Zadnje novičke

[matej712]

Lani po ogledu prenosa pariškega maratona na Eurosportu in po poročilu tukaj na TF (viewtopic.php?f=2&t=23150) me je zamikalo nastopiti na enem večjih svetovnih maratonov. Ker so letalske povezave s Parizom cenovno precej bolj ugodne kot z Berlinom, na maraton v Londonu se je težje prijaviti, ostali veliki so pa na drugih kontinentih, je bil Pariz prva izbira. Prijavil sem se v žreb in dobil možnost sodelovanja za 99€. Brez posebnih pomislekov sem se odločil sodelovati.
Jeseni, takoj, ko je bilo možno, sem rezerviral polet iz Benetk (2 povratni Benetke-Orly za cca 180€). Po novem letu so se pričele resne priprave, saj sem za rojstni dan dobil darilo v obliki 3 mesecev treninga pri Romanu Kejžarju. Do 130 km tedenske kilometrine, intervali, steza, fartlek... Vse to se je obrestovalo v izboljšanju rekorda na 10km in polmaratonu in seveda velikih pričakovanjih za maraton.
Iskanje prenočišča je bilo kar precej stresno, saj je povpraševanje večje od ponudbe. Na airbnb se da dobiti marsikaj, npr stanovanje 9 kv. m s skupnim straniščem za celo nadstropje . Veliko ponudnikov oddaja svoje stanovanje, kadar jih ni v njem - ampak imajo plan narejen samo kak mesec vnaprej. Po nekaj neuspelih poskusih sva najela stanovanje blizu Eifflovega stolpa, 400m od postaje metroja, ki te z enim prestopom pripelje direktno na start, s cilja ali pa do postaje, odkoder vozi avtobus na Orly.
V Pariz sva prispela v petek dopoldan. Za dodaten stres so poskrbeli francoski kontrolorji poletov, saj so v sredo in četrtek stavkali. Nekaj poletov Pariz je bilo odpovedanih. Preračunavala sva že variante s poletom v Bruselj in potem z vlakom v Pariz, pa varianta z avtom, ... Potem, ko sva se namestila v 'najinem' stanovanju, sva šla popoldan na Expo (kar s kolesom, v Parizu imajo enak sistem izposoje koles kot v Lj). Prevzem številke in skromnega goodybag-a (številka, gobica, bidon, nekaj sladkarij, torbica za okrog pasu, vreča za opremo). Majica samo za finisher-je. Skozi expo sva se samo sprehodila, na eni od stojnic sem se imel priložnost slikati s Scottom Jurekom in z njim tudi poklepetati. Njegov avtogram na startni številki je žal odplaknil znoj med tekmo.
V soboto sva si Pariz ogledala z ladje, popoldan pa sem počival in naredil 20min tek, da si malo pretegnem noge. Nedelja se žal ni začela najbolje, sa sem zaradi bolečin v hrbtu komaj hodil pokonci. Z raztezanjem in ogrevanjem sem se do starta nekako spravil skupaj. Na start sva prispela v cca 15min z metrojem. Časa za ogrevanje in slikanje je bilo več kot dovolj. Prijavil sem se v prvo skupino (ciljni čas 3:00), ki starta 2 min za elitnimi tekači in tako zamudil večino napetega vzdušja na startu. Začeli smo hitro po rahlem klancu navzdol mimo Bastilje, sledil je kar valovit del proge z vzponom v Bois des Vincennes. Tam je proga obrnila nazaj proti zahodu s spustom proti Seini. Polovička v 1:27 je bila v okviru plana. Tukaj se je začel zame najtežji del maratona. Veliko spustov in vzponov (podvozi, tuneli), sonce je že dodobra ogrelo ozračje. Špela me je čakala na 29km pri Eifflovem stolpu. Pred menoj je bila še zadnaj tretjina, krizo sem nekako premagal, počutil sem se pa tudi (če odštejem rahle bolečine v hrbtu in levi peti) še kar dobro. Do 35km sem šel še malo bolj na ziher, saj nisem hotel omagati v zadnjih km. Sledil je del poti skozi Bulonjski gozd, kjer nisem pričakoval veliko navijačev, ampak jih je bilo vseeno veliko. Na 40. km sem imel vmesni čas malo pod 2:50 in cilj teči pod tremi urami je bil dosegljiv. Stisnil sem, koikor se je dalo - veliko tekačev se je že opotekalo, hodilo, premagovalo krče. Še par ovinkov, tik pred ciljem mi Špela zavpije 'daj gas', še desni ovinek in tabla za 42.km. Cilj, čas 2:58:45 pa v okviru pričakovanj. V idealnih razmerah (brez poškodb, manj razgibana proga) bi šlo verjetno bilzu 2:55. Na progi za motivacijo skrbi veliko glasbenih in navijaških skupin, navijači so praktićno po celi progi. Vzdušje je bilo res enkratno. V cilju sem bil utrujen, kot še nikoli - nekaj sem na hitro pojedel in popil, prevzel kolajno, finišer majico in pončo, nato pa sem se zleknil v travo in obležal za kake pol ure. Sledilo je še slikanje pri Slavoloku zmage, povratek v stanovanje, pivo, tuš in obilno kosilo. Do večera sem se toliko sestavil skupaj, da sva šla z metrojem na Montmartre in se malo sprehodila naokrog.
V naslednjih dneh sva si s kolesom in peš ogledala dobršen del Pariza - Eifflov stolp, Louvre, jedla najboljše sendviče in cup-cake pri Notre-Dame, se še enkrat povzpela na Montmartre. V sredo pa pozno popoldan povratek domov. Včeraj sem si na youtube ogledal celoten posnetek maraton in še enkrat doživel progo, tokrat povsem drugače. Pred časom sem še trdil, da če mi maraton uspe dokončati pod 3 urami, se bom bolj posvetil ultramaratonom, no zdaj je ciljev še precej in bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Še nekaj slik https://plus.google.com/u/0/photos/1092 ... 2663098785

[ulavre]

Prvega ne pozabiš nikoli pravijo in ker želim da bo temu res tako, sem se odločil da moja tekaška doživetja iz Pariškega maratona zapišem in delim z vami. Že sedaj pa čestitke vsakemu, ki se bo skozi naslednje odstavke uspel prebiti do konca!

Odločitev je bila precej spontana. Po lanskem avgustovskem pogovoru s prijateljico, ki živi in dela v Parizu sva iskala primeren trenutek za obisk. Malo za šalo malo za res jo povprašam, če mogoče ve kdaj Parižani organizirajo maraton in ko izvem da se bo to naslednjič zgodilo aprila 2015, mi ideja, da ravno takrat obiščem Paris in združim obisk z maratonom, nikakor ni šla ven iz glave. Za mano sta bili takrat dve bolj ali manj aktivni tekaški leti, en polmaraton v letu 2013 ter nekaj desetk. Prav v tistem obdobju, pa sem se pripravljal na Ljubljansko polovičko 2014, kateri je sledila še polovička v Palmanovi. Po uspešno pretečenih polovičkah, sem pri sebi že iskal nove tekaške izzive. Kot na dlani je bilo, da bi prav Pariz lahko to postal. Ideja je v meni tako iz dneva v dan bolj rastla in ker nikakor ni hotela potuhniti, sem jo uslišal in novembra poravnal kupnino za Marathon de Paris 2015.
Plan za projekt Paris 2015 je bil preprost. Start z letalom iz Lj preko Frankfurta v Pariz, popoldne odhod do sejma, dvig štartne številke, počitek in naslednji dan tek. Vmes pa piti, piti, se vsaj trikrat testenirati, nato pa spet veliko piti V Pariz smo torej odšli v soboto zjutraj, let pa je bil naporen in nadvse zgoden. Budilka je bila ob 5:00 zlahka slišana, saj mi do spanca kljub utrujenosti ni bilo. Klasična predtekmovalna nervoza si mislim, kako tudi ne, že čez dobrih 24 ur bom namreč na startu velike prireditve, preizkušnje ki jo nadvse spoštujem. Večkrat se mi zgodi, da imam pred tekmo v sebi občutek, da nisem dovolj pripravljen in tudi tokrat ni nič drugače. Nenazadnje sem v januarju zaradi težav z mečno mišico izgubil skoraj mesec dni tekaškega treninga, nato pa sem bil ob koncu priprav še v nenehnem boju s prehladom. Sedaj je to mimo, toda posledice so morda ostale si mislim. Energije nikakor ni bilo prave, toda zdaj ni čas za nejevoljo in že nas pot preko Frankfurta vodi v oblačen in na trenutke deževen Pariz. Končno se namestimo v stanovanju, ki je že nakazal, da bi se v Parizu lahko spletla ena lepa in uspešna zgodba. Bil je namreč zelo svetel in prisrčen in lociran na samem vrhu Montmarta. Iz ene strani se nam skozi okno riše Eifflov stolp, pod nami trg kjer so ustvarjali številni znani umetniki, iz zadnje strani pa se nam odpira veličastna bazilika Sacre Coeur. Prav veliko časa za več kot potrebni počitek in poležavanje doma, ter polnjenje osebnih baterij pa ni bilo, hitro se je bilo treba spet aktivirati in že smo bili na poti proti tekaškemu sejmu, kjer je bil dvig štartnih številk. Tam še enkrat več spoznam, da je organizacija res na najvišjem možnem nivoju, vse namreč poteka zelo hitro in gladko, obrazi so nasmejani, prostovoljci nadvse prijazni, v očeh tekačev pa je že zaznati tisti pravi tekmovalni naboj. Toda žal ne v mojih, v mojih športni naboj bije hudo bitko z vsesplošno utrujenostjo in neprespanostjo in moram priznati da mu trenutno slabo kaže. Opogumljam se, da ima noč svojo moč in slabe misli odganjam daleč proč. Nenazadnje sem v Parizu! Želje vseh so, da je pred mano jutri popoln tekaški dan in verjamem da bo tako, mora biti tako!

Večerno druženje s prijatelji izpustim, vzamem si čas za počitek in ker tradicija nekaj velja si za zadnjo večerjo polnozrnate testenine skuham kar doma, umešam pa jim omako z dimljenim lososom. Feels like home si rečem in nazdravim sam s sabo Še zadnji pogled na vremensko napoved, napoved jasnega vremena z ugodnimi temperaturami me opogumlja in miri, prav tako glasba ki si jo zavrtim. Tekaški nahrbtnih je pripravljen, garderoba glede na napovedane temperature tudi in budilka za 5:50 prav tako. Presenečenj več ne sme biti, ostaja le želja da se zbudim naspan. Ob 21:30 še zadnji pogled skozi okno. Tam daleč se v soju luči svetlika on, Mr. Eiffel ki mu pomaham za lahko noč in mu obljubim hitro snidenje, saj naju bo naslednjič, ko se spet vidiva na 29. kilometru ločila le reka.
Noč je bila mirna, spanca pa kot kaže ravno dovolj da se zbudim naspan in poln energije. Ta je bila res tista prava, pozitivna in mogoče celo nalezljiva . Ja si rečem, to je korak do moje prve zmage. Še zadnjič posežem po testeninah in na kos kruha namažem marmelado. Hitro se zavem da je bil zajtrk morda celo preobilen, toda nenazadnje je do starta še slabe 3 ure in vseeno upam da bo želodček do takrat že opravil večino dela. Tudi prijatelji, ki jih danes kličem navijači že počasi vstajajo. Seveda tudi njim ni lahko, veliko enostavneje bi bilo potegniti spanec še za kako urco, toda prav vsi so odločeni da bodo z mano od začetka do konca in hvaležen sem jim za to.

Preko metroja, ki je prepoln tekačev in njihovih spremljevalcev se počasi prebivamo do elizejskih poljan. Čutim energijo tekačev, to je podobna energija kot jo običajno doživiš na startih, le da jo je tu čutiti že na metroju, zdi se celo da skupina fantov pred nami prepeva pesem spodbude. Zaželim si kave, ki sem jo zadnje tri dni namenoma izpustil iz dnevnih ritualov in ki sem jo ves ta čas tako pogrešal. Pogledam na uro ki mi kaže da imam do starta še dobro uro časa, tako da to sploh ni ovira. Toda kako?? A nisem še malo prej doma hitel, ker se mi je zdelo da zamujamo. Hmm..še enkrat ura, ja..do starta je še ogromno časa, lahko se ustavimo in takrat se zavem. Seveda butelj si rečem , gledaš v polarja ki ni bil iPameten da bi sam prestavil na poletni čas. Težka bo s to kavo, sicer si jo nato na hitro privoščimo v podzemni tik pred izhodom, vzamemo si jo za s sabo, toda nato mi le ta sploh ne tekne. Popijem požirek in že jo imam dovolj, pomislim da ima lahko tudi odvajalni učinek in nato res rečem stop. Kava pa res ne more biti odločilna si mislim.

Izhod iz podzemne. Tu sem, Elizejske poljane na njej pa reka tekačev. Preko 50.000 prijavljenih na štartni listi, in kot se meni zdi jih je večina že tu, saj je bila množica res nepopisna. Naredim še zadnji check: geli, ura, HR pas, telefon, slušalke, endomondo, playlista. Vse je pripravljeno. Še zadnji objem z mojimi navijači in že tečem do mojega koridorja z napisom 3h15min. Do starta je še dobrih 20 min, želim si čimprej najti ta koridor, saj ga dobrih 10 min pred uradnim startom zaprejo in ni več možen vhod. Bezljam mimo štartnih prostorov po elizejskih poljanah, sprašujem ljudi če nemara sploh iščem v pravi smeri, saj nimam nikakršnega občutka za prostor. Vse je namreč zelo razpotegnjeno in veliko, nato pa vendarle olajšanje ko petdeset metrov pred menoj zagledam napis 3h30min. Super si rečem, še malo naprej in tam stoji moj balon z napisom 3h15. Po pregledu štartne številke me spustijo noter in sedaj se lahko prične. Mehur pač ni enakega mnenja, upre se in hoče olajšanje. Nič lažjega, saj so wc boxi postavljeni, kar znotraj tekaškega prostora. Toda kaj ko imajo podobne želje tudi mehurji ostalih tekačev in vrsta pred wc-jem je bila res ogromna. Kljub temu stopim v vrsto, toda že po nekaj minutah preračunam, da se mi verjetno ne bo izšlo, zato stopim iz vrste, ter nazaj ven iz ograjenega startnega prostora in že spet stojim med navijači. Spet zagledam svoje, ki jim obrazložim zadrego in skupaj uzremo rešitev, ki se ponuja kar sama po sebi. Če je treba je pač treba, pa četudi je to drevored elizejskih poljan  Počutim se lažjega in hitro dobim med tekači simpatizerje, ki se mi pridružijo. Vrnem se v startni prostor in ko se zadnje minute odštevajo zavestno uživam trenutek, ki mi je dan. Obrnem se, na eni strani se v jutranji svetlobi blešči slavolok zmage, na drugi se dviga sonce, vmes reka tekačev, ki v ritmu glasne glasbe poskakujejo in ogrevajo svojo telo na delovno temperaturo, nad nami pa se razprostira modro nebo. Energije za izvoz in res je lepo! Še slika za spomin, hiter sms pozdrav domačim in že se skupina tekačev premika naprej. Najprej opravijo start elite, čez nekaj minut start skupine na 3h00 in nato končno, nekaj minut do devetih, start naše skupine na 3h15.

3, 2, 1….gremooooo In že prva streznitev, občutek pri teku ni udoben. Začutim in spoznam, da imam HR pasek preveč raztegnjen, saj mi ob vsakem koraku leze navzdol. Tudi pogled na uro razkriva da s paskom nekaj ni v redu, saj ura srčnega utripa ne zaznava. Po nekaj sto metrih si dvignem majico in pasek odpnem, ter kar med tekom nekoliko bolj zatisnem, ter znova zapnem in upam da bo stvar zdržala. Gledam uro, še vedno 0. Pa saj lahko tudi brez tečem si mislim. Sicer imam navado redno spremljati ritem srca in tak je bil seveda plan tudi za maraton, ker ne želim da le ta preveč podivja v prvih 20 km. Nato pogledam drugič in ja, zadeva spet dela! Super, to je to, spet se počutim domače in pogled raje usmerim proti ulicam ki jih tekači premagujemo. Že smo prišli na konec elizejskih poljan, in razgledi ki si sledijo so fantastični, sploh za nekoga, ki šele prvič spoznava vse te arhitekturne presežke. Navijačev je bilo že od samega začetka ogromno in bili so zelo glasni. Skupini tolkalcev je sledila skupina trobilcev, nato spet tolkalci, nato cel mini pihalni orkester, nato gasilci ki so bili preko letve povzpeti čez ulico, nato rock band, nato fant ki igra na bobne, nato spet orkestri. Poiskal sem podatek in organizator pravi, da je bilo takih ali podobnih zasedb preko cele proge več kot 70 in prav nič se ne čudim, da je ta številka tako visoka, saj so si res sledili eden za drugim.

Načrt teka je bil precej enostaven, ker gre za prvi maraton in ne vem kaj vse me še čaka po tridesetem kilometru je plan začeti v udobnem v ritmu od 4'25'' do 4'30'' nato pa to držati vsaj do 15 kilometra ko se proga začne rahlo spuščati navzdol in tam morda še nekoliko stopnjevati, če bo počutje to dopuščalo in pulz ne bo preveč divjal. Kilometri so počasi izginjali, lepote Pariza pa še kar ne, praktično edina zadeva s katero se ukvarjam in me ovira je gneča tekačev. Ker sem nekoliko hitrejši od sotekačev v skupini moram praktično ves čas nekoliko prehitevati in na trenutke zadeva ni tako preprosta kot se sliši. Že kmalu po začetku prehitim zajčka za 3'15 in si mislim sedaj bo pa šlo, toda sploh ne. Vse nekje do 7 km je to praktično moje edina težava, torej kako iskati luknje med tekači in izkoriščati prazen prostor za prehitevanje. Naslednja velika past bi lahko bili oskrbovalni prostori s pijačo. Odločim se, da vzamem plastenko vode na vsaki postaji, ki si sledijo na 5 km in tega se skozi cel tek strogo držim. Na prvi taki okrepčevalnici stopam zelo previdno, saj mi na enem mestu skoraj spodrsne. Mokra tla, odvržen olupek banane ali pomaranče in hitro se lahko pobližje spoznaš s pariškim asfaltom. Ko odmislim te stvari in preprosto samo uživam pa me po telesu spreleti izjemen občutek sreče, nekaj kar se mi med tekom na tak način ni zgodilo še nikoli, tu pa sem to doživel še nekajkrat. Težko je opisati, toda šlo je za prepleteni občutek lepote, sreče in zadovoljstva. Življenje je lepo si rečem smeje in v tem trenutku to misel dejansko tudi občutim. To da sem zdrav in da sem lahko soudeleženec takega dogodka je velika sreča in mislim, da sem se prav v teh trenutkih tega najbolj zavedal. Če bi se dalo, bi ta občutek najraje zamrznil in hranil, dokler mi ob kakih težjih preizkušnjah v življenju spet ne bi bil potreben. Netekači tekače večkrat sprašujejo čemu, oziroma zakaj sploh tečemo in točno to bi bil sedaj moj odgovor. Ker lahko in ker me osrečuje. Pika.

Prvi gel vzamem na 10 kilometru, sicer še ne čutim da mi zmanjkuje energije toda preventivno raje prehitim ta občutek. Po 15 km, ko smo že globoko v parku bois de vincennes, ki je prvi od dveh zelenih predelov proge, se pot spusti navzdol in če mogoče prej niti nisem občutil da gre proga navzgor, sem sedaj močno občutil da gre proga navzdol, saj tempo poskoči, medtem ko srce ohranja precej umirjen ritem. Super si rečem, občutek ne vara, res se dobro počutim, še srce mi tako pravi!
Navijačev je še vedno ogromno, orkestri si sledijo eden za drugim, namenim jim nasmeh, pozdrav in kratek aplavz . Moj odnos do njih je prav poseben, saj sem tudi sam član orkestra in točno vem, da si tudi oni za svoj trud in prispevek k maratonu zaslužijo svojo pozornost in kratek pozdrav. Na hitro preverim kje se nahajam, pot se je iz parka spustila spet nazaj v mesto, počasi se bomo približali polovički. Preverim sotekače v skupini, videti je da so kilometri marsikoga že pošteno utrudili. Pogovori med njimi so že zdavnaj utihnili, plitvo dihanje skozi nos so že zamenjali globoki vdihi skozi usta, čutiti je da se bo počasi pričelo zares, začeli bomo namreč gristi v tretjo tretjino maratona, ki jo že nestrpno pričakujem. V mislih še enkrat preletim progo. Na 27 km lahko pričakujem dolg tunel, na 29 pa spet moje navijače in Eifflov stolp. Diham umirjeno, noge so še lahke, lahko pospešujem in še kar naprej prehitevam. Občutek je pravi!

Okrepčevalnice si sledijo in počasi se na njih privadiš, najhitreje z njimi opravim tako, da si vodo vzamem že takoj pri prvih mizah in nato hitro spet proč, da ne oviram preostalih tekačev. Ker me tek s plastenko sploh ne ovira, jo običajno nosim še vsaj 2 km po postaji in med tem izmenoma pijem ali pa si hladim glavo. Cesta se zoži, navijačev pa vse več. Počutim se kor Marco Pantani, ki se vzpenja proti vrhu Alpe d' hueza, saj so navijači bučni in ne pustijo kaj dosti več prostora kot za nekaj tekačev v vrsti, zastave in navijaški napisi pa si sledijo zdaj z leve zdaj z desne. Prihaja 27 km, vem da sem dobro na poti, vem pa tudi, da se maraton dejansko začne šele po tridesetem kilometru in da praktično nisem še nič naredil. Noge postajajo težje, toda še vedno poskušam biti pri teku čim bolj elastičen in ohranjati kar se da pravilno tehniko teka. Bliža se tudi že prej omenjeni tunel, ki naj bi v preteklosti poskrbel za marsikatero nevšečnost tekačev, ki jim ni bilo usojeno da bi iz njega tudi iztekli. Gre za skoraj kilometrski tunel, ki lahko zaradi slabšega zraka in občutka utesnjenosti, ob dejstvu da sta za nami skoraj dve tretjini maratona, povzroči slabosti vseh vrst. Strah je bil odveč, tek v tunelu je bil res nekaj posebnega, sploh v tako dolgem. Organizator se je še posebej potrudil in je sredi tunela poskrbel za pravo party vzdušje z DJ-jem in laser showom, Parižani res znajo si mislim in stečem mimo!
Sledi si še nekaj krajših tunelov, med drugim tudi nesrečni tunel, kjer se je smrtno ponesrečila princesa Diana in nato se mi v vsej svoji lepoti odpre on – Mr. Eiffel. Tako visok, tako ikoničen in na tej točki si ne morem kaj kot da primem telefon, se obrnem in med tekom nazaj naredim dva prava maratonska selfija. Za kaj več zdaj ni časa, vrnem se jutri mu rečem in že sem spet obrnjen v pravo smer. Ni dolgo ko na desni spet vidim znane obraze, hitro potegnem nekaj korakov bolj desno da podelim nekaj petk. Res super da smo se uspeli videti, saj so mi dali potrebno dodatno energijo. Z veseljem bi z njimi še malo poklepetal, toda treba je nazaj v svoj ritem in se usmeriti proti zadnji tretjini proge, kjer se maraton šele začne in jaz se počutim pripravljenega.
Ni dolgo ko prvič prebijem tekaški zid – the Wall, kot so ga francozi poimenovali in postavili točno na 30 kilometrsko točko v obliki kartonastega opečnatega zidu, ki je naznanjal da se prične zares. Namenim mu kratek nasmeh in ga prebijem. Noge postajajo težje, takrat se spomnim članka, ki mi je bil pred dnevi poslan in ki govori, da je je je za uspešen maraton potrebno dvoje, deep breathing and positive thinking! S pozitivnimi mislimi ni težko, spomnim se vseh ki navijajo zame, spomnim se svoje mame, ki bi verjetno z največjim veseljem navijala zame tu v Parizu, toda to žal ni mogoče in prav mislim si, da ima morda z vrha še lepši razgled Priznam, lažje je. Sonce se sicer vse bolj upira in je vedno višje na obzorju, sence pa posledično vedno manj. V tem trenutku pomislim, kako fino bi bilo teči s kapo, ki jo sedaj vidim na marsikateri glavi. Toda tudi moj način hlajenja glave z vodo zaenkrat deluje in me ohranja kolikor toliko svežega. Preverim tempo, vse je ok. Sedaj bo borba, mnogi tekači imajo že velike težave, na enem mestu opazim celo vrsto maserjev, ki tekačem z bolečimi mišicami nudijo potrebno pomoč. Marsikomu niti to več ne pomaga in je že obstal ob cesti. Tega si sam res ne želim, zato redno skrbim za dobro hidracijo in vnos energije. Banane, pomaranče, in geli so trenutno moji največji zavezniki, ki me enostavno ne smejo pustiti na cedilu. Pogledujem tudi po stojnicah in hrepenim po isotoničnem napitku, toda razen na eni vmesni postaji le tega ne najdem. No pa si tudi ta maraton zasluži eno črno pikico si rečem, kje so sedaj vsi tisti powerradi iz Blejske nočne desetke, ki jih je tam organizator podelil toliko, da smo jih nato še nekaj tednov imeli doma.

Sem na 34 kilometru, od sedaj naprej stopam v neznano, saj dlje še nisem tekel. Ulice mi uhajajo iz spomina, vsa koncentracija in energija je usmerjena zgolj v tekaško gibanje in dihanje, za ostale stvari ni prostora. Vzamem zadnji gel. Stečemo mimo teniškega centra Roland Garros, kjer si na peščenih igriščih ogledujem dva tenisača, ki si lahkotno izmenjujeta udarce in s katerima bi z veseljem menjal položaj. Pogled usmerim naprej in poskušam držati podoben tempo ali celo pospeševati, saj se še počutim močnega, toda bolečina v prsih mi nakaže, da to morda ni najpametnejše. Previdnostno za trenutek nekoliko popustim in že po slabih petsto metrih je spet bolje. Tu je trpljenje res največje, toda v primerjavi z obrazi okrog mene, še vedno delujem precej sveže. Po nekaj minutah spet ujamem svoj ritem in čutim da se mi tek spet odpre. Spet lahko opazujem okolico, spet lahko opazujem navijače in nesrečne tekače, ki jih je sedaj ob cesti vedno več. Spet sem v pravem ritmu in tudi ura mi to potrjuje. Tekač na levi mi ob tem, ko ga precej lahkotno prehitim nameni žalosten pogled, češ zakaj mi to delaš. Sorry my friend si mislim in že iščem modro črto na asfaltu, ki jo v teh momentih vztrajno zasledujem, saj mi kaže najkrajšo pot do cilja. Nato pa se oglasi leva stegenska mišica in začutim da ji bo počasi dovolj, saj nakazuje, da bi se mi lahko uprla v obliki krča. Hecno, v času priprav sem imel veliko težav s mečnimi mišicami in s tetivami, ki so tu funkcionirale odlično, nisem pa niti pomislil da lahko zataji katera od stegenskih mišic. Kakorkoli, pred mano samo še trije kilometri, to bo pa ja še šlo si rečem in krivdo za težave z mišico prevalim na pomanjkanje isotoničnih napitkov. Odštevam kilometre, pred mano tabla z napisom 40 km. Uspelo mi bo, samo še dober kilometer, v mislih preletim zadnji del proge. Vem da le ta malo pred koncem zavije ostro desno in potem hitro spet nazaj levo, kot da bi organizatorju zmanjkalo potrebnih metrov in je zato tik pred koncem vrinil dodaten zavoj v stran. V mislih že vidim cilj, pred menoj že stoji tabla za 41 km, sedaj sem pa res na koncu. Še dobrih sto metrov, toda kje so vsi navijači, kje je vsa glasba. Nič mi ni jasno in takrat me spreleti. Seveda butelj, pa saj tečem na 42,195 metrov in ne na dobrih 41 km. Tisto so bile polovičke ki se končajo na 21 kilometrov, to je pa maraton, pravi celi maraton! Obžalovanje je kratko, treba je zagristi naprej, tokrat v res zadnji kilometer. Samo še tisti nepotreben zavoj v desno in nato v levo in že sem spet v smeri proti cilju. Takrat pa novo presenečenje, vsi moji navijači so zbrani tam na zadnjem zavoju in mahajo s slovensko zastavo. Srečni za nenadejano snidenje si pomahamo, časa in energije za kaj več sedaj ni, a v mislih z njimi že pijem dobro ohlajeno pivo. Z leve strani se mi nato od zadaj približuje rešilec z odprto sireno. Kakšna škoda da nekateri nimajo te sreče da bi v cilj prišli na način, ki so si ga zamislili, pač pa rabijo pomoč. V mislih sem z njimi, predvsem pa sem v mislih z mojo levo stegensko mišico, ki je te trenutke postala moje svetišče. Prosim jo, naj ne zataji in naj vzdrži še tistih nekaj sto metrov. Misel da bi zadnjih nekaj sto metrov, kot mi je v navadi prešprintal opustim, saj bi bilo to preveč tvegano. V enakomernem ritmu od začetka do konca si rečem, brez izjeme. Nato pa že vidim cilj in težko pričakovano rdečo preprogo, še zadnji pozdrav fotografu, ki stoji tik pred ciljem in dvignjena desna roka, zmaga!
Po prihodu v cilj pa spet mir, nobene pretirane evforije okrog, kot bi se celo čas za trenutek ustavil in vzamem si ta trenutek, rabim ga. Po minutki zberem misli in pogledam na mojo uro ki se ustavi na 3:07:58 in tako več kot zadovoljuje tudi tekaško tekmovalne apetite, ki sem jih imel pred tekom. Sam sebi čestitam in se namenim proti mizam z osvežitvenimi napitki. Noga je sicer nekako vzdržala, toda nisem prepričan da bi imela potrpljenje z mano še kak kilometer. Ravno prav si mislim, temu se reče dobro planiranje Razteg stegenskih mišic tako sploh ni mogoč, saj me takoj ob poskusu grabijo krči. Nič hudega, sicer bom jutri verjetno zelo šepajoče hodil, toda gotovo ne bom edini Nato sklonim glavo in okrog vratu mi že visi medalja, tako pričakovana in tako zaslužena. Ni dolgo ko se nato znova srečamo z navijači in po vprašanju kaj si sedaj želim je odgovor lahko samo eden – mrzla piva!

Maraton v številkah:
Število tekačev na štartu: 54.000
Število tekačev v cilju: 40.176
Število držav udeležencev: 150
Najhitrejši čas: 2:05:48
Najpočasnejši čas: 7:55:56
Moj čas: 3:07:58
Moja uvrstitev: 1.804

[mac]

Dragi sovaščan, niti približno se ni bilo težko prebiti med odstavki (čeprav se je to zgodilo med dolgočasnim predavanjem ) Med prebiranjem tvoje reportaže, je v vsakem stavku občutiti tisto pravo lepoto, zaljubljenost v tek. Ker te poznam tudi osebno, se mi je na nekaj mestih rahlo zarosilo oko, zaradi sreče, ki si jo občutil na vsakem koraku.

Še enkrat čestitke za izjemen tek, super zapisano reportažo in upam da se čimprej vidiva na tekaških stezicah

[ulavre]

Hvala Mac, zasluge tudi tebi, saj čutim, da je bil tisti najih skupni marčevski trening čez Preserje nekako prelomen

Ponovimo kmalu, morda že ta vikend, sicer pa resno računam nate za tek trojk!

[matej2]

Super poročili! Prav užitek ju je brat.
Čestitke za dogodek!