Štajersko-zagorska krožna pot
OdgovorObjavljeno:16 Nov 2014, 22:55
Uvod
Kar nekaj časa je minilo in veliko vode je preteklo, odkar sem nazadnje napisala nekaj več vrstic. Se je dogajalo, a če ne napišem sproti, me čez nekaj dni mine
.
Že eno leto ne tečem samo jaz, sva "iši+jas". Ne vem, v kateri tekaški ekstazi sem z njim podpisala pogodbo o sobivanju, vem pa, da se prvih 8 km kar na hudo prepirava, nakar se ta šment nekam potuhne - do nasledjega teka. Zagotovo vam je znano, da me poganja "disel" motor , a sem letos pri pripravah na gasilsko tekmovanje tankala bencin in so sledile posledice - ne bo šlo, hoja hodi, šprint je nekaj čisto drugega. Saj ne, da jamram, to sodi v drugo temo....
Štajersko-zagorska krožna pot je bila odprta 22.7.1968, z namenom, poglobiti vezi med planinci Hrvaške in Slovenije. Do osamosvojitve je bilo dvakratno prečkanje Sotle enostavno, po letu 1991 je določitev mejnih prehodov nekoliko spremenila pot. Za opravljeno pot zadostujejo žigi slovenskih kontrolnih točk -9.
1. del
V soboto, 25.10., se ob 6h zaženem v meglo. S potjo začnem pod Sv. Jurijem in po cesti tečem v smeri Žetale. Prehitevajo me avtomobili-nočna izmena delavcev Gorenja. Pri Žeraku me markacije usmerijo desno in pot se začne vzpenjati po gozdu proti lovski koči na Belincu. Čeprav mi je pot znana, imam občutek , da se bukve sprehajajo po gozdu. Megla je tako gosta, da bi jo lahko rezala in samo čakam, da se mi pridruži palček Smuk. Pri Koserjevi koči na Belincu naredim požirk ali dva, zazdi se mi, da je za mano ne vem koliko zasledovalcev, a soj lučke ne doseže niti dveh metrov. Le kdo bi bil tak bedak, to je le bitje mojega srca. Nasmejim se sama sebi in nadaljujem v hrib proti izviru Sotle. Megla ne popušča, zaradi številnih gozdnih poti in cest nenehno iščem markacije. Ob 7.05 prvič v življenju doživim pravi izvir Sotle. Zaradi obilnega deževja, je bil izvir živ
. S telefonom hočem ovekovečiti prisotnost na meji, ta pa noče sodelovati. Po 10 minutah odneham in ugotovim, da se je zdanilo. Po isti poti se vrnem do Žeraka in desno proti Donački. Z dnevom se megla ni poslovila, le toliko moteča ni bila. Praviloma ni potrbno osvojiti vrha Donačke, sama se zato vseeno odločim.Pot je spolzka, med obema vrhovoma piha. Za mano sta dve uri in pol aktivnosti. Vrh hitro zapustim, megla je omogočala le nekaj pogledov po sosednjih vrhovih. V Rudijevem domu (žig) si privoščim krajšo pavzo, mako počvekam z jutranjimi pohodniki in grem zopet v meglo proti Ložnemu. Pretirane hitrosti ni, pot vseeno dokaj hitro mine. Na poti ne srečam nikogar. Čez Ravnocerje so vidne posledice deroče vode preteklih dni. Po sredini gozdne ceste si je voda naredila globoko strugo, pri prvi možnosti razlitja pa na plano vrgla obilo kamenja. Naslednja kontrolna točka -Gavez- pri lovskem domu. Gospod me povabi v hišo, toplota mi prija, a pot kliče naprej. Do planinskega doma na Boču izmenično hodim in tečem po markirani poti, zato vrh samo opazujem. Ura kaže 11.18. Nekoliko oklevam in se končno odločim, da za danes zaključim . To pomeni, da se vrnem do lovskega doma in se mimo Grilove kapele spustim v dolino in domov. Na poti dobim povabilo na Gran canario-mamljivo, a bo potrebno presapati Ob 12.47 prestopim domači prag, za mano je cca 40 km poti, ura je ostala doma. Umazana kot divji prašiči na Boču, glava pa je očiščena in to šteje .
2.del
Državni praznik (31.10.) izkoristim za nadaljevanje poti. Ob 6.35 z varne razdalje usmerim pogled proti stolpu na vrhu Boča, to bo za danes vse. Lahkotno začnem s tekom, po levi strani z mano tekmujejo srnici z mamico. So že zimsko oblečene . Jutro je danes veliko lepše, sama se po trebušni virozi počutim pikico oslabela. Kmalu sem deležna sončnih žarkov, dolina se kopa v megli. Slediti moram puščicam za Dolgo goro. Do prečkanja ceste Podplat-Poljčane mi je pot znana, naprej bo nekaj novega. Nova so bila opozorila o organiziranem lovu 
. Kaj vse sem doma, mi preti nevarnost . Ne,ne mišk pa že ne streljajo . Pot mojim nogam ni bila najbolj všeč, ker je speljana po asfaltu, a tudi to je del treninga. Sonček me prijazno boža in kar žal mi je,ker vem, da se bo potrbno spustiti v dolino in s tem v meglo. Pri cerkvi sv. Mihaela naredim krog in po cesti še kakih 10-15 minut nadaljujem v smeri zahod do domačije Zupančič (7.45), kjer je kontrolni žig. Po cesti se je potrebno vrniti do cerkve in se nato spustiti desno na Sladko goro. Spust me mimo vinogradov in zanimivih poslikanih tabel
(gospod Jerič) pripelje do cerkve z mogočnima zvonikoma. V njej so znamenite freske Franca Jelovška. Maša se je pravkar začela. Ker sem spregledala oznake, sem nekaj časa tekla po Marijini romarski poti, dokler me table niso opozorile, da sem na poti proti Šmarju. Ups!
Poskusim igrati na srečo in prosto po Prešernu šarim po gozdovih gore-dole. Tokrat mi je uspelo .Kolovozna pot preide v asfaltno in tam se pojavijo markacije. Sicer sem obišla Lemberg, a nič ne de. V Mestinju prečkam cesto in žel. progo in se po grečevnatem svetu, posejanim z vasmi, mimo cerkve sv.Mohorja spustim v Rogaško Slatino. Vmes mi je družbo delal pes, ki ni in ni hotel nehati lajati, na trenutke z grozečim glasom. Ura kaže 9.59, pot je bila dolga 25 km in je zakjuček dočakala v sončku.
3.del
Prvotni plani za preživetje tega vikenda so bili popolnoma drugačni. Ker se nam vedno vse ne izzide, je potrebno poiskati nadomestek. 15.11. ob 6.00 pričnem s potjo na žel. postaji v Rogaški Slatini. Mesto je še spokojno, nebo jasno , pot v pričakovanju... Nekaj časa imam prižgano lučko, kmalu postane nepotrebna. Povzpnem se na Pernek in nadaljujem po asfaltu v smeri jug. Do cerkve sv .Eme se pot pokriva s potjo E7. Ker sem nepozorna, nadaljujem po E7, a kaj kmalu ugotovim, da tako ne bo šlo. Naredim prve kazenske metre. Naredi se poznojesensko jutro, temperatura je ravno pravšnja za tek. Da bo asfalt moj zvesti spremljevalec, mi je bilo že dolgo jasno, zato se mi je mudilo po hribčkih gore-dole, med vinogradi in zidanicami, nekatere so nosile letnice nekaj stoletij nazaj, a so obnovljene in lepo vzdrževane. Se pa na nakaterih pozna zob časa in so lepo poraščene in skrivajo zgodbe preteklosti. Po teh krajih sem se že večkrat vozila, a nikoli hodila ali tekla. Pogledi levo in desno so vsebovali hribčke, obogatene s kapelicami in cerkvicami. Na Tinskem sredi vinogradov v neposredni bližini stojita dve gotski cerkvi iz 14. in 15. stoletja. Po dveh urah si vtisnem prvi žig. Pot se nato strmo spušča levo v dolino. Na cesti v dolini me puščica usmeri zopet levo. Lahkotno tečem kak poldrugi kilometer, pogledujem za oznakami, ki jih ni in ni, nakar pri naslednji kmetiji povprašam za Rudnico. Gospa, bo treba nazaj. Nazaj bom že šla, ampak če bi bila gospa, bi se pa peljala . Upoštevam navodila, tečem mimo znaka, ki se mi posmehuje s puščico v kontra smer. Pri drugi avt. postaji zavijem levo, zopet povprašam za pot, ker markacije ni bilo. Ja,ja, samo naprej in potem v ne vem katerem ovinku desno.... Lepo, lepo, samo da ni več asfalta in lahko hodim, ravnina je ostala v dolini . V tistem, vsaj meni se je zdelo , da v pravem ovinku, zavijem desno in se pričnem po široki gozdni cesti cik-cak spuščati v dolino. Spotoma štejem lovske opazovalnice, ki so vsakih nekaj 100m.Kjer mi je pogled dopuščal, v dolini iščem znameniti samostan v Olimju. Zaman! Kot vsaka pot, se je tudi ta pot končala in to v dolini. Tečem mimo vodohrana-Loka. Tu nekaj ne štima. Prispem v naselje in prvo mimoidočo povprašam po Olimju. Da je še daleč in da avtobusi danes ne vozijo. Hvala, jih ne rabim, ampak kje hudiča pa sem. Prva tabla na cesti mi da odgovor-Tinsko. Svet se mi je postavil na glavo, res pa je, da markacij že pol stoletja ni bilo. Še sanjalo se mi ni, kje sem. Pri prvi hiši iščem nove nasvete. Bolj so mi razlagali, manj mi je bilo jasno, na nebu pa je vseeno sijalo sonce. Odločim se, da ubogam in po potrebi zopet koga vprašam za pravo smer. Seveda sem to priložnost hitro izkoristila. Po uvodnem pozdravu in vprašanju mi prijazna gospa pove, da sem jaz mimo njih šla že zjutraj s psom. To pa ne drži, z mano hodi išias . Pa se obrnem dvakrat okrog in nasproti priteče kuža. Čarovnice so v Olimju, jaz pa Olimja še videla nisem. Ta kuža je res danes že šel nekaj metrov z menoj. Se obrnem še dvakrat v drugo smer in se sprijaznim s kruto resnico- 14 km poti in se vrnem na isto izhodišče. To pa je kvalitetno zgubljanje . Ker se v življenjenju vse stvari zgodijo z razlogom, je imelo tudi to zgubljanje svojega. Ob nadaljnem pogovoru z obilico smeha ugotovim, da sem spoznala in se prvič srečala s svojo sestrično. Taka so naša pota...
Seveda je bilo potrebno po že enkrat prehojenih ovinkih zopet po gozdovih Rudnice in v nevem katerem ovinku +2 zaviti desno in se spustiti v Olimje. Končno se snidem z markacijami in jih od veselja hitro pozabim. Mimo Dežele čarovnic, ki baje niso vse hudobne, prispem končno v Olimje, poberem žig, ura je že zdavnaj mrknila, in se po isti poti mimo čarovnic povzpnem nazaj po žig na Rudnico. Že pri spustu v Olimje sva z pohodnikom iskala pot, vendar iskanje ni bilo uspešno. Tokrat uberem še tretjo možnost, ki je obrodila sadove-končno še vrh Rudnice. Ob žigu me pričaka prej omenjen pohodnik-gospod starejših let, ki je v drugi smeri v času mojega spusta v Olimje in povratka nazaj, osvojil vrh. Malo poklepetava in se s stiskom rok posloviva. V Olimje se spustim po poti njegovega vzpona. Še enkrat mimo čarovnic, ki so me tokrat dobro obdelale . Raziskovanje Rudnice je terjalo precej časa, 7 ur je trajal današnji "šiht", v kilometrih pa cca. 45-50.
Slovenski del poti je zaključen, morda se lotim tudi hrvaškega, do tam vpliv čarovnic ne seže
Domače okolje,a nešteto novih poti!
Priporočam!
Lp
Kar nekaj časa je minilo in veliko vode je preteklo, odkar sem nazadnje napisala nekaj več vrstic. Se je dogajalo, a če ne napišem sproti, me čez nekaj dni mine
.Že eno leto ne tečem samo jaz, sva "iši+jas". Ne vem, v kateri tekaški ekstazi sem z njim podpisala pogodbo o sobivanju, vem pa, da se prvih 8 km kar na hudo prepirava, nakar se ta šment nekam potuhne - do nasledjega teka. Zagotovo vam je znano, da me poganja "disel" motor
, a sem letos pri pripravah na gasilsko tekmovanje tankala bencin in so sledile posledice - ne bo šlo, hoja hodi, šprint je nekaj čisto drugega. Saj ne, da jamram, to sodi v drugo temo....Štajersko-zagorska krožna pot je bila odprta 22.7.1968, z namenom, poglobiti vezi med planinci Hrvaške in Slovenije. Do osamosvojitve je bilo dvakratno prečkanje Sotle enostavno, po letu 1991 je določitev mejnih prehodov nekoliko spremenila pot. Za opravljeno pot zadostujejo žigi slovenskih kontrolnih točk -9.
1. del
V soboto, 25.10., se ob 6h zaženem v meglo. S potjo začnem pod Sv. Jurijem in po cesti tečem v smeri Žetale. Prehitevajo me avtomobili-nočna izmena delavcev Gorenja. Pri Žeraku me markacije usmerijo desno in pot se začne vzpenjati po gozdu proti lovski koči na Belincu. Čeprav mi je pot znana, imam občutek , da se bukve sprehajajo po gozdu. Megla je tako gosta, da bi jo lahko rezala in samo čakam, da se mi pridruži palček Smuk. Pri Koserjevi koči na Belincu naredim požirk ali dva, zazdi se mi, da je za mano ne vem koliko zasledovalcev, a soj lučke ne doseže niti dveh metrov. Le kdo bi bil tak bedak, to je le bitje mojega srca. Nasmejim se sama sebi in nadaljujem v hrib proti izviru Sotle. Megla ne popušča, zaradi številnih gozdnih poti in cest nenehno iščem markacije. Ob 7.05 prvič v življenju doživim pravi izvir Sotle. Zaradi obilnega deževja, je bil izvir živ
. S telefonom hočem ovekovečiti prisotnost na meji, ta pa noče sodelovati. Po 10 minutah odneham in ugotovim, da se je zdanilo. Po isti poti se vrnem do Žeraka in desno proti Donački. Z dnevom se megla ni poslovila, le toliko moteča ni bila. Praviloma ni potrbno osvojiti vrha Donačke, sama se zato vseeno odločim.Pot je spolzka, med obema vrhovoma piha. Za mano sta dve uri in pol aktivnosti. Vrh hitro zapustim, megla je omogočala le nekaj pogledov po sosednjih vrhovih. V Rudijevem domu (žig) si privoščim krajšo pavzo, mako počvekam z jutranjimi pohodniki in grem zopet v meglo proti Ložnemu. Pretirane hitrosti ni, pot vseeno dokaj hitro mine. Na poti ne srečam nikogar. Čez Ravnocerje so vidne posledice deroče vode preteklih dni. Po sredini gozdne ceste si je voda naredila globoko strugo, pri prvi možnosti razlitja pa na plano vrgla obilo kamenja. Naslednja kontrolna točka -Gavez- pri lovskem domu. Gospod me povabi v hišo, toplota mi prija, a pot kliče naprej. Do planinskega doma na Boču izmenično hodim in tečem po markirani poti, zato vrh samo opazujem. Ura kaže 11.18. Nekoliko oklevam in se končno odločim, da za danes zaključim . To pomeni, da se vrnem do lovskega doma in se mimo Grilove kapele spustim v dolino in domov. Na poti dobim povabilo na Gran canario-mamljivo, a bo potrebno presapati Ob 12.47 prestopim domači prag, za mano je cca 40 km poti, ura je ostala doma. Umazana kot divji prašiči na Boču, glava pa je očiščena in to šteje .2.del
Državni praznik (31.10.) izkoristim za nadaljevanje poti. Ob 6.35 z varne razdalje usmerim pogled proti stolpu na vrhu Boča, to bo za danes vse. Lahkotno začnem s tekom, po levi strani z mano tekmujejo srnici z mamico. So že zimsko oblečene
. Jutro je danes veliko lepše, sama se po trebušni virozi počutim pikico oslabela. Kmalu sem deležna sončnih žarkov, dolina se kopa v megli. Slediti moram puščicam za Dolgo goro. Do prečkanja ceste Podplat-Poljčane mi je pot znana, naprej bo nekaj novega. Nova so bila opozorila o organiziranem lovu . Kaj vse sem doma, mi preti nevarnost . Ne,ne mišk pa že ne streljajo . Pot mojim nogam ni bila najbolj všeč, ker je speljana po asfaltu, a tudi to je del treninga. Sonček me prijazno boža in kar žal mi je,ker vem, da se bo potrbno spustiti v dolino in s tem v meglo. Pri cerkvi sv. Mihaela naredim krog in po cesti še kakih 10-15 minut nadaljujem v smeri zahod do domačije Zupančič (7.45), kjer je kontrolni žig. Po cesti se je potrebno vrniti do cerkve in se nato spustiti desno na Sladko goro. Spust me mimo vinogradov in zanimivih poslikanih tabel(gospod Jerič) pripelje do cerkve z mogočnima zvonikoma. V njej so znamenite freske Franca Jelovška. Maša se je pravkar začela. Ker sem spregledala oznake, sem nekaj časa tekla po Marijini romarski poti, dokler me table niso opozorile, da sem na poti proti Šmarju. Ups!
Poskusim igrati na srečo in prosto po Prešernu šarim po gozdovih gore-dole. Tokrat mi je uspelo .Kolovozna pot preide v asfaltno in tam se pojavijo markacije. Sicer sem obišla Lemberg, a nič ne de. V Mestinju prečkam cesto in žel. progo in se po grečevnatem svetu, posejanim z vasmi, mimo cerkve sv.Mohorja spustim v Rogaško Slatino. Vmes mi je družbo delal pes, ki ni in ni hotel nehati lajati, na trenutke z grozečim glasom. Ura kaže 9.59, pot je bila dolga 25 km in je zakjuček dočakala v sončku.
3.del
Prvotni plani za preživetje tega vikenda so bili popolnoma drugačni. Ker se nam vedno vse ne izzide, je potrebno poiskati nadomestek. 15.11. ob 6.00 pričnem s potjo na žel. postaji v Rogaški Slatini. Mesto je še spokojno, nebo jasno , pot v pričakovanju... Nekaj časa imam prižgano lučko, kmalu postane nepotrebna. Povzpnem se na Pernek in nadaljujem po asfaltu v smeri jug. Do cerkve sv .Eme se pot pokriva s potjo E7. Ker sem nepozorna, nadaljujem po E7, a kaj kmalu ugotovim, da tako ne bo šlo. Naredim prve kazenske metre. Naredi se poznojesensko jutro, temperatura je ravno pravšnja za tek. Da bo asfalt moj zvesti spremljevalec, mi je bilo že dolgo jasno, zato se mi je mudilo po hribčkih gore-dole, med vinogradi in zidanicami, nekatere so nosile letnice nekaj stoletij nazaj, a so obnovljene in lepo vzdrževane. Se pa na nakaterih pozna zob časa in so lepo poraščene in skrivajo zgodbe preteklosti. Po teh krajih sem se že večkrat vozila, a nikoli hodila ali tekla. Pogledi levo in desno so vsebovali hribčke, obogatene s kapelicami in cerkvicami. Na Tinskem sredi vinogradov v neposredni bližini stojita dve gotski cerkvi iz 14. in 15. stoletja. Po dveh urah si vtisnem prvi žig. Pot se nato strmo spušča levo v dolino. Na cesti v dolini me puščica usmeri zopet levo. Lahkotno tečem kak poldrugi kilometer, pogledujem za oznakami, ki jih ni in ni, nakar pri naslednji kmetiji povprašam za Rudnico. Gospa, bo treba nazaj. Nazaj bom že šla, ampak če bi bila gospa, bi se pa peljala
. Upoštevam navodila, tečem mimo znaka, ki se mi posmehuje s puščico v kontra smer. Pri drugi avt. postaji zavijem levo, zopet povprašam za pot, ker markacije ni bilo. Ja,ja, samo naprej in potem v ne vem katerem ovinku desno.... Lepo, lepo, samo da ni več asfalta in lahko hodim, ravnina je ostala v dolini . V tistem, vsaj meni se je zdelo , da v pravem ovinku, zavijem desno in se pričnem po široki gozdni cesti cik-cak spuščati v dolino. Spotoma štejem lovske opazovalnice, ki so vsakih nekaj 100m.Kjer mi je pogled dopuščal, v dolini iščem znameniti samostan v Olimju. Zaman! Kot vsaka pot, se je tudi ta pot končala in to v dolini. Tečem mimo vodohrana-Loka. Tu nekaj ne štima. Prispem v naselje in prvo mimoidočo povprašam po Olimju. Da je še daleč in da avtobusi danes ne vozijo. Hvala, jih ne rabim, ampak kje hudiča pa sem. Prva tabla na cesti mi da odgovor-Tinsko. Svet se mi je postavil na glavo, res pa je, da markacij že pol stoletja ni bilo. Še sanjalo se mi ni, kje sem. Pri prvi hiši iščem nove nasvete. Bolj so mi razlagali, manj mi je bilo jasno, na nebu pa je vseeno sijalo sonce. Odločim se, da ubogam in po potrebi zopet koga vprašam za pravo smer. Seveda sem to priložnost hitro izkoristila. Po uvodnem pozdravu in vprašanju mi prijazna gospa pove, da sem jaz mimo njih šla že zjutraj s psom. To pa ne drži, z mano hodi išias . Pa se obrnem dvakrat okrog in nasproti priteče kuža. Čarovnice so v Olimju, jaz pa Olimja še videla nisem. Ta kuža je res danes že šel nekaj metrov z menoj. Se obrnem še dvakrat v drugo smer in se sprijaznim s kruto resnico- 14 km poti in se vrnem na isto izhodišče. To pa je kvalitetno zgubljanje . Ker se v življenjenju vse stvari zgodijo z razlogom, je imelo tudi to zgubljanje svojega. Ob nadaljnem pogovoru z obilico smeha ugotovim, da sem spoznala in se prvič srečala s svojo sestrično. Taka so naša pota...Seveda je bilo potrebno po že enkrat prehojenih ovinkih zopet po gozdovih Rudnice in v nevem katerem ovinku +2 zaviti desno in se spustiti v Olimje. Končno se snidem z markacijami in jih od veselja hitro pozabim. Mimo Dežele čarovnic, ki baje niso vse hudobne, prispem končno v Olimje, poberem žig, ura je že zdavnaj mrknila, in se po isti poti mimo čarovnic povzpnem nazaj po žig na Rudnico. Že pri spustu v Olimje sva z pohodnikom iskala pot, vendar iskanje ni bilo uspešno. Tokrat uberem še tretjo možnost, ki je obrodila sadove-končno še vrh Rudnice. Ob žigu me pričaka prej omenjen pohodnik-gospod starejših let, ki je v drugi smeri v času mojega spusta v Olimje in povratka nazaj, osvojil vrh. Malo poklepetava in se s stiskom rok posloviva. V Olimje se spustim po poti njegovega vzpona. Še enkrat mimo čarovnic, ki so me tokrat dobro obdelale
. Raziskovanje Rudnice je terjalo precej časa, 7 ur je trajal današnji "šiht", v kilometrih pa cca. 45-50.Slovenski del poti je zaključen, morda se lotim tudi hrvaškega, do tam vpliv čarovnic ne seže
Domače okolje,a nešteto novih poti!
Priporočam!
Lp
