to bere? A zdaj boš pa še ti, si mislim. Jim bom že pokazal, idioti. Ampak najprej preverim še čip: neeee, zatipkal sem se pri prijavi, E ni F...., Ponoči slabo spim, zjutraj napišem email organizatorjem, server down. Ponovim vajo, večkrat, prevečkrat, nič. Potem okoli poldneva prileti email, hlastno odprem. Začne se: Dragi tekač! Včeraj smo na Dunaju bili priča čudoviti tekmi (A res?). Žal vas ni bilo z nami (grrrrrrr, ooo, neeeeee, f......). Če niste bili dovolj pripravljeni ali ste poškodovani, vam čestitamo za pametno odločitev (neeeeeee meeeee.......). Za tolažbo vam pošiljamo kodo za popust pri Salzburškem maratonu (aaaaaaaarrrgggh!§#%$&«?¸). Ponorim. Vse popoldne sta down serverja organizatorja in Pentek Timinga. Drugo noč slabo spim, zjutraj pošljem še en email organizatorjem, kratek, kaj naj naredim, ker sem naredil napako, da mooooram v Boston in na koncu milo prosim Get me out of this mess! Avtomatski (!) reply me prijazno usmeri na Pentek Timing, njim napišem dolg email, popišem celo zadevo, se opravičim, naštevam vse možne dokaze, dodam pričakovanje, da imajo signale prehodov čez preproge, »saj sem jih slišal«, priložim fotografijo čipa, sken certifikata, gotovo sem na fotografijah, obljubim GPS track, priče, pridem sam gor na Dunaj ali kamorkoli, karkoli, samo rabiiiiiim normo za Boston, Get me out of this mess. Odgovor pride v dveh minutah, verjetno sploh niso brali vsega, očitno so takih pacientov vajeni. Zvečer je tudi uradno Ergebniss na netu. Tehnično je tekma končana. A evforije še vedno ni in ni.
Tedni tečejo in povsem se posvetim triatlonu. Forma je v vzponu, pa že za Dunaj je bil zelo dobra, izboljšujem čase na testnih tekih in kolesu, plavanje pa je tako in tako konstanta, še preveč bi rekel. A črv dvoma, zakaj nisem izkoristil priložnosti, zakaj me je ob velikodušni Darkovi pomoči zmanjkalo, vrta. Posvetim se, spet preveč, grafom in podatkom, krivulja pulsa je perfektna. Nikjer sledu o krizi. Nikjer razlage, zakaj sem hudiča zmrznil na tistih treh ali štirih kilometrih, kjer sem bil pred leti boljši, ko sem bil »slabši«. S prijatelji si izmenjujemo sporočila ob Trojkah, kratke, skoraj v tajnem jeziku posvečene emaile, kaj je meja, kaj je v mišicah in kje dela glava. Darko dobro postavi dilemo: ali je prej težava, ali pa si težavo najprej zamisliš in čakaš nanjo? Odgovor pride tekmo in dan kasneje. Visoko na rusko ravnico berem, na strani 173 knjige Iron War, z odprtimi usti in skoraj zadovoljstvom. To cut the long story short: ob raziskovanju, zakaj so največji res največji, zakaj sta Allen in Scott tako odstopala med svojo vladavino na Havajih, kateri procesi, ne le fiziološki mehanizmi, so za to zaslužni, je italijanski znanstvenik (in praktik: ekspert trener kolesarskega moštva Mapei) s področja vzdržljivostnih športov Samuelle Marcora postavil smelo, a jasno tezo ter jo podkrepil z dokazi: the only thing within the body which could possibly influence rapid onset of fatigue is brain, not muscles. Možgani, tudi ko ni utrujenosti mišic, praviloma sporočajo da moraš, je pričakovano, da si utrujen, še preden si... Velikost obeh kraljev Ironmana je bila zgrajena na odsotnosti dojemanja izčrpanosti. Nisem niti fragment Scotta in Allena, a tudi zame drži: če težave pričakuješ, jih telo tudi prikliče, tudi če jih še ni. A moram, moram doseči vsaj majhen korak v drugi smeri: če jih lahko obvladam, če sem prepričan, da sem močan, če seveda povsem ne blefiram, potem sem tudi res lahko močan. In bom!
Danes, več kot mesec po Dunaju in po uspešnem, PB half ironu v StPoeltnu, sem se končno pomiril tudi s prvo letošnjo tekmo. Darko mi ni ujel ribe, naučil pa me je kako naj jo ulovim. Hvala!
Ah, seveda, saj verjetno ste uganili: na Dunaju sem za PBjem zaostal za – 4 sekunde.
Runcajz
Malo pokramljava s športnim receptorjem o razmerah, pričakovanjih, rezultatu. Koliko pa mislite teči? Dobro vprašanje, si mislim. Seveda si želim norme za Boston, a po dveh letih brez rezultata pod 3:30, po res slabem 2012 in po (zame) velikih korakih v drugih disciplinah, seveda zaradi Ironmana, sem že nestrpen in tudi v dvomih. Zamrmram: nekje pod 3:26 ali 27. Torej PB, rečem sam sebi, ampak cilj je nekje pri 3:24, tudi to ohranim zase (Reva, upravičeno pravi Buzz, Petra si vzemi za zgled in njegov lanski napad! To je commitment!). O, fino, pravi receptor, toliko sem šel jaz lani, bom držal pesti za vas...
V nedeljo zjutraj ni več dvomov, samo še adrenalin in pričakovanje. Utemeljeno, treniral sem dobro, kolo sem dal na stran in tvegal hlastanje za kilometri v maju in juniju, plavanje pa mi pomaga pri relaksaciji mišic in razbija monotonost. Dolga samotna hoja, tudi zelo hitra, na turnih smučeh je bila nagrada, najlepši aerobni trening. Razmere za tekmo so super, vse se mi zdi znano, vse, kot je bilo že petnajstkrat, a vseeno čisto drugače.
Začetek v nedeljskem jutru je brez poseben drame, le tista trema, kako bom zastavil prve kilometre. Ampak danes sem suveren, z menoj je Darko, vse bo OK, sicer ne izrečem, a vse je drugače. Takoj, na prvem kilometru je tudi vse jasno, nobenih dvomov, kako zastaviti, ujameva lep ritem, še pospešiva in uživam, kot še nikoli, seveda (sorry, Buzz, pravi prijatelj je vseeno nekaj drugega kot alter ego, posebej, če teče maraton pod tri ure...). Hitro sva na koncu poti skozi Praterski gozd, ob obrežju navzgor in na Ring. Na desetem srečam svoja navijača, pa še kosmatega, letos novega člana ekipe, počoham, tako dobro mi je. Navijačica za menoj zakliče, nimava SMSov s spliti. Pogledam na gleženj, čip je tam, saj bo.... V male možgane se sicer naseli skrb, rezultat pod tri in pol nujno rabim, za Boston! Nekje na trinajstem, sredi rutine, priznam, malo dolgočasne Linke Wienzeile, kot strela z jasnega, pred menoj pade in obleži dolg, kot prekla suh tekač, glider, kot jaz, ne gazela, po tehniki. Otrdim. Glavo v roke, dvigaj noge. Še ena stopnička navzdol, v negotovost, a je premajhna, da bi jo že čutil. Že malo nestrpen se vzpnem po klancu na Hilferco, po njej lepo, lahkotno, opazujeva fanta v krasnih novih Adidas Boostkah, kako kot kenguru odskakuje, še jaz se počutim lažjega. Na polovičko po klancu navzdol pridrviva na 1:41 in še malo, superca. Ob parlamentu dohitiva skupino, kenguru naju je zapustil na polovici, tu pa je danska zajklja, toing toing toing in že šibamo na tem res hitrem delu s časi okoli 4:35 proti reki. Vse teče kot po maslu in tudi kasneje, na ravnem in ostudnem 25. kilometru sem evforičen, ko je pri oznaki za km split spet 4:35, wau, sem pa res dober.... Preden se dodobra okopam v navdušenju, torej kakšnih dvajset sekund kasneje, zagledam, prav tako, kot pred štirimi leti, skromen napis z oranžnim sprejem: 25. Torej split ne drži, 26. kilometer to potrdi. Banalna zadeva, a me kljub temu še malo vrže s tira, prej bi rekel, neproduktivno zaposli in sestopim še eno stopničko po samozavesti navzdol. Na 30., blizu stadiona, se stvar ponovi in spet se brez potrebe vznemirim, nisem več tako robusten v glavi, še manj v podzavesti. V zelenem, globokem objemu gozda opazim, da je začelo rositi, fino, res me ne moti, bolj sem se bal vlage in sonca. Darko je ves čas pred menoj in brez njegovega sidra bi že oddriftal v skrbi. Tako pa le izračunam, da sem on the safe side in da norma bo. Potem se začne čas vleči in prostor v enekomernem, a pojemajočem ritmu zapirati. Tečem bolj po inerciji, saj si želim hitro, a kot da adrenalina ni več. Zakaj dobivam deset, dvajset sekund na tem smotanem delu proge. In kako smotan me šele čaka, si zdaj navrtam psiho kar sam. Izustim: zdaj naju pa čakajo klanci (res, a so tako majčkeni hupfrli, da je lepši izraz undulating course). Darko je seveda pametnejši. Kakšni klanci, saj jih ni! Medtem spet dohitiva dansko zajkljo, resnici na ljubo, ker je prilezla iz grmovja.... Poskusim se sestaviti, potolažim se, da sem pred štirimi leti tekel ta del najbolje in da bo že šlo.... a tole očitno ni pravi vzvod, ki bi kick my ass. Tekačev okoli naju je malo, v oči mi pade triatlonec in na distanco se kar »spoprijateljim« z njim, bolj zaradi asociacije na uspehe na ironih. Še kakšno stopničko dol sem očitno sestopil in skrajni čas je, da prestavim, mogoče bo pomagalo. Trudim se, a nekako se vse vleče, manjka mi spritzigkeit, kot tu pravijo. Avstrijski triatlonec z imenom na dresu, Angerer, se počasi odleplja od naju. Poskušam ponoviti vsaj finiš iz 2010 po Ringu, uspe mi tako tako in v cilj pridem pravzaprav zadovoljen. Ta velika ura kaže nekaj sekund nad PB ampak pod tri in pol, vendar sva štartala z nekaj neto razlike, bom že videl kasneje. Na eni strani sem res vesel, norma za Boston je, po dveh letih rezultatov nad tri in pol. Fino, kooončno. Saj life je čisto OK, pravi vrhunec in evforija pa gotovo prideta, zdaj ju namreč nekako ne čutim, zadovoljstvo je, presežek manjka.
Hitro sva v voznem stanju, malo pijače in z medaljama okoli vratu se prebijeva do oblek, srečava še Mirjam, že dodobra ohlajeno po polovički. Vrhunca res nekako ni, ne da bi vedel, pa sem že v prostem padu navzdol. Najprej se začne lahkotno: Ja, kakšno medaljo pa imata? Verjetno izgledava kot Lolek in Bolek, ko se spogledava: medalja je za – polovičko. Potem gre navzdol, kot po toboganu v hladen bazen. Poskušava jo menjati, nihče nič ne ve in nikamor ne moreva mimo butastih varnostnikov in proti množici. Ko pridem v hotel, hlastno tolčem po iPadu: keine Ergebnis. Nimam rezultata, panika. Pot domov ni vesela vrnitev, endorfinov sreče ni, je samo črv dvoma in skrbi. Zvečer preverim na netu: isto, Darkov čas je, mene ni. Buzz se končno oglasi, alter ego provocira: ja, a ne tečeš zase, pa kaj, če te ni med rezultati, kdo pa to bere? A zdaj boš pa še ti, si mislim. Jim bom že pokazal, idioti. Ampak najprej preverim še čip: neeee, zatipkal sem se pri prijavi, E ni F...., Ponoči slabo spim, zjutraj napišem email organizatorjem, server down. Ponovim vajo, večkrat, prevečkrat, nič. Potem okoli poldneva prileti email, hlastno odprem. Začne se: Dragi tekač! Včeraj smo na Dunaju bili priča čudoviti tekmi (A res?). Žal vas ni bilo z nami (grrrrrrr, ooo, neeeeee, f......). Če niste bili dovolj pripravljeni ali ste poškodovani, vam čestitamo za pametno odločitev (neeeeeee meeeee.......). Za tolažbo vam pošiljamo kodo za popust pri Salzburškem maratonu (aaaaaaaarrrgggh!§#%$&«?¸). Ponorim. Vse popoldne sta down serverja organizatorja in Pentek Timinga. Drugo noč slabo spim, zjutraj pošljem še en email organizatorjem, kratek, kaj naj naredim, ker sem naredil napako, da mooooram v Boston in na koncu milo prosim Get me out of this mess! Avtomatski (!) reply me prijazno usmeri na Pentek Timing, njim napišem dolg email, popišem celo zadevo, se opravičim, naštevam vse možne dokaze, dodam pričakovanje, da imajo signale prehodov čez preproge, »saj sem jih slišal«, priložim fotografijo čipa, sken certifikata, gotovo sem na fotografijah, obljubim GPS track, priče, pridem sam gor na Dunaj ali kamorkoli, karkoli, samo rabiiiiiim normo za Boston, Get me out of this mess. Odgovor pride v dveh minutah, verjetno sploh niso brali vsega, očitno so takih pacientov vajeni. Zvečer je tudi uradno Ergebniss na netu. Tehnično je tekma končana. A evforije še vedno ni in ni.
Tedni tečejo in povsem se posvetim triatlonu. Forma je v vzponu, pa že za Dunaj je bil zelo dobra, izboljšujem čase na testnih tekih in kolesu, plavanje pa je tako in tako konstanta, še preveč bi rekel. A črv dvoma, zakaj nisem izkoristil priložnosti, zakaj me je ob velikodušni Darkovi pomoči zmanjkalo, vrta. Posvetim se, spet preveč, grafom in podatkom, krivulja pulsa je perfektna. Nikjer sledu o krizi. Nikjer razlage, zakaj sem hudiča zmrznil na tistih treh ali štirih kilometrih, kjer sem bil pred leti boljši, ko sem bil »slabši«. S prijatelji si izmenjujemo sporočila ob Trojkah, kratke, skoraj v tajnem jeziku posvečene emaile, kaj je meja, kaj je v mišicah in kje dela glava. Darko dobro postavi dilemo: ali je prej težava, ali pa si težavo najprej zamisliš in čakaš nanjo? Odgovor pride tekmo in dan kasneje. Visoko na rusko ravnico berem, na strani 173 knjige Iron War, z odprtimi usti in skoraj zadovoljstvom. To cut the long story short: ob raziskovanju, zakaj so največji res največji, zakaj sta Allen in Scott tako odstopala med svojo vladavino na Havajih, kateri procesi, ne le fiziološki mehanizmi, so za to zaslužni, je italijanski znanstvenik (in praktik: ekspert trener kolesarskega moštva Mapei) s področja vzdržljivostnih športov Samuelle Marcora postavil smelo, a jasno tezo ter jo podkrepil z dokazi: the only thing within the body which could possibly influence rapid onset of fatigue is brain, not muscles. Možgani, tudi ko ni utrujenosti mišic, praviloma sporočajo da moraš, je pričakovano, da si utrujen, še preden si... Velikost obeh kraljev Ironmana je bila zgrajena na odsotnosti dojemanja izčrpanosti. Nisem niti fragment Scotta in Allena, a tudi zame drži: če težave pričakuješ, jih telo tudi prikliče, tudi če jih še ni. A moram, moram doseči vsaj majhen korak v drugi smeri: če jih lahko obvladam, če sem prepričan, da sem močan, če seveda povsem ne blefiram, potem sem tudi res lahko močan. In bom!
Danes, več kot mesec po Dunaju in po uspešnem, PB half ironu v StPoeltnu, sem se končno pomiril tudi s prvo letošnjo tekmo. Darko mi ni ujel ribe, naučil pa me je kako naj jo ulovim. Hvala!
Ah, seveda, saj verjetno ste uganili: na Dunaju sem za PBjem zaostal za – 4 sekunde.
Runcajz
