- 03 Maj 2015, 23:29
#337470
Bruised and battered, tako sem vstopil v novo leto. Dolga, predloga lanska sezona, hlastanje za novo dozo, neposlušanje telesa, vse to je samo poglabljalo bolečine v stegnih, bokih, širile so se po ishiaticusu dol in gor. Dokler januraja nisem obstal, dobesedno. Pretekel ali poskusil sem teči, ah, saj bo prešlo, vsega skupaj je zneslo trideset kilometrov. Vključno s tragikomičnimi večernimi seansami v fitnesu, kjer sem odšepal 5 minut na traku in potem na silo ali v tolažbo odkolesaril uro na spinnerju... Odšteval sem tedne in se tolažil, da je se ćas do Bostona. Potem se je zamajal svet, nekako tako, kot pred stotinami milijonov let, ko je Mars baje izgubil magnetno polje, se je tudi moj skrčil na en pol in na nekaj metrov. Kakorkoli, skrbi je bilo vedno več, strahu tudi, dokler se v moji Maslowi piramidi ni oddrobil vrh z življenjsko nepomembnimi priboljški, z vsemi trening programi, ciklizacijo, intervali, fsuji, še Boston je postal spet samo mesto na vzhodni obali neke Severne Amerike. Tekel sem še, spet več, telo je počasi popuščalo v svoji trmi in otrdelosti. Tek je postal duševna prha bolj kot telesni napredek, kot bi s potom odplavljal zlindro in iz zasoplih pljuč tezo vsakega dne posebej. Ves cas in energijo sem vlagal v skrb, vse bolj jasno pa mi je bilo, da so srečni konci v filmih, knjigah in redkih kliničnih primerih. Naš ni bil. Pozno tistega večera sem moral ven, na svoj krog, po se eno čiščenje zlindre, forsiran tek v alfa stanje, destilacija toksinov z znojem. Ko sem prišel domov, sem rutinsko pogledal na uro. Preštela je vse korake, vse utripe, vse sekunde. Bil je moj drugi najboljši čas v letih mojega teka. Živ sem, pa je tudi vse.
Počasi je Boston spet postal mesto, kjer tečejo. Aprila bom tudi jaz. Točneje rečeno: točno mesec dni po tistem dnevu in večeru tudi jaz. Po pošti je prišel Runner's Passport, navodila kam, kdaj in kako naj pridemo, kako naj se pripravimo na progo. Pa se kup navdušujočih besed, stavkov in misli o tem enkratnem teku, o zgodovini, pa tudi kaj naj in predvsem česa ne smemo imeti s seboj... Svet se je počasi postavil med severni in južni pol, čas je bil, da se pripravim tudi na tako željeni maraton. Tokrat nisem stal na vrhu sinusoide priprav, prej na nekakšnem skupaj zmetanem kupu brezdušnih, neprepričljivih ur in kilometrov, brez rdeče niti, brez merila, kaj in koliko sem se pripravil. Vedno sem tako ali drugače zastavil cilj v številkah, striktno, z vmesnimi časi, utemeljenimi (ali pa tudi ne) na testnih razdaljah, z bolj ali manj detaljnim načrtom. Tokrat ni bilo ne temelja, ne stavbe nad njim. Odtekel ga bom na vztrajnost in navdih, tekel bom za občutek, da sem ziv in dovolj močan, da srce bije, pljuča dihajo in se mišice vztrajno krčijo ter sproščajo. Glava pa: za vsak meter in za cilj tam na slavni Boyston Street.
Tri dni pred Patriots Day pridemo v Boston. Spet ga vidim kot posebno mesto, meni eno najljubših na poteh po svetu. Ko se vozimo v hotel, nas v večernem mraku spet preseneti Charles River in skyline s cambriške strani, ko taksi spelje iz predora. Spomnim se prihoda pred dvema letoma, ko sem po nekaj letih spet prišel sem. Tudi prej mi je bilo všeč, bližje mi je bil od kaotičnega New Yorka, zatohlega Miamija, narejenega easy going San Francisca, vladarskega Washingtona ali mestec kot kakšen Lincoln in the middle of nowwhere. A ko sem takrat po dolgih urah poleta še malo omotičen zrl skozi šipe taksija in v poznopopoldanske novemberskem dnevu mežikal na izvozu iz prav tega predora, kot vedno prek Charles River, sem mesto prvič videl drugače, moje tekaško srce je trznilo. Tečejo. Vsi, kar jih je bilo na obzorju, so tekli. Ne all shapes and sizes, kot v Centralnem parku, kjer tečejo, pa tudi joggajo, se vlečejo, hodijo...tu res tečejo. Četrt ure potem, ko sem v sobi pet sekund razmišljal, ali naj najprej obesim obleko, ali naj se grem prej registrirati na kongres, pograbim vrečo z dna kovčka, se hlastno preoblečem, nataknem Kinvare s tri šnirnci, hej, saj zdaj vidim, zakaj imam super čase na triatlonskih menjavah.... Čez pet minut sem pri reki, uzivam kakšno minuto na pomolu veslačev, privoščim si zase netipičen selfie, da bom vedel, da je to bilo res. In užijem prvo dozo, slabo urico ob reki, med gazelami obeh spolov, yuppiji in lawyerji, gospodinjami, geniji, piflerji in dropouti, hm, mogoce med slednjimi nevede vidim tudi kakšnega bodočega Zuckerberga...., potem v večernem mraku zadihan pridrvim v hotel in čutim runner's high. Še hotelu je ime Revere, po Johnu Revereju, patriotu, ki je pretekel 50 km globoko v gozdove Massacusetsa, da bi prenesel sporočilo a napredujočih Angležih.
Tokrat nisem evforičen, tudi žalosten nisem, sem odločen in zebe me kot psa. Prav na dan maratona se je vreme pokvarilo, pravzaprav si je nadelo najslabši možni obraz. Na Trinity Church, po domače pri Sveti Trojici, je župnik pred dnevi dal obesiti velik transparent: May the Wind be Always in Your Back. Verjetno je mislil na slavni tek leta 2011, ko so imeli tekači ves čas okoli 40 na uro v hrbet. Legendarni člas 2:02 seveda ni bil priznan kot rekord, a ne zaradi vetra. Zdaj, v jutranjem hladu se stiskamo na sedežih solskega avtobusa in občutek imam, da njegova beseda tam zgoraj ne zaleže kaj dosti. Še preden zavijemo z avtoceste proti Hopkintnu, se na vetrobransko sipo zalepijo prve kaplje. A ne skrbi nas dež, na vseh mogočih vremenskih postajah napovedujejo le nekaj stopinj nad ničlo in predvsem veter, vzhodnik, kar pomeni tocno v prsa. 35 kmh, sunki do 50, povrh pa se oranžni alarm za poplave. Res je, da sem vse svoje najboljše rezultate odtekel v mrazu, pb pa celo v takem dežju. A danes ni tak dan, danes moram zbrati vse moči in izkušnje, da bom odtekel, kot si želim: odločno, mirno, a ne zaspano, premišljeno, a ne boječe. Hitro, a ne predrzno. Nazadnje si zberem tudi vatel: bolje od 3:37, kolikor so mi dovolili newyorški klanci. V Bostonu se sicer teče dol iz Hopkintna, a prek klancev, prek Newton Hills in legendarnega Heartbarke Hilla. Ki se začnejo pri 30 kilometru, potem, ko se že spustiš povsem do Charles River in jo prečkaš nekej pri 25.
Dve uri zmrzovanja kasneje, ko me že prevzame vzdušje velike tekme, veselje, pričakovanje in želja vsakega in vseh, poči in spustimo se po ozki deželni cesti, kot pisana reka Že po prvi milji se usuje dež, a kaj bi to. Sproščeno tečem in počasi, res počasi ogrevam ude in srčni utrip le počasi raste. Buzz pravi: če bi se pa po tem klančku dol in v tej družbi matral, potem pa res nisi ta prav.... Drži. Mislim, da sem kar taprav. Tudi gledalci, navijači, okolišani, imajo svoj dan. To je res Marathon Day, kot ga s posebnim dekretom (kot, da bi bil potreben?) razglasi guverner vsako leto posebej. Ali kot sem prebral na jumbo plakatih: Marathon Day - when 1 million Bostonians take a day off in order for 30.000 marathoners to run. Za nujno sprostitev in razelektritev nervoze poskrbi mlada punca, ki ji kmalu po začetku, se na klancu, z vrha glave padejo sončna, ja sončna očala, ne le, da zakriči, krili z rokami, se ustavi, steče nazaj proti toku, kaksnih deset metrov v stampedo med stotnijo tekačev. Pobere očala, cela in si jih natakne med lase. Sproščen krohot, brez težkih besed, kot, da smo vsi veseli zanjo in njena očala. Le za hip si zamislim, kako bi bilo kje drugje, na primer v ...., ja, Boston je res creme de la creme. Tečemo sproščeno, nobenega jamranja, dežuje, rosi, veter bolj ali manj piha, pridemo v Ashland, cesta se splošči, vsake toliko pogledam na uro, redkeje kot navadno. Na startu sem daroval le vetrovko, zimsko flisasto smučarsko majico z dolgimi rokavi pa sem obdrzal. Toplo mi je, počutim se sicer kot medved, pod njo sta še dve plasti. Bolj pozorno sicer poslušam dihanje, ostedotočim se na suveren in odločen tek. Počasi se je telo ogrelo, niti vztrajen veter me še ne podhlajuje, noge delajo, kot bata parne lokomotive. Ne vem sicer, od kje moč, a morda je zaradi prvih dveh, treh kilometrov ostal korak bolj udaren. Para, ta se pa nabira na zunanjem, tretjem sloju majic in z zanimanjem gledam kapljice, ki se držijo kot gobice na nitkah. Na desetem kilometru sem sproščen, suveren in hiter. Od Ashalanda proti Naticku si zamišljam, kako lepo bi bilo, če letošnja dolga zima, še pred dvema tednoma je tu snežilo, ne bi globoko zamrznila poganjkov javorov in hrastov. Kar cveti ob cesti, so nasmehi, vztrajni vzkliki, za vse in vsakogar, Looking good! Good job! Ashley, go go. Ashley mora biti kaksnih dvajset metrov zadaj, kmalu po startu se mi je zazdelo, da s premetanko mojega imena navijajo zame... Bostonski maraton ni le prestižen, zgdoovinski, je tudi najbolj sohisticated. S kirurško preciznostjo zarežejo najprej v kvalifikante, ni dovolj teči famozni BQ, Boston Qualification, s posebno formulo, ki naj kar se da pravično razdeli slote, razrezejo torto. Letos je na primer bilo potrebno teci točno minuto in dvajset hitreje od norme. Potem sledi razporeditev tekačev v 32 koralov, skupin s priblizno istimi časi. Zato je tek užitek, ni brezgalevga prehitevanja, ni modelov, ki se švercajo v njim nedosegljive skupine in upajo, da bodo s tem prišli do zavetrja. Ni zajcev. Ni nikogar, razen vseh enakopravnih. Cesta se vali malo gor malo dol, množica neravnovesij skrbi za to, da me vztrajno zaposluje enakomernost teka, predvsem pa, da me - skrbi. Želim teči enakomerno, ne zaspati, a hraniti noge za potem, ko gre še bolj zares, ne nazadnje pa tudi kot del naše klape, Drink Water majica je od začetka pred menoj, dohiteli smo in se skupaj nagobamo v veter z Essex Runner's brez dvoma Anglezem v kratkih hlačkah in majici, z dvema v ohlapne pelrine oblečenima tekačema iz Oregona in kakšnimi desetimi, večinoma mlajšimi puncami. In Ashley, ki je še vedno dvajset metorm za menoj. Na kuclju za Natickom nas prehiti, ampka res prehiti v fluorescenten ultra kratek tekaski komplet z napisom Bermuda nad ritjo postavna, visoka in blond tekačica. Tako hitro in tako fluorescentno, da si jo zapomnimo. Tako gre petnajs, dvajset kilometrov med mesteci, hišami, ribniki.
Potem jih slišim, takoj po dvajstem, kjer sem še vedno hiter in uravnotežen, suveren, čeprav se moram ves čas za to truditi. Ne oglasijo se kot zamolkel odmev, v visokem sopranu kričijo. Ob cesti, ki se vije med grmičevjem in gostim drevjem, se v vetru pozibava napis: You are entering scream tunnel of Wellesley! Sto in vec let dolga tradicija, ko punce s sosednjega Wellesley all Women Colleaga v dolgi, dolgi vrsti, kak kilometer jih je, oglušujoče vreščeče navijajo in zbirajo poljube ter tekmujemo med seboj. Si upaš? provocira Buzz. Danes tečem resno, zelo resno, nisem delil petk v Ashleyu in Naticku, nisem klepetal na prvih klancih, nisem odgovarjal na krike navijačev. Mogoče si pa res ne upam, lahko bi mi bile hčere. Ali, kar je huje, lahko bi staknil tudi kakšno zavrnitev, old grumpy v premočeni stari majici in povesenim bufom na glavi... Berem reklamne napise: Kiss me, I'm from Seattle... Kiss me, I'm ready for Hillary! I'm British. Free kisses! Preseneceno ugotovim, da gre zelo zares, a nekako se držim sredine ceste in gledam na uro. Buzz se začne posmehovati: ej, stari, zamujaš. Se vedno le berem napise in gledam obraze. C'm on I've got major in kissing. F***, just kiss me! Ups. Tudi med obrazi je drugače, kot na slikah iz polpretekle zgodovine, veliko je poševnih oči, po tri skupaj, z nervoznim azijskim nasmehom, v katerem prepoznam zadrego. Ej, kaj je pa to, tale ima brado.... Cheater! Tako nekako krepostno zamudim se zadnjo priloznost in zapustim estrogenski predor.
Polovičko sem obrnil v času okoli PBja, a se ne slepim, tekma se posebej v Bostnonu začne pri 25 ali celo 30 kilometru. Do tja se spustimo po esastem, skoraj kilometer dolgem najstrmejšem klancu na progi. Poslušam kvadricepse, trudim se kar najmehkeje in s čim manj zaviranja odteči ta del. Mraz je, dež se zliva in vetru nastavljamo lica. Nekjakrat okoli Naticka sem se po nekaj sto metrov po kolesarsko prilepil komu, pomagalo je, a celo za spoznanje drugačen ritem me je slej ko prej zmotil. Zdaj bi se z veseljem prilagodil, a prav pri roki ni nikogar. No, Ashley je se vedno zadaj. Naenkrat sem pri mostu čez Charles River, s pogledom zaman iščem znana obraza, upočasnim, oziram se levo desno, a po pet, šest navijacev zajeten pas ob cesti utopi moja dva. Žal mi je, zelo sta se morala potruditi sem, mokro in hladno je, kar krivega se počutim. Potem ni več časa za občutja, vem, da se zdaj začenja prvi, morda najbolj hinavski med Newton Hills. Zdelam ga v enakomerni kadenci, hitrost mi seveda pade, napor čutim v nogah, a motor dela na enake obrate, med suverenostjo in kancem strahu, kako bo naprej, čakam na drugega. Lije, piha, zdaj sem v vrtincu tekme, gremo v tretjo uro. Pričakovanje nalsednjega griča napolni čas, tako se skoncentriram, da sploh ne vem, kdaj grem mimo slavne gasilske postaje in že sem v drugem klancu. Enako kot prvega zdelam in on zdeluje mene, potem zmagam, ne morem sicer pospešiti v prejšnjo hitrost, a ni me strl. Tretji: ponovno se osredotošim, pljuša, srce in vse kar ze sodi zraven dela v ritmu. Pomislim na tretji gel, a ga ne vzamem, napor mi črpa kri iz želodca in jeter, voda, ki jo občasno zlijem vase, je mrzla kot kamen pade in boli v žlicki. Potem je ravnina daljša, prebrisana je, poskusi zavesti tekača kot Scila in Karibda, poje enakomerno pesem, brez težav v istem ritmu zvišam hitrost, a pod 5 na kilometer ne pade. Ne zaganjaj se, svari Buzz. Ubogam, ker vem, ko se nalsednjič cesta zvije v levo, gre gor, na Heartbreak Hill.
Čakam, čakam in ko se celo previdni del jaza skoraj sprosti, mogoče si pa ze čez, je tam. Predvsem so tam navijači, če sem kje kdaj cutil njihovo energijo, nikjer tako, kot tu. Žal mi je, ker sem tako osredotočen, da ne zmorem dahniti zahvale, a Buzz mi je priča: hvaležen sem, gre. You made it! You're there! Awesome! Veter piha, po cesti se zlivajo majhni potocki v kolesnicah, še sem koncentriran in izbiram manj zalite hrbte. Top of the Heartbreak Hill, pravi uradni modro rumeni znak. Ošinem uro, PBja seveda ne bo, a nisem se zrušil, stroj dela, noge ne klecajo, hitrost je celo tu na koncu klančine le malo nad 5.30. Ponosen sem nate, pravi Buzz. Jaz pa vem, da sem živ. Izpod treh slojev premočenih majic vre vlačna toplota, občutek imam, da me zapuscajo če zadnji drobci strupene žalosti. Krst na heartbeak Hillu. Olajšanje nevemodčesavse.
Po dolgem času se ozrem, radar spet dela in vidim, da počasi a vztrajno prehitevam. Če bi res gledal okoli sebe, bi nekje tu opazil tekača s številko 1990, Gelinda Bordina. Ki je štartal dvajset minut pred menoj. Buzz bi se razpočil od ponosa. Bordin je italijanska legenda, garač iz Sardinije, rags to riches zgodba dveh sošolcev iz majhne, pozabljene vasi. Njegov prijatelj v šoli in pri sanjah je bil kasneje veliki nogometaš, Schirea. Gelindo je zadnji belec, ki je zmagal na olimpijadi v maratonu in isto leto tudi v Bostonu. Včeraj je na pasta party pozdravil vse tekače, I’m running tommorow with you, guys! Good luck and please, respect my medals…
Malo nad vrhom Heratbreaka raztegnem korak, kadenca je še vedno enaka. Prenizka za nekaj korakov v minuti, a kaj bi to, pomembneje je, da se puls vztrajno drži na ravno prav visokih, odločnih obratih. Ne popuščam, ne bledim. Nagnem se naprej, v veter in dež ter se poskušam urediti, osredotočiti na naslednji cilj. Zebe. Punci pod šotorsko verando mahata z enim od številnih transparentov. A ta je nekaj posebnega: At least it's not snowing....Naenrat je vse bolj tiho, navijačev je manj, ob desni strani je pokopališče, enakomerno tečem, v nekakšnem ravnotežju, a glej ga vraga, saj gre gor!? Ja, kratek, hinavksi nekjameterski kuceljček je ze mnogim porušil privid spusta v Boston. Zaman v megli in vetru čakam, da bom videl Prudential stolpnico, svetilnik za izčrpane tekače. Potem gre res dol, mimo Boston Colleaga s tokrat mutiranimi, a zelo glasnimi navijaci, fantje jemljejo svojo vlogo enako resno kot punce, le poljubov ne zbirajo. Looking great! You made it! Go! Go, Ashley. Komaj še slišim, zdaj je že bolj zadaj. Pred menoj dolg položen klanec dol proti mestu, pzim, da ne pristajam prevče na petah, da ne zaviram. Še malo, pa pridem do Red Socksov, potem pa z očmi iščem znamenito Citgo reklamo. Kar se da suvereno poskušam izkoristiti rahel klanec, ne gre vec pod 5 na kilometer. Grenkobo prežene Buzz: nic si ne očitaj, na tristo kilometrov podlage ne gre bolje. Res nisem zagrenjen, jeseni sem se sanjal o rekordnem teku v Bostonu, zdaj je svet drugačen. A telo, na desetletje izkušenj in osredotočeno, vztrajno melje. Zdaj je tu Citgo, malo starinska reklama, ki bi jo po mojem že zdavnaj sneli, če ne bi bil to hkrarti tudi znak za zadnjo miljo na tem legendarnem maratonu. Desetletja privablja nasmeh ali solze na oči finisherjev. Torej še ena milja. Ampka vem, da me čakata še dva osovražena detajla. Najprej prek avtoceste, ta nadvoz nekako zdelam. Potem me prijazno zvabi Beacon street, potem na Commonwealth Avenue, romanticne rdeče opečne stare stavbe s pastjo, novodobno. Prekolnem podvoz, strm, neprijazen, temen. Skoraj me ustavi na klancu ven, vsaj občutek in krč v pljučih ter kratek korak so taki. Na njegovem koncu, ko se moker asfalt spet zasveti, ko navijači tulijo, svetloba objame nas premočene kot bi bili v zarišču sveta, globoko vzdihnem in potegnem buf z glave okoli vratu. Svež veter mi hladi čelo, vse telo se osveženo spet napne kot lok, tečem, živ sem. Ošinem uro, ja bolje od NY bo, malo nad tri in pol, o, tudi BQ za naslednje leto…..gremo. Okoli prvega vogala na progi zavijem v Hereford street, nagnem se v ovinek in grabim meter za metrom. Nagnem se , si slišal! Po 41 km, vau, Buzz! In potem gre gor do Boylstona, levo, nalašč po desni, zunanji stani, kjer je več prostora, kjer vdihavam trušč in evforijo. Zdaj vem, še šeststo metrov, tečem, enakomerno, čutim vsako mišico, tam spredaj vidim modro črto, navijači na obeh straneh valovijo, ne vem in ne vidim, kje sta, poljubim prstan, potem se roka iztegne, visoko naprej v zrak, pest se stisne. Veter nosi mrzle kaplje, jaz sem vroč in sam svoj. Zdaj vem, kaj pomeni strong, #bostonstrong.
Počasi je Boston spet postal mesto, kjer tečejo. Aprila bom tudi jaz. Točneje rečeno: točno mesec dni po tistem dnevu in večeru tudi jaz. Po pošti je prišel Runner's Passport, navodila kam, kdaj in kako naj pridemo, kako naj se pripravimo na progo. Pa se kup navdušujočih besed, stavkov in misli o tem enkratnem teku, o zgodovini, pa tudi kaj naj in predvsem česa ne smemo imeti s seboj... Svet se je počasi postavil med severni in južni pol, čas je bil, da se pripravim tudi na tako željeni maraton. Tokrat nisem stal na vrhu sinusoide priprav, prej na nekakšnem skupaj zmetanem kupu brezdušnih, neprepričljivih ur in kilometrov, brez rdeče niti, brez merila, kaj in koliko sem se pripravil. Vedno sem tako ali drugače zastavil cilj v številkah, striktno, z vmesnimi časi, utemeljenimi (ali pa tudi ne) na testnih razdaljah, z bolj ali manj detaljnim načrtom. Tokrat ni bilo ne temelja, ne stavbe nad njim. Odtekel ga bom na vztrajnost in navdih, tekel bom za občutek, da sem ziv in dovolj močan, da srce bije, pljuča dihajo in se mišice vztrajno krčijo ter sproščajo. Glava pa: za vsak meter in za cilj tam na slavni Boyston Street.
Tri dni pred Patriots Day pridemo v Boston. Spet ga vidim kot posebno mesto, meni eno najljubših na poteh po svetu. Ko se vozimo v hotel, nas v večernem mraku spet preseneti Charles River in skyline s cambriške strani, ko taksi spelje iz predora. Spomnim se prihoda pred dvema letoma, ko sem po nekaj letih spet prišel sem. Tudi prej mi je bilo všeč, bližje mi je bil od kaotičnega New Yorka, zatohlega Miamija, narejenega easy going San Francisca, vladarskega Washingtona ali mestec kot kakšen Lincoln in the middle of nowwhere. A ko sem takrat po dolgih urah poleta še malo omotičen zrl skozi šipe taksija in v poznopopoldanske novemberskem dnevu mežikal na izvozu iz prav tega predora, kot vedno prek Charles River, sem mesto prvič videl drugače, moje tekaško srce je trznilo. Tečejo. Vsi, kar jih je bilo na obzorju, so tekli. Ne all shapes and sizes, kot v Centralnem parku, kjer tečejo, pa tudi joggajo, se vlečejo, hodijo...tu res tečejo. Četrt ure potem, ko sem v sobi pet sekund razmišljal, ali naj najprej obesim obleko, ali naj se grem prej registrirati na kongres, pograbim vrečo z dna kovčka, se hlastno preoblečem, nataknem Kinvare s tri šnirnci, hej, saj zdaj vidim, zakaj imam super čase na triatlonskih menjavah.... Čez pet minut sem pri reki, uzivam kakšno minuto na pomolu veslačev, privoščim si zase netipičen selfie, da bom vedel, da je to bilo res. In užijem prvo dozo, slabo urico ob reki, med gazelami obeh spolov, yuppiji in lawyerji, gospodinjami, geniji, piflerji in dropouti, hm, mogoce med slednjimi nevede vidim tudi kakšnega bodočega Zuckerberga...., potem v večernem mraku zadihan pridrvim v hotel in čutim runner's high. Še hotelu je ime Revere, po Johnu Revereju, patriotu, ki je pretekel 50 km globoko v gozdove Massacusetsa, da bi prenesel sporočilo a napredujočih Angležih.
Tokrat nisem evforičen, tudi žalosten nisem, sem odločen in zebe me kot psa. Prav na dan maratona se je vreme pokvarilo, pravzaprav si je nadelo najslabši možni obraz. Na Trinity Church, po domače pri Sveti Trojici, je župnik pred dnevi dal obesiti velik transparent: May the Wind be Always in Your Back. Verjetno je mislil na slavni tek leta 2011, ko so imeli tekači ves čas okoli 40 na uro v hrbet. Legendarni člas 2:02 seveda ni bil priznan kot rekord, a ne zaradi vetra. Zdaj, v jutranjem hladu se stiskamo na sedežih solskega avtobusa in občutek imam, da njegova beseda tam zgoraj ne zaleže kaj dosti. Še preden zavijemo z avtoceste proti Hopkintnu, se na vetrobransko sipo zalepijo prve kaplje. A ne skrbi nas dež, na vseh mogočih vremenskih postajah napovedujejo le nekaj stopinj nad ničlo in predvsem veter, vzhodnik, kar pomeni tocno v prsa. 35 kmh, sunki do 50, povrh pa se oranžni alarm za poplave. Res je, da sem vse svoje najboljše rezultate odtekel v mrazu, pb pa celo v takem dežju. A danes ni tak dan, danes moram zbrati vse moči in izkušnje, da bom odtekel, kot si želim: odločno, mirno, a ne zaspano, premišljeno, a ne boječe. Hitro, a ne predrzno. Nazadnje si zberem tudi vatel: bolje od 3:37, kolikor so mi dovolili newyorški klanci. V Bostonu se sicer teče dol iz Hopkintna, a prek klancev, prek Newton Hills in legendarnega Heartbarke Hilla. Ki se začnejo pri 30 kilometru, potem, ko se že spustiš povsem do Charles River in jo prečkaš nekej pri 25.
Dve uri zmrzovanja kasneje, ko me že prevzame vzdušje velike tekme, veselje, pričakovanje in želja vsakega in vseh, poči in spustimo se po ozki deželni cesti, kot pisana reka Že po prvi milji se usuje dež, a kaj bi to. Sproščeno tečem in počasi, res počasi ogrevam ude in srčni utrip le počasi raste. Buzz pravi: če bi se pa po tem klančku dol in v tej družbi matral, potem pa res nisi ta prav.... Drži. Mislim, da sem kar taprav. Tudi gledalci, navijači, okolišani, imajo svoj dan. To je res Marathon Day, kot ga s posebnim dekretom (kot, da bi bil potreben?) razglasi guverner vsako leto posebej. Ali kot sem prebral na jumbo plakatih: Marathon Day - when 1 million Bostonians take a day off in order for 30.000 marathoners to run. Za nujno sprostitev in razelektritev nervoze poskrbi mlada punca, ki ji kmalu po začetku, se na klancu, z vrha glave padejo sončna, ja sončna očala, ne le, da zakriči, krili z rokami, se ustavi, steče nazaj proti toku, kaksnih deset metrov v stampedo med stotnijo tekačev. Pobere očala, cela in si jih natakne med lase. Sproščen krohot, brez težkih besed, kot, da smo vsi veseli zanjo in njena očala. Le za hip si zamislim, kako bi bilo kje drugje, na primer v ...., ja, Boston je res creme de la creme. Tečemo sproščeno, nobenega jamranja, dežuje, rosi, veter bolj ali manj piha, pridemo v Ashland, cesta se splošči, vsake toliko pogledam na uro, redkeje kot navadno. Na startu sem daroval le vetrovko, zimsko flisasto smučarsko majico z dolgimi rokavi pa sem obdrzal. Toplo mi je, počutim se sicer kot medved, pod njo sta še dve plasti. Bolj pozorno sicer poslušam dihanje, ostedotočim se na suveren in odločen tek. Počasi se je telo ogrelo, niti vztrajen veter me še ne podhlajuje, noge delajo, kot bata parne lokomotive. Ne vem sicer, od kje moč, a morda je zaradi prvih dveh, treh kilometrov ostal korak bolj udaren. Para, ta se pa nabira na zunanjem, tretjem sloju majic in z zanimanjem gledam kapljice, ki se držijo kot gobice na nitkah. Na desetem kilometru sem sproščen, suveren in hiter. Od Ashalanda proti Naticku si zamišljam, kako lepo bi bilo, če letošnja dolga zima, še pred dvema tednoma je tu snežilo, ne bi globoko zamrznila poganjkov javorov in hrastov. Kar cveti ob cesti, so nasmehi, vztrajni vzkliki, za vse in vsakogar, Looking good! Good job! Ashley, go go. Ashley mora biti kaksnih dvajset metrov zadaj, kmalu po startu se mi je zazdelo, da s premetanko mojega imena navijajo zame... Bostonski maraton ni le prestižen, zgdoovinski, je tudi najbolj sohisticated. S kirurško preciznostjo zarežejo najprej v kvalifikante, ni dovolj teči famozni BQ, Boston Qualification, s posebno formulo, ki naj kar se da pravično razdeli slote, razrezejo torto. Letos je na primer bilo potrebno teci točno minuto in dvajset hitreje od norme. Potem sledi razporeditev tekačev v 32 koralov, skupin s priblizno istimi časi. Zato je tek užitek, ni brezgalevga prehitevanja, ni modelov, ki se švercajo v njim nedosegljive skupine in upajo, da bodo s tem prišli do zavetrja. Ni zajcev. Ni nikogar, razen vseh enakopravnih. Cesta se vali malo gor malo dol, množica neravnovesij skrbi za to, da me vztrajno zaposluje enakomernost teka, predvsem pa, da me - skrbi. Želim teči enakomerno, ne zaspati, a hraniti noge za potem, ko gre še bolj zares, ne nazadnje pa tudi kot del naše klape, Drink Water majica je od začetka pred menoj, dohiteli smo in se skupaj nagobamo v veter z Essex Runner's brez dvoma Anglezem v kratkih hlačkah in majici, z dvema v ohlapne pelrine oblečenima tekačema iz Oregona in kakšnimi desetimi, večinoma mlajšimi puncami. In Ashley, ki je še vedno dvajset metorm za menoj. Na kuclju za Natickom nas prehiti, ampka res prehiti v fluorescenten ultra kratek tekaski komplet z napisom Bermuda nad ritjo postavna, visoka in blond tekačica. Tako hitro in tako fluorescentno, da si jo zapomnimo. Tako gre petnajs, dvajset kilometrov med mesteci, hišami, ribniki.
Potem jih slišim, takoj po dvajstem, kjer sem še vedno hiter in uravnotežen, suveren, čeprav se moram ves čas za to truditi. Ne oglasijo se kot zamolkel odmev, v visokem sopranu kričijo. Ob cesti, ki se vije med grmičevjem in gostim drevjem, se v vetru pozibava napis: You are entering scream tunnel of Wellesley! Sto in vec let dolga tradicija, ko punce s sosednjega Wellesley all Women Colleaga v dolgi, dolgi vrsti, kak kilometer jih je, oglušujoče vreščeče navijajo in zbirajo poljube ter tekmujemo med seboj. Si upaš? provocira Buzz. Danes tečem resno, zelo resno, nisem delil petk v Ashleyu in Naticku, nisem klepetal na prvih klancih, nisem odgovarjal na krike navijačev. Mogoče si pa res ne upam, lahko bi mi bile hčere. Ali, kar je huje, lahko bi staknil tudi kakšno zavrnitev, old grumpy v premočeni stari majici in povesenim bufom na glavi... Berem reklamne napise: Kiss me, I'm from Seattle... Kiss me, I'm ready for Hillary! I'm British. Free kisses! Preseneceno ugotovim, da gre zelo zares, a nekako se držim sredine ceste in gledam na uro. Buzz se začne posmehovati: ej, stari, zamujaš. Se vedno le berem napise in gledam obraze. C'm on I've got major in kissing. F***, just kiss me! Ups. Tudi med obrazi je drugače, kot na slikah iz polpretekle zgodovine, veliko je poševnih oči, po tri skupaj, z nervoznim azijskim nasmehom, v katerem prepoznam zadrego. Ej, kaj je pa to, tale ima brado.... Cheater! Tako nekako krepostno zamudim se zadnjo priloznost in zapustim estrogenski predor.
Polovičko sem obrnil v času okoli PBja, a se ne slepim, tekma se posebej v Bostnonu začne pri 25 ali celo 30 kilometru. Do tja se spustimo po esastem, skoraj kilometer dolgem najstrmejšem klancu na progi. Poslušam kvadricepse, trudim se kar najmehkeje in s čim manj zaviranja odteči ta del. Mraz je, dež se zliva in vetru nastavljamo lica. Nekjakrat okoli Naticka sem se po nekaj sto metrov po kolesarsko prilepil komu, pomagalo je, a celo za spoznanje drugačen ritem me je slej ko prej zmotil. Zdaj bi se z veseljem prilagodil, a prav pri roki ni nikogar. No, Ashley je se vedno zadaj. Naenkrat sem pri mostu čez Charles River, s pogledom zaman iščem znana obraza, upočasnim, oziram se levo desno, a po pet, šest navijacev zajeten pas ob cesti utopi moja dva. Žal mi je, zelo sta se morala potruditi sem, mokro in hladno je, kar krivega se počutim. Potem ni več časa za občutja, vem, da se zdaj začenja prvi, morda najbolj hinavski med Newton Hills. Zdelam ga v enakomerni kadenci, hitrost mi seveda pade, napor čutim v nogah, a motor dela na enake obrate, med suverenostjo in kancem strahu, kako bo naprej, čakam na drugega. Lije, piha, zdaj sem v vrtincu tekme, gremo v tretjo uro. Pričakovanje nalsednjega griča napolni čas, tako se skoncentriram, da sploh ne vem, kdaj grem mimo slavne gasilske postaje in že sem v drugem klancu. Enako kot prvega zdelam in on zdeluje mene, potem zmagam, ne morem sicer pospešiti v prejšnjo hitrost, a ni me strl. Tretji: ponovno se osredotošim, pljuša, srce in vse kar ze sodi zraven dela v ritmu. Pomislim na tretji gel, a ga ne vzamem, napor mi črpa kri iz želodca in jeter, voda, ki jo občasno zlijem vase, je mrzla kot kamen pade in boli v žlicki. Potem je ravnina daljša, prebrisana je, poskusi zavesti tekača kot Scila in Karibda, poje enakomerno pesem, brez težav v istem ritmu zvišam hitrost, a pod 5 na kilometer ne pade. Ne zaganjaj se, svari Buzz. Ubogam, ker vem, ko se nalsednjič cesta zvije v levo, gre gor, na Heartbreak Hill.
Čakam, čakam in ko se celo previdni del jaza skoraj sprosti, mogoče si pa ze čez, je tam. Predvsem so tam navijači, če sem kje kdaj cutil njihovo energijo, nikjer tako, kot tu. Žal mi je, ker sem tako osredotočen, da ne zmorem dahniti zahvale, a Buzz mi je priča: hvaležen sem, gre. You made it! You're there! Awesome! Veter piha, po cesti se zlivajo majhni potocki v kolesnicah, še sem koncentriran in izbiram manj zalite hrbte. Top of the Heartbreak Hill, pravi uradni modro rumeni znak. Ošinem uro, PBja seveda ne bo, a nisem se zrušil, stroj dela, noge ne klecajo, hitrost je celo tu na koncu klančine le malo nad 5.30. Ponosen sem nate, pravi Buzz. Jaz pa vem, da sem živ. Izpod treh slojev premočenih majic vre vlačna toplota, občutek imam, da me zapuscajo če zadnji drobci strupene žalosti. Krst na heartbeak Hillu. Olajšanje nevemodčesavse.
Po dolgem času se ozrem, radar spet dela in vidim, da počasi a vztrajno prehitevam. Če bi res gledal okoli sebe, bi nekje tu opazil tekača s številko 1990, Gelinda Bordina. Ki je štartal dvajset minut pred menoj. Buzz bi se razpočil od ponosa. Bordin je italijanska legenda, garač iz Sardinije, rags to riches zgodba dveh sošolcev iz majhne, pozabljene vasi. Njegov prijatelj v šoli in pri sanjah je bil kasneje veliki nogometaš, Schirea. Gelindo je zadnji belec, ki je zmagal na olimpijadi v maratonu in isto leto tudi v Bostonu. Včeraj je na pasta party pozdravil vse tekače, I’m running tommorow with you, guys! Good luck and please, respect my medals…
Malo nad vrhom Heratbreaka raztegnem korak, kadenca je še vedno enaka. Prenizka za nekaj korakov v minuti, a kaj bi to, pomembneje je, da se puls vztrajno drži na ravno prav visokih, odločnih obratih. Ne popuščam, ne bledim. Nagnem se naprej, v veter in dež ter se poskušam urediti, osredotočiti na naslednji cilj. Zebe. Punci pod šotorsko verando mahata z enim od številnih transparentov. A ta je nekaj posebnega: At least it's not snowing....Naenrat je vse bolj tiho, navijačev je manj, ob desni strani je pokopališče, enakomerno tečem, v nekakšnem ravnotežju, a glej ga vraga, saj gre gor!? Ja, kratek, hinavksi nekjameterski kuceljček je ze mnogim porušil privid spusta v Boston. Zaman v megli in vetru čakam, da bom videl Prudential stolpnico, svetilnik za izčrpane tekače. Potem gre res dol, mimo Boston Colleaga s tokrat mutiranimi, a zelo glasnimi navijaci, fantje jemljejo svojo vlogo enako resno kot punce, le poljubov ne zbirajo. Looking great! You made it! Go! Go, Ashley. Komaj še slišim, zdaj je že bolj zadaj. Pred menoj dolg položen klanec dol proti mestu, pzim, da ne pristajam prevče na petah, da ne zaviram. Še malo, pa pridem do Red Socksov, potem pa z očmi iščem znamenito Citgo reklamo. Kar se da suvereno poskušam izkoristiti rahel klanec, ne gre vec pod 5 na kilometer. Grenkobo prežene Buzz: nic si ne očitaj, na tristo kilometrov podlage ne gre bolje. Res nisem zagrenjen, jeseni sem se sanjal o rekordnem teku v Bostonu, zdaj je svet drugačen. A telo, na desetletje izkušenj in osredotočeno, vztrajno melje. Zdaj je tu Citgo, malo starinska reklama, ki bi jo po mojem že zdavnaj sneli, če ne bi bil to hkrarti tudi znak za zadnjo miljo na tem legendarnem maratonu. Desetletja privablja nasmeh ali solze na oči finisherjev. Torej še ena milja. Ampka vem, da me čakata še dva osovražena detajla. Najprej prek avtoceste, ta nadvoz nekako zdelam. Potem me prijazno zvabi Beacon street, potem na Commonwealth Avenue, romanticne rdeče opečne stare stavbe s pastjo, novodobno. Prekolnem podvoz, strm, neprijazen, temen. Skoraj me ustavi na klancu ven, vsaj občutek in krč v pljučih ter kratek korak so taki. Na njegovem koncu, ko se moker asfalt spet zasveti, ko navijači tulijo, svetloba objame nas premočene kot bi bili v zarišču sveta, globoko vzdihnem in potegnem buf z glave okoli vratu. Svež veter mi hladi čelo, vse telo se osveženo spet napne kot lok, tečem, živ sem. Ošinem uro, ja bolje od NY bo, malo nad tri in pol, o, tudi BQ za naslednje leto…..gremo. Okoli prvega vogala na progi zavijem v Hereford street, nagnem se v ovinek in grabim meter za metrom. Nagnem se , si slišal! Po 41 km, vau, Buzz! In potem gre gor do Boylstona, levo, nalašč po desni, zunanji stani, kjer je več prostora, kjer vdihavam trušč in evforijo. Zdaj vem, še šeststo metrov, tečem, enakomerno, čutim vsako mišico, tam spredaj vidim modro črto, navijači na obeh straneh valovijo, ne vem in ne vidim, kje sta, poljubim prstan, potem se roka iztegne, visoko naprej v zrak, pest se stisne. Veter nosi mrzle kaplje, jaz sem vroč in sam svoj. Zdaj vem, kaj pomeni strong, #bostonstrong.
.
