- 20 Apr 2016, 12:48
#347252
To soboto sem zaključil še od lani obljubljeno 110-ko od Lovrana do Umaga, ki mi jo je pred nosom odnesel virus. Točneje, 108,4 km, 4470 vm+, 4480vm-. Polar je nameril 13.570 skurjenih kcal.
Pred tekmo sem si glede na izkušnje tekov po Pohorju sestavil 3 projekcije z različnimi tempi in hitrostmi vzpenjanja in spuščanja. Za 110km progo Istre 100 milj je zneslo od 22:15 (7:30 min/km, 16vm+/min, 22vm-/min) najpočasnejši do 18:05 (6:30 min/km, 22vm+/min, 30vm-/min)najhitrejši. Vse projekcije so bile nastavljene na ves-čas-gibanje, torej počitki niso bili vkalkulirani. Treniral sem vzpone, spuste in po ravnem, čeprav sem si nekako ves čas govoril, da zmaga tisti (tu mislim na zmago zelo široko), ki preživi spuste… Ampak zelo premalo je bilo treninga: nekaj vreme, nekaj kakšna bolečina, pa raje malo počakaš, včasih se ti enostavno ne da, ali je kaj drugega bolj pomembnega (familija, delo). Od 5.10.2015 je zneslo vsega malo manj kot 800 km, 15.000vm+ in 13.000vm-, skupno malo pod 100 urami treninga v 28-tih tednih. Povprečno torej 28km, 535vm+, 465vm- in malo več kot 3:30 na teden. Najdaljši tek je bil 21km z 900vm+- dolg 2:50.
Zadnjih 14 dni sem imel bipolarno motnjo - sam sem si dal diagnozo, ker sem iz nekih evforij kako bo super, padal v globoke luknje, češ, kaj se sploh grem, nisem dovolj treniral, itd…
Zadnje dve noči zelo slabo spal, že na štart prišel precej utrujen, ampak vsaj napetost je popustila že med vožnjo proti Umagu.
Par ur pred štartom sem pojedel tri jajca na maslu in eno polovico (150g) domače kranjske klobase. Ko smo prispeli na štart sem spil cca pol litra vode.
Štart. Do vrha Učke par minut počasneje od ta hitrega plana, tu me prvič zadane na strmini pod vrhom Učke. Mogoče prehiter štart (hotel sem se izogniti gneči, prvi kilometer se mi je zdelo, da ves čas tečem, iz avtobusa dol pa na hitro se slečt, pa me je zeblo in sem se hotel segreti), strmina je na tem delu divja, malo drsi in se moram parkrat ustavit, da pridem do zraka. Dol na Poklon par minut hitreje, ves čas dol tečem, na Poklonu 2 kozarca kisle vode, pol banana, vode v meh ne dotankam, ker je je še dovolj. Bruto 02:34, 12 km, 1400vm+, 490 vm-
Do Velega Planika gor-dol makadamska cesta. Hitro pospravim palice, ki jih potem do konca ne uporabljam več (malo brezveze sem jih sploh s seboj jemal, odložil v Buzetu), tu se gužva razbije, s skupino treh Hrvatov se nonstop prehitevamo. Jaz njih dol in po ravnem, oni mene gor, čeprav tudi gor ne hodim počasi. Je pa mi vedno težje gor. Tu si privoščim prvi gel (High5 Isogel, 23g OH). Zadnjih 10 min spet pravi hrib gor, strmina, spet se moram vmes malo nadihati. Dol spet leti, sprva sicer še po spolzkih koreninah, potem po suhi singelci, ves čas za mano dva italijana, ko pridemo do ceste, ostaneta zadaj. Tek dol do Brgudca. Bruto 04:58, 25,90 km, 1800 vm+, 1073 vm-. Malo počivam (cca 18 minut), popijem prvi kozarec kokakole, 2 Aspirina preventivno proti krčem, dolijem kamelo, izvlečem svoje posebne sendviče.
Začne se daniti, počutim se super. S sendviči v rokah tekčem/hodim skozi ravnino in prvo strmino, dol grede ju odvijem in z užitkom pojem. Paprika, zaseka, kajmak, in šunka. Pojem tudi prvi pravi gel, bolj zaradi kofeina, kot lakote (Cliff shot Double expresso, 24g OH). Kmalu zatem še en High5 Isogel, 23g OH. Najprej na Orljak, prehitevam tiste pred sabo, dol, spet gor, začenjam čutiti, da se mi bližajo krči, malo upočasnim, potem na Gomilo. Ta del je izredno lep, da se teči gor in dol, valovit a zelo mil teren. Tu grede in do konca tekme večkrat začutim ketonski dih, zelo izrazito. Že več mesecev prej ga nisem tako močno zaznal - ali navajenost ali kaj? Na gomili je mrzlo, v senci, pičim dol, za mano dve mlajši punci iz Srbije. Ko pridemo na sonce, malo umirim, punci gresta naprej (tu več tekačev leži na travi in malica ali pa spi), pojem paket ocvirkov, ki sem jih imel s sabo. 120g. So pa močno preslani, ni mi v redu, se tolažim, da sol pa itak rabim..., da bo že… Pa bi bilo najbolje, da bi jih vrgel stran… V Trstenik pritečem še vedno v času najhitrejše projekcije (če odštejem čas počitka v Brgudcu). Bruto 08:25, 43,20 km, 2663 vm+, 2011 vm-. Počitek 18 minut, slečem dolge hlače, ki so bile kar čez 3/4 pajkice, popijem kavo, 2 kozarca kokakole, želodec se malo umiri.
Odrinem proti Žbevnici, zadnjemu velikemu hribu, po ravnini tečem, po hribu gor hodim, potem pride spet bolj položno, a ne tečem. Vrh, potem dol, tečem. V želodcu me zmeraj bolj tišči. Voda, dotočena v Trsteniku, mi ne paše. Sanjam o trgovini, da bi si kupil kokakolo, trgovine nikjer, spijem en isoGel, 23g OH. Napetost malo popusti, pot dol pa kar traja in traja. Noge so super, v bistvu je vse super, razen želodca… Ravnina, po asfaltu do postaje v Buzetu ne tečem. Z enim nemcem hodiva proti športni dvorani, pove, da je inženir, konstruira kolenske implantate… Ga hecam, da združuje teorijo in prakso, pa da je sam sebi najboljša potencialna stranka… Buzet, bruto 11:33, 58,20km, 3229vm+, 3181vm-. Počakata me prijatelja Andreja in Andrej ter Sabina z Jušem. Počitek, tranzicija: 58 min. sezujem si zgarane Adizero XT4, in nogavice Injinji, umijem noge z vlažno brisačo, napudram noge, mezince na nogah ovjiem z obliži (ni bilo žuljev - samo preventivno), spet sveži, nižji injinji in Kinvare 4. Nekako se raje za njih odločim, kot za malo bolj špartanske trail tekaške copate. Oblečem kratko majico, kratke hlače, polnim Ambita in telefon. Mislim si, sem že čez polovico, višincev pa je samo še za 2 x na Pohorje. Jesti ne morem. Kasneje izvem, da je Juš zmlatil poln krožnik golaža in testenin - res mu paše menza sistem…
Od Buzeta kakšen kilometer - moram sesti in se sezuti - obliže sem preveč zategnil okoli mezincev. Popravim in nadaljujem. Spet pojem dva LCHF sendviča - paprika, zaseka, kajmak, šunka. Takoj gor še isogel, 23g OH in Cliff shot Double expresso, 24g OH. Vročina, hodim po potki v gozdu, čudno, zdi se mi, da tu so pa gotovo kače… Previdno. Pridem v dolino, na hribu stoji graščina, čez potok, potem pa spet po strmem asfaltu v hrib. Po asfaltu sledi razdrapana gozdna cesta do vrha, skupaj cca 450 vm+, meni se zdi neskončno. V vasici na koncu vzpona mi prostovoljca ponudita toplo vodo. Spijem. Moja kamela je že prazna, kokakole še za vzorec. Krasna pokrajina, rahlo navzdol, ne morem teči, precej zmahan. Še en isoGel, 23g OH, tokrat s kafeinom, ki pa me še bolj sesuje. Razmišljam, da je gotovo neka umetna varianta. Sekiram se, ker nisem raje malo dlje počakal v Buzetu, želodec bi se mi mogoče umiril, ne bi bilo vročine, pa bi spet lahko tekel… Zagledam Oprtalj, spet gor na bregu. Zadnji km ali km in pol spet tečem po makadamu, pod Oprtalj. Druščina me čaka v mestu, okrepčevalnica je na drugi strani hriba, pridejo in poskrbijo zame, bruto 16:04, 76,10km, 3968vm+, 3658vm-. Počitek 45 minut. Vode nimajo, Spijem še 2 Aspirina. Andrej mi napolni meh (tu točijo vodo iz pipe). Zaspan in utrujen. Mi rečejo, da če mi ni, pa res lahko neham, da imajo prostor v avtu..., sam si govorim že nekaj časa, da to pa ne bi bilo nič takega, da lanski zmagovalec je odstopil predlani, predlanski zmagovalec pa lani.
Vseeno se odločim nadaljevati, ena 2 km gre navzdol, še malo po ravnem, ves čas tečem, leti zelo dobro… Ko se pa malo navzgor obrne, pa me zabaše in dihanje in nobene moči nimam, slabost, pa srce razbija. Hočem piti iz kamele, pa je neka žajfnica notri (ona voda iz pipe), kamelo izpraznim (vodo izlijem med hojo), imam le 4 dl kokakole. Pridem na Završje, na kontroli me vprašajo, če sem v redu (najbrž nisem najbolje izgledal) in mi ponujajo bevando iz zelene Jamnica flaše. Ne morem niti pomisliti… Sem pa doma vedno sanjaril, kako se bom v eni gostilni nekje na poti ustavil in spil - po treningu obvezno - mešanico: 1 dl Refoška + 3 dl Radenske… Majhen hribček nad Završjem me uniči. Razmišljam, da me bo kap. Potem gre spet navzdol, proti Grožnjanu, nekaj celo poskušam tečt, tja pridem zmahan, dehidriran, s trdim trebuhom, bruto 18:57, 87,30km, 4298vm+, 4029vm-. Sedim z glavo skoraj med koleni, nekje 20 minut, ne morem pit, ne morem jest, resno razmišljam, da je dovolj. Spomnim se, da imam v nahrbtniku izotonične tablete, Andreja mi pripravi mali kozarček s polovičko, zelo mi sede, naročim še enega. Mi reče, če ne bi malo pršuta - ne morem mislit na hrano. Potem vseeno dam pršut in sir v usta - milina. Strašno mi je pasalo, a nisem hotel pretiravat. Zdaj se počutim mnogo bolje, grem!
Parencana, tečem. Sicer tempo ni hud, a vseeno spodoben. Na tej točki počutje super, želodec še čutim, iti do konca ni več vprašanje. Kasneje začnem preklapljati v 5:1 (min teka:min hoje), še kasneje v 4:1. Singlice pred Bujami pretečem komplet. Hoja po asfaltu gor do okrepčevalnice me spet izmuči, bruto 20:14, 95km, 4401vm+, 4227vm-. Postanek cca 20 minut, oblečem se, buf, čelka, dolge hlače, rokavice. Ponovim vajo z izotonikom. Poslovim se od prijateljev, Sabina in Juš gresta spat, Andrej in Andreja me bosta čakala na cilju. Obljubljam pivo v cilju…
Zadnja etapa, noge so tokrat malo trde, najprej navzgor, potem navzdol, kar nekaj časa traja, da se segrejem in da spet steče. tečem za nekim švedom (pač rekel sem si, da je šved), potem po ravnini do avtocestnega podhoda hodim (zelo neravno, ozko med visoko travo, pa še čelna svetilka nekako hologramsko sveti in sploh nimam pravega občutka za globino). Po avtocesti zavijem v gozd, singelce, lepo, tečem. Tečem zato, da bi bilo čimprej konec… Pred mano ena punca, menjavava tek in hojo. Prideva do zadnje, >slovenske< kontrole. Še 5 km. Nekaj časa še tečem, potem pa do nekega brezkončnega kanala in ob njem… Pa se mi ves čas plete Gregov stavek: >it never gets easier, you just go faster<, ki mu vsakič pritrdim. potem spet malo tečem ob tem kanalu, pa prehitim par tekačev, pol pa želodec na polno… Nisem vedel, ali bom bruhal, ali naj sam izzovem bruhanje, samo, da bi že bilo mimo. Sedem na kamen, počakam, da me tisti za mano prehitijo. Potem spet s kokakolo v rokah začnem hodit. pa vsak korak čutim kot nabijanje v želodec. Trdo. Luči Umaga pa nič bližje… Ko pridem do prvih hiš pa si rečem hvalabogu. Nekaj se nas zbere, iščemo znake, najdemo rivo in cilj. En mimo mene odleti v cilj, jaz se do tja sprehodim, bruto 22:49, 108,40km, 4470vm+, 4480vm-. Sedem, slabo mi je. Nič od piva. Prijatelja me odpeljeta v apartma, preoblečem majico, pol pa kar tak v posteljo. 20 minut me trese, potem pa zaspim. Zjutraj še čutim želodec, od takrat ga >zdravim< z mlekom. Zelo paše.
Skupaj cca 3 ure počitka, neto čas nekje okoli 20:00, kar je točno po srednji projekciji.
Zelo malo sem pojedel, kokakole je bilo skupaj za cca 2 litra, pa menda še en gel zraven, a se ne spomnim – torej skupaj 6, dve špic papriki, 40g zaseke, 40g kajmaka, 40g šunke, 120g ocvirkov. Če ne bi bil na LCHF/Keto tega s to količino hrane sploh ne bi preživel. Ni pa mi jasno, kaj me je tako zvilo. Ali ocvirki, ali to, da so bili res nenormalno slani, ali vseeno geli, ki jih na treningih sploh ne jem, ali voda – ali pač vsega po malem in dolžina…???
Bom moral še kaj takega sprobat, eksperimentirat, da bo slika bolj jasna
Žulja nobenega, noge zjutraj malo bolj trde, rahlo boleča leva peta.
Kljub neprespanosti se mi na poti ni >dogajalo< - brez prividov in uvidov. Razočaran? Verjamem, da slednji še pridejo za menoj.
Po tej poti vem, da občasne tesnobe v prsih, ki jih potem povežem v >joj, kaj če je srce< nimajo vzroka v fizičnem. Da če že, me bo stisnilo zaradi česa drugega. Na kar poreče moj sošolec kardiolog: Matko, tega nikoli ne veš, srce je ena čudna žvau…
Zjutraj, po tekmi mi je uspelo nadgraditi Gregov stavek z logično povezavo: Zmagovalec je potreboval za to pot malo pod 12. urami. Zelo se je matral. Jaz sem porabil skoraj 23 ur. Zelo sem se matral. Ergo: When you go faster, it actually gets easier…
Pred tekmo sem si glede na izkušnje tekov po Pohorju sestavil 3 projekcije z različnimi tempi in hitrostmi vzpenjanja in spuščanja. Za 110km progo Istre 100 milj je zneslo od 22:15 (7:30 min/km, 16vm+/min, 22vm-/min) najpočasnejši do 18:05 (6:30 min/km, 22vm+/min, 30vm-/min)najhitrejši. Vse projekcije so bile nastavljene na ves-čas-gibanje, torej počitki niso bili vkalkulirani. Treniral sem vzpone, spuste in po ravnem, čeprav sem si nekako ves čas govoril, da zmaga tisti (tu mislim na zmago zelo široko), ki preživi spuste… Ampak zelo premalo je bilo treninga: nekaj vreme, nekaj kakšna bolečina, pa raje malo počakaš, včasih se ti enostavno ne da, ali je kaj drugega bolj pomembnega (familija, delo). Od 5.10.2015 je zneslo vsega malo manj kot 800 km, 15.000vm+ in 13.000vm-, skupno malo pod 100 urami treninga v 28-tih tednih. Povprečno torej 28km, 535vm+, 465vm- in malo več kot 3:30 na teden. Najdaljši tek je bil 21km z 900vm+- dolg 2:50.
Zadnjih 14 dni sem imel bipolarno motnjo - sam sem si dal diagnozo, ker sem iz nekih evforij kako bo super, padal v globoke luknje, češ, kaj se sploh grem, nisem dovolj treniral, itd…
Zadnje dve noči zelo slabo spal, že na štart prišel precej utrujen, ampak vsaj napetost je popustila že med vožnjo proti Umagu.
Par ur pred štartom sem pojedel tri jajca na maslu in eno polovico (150g) domače kranjske klobase. Ko smo prispeli na štart sem spil cca pol litra vode.
Štart. Do vrha Učke par minut počasneje od ta hitrega plana, tu me prvič zadane na strmini pod vrhom Učke. Mogoče prehiter štart (hotel sem se izogniti gneči, prvi kilometer se mi je zdelo, da ves čas tečem, iz avtobusa dol pa na hitro se slečt, pa me je zeblo in sem se hotel segreti), strmina je na tem delu divja, malo drsi in se moram parkrat ustavit, da pridem do zraka. Dol na Poklon par minut hitreje, ves čas dol tečem, na Poklonu 2 kozarca kisle vode, pol banana, vode v meh ne dotankam, ker je je še dovolj. Bruto 02:34, 12 km, 1400vm+, 490 vm-
Do Velega Planika gor-dol makadamska cesta. Hitro pospravim palice, ki jih potem do konca ne uporabljam več (malo brezveze sem jih sploh s seboj jemal, odložil v Buzetu), tu se gužva razbije, s skupino treh Hrvatov se nonstop prehitevamo. Jaz njih dol in po ravnem, oni mene gor, čeprav tudi gor ne hodim počasi. Je pa mi vedno težje gor. Tu si privoščim prvi gel (High5 Isogel, 23g OH). Zadnjih 10 min spet pravi hrib gor, strmina, spet se moram vmes malo nadihati. Dol spet leti, sprva sicer še po spolzkih koreninah, potem po suhi singelci, ves čas za mano dva italijana, ko pridemo do ceste, ostaneta zadaj. Tek dol do Brgudca. Bruto 04:58, 25,90 km, 1800 vm+, 1073 vm-. Malo počivam (cca 18 minut), popijem prvi kozarec kokakole, 2 Aspirina preventivno proti krčem, dolijem kamelo, izvlečem svoje posebne sendviče.
Začne se daniti, počutim se super. S sendviči v rokah tekčem/hodim skozi ravnino in prvo strmino, dol grede ju odvijem in z užitkom pojem. Paprika, zaseka, kajmak, in šunka. Pojem tudi prvi pravi gel, bolj zaradi kofeina, kot lakote (Cliff shot Double expresso, 24g OH). Kmalu zatem še en High5 Isogel, 23g OH. Najprej na Orljak, prehitevam tiste pred sabo, dol, spet gor, začenjam čutiti, da se mi bližajo krči, malo upočasnim, potem na Gomilo. Ta del je izredno lep, da se teči gor in dol, valovit a zelo mil teren. Tu grede in do konca tekme večkrat začutim ketonski dih, zelo izrazito. Že več mesecev prej ga nisem tako močno zaznal - ali navajenost ali kaj? Na gomili je mrzlo, v senci, pičim dol, za mano dve mlajši punci iz Srbije. Ko pridemo na sonce, malo umirim, punci gresta naprej (tu več tekačev leži na travi in malica ali pa spi), pojem paket ocvirkov, ki sem jih imel s sabo. 120g. So pa močno preslani, ni mi v redu, se tolažim, da sol pa itak rabim..., da bo že… Pa bi bilo najbolje, da bi jih vrgel stran… V Trstenik pritečem še vedno v času najhitrejše projekcije (če odštejem čas počitka v Brgudcu). Bruto 08:25, 43,20 km, 2663 vm+, 2011 vm-. Počitek 18 minut, slečem dolge hlače, ki so bile kar čez 3/4 pajkice, popijem kavo, 2 kozarca kokakole, želodec se malo umiri.
Odrinem proti Žbevnici, zadnjemu velikemu hribu, po ravnini tečem, po hribu gor hodim, potem pride spet bolj položno, a ne tečem. Vrh, potem dol, tečem. V želodcu me zmeraj bolj tišči. Voda, dotočena v Trsteniku, mi ne paše. Sanjam o trgovini, da bi si kupil kokakolo, trgovine nikjer, spijem en isoGel, 23g OH. Napetost malo popusti, pot dol pa kar traja in traja. Noge so super, v bistvu je vse super, razen želodca… Ravnina, po asfaltu do postaje v Buzetu ne tečem. Z enim nemcem hodiva proti športni dvorani, pove, da je inženir, konstruira kolenske implantate… Ga hecam, da združuje teorijo in prakso, pa da je sam sebi najboljša potencialna stranka… Buzet, bruto 11:33, 58,20km, 3229vm+, 3181vm-. Počakata me prijatelja Andreja in Andrej ter Sabina z Jušem. Počitek, tranzicija: 58 min. sezujem si zgarane Adizero XT4, in nogavice Injinji, umijem noge z vlažno brisačo, napudram noge, mezince na nogah ovjiem z obliži (ni bilo žuljev - samo preventivno), spet sveži, nižji injinji in Kinvare 4. Nekako se raje za njih odločim, kot za malo bolj špartanske trail tekaške copate. Oblečem kratko majico, kratke hlače, polnim Ambita in telefon. Mislim si, sem že čez polovico, višincev pa je samo še za 2 x na Pohorje. Jesti ne morem. Kasneje izvem, da je Juš zmlatil poln krožnik golaža in testenin - res mu paše menza sistem…
Od Buzeta kakšen kilometer - moram sesti in se sezuti - obliže sem preveč zategnil okoli mezincev. Popravim in nadaljujem. Spet pojem dva LCHF sendviča - paprika, zaseka, kajmak, šunka. Takoj gor še isogel, 23g OH in Cliff shot Double expresso, 24g OH. Vročina, hodim po potki v gozdu, čudno, zdi se mi, da tu so pa gotovo kače… Previdno. Pridem v dolino, na hribu stoji graščina, čez potok, potem pa spet po strmem asfaltu v hrib. Po asfaltu sledi razdrapana gozdna cesta do vrha, skupaj cca 450 vm+, meni se zdi neskončno. V vasici na koncu vzpona mi prostovoljca ponudita toplo vodo. Spijem. Moja kamela je že prazna, kokakole še za vzorec. Krasna pokrajina, rahlo navzdol, ne morem teči, precej zmahan. Še en isoGel, 23g OH, tokrat s kafeinom, ki pa me še bolj sesuje. Razmišljam, da je gotovo neka umetna varianta. Sekiram se, ker nisem raje malo dlje počakal v Buzetu, želodec bi se mi mogoče umiril, ne bi bilo vročine, pa bi spet lahko tekel… Zagledam Oprtalj, spet gor na bregu. Zadnji km ali km in pol spet tečem po makadamu, pod Oprtalj. Druščina me čaka v mestu, okrepčevalnica je na drugi strani hriba, pridejo in poskrbijo zame, bruto 16:04, 76,10km, 3968vm+, 3658vm-. Počitek 45 minut. Vode nimajo, Spijem še 2 Aspirina. Andrej mi napolni meh (tu točijo vodo iz pipe). Zaspan in utrujen. Mi rečejo, da če mi ni, pa res lahko neham, da imajo prostor v avtu..., sam si govorim že nekaj časa, da to pa ne bi bilo nič takega, da lanski zmagovalec je odstopil predlani, predlanski zmagovalec pa lani.
Vseeno se odločim nadaljevati, ena 2 km gre navzdol, še malo po ravnem, ves čas tečem, leti zelo dobro… Ko se pa malo navzgor obrne, pa me zabaše in dihanje in nobene moči nimam, slabost, pa srce razbija. Hočem piti iz kamele, pa je neka žajfnica notri (ona voda iz pipe), kamelo izpraznim (vodo izlijem med hojo), imam le 4 dl kokakole. Pridem na Završje, na kontroli me vprašajo, če sem v redu (najbrž nisem najbolje izgledal) in mi ponujajo bevando iz zelene Jamnica flaše. Ne morem niti pomisliti… Sem pa doma vedno sanjaril, kako se bom v eni gostilni nekje na poti ustavil in spil - po treningu obvezno - mešanico: 1 dl Refoška + 3 dl Radenske… Majhen hribček nad Završjem me uniči. Razmišljam, da me bo kap. Potem gre spet navzdol, proti Grožnjanu, nekaj celo poskušam tečt, tja pridem zmahan, dehidriran, s trdim trebuhom, bruto 18:57, 87,30km, 4298vm+, 4029vm-. Sedim z glavo skoraj med koleni, nekje 20 minut, ne morem pit, ne morem jest, resno razmišljam, da je dovolj. Spomnim se, da imam v nahrbtniku izotonične tablete, Andreja mi pripravi mali kozarček s polovičko, zelo mi sede, naročim še enega. Mi reče, če ne bi malo pršuta - ne morem mislit na hrano. Potem vseeno dam pršut in sir v usta - milina. Strašno mi je pasalo, a nisem hotel pretiravat. Zdaj se počutim mnogo bolje, grem!
Parencana, tečem. Sicer tempo ni hud, a vseeno spodoben. Na tej točki počutje super, želodec še čutim, iti do konca ni več vprašanje. Kasneje začnem preklapljati v 5:1 (min teka:min hoje), še kasneje v 4:1. Singlice pred Bujami pretečem komplet. Hoja po asfaltu gor do okrepčevalnice me spet izmuči, bruto 20:14, 95km, 4401vm+, 4227vm-. Postanek cca 20 minut, oblečem se, buf, čelka, dolge hlače, rokavice. Ponovim vajo z izotonikom. Poslovim se od prijateljev, Sabina in Juš gresta spat, Andrej in Andreja me bosta čakala na cilju. Obljubljam pivo v cilju…
Zadnja etapa, noge so tokrat malo trde, najprej navzgor, potem navzdol, kar nekaj časa traja, da se segrejem in da spet steče. tečem za nekim švedom (pač rekel sem si, da je šved), potem po ravnini do avtocestnega podhoda hodim (zelo neravno, ozko med visoko travo, pa še čelna svetilka nekako hologramsko sveti in sploh nimam pravega občutka za globino). Po avtocesti zavijem v gozd, singelce, lepo, tečem. Tečem zato, da bi bilo čimprej konec… Pred mano ena punca, menjavava tek in hojo. Prideva do zadnje, >slovenske< kontrole. Še 5 km. Nekaj časa še tečem, potem pa do nekega brezkončnega kanala in ob njem… Pa se mi ves čas plete Gregov stavek: >it never gets easier, you just go faster<, ki mu vsakič pritrdim. potem spet malo tečem ob tem kanalu, pa prehitim par tekačev, pol pa želodec na polno… Nisem vedel, ali bom bruhal, ali naj sam izzovem bruhanje, samo, da bi že bilo mimo. Sedem na kamen, počakam, da me tisti za mano prehitijo. Potem spet s kokakolo v rokah začnem hodit. pa vsak korak čutim kot nabijanje v želodec. Trdo. Luči Umaga pa nič bližje… Ko pridem do prvih hiš pa si rečem hvalabogu. Nekaj se nas zbere, iščemo znake, najdemo rivo in cilj. En mimo mene odleti v cilj, jaz se do tja sprehodim, bruto 22:49, 108,40km, 4470vm+, 4480vm-. Sedem, slabo mi je. Nič od piva. Prijatelja me odpeljeta v apartma, preoblečem majico, pol pa kar tak v posteljo. 20 minut me trese, potem pa zaspim. Zjutraj še čutim želodec, od takrat ga >zdravim< z mlekom. Zelo paše.
Skupaj cca 3 ure počitka, neto čas nekje okoli 20:00, kar je točno po srednji projekciji.
Zelo malo sem pojedel, kokakole je bilo skupaj za cca 2 litra, pa menda še en gel zraven, a se ne spomnim – torej skupaj 6, dve špic papriki, 40g zaseke, 40g kajmaka, 40g šunke, 120g ocvirkov. Če ne bi bil na LCHF/Keto tega s to količino hrane sploh ne bi preživel. Ni pa mi jasno, kaj me je tako zvilo. Ali ocvirki, ali to, da so bili res nenormalno slani, ali vseeno geli, ki jih na treningih sploh ne jem, ali voda – ali pač vsega po malem in dolžina…???
Bom moral še kaj takega sprobat, eksperimentirat, da bo slika bolj jasna
Žulja nobenega, noge zjutraj malo bolj trde, rahlo boleča leva peta.
Kljub neprespanosti se mi na poti ni >dogajalo< - brez prividov in uvidov. Razočaran? Verjamem, da slednji še pridejo za menoj.
Po tej poti vem, da občasne tesnobe v prsih, ki jih potem povežem v >joj, kaj če je srce< nimajo vzroka v fizičnem. Da če že, me bo stisnilo zaradi česa drugega. Na kar poreče moj sošolec kardiolog: Matko, tega nikoli ne veš, srce je ena čudna žvau…
Zjutraj, po tekmi mi je uspelo nadgraditi Gregov stavek z logično povezavo: Zmagovalec je potreboval za to pot malo pod 12. urami. Zelo se je matral. Jaz sem porabil skoraj 23 ur. Zelo sem se matral. Ergo: When you go faster, it actually gets easier…
in velikani tu povedo svoje. Priznam, komaj da še zmorem mojo dolžino, vendar imam vedno na tej tekmi toliko adrenalina, da me je kar strah, kdo bo prej odnehal, Alen ali jaz 
