Tekaški forum

Končno sem našel rezultate
http://www.racebase.hr/hrv/utrka/166/ukupni_poredak

Bravo naši! Raztural ste!

Ker me nekateri sprašujejo, zakaj me ni na rezultatih, pripenjam še link na rezultate na "takratki" 53km Valamar.

http://racebase.hr/hrv/utrka/167/ukupni_poredak

Pa še poročilo. Po moje bo spet (pre)dolgo. Pa kaj. Ne morem pomagat, če delajo tako dolge traile.

Za mano je prekrasen vikend. Valmar Trail – 53km in 1550vm po razgibani istrski obali. Proga trda, kot se za Istro spodobi. Gor pa dol. Zdaj smo na morje gledali z višine 500 metrov, potem smo se spustil dol in tekli po samotni peščeni plaži, pa spet gor, po ozkih stezicah in čez kamnite istrske vasice. Razgledi in pogledi, da »gate trga«.

Proga je bila pripravljena in označena vrhunsko. Pa tudi jaz sem zdaj že bolj izkušena »trailerka« in se ne zgubljam več na vsakem drugem razpotju. Sem že pogruntala logiko tehle trailov. Preprosto. Če prideš do razpotja in je ena potka taka lepa in široka, druga pa ozka, strma in zaraščena, definitivno izberi drugo. Ne moreš falit.

Ma, saj zdaj pa že veste, da se moram malo hecat. V resnici ne morem izrazit občudovanja do fantov, ki tele traile postavljajo. Zamislite si kako je označiti 73 km dolgo progo z malimi zastavicami v razmaku 10 do 20 metrov in po vseh teh različnih terenih. Vsaka vam čast!

Zvečer sva se z možem iz Opatije ob morju pripeljala v Rabac. Opatijsko riviero obožujem. Sploh v pozno popoldanskih odtenkih. Prekrasno. V Rabcu pa še nisem bila. Tokrat prvič. Obala me je že zvečer navdušila. Na prvi pogled neprijazna, zdelana od valov in burje, pa skriva prekrasne peščene zalivčke s kristalnim morjem. Pogled na okoliške vzpetine je že zvečer povedal, da bo za tistih 1500 višincev treba nekajkrat kar močno »zagristi v kolena« in da bodo tudi spusti »na glavo«.

Ker imam trenutno v službi izjemno veliko dela, sem bila utrujena kot že dolgo ne. Psihično in fizično. Zato res nisem vedela kaj naj pričakujem. Sklenila sem, da bom po štartu videla, kako zadeve tečejo. Če bom kot cunja, se ne bom gnala. Bom uživala v razgledih, ko se bom naveličala, bom pa odstopila. Če pa bo počutje uredu, bom dala vse od sebe, saj sem pridno trenirala.

In že je jutro, znani obrazi na štartu, sonček že kuka na vzhodu. Obožujem štarte. No, cilje seveda še bolj. Ampak to je že druga tema. Ko se minute odštevajo in napetost raste, vse vrvi, govori, miga in se ob »poku pištole« sprosti v eno tako prav posebno energijo.

Tudi jaz sem nabita z energijo. Utrujenosti ni več. Samo osredotočenost na progo. Kmalu po tem, ko smo zagrizli v prvi klanec, smo se z nekaj puncami začele prehitevat. Zdaj je povedla ena, pa spet druga in tako naprej iz kilometra v kilometer. To je na ultrah res nekaj posebnega. Nič ni odločeno na hitro. Preizkušnja traja dolge ure. Na trenutek je fizična, potem psihična, ko fizične moči poidejo celo duhovna. Lahko si še tako dobro pripravljen, a če glava, čustva in prepričanja ne sodelujejo, je vse zaman. Občutki so nori. Na trenutek že popolnoma brez energije, konkurentka me prehiti, ampak volja ne upade. Potem energija od ne vem kje, pa spet tečem in prehitevam, kot da sem pravkar šele začela. Vse niha.

Na tako dolgi progi se itak vedno odvije cel kup zgodbic. Tale je recimo o tem, kako se motivirati za hiter vzpon po hribu navzgor. Tečem in malo pred Goro Glušići vidim eno tekmovalko z glavo v grmu. Nekaj dela tik-tik-tik. Tečem mimo, gledam in dokler dojamem, da si ženska prižiga cigareto, sem že mimo. V grmu je tičala, ker je pač močno pihala burja in se tisti cigaret ni hotel prižgat. Ma ja, si mislim. Saj ni kaj, če je kadilka, po štirih urah pač že paše en cigaret, a ne. Potem pa pomislim, kako bo, če me slučajno prehiti s cigareto v roki in bom jaz, ki že zdaj diham na škrge, vohala še dim. Me je kar pognalo v strmino. Hitrost torej včasih ni samo posledica dobre pripravljenosti.

Druga zgodba govori o tem, kako se motivirati, da se na progi ne zgubiš. Malo pred Bartolići iz šume priteče sotekmovalec iz Bosne. Pravi, da se je že dvakrat izgubil. In da bo zdaj tekel z mano, ker ima pa tega zadosti. Seveda mu poskušam dopovedat, da jaz nimam ravno dobrih referenc za se držat proge, ampak človek pač ni bral mojih dogodivščin z Istre 100miles in mi ne verjame na besedo. Ker se me kar drži in me zasleduje, me oblije en tak občutek odgovornosti, da ga pa res ne smem zafrknit in se moram res skoncentrirat na progo. In mi to celo uspe.

In zadnja govori o tem, kako se motivirat za res ubitačen spust. Med tekmo seveda nisem vedela, da sem dobro uvrščena. Imela pa sem en dober občutek in počutila sem se enkratno. Nekje na 30 kilometru me je prehitela punca, ki je bila kasneje tretja. Ko je pičila mimo mene je dajala občutek, da je polna moči in navita na polno. Kako je šibala v klanec, po katerem sem se jaz vlekla kot smrkelj. Pa jo spet ugledam pred sabo kake štiri kilometre pred ciljem. Nisem mogla verjet svojim očem. Prehitim jo v letu. Tako sem tekla dol po klancu, da sem se vprašala po zdravju. Sem si rekla, pa baba, ti si mati, pa žena, pa stara si 42, a bi se rada zdaj ubila na temu skrotju? Ampak sem še kar tekla. In sem jo v zadnjih štirih kilometrih prehitela za 6 minut.

Cilj je bil pri hotelu Valamar. Tečem, gledam kje je ta ciljna arena, da slučajno zdaj na koncu kaj ne zafrknem. Čudno, a je to? Kajti v trenutku, ko se bližam ciljnemu balonu, se skozi ciljni lijak rineta dva turista z vozičkom polnim kovčkov in z mislimi že na počitnicah. V tistem zaslišim, kako se napovedovalec dere, da v cilj prihaja drugouvrščena. Če verjamete al ne, sem skočila čez vse tiste kovčke, pa še čez oba turista zraven. Upam, da objavijo kake slikce iz cilja. Ker sem bla po moje bolj srečna kot Gebre, ko je postavil svetovni rekord. Po skoku čez turiste sem se vrgla v objem možičku, ki se je skoraj zjokal od ponosa.

Pa še to moram povedat za konec, da sem bila res vesela, da sem se odločila za krajšo progo, ker je bilo »trpljenja« prej konec. Saj veste kaj mislim s »trpljenjem«, a ne? To je tisto, ko si rečeš, kaj mi je pa tega treba in prideš naslednjič spet.

Čestitke vsem sotekačem, še posebej tistim s foruma!

Pa zahvala srčnemu Alenu in njegovi ekipi za vrhunski dogodek!

In pa, jasno, mojim navijačicam. Brez vas ne bi bilo isto!

Čestitke Tajataja, res si že tam sijala od navdušenja in lušno je prebrat tvoje poročilo

Eni zvesti navijačici so se kocine pravkar postavile pokonci, pa tudi očke so nekam vlažne

Bravo Tajataja, tako se dela!

Ta druga zvesta navijačica pa te, Tajataja, itak vedno in povsod kuje v zvezde, da jo že vsi sprašujejo, če se bo tudi ona lotila takih podvigov Ma, ja, mala malica, takoj jutri

Čestitke vsem, ki se podajo na take preizkušnje.
In čestitke tudi za poročila, zelo doživeta in napeta, šaljiva in ganljiva!

Valamar Trail 2014

Odločitev je bila preprosta, namreč vikend ni bil zaseden in lepa napoved za ultro v Istri. Pa še to, da gresta poleg ostalih tudi Gomilška in družba je super. 73 km je ravno prava obremenitev za čez vikend. Seveda pa nisem računal na takšno vročino.

Na startu same znane face in pozitivna energija. Ni, koga ni, in malo pofotkam naokrog. Kmalu odštevanje in start. Nameravam začet pametno in lahkotno, a skupina pred menoj me kar posrka. Slišim, ko nekdo pravi, da smo na drugem km še vedno v tempu 5:00. Pozabil sem vklopit štoparico, ker sem ravno takrat snemal startni filmček. Čez dva km pogledam na tempo in ura kaže 0:00. Noro. Vklopim in dirjam dalje. V začetku sem bil kar blizu vodilne skupine in to me obdaja z dodatnimi vprašanji o optimalni hitrosti.

Nekje na osmem km me označena pot zapelje iz obale nad neko hišo proti gozdu. Ker dalje pot ni označena, se vrnem in za menoj prideta še dva tekača. Ponovno se vrnem in znova ugotovim napako. Ko se vrnem do razcepa, vidim, da je dobra deseterica tačas pridobila tekmo z menoj, vsaj v trenutnem razporedu. Nekdo je namreč premaknil dve zastavici, da nas spelje s prave poti.

Sprva mi je ugajala narava, vzponi in spusti, obala, gozd, travnik … veliko sence in ugodne klime kljub toplemu vremenu. Okrog poldneva, ko je bilo sonce najvišje, je postala tudi pot dokaj sončna. Nekje na polovici poti se je vse obrnilo na glavo. Star ultraš se je po nekem času ponovno vprašal: »kaj pa je tega tebi treba?«
Po glavi mi je rojilo, da je čudovit dan, sem na morju, plaža vabi in imam dovolj, da si privoščim hladno pivo In kaj je meni tega treba? V klanec nisem tekel, niti nisem hodil, temveč sem racal kot pingvin. Vendar nič ni večno. Klanca je bilo kmalu konec, saj so bile višinske razlike le do okrog 400 vm, kar je za Pohorce mala malica 

Ko se proga zravna, se kmalu prevesi v spust in … gremo ZdravC. Spet postane zanimivo in užitkov polno. Spusti so kar naporni, ogromno kamenja, skal, štrlečih špic in obilica spotikanja ob čedalje težjih nogah. Večkrat se spotaknem in enkrat prav preveč. Dvigne me v zrak in na srečo sem se uspel zakotaliti po tleh in jo odnesti z najmanjšimi poškodbami. Super, še sem v formi.

Srečko, ki ni tekmoval, se je pojavil na vsaki okrepčevalnici ali vodni postaji. Sekal je bližnjice in se šel treking. Za v Labinu mi je obljubil presenečenje. In res se je zgodilo. Ker ni uspel skočit po nakupih, je od Uršuline suporterke zrihtal pivce. Joj, kako je pasalo. In potem je šele letelo … Zadnjih nekaj km je bil spust, kot nalašč za mene  in seveda posledice so še sedaj prisotne. Ker zadnje štiri mesece nisem niti enkrat tekel dol iz Pohorja, čutim muskelfiber še danes. Pa kaj, glavno, da sem dosegel cilj in to je, da sem v cilju še po svetlem. Malo ostrejši cilj je bil priti v cilj v 10 ur in 30 min. kar sem zamudil za 11 min. in 27 sec. Pa tudi tako je dobro 

Čestitke vsem, posebej stopničkarjem.

Ma, ah, ah, aaaaaaaaahhhhhhhhhhhhhhh

Ma, če praviš , Zdravkec, da so odstranli zastavce,.... pole, če bi jast hotla na ta trail drugo leto,... pole, misliš da bi prišla v cilj?

vedno mi je tako fascinantno brat ultra tekaška poročila. ko pogledam dolžie se mi zdi nemogoče
nisem pa rekel da se ne bom kdaj na kakšnem štartu znašel.
4 leta nazaj ko sem ''odkril'' tek sem rekel ok večinoma bom 10ke tekel pa eno 21ko bom šel za izziv.
pa evo me zdaj grem že na drugi maraton.

vi ultraši pa ste navdih za to da se da vedno nove izzive najti in poti ki so še nepretečene kr tko naprej

Bravo za nastop in super zgodbo! Kot pravi Jezo, ste pravi navdih. Potem pa mi o zidu na tridesetem, ko vi šele ornk zalaufate... in Vi na polovički, ko smo mi v cilju. Moram priznat, da me mika ... tudi daljša razdalja od maratona. A me je strah poškodb ... 19.10. tečem maraton, včeraj pa sem se na samo 10 km tempo teku rahlo poškodovala, ker sem mičkeno bolj pritisnila v klanec... Pa saj bo šlo, vseeno. Ampak več kot maraton... kapo dol ! CARJI! In CARICE!!

Še par mojih fotk s traila in podelitve... https://picasaweb.google.com/1144888783 ... directlink