Evo, še eno ultraško poročilo, copy/paste iz FB, ker se mi ne da ponavljat. In bom tu izkoristila priliko da na tem mestu pohvalim organizatorje, če sem jih že na FB pozabila.
Res super ste poskrbeli za nas ponočnjake, sploh ker nas je celo noč vztrajalo samo tam okoli 15, lahko se tudi motim, ko greš tokrat gor in dol, pač ne veš več kdo je kdo.
Sploh pohvale tistim v spodnjem šotoru za dežuranje in vsakokratni prijazen sprejem in ustrežljivost. Pivo je pa tudi pasalo!
Aleš, glavni organizator, se nam je pa itak pridružil, tako da je bil kar v dveh vlogah, kot organizator in kot tekmovalec. In potem, ko smo mi po koncu tekme lepo sedeli, klepetali in pili pivo
je on neumorno skakal gor in dol in stregel zahtevno tekaško ljudstvo.
Aleš, le kaj bi mi brez tebe?
Skratka, res nepozaben vikend, after v odlični družbi je bil pa samo še pika na i.
Torej, se vidimo naslednje leto, če že ne na ultri, pa zagotovo na osmici!
Več o sami tekmi pa spodaj v poročilu.
Valvasorjeva ultra - poročiloZačeli smo skromno, brez fanfar in pompa, samo zahajajoče sonce, štartni trak okoli dveh smrek, organizator s škarjami in mi, tekmovalci. Malo pod štartom je bil postavljen še en velik šotor, naš štab in okrepčevalnica za nadaljnjih 24 ur, in to je bilo vse.
Je ura že 16.00?
Je!
Juhuhu, pejmo!
Z Matejo sva se že ob prijavi na ultro dogovorili, da jo bova odtekli oz odhodili skupaj in zaradi tega sem noč pred tem spala kot dojenček in se tudi brez strahu podala na štart. Zmenili sva se tudi, da se ne zaganjava in ne noriva, da vzdržujeva čimbolj konstanten tempo in da seveda vztrajava vseh 24 ur.
S prvim vzponom sva potem opravili v dobrih 34 minutah in za prvi krog porabili manj kot uro. Toliko o tem, da bova šli počasi.
Tako je bilo potem tudi naslednjih par vzponov, ki so se podaljševali za 5-10min, odvisno pač od dolžine pavz. Do polnoči sva tako naredili kar sedem vzponov, pri čemer sem imela jaz med tretjim sladkorno krizo (gor sem prišla tako lačna, da se mi je med jedjo kar tresla roka), Mateja pa med petim, ko so jo mučili krči in želodec. In to je bilo bolj ali manj vse kar naju je pestilo. Med vzponi sva si krajšali čas s poslušanjem MP3-ja, ko je ratalo preveč monotono, sva pa čvekali. Bojda tako glasno, da se naju je slišalo že par minut prej preden so naju zagledali.
Po sedmem vzponu nama je začela energija malo upadati, tudi shladilo se je in odločili sva se za prvo malo daljšo pavzo (cca 25min), da se preoblečeva in malo bolj konkretno najeva. Ravno takrat je zaključil svoj osmi ali pa celo deveti vzpon tudi Miha in pridružil se nama je zgoraj v predsobi Valvasorjevega doma. Jaz sem komaj čakala, da spijem beljakovinki šejk s čokolinom in mlekom, za povrh sem pojedla še malo rižote, Miha je zajemal iz velikanske posode polne makaronov, Mateja pa je grickala sendviče z arašidovim maslom. Se mi zdi. Našo polnočno pojedino je potem Miha še dodatno popestril. Pavzo je namreč zaključil malo pred nama, se poslovil in se potem že čez dve minuti dobesedno zgrožen in ves tresoč vrnil nazaj, s komentarjem, da ga v življenju še ni tako zeblo in sicer tako zelo, da si niti vezalk na supergi ni mogel zavezat, ker so se mu tok tresle roke.
Zunaj drugače sploh ni bil tak mraz, verjetno okoli 4-5 stopinj, mogoče kakšna manj, vendar je prehod iz toplega doma in utrujenost naredila svoje. Opozorjeni na to, kaj naju čaka, sva zato nase navlekli še eno plast oblačil. In ja, tresli sva se potem tudi midve, res pa da zgolj kakšnih 10 minut dokler se nisva ogreli.
Nadaljnih 7 ur se bolj malo spomnim. Vem samo to, da je bil prvi spust po pavzi in vzpon, ki mu je sledil najtežji za psiho. Ko se zaveš, da delaš šele osmi vzpon, pred tabo pa je še 15 ur in vsaj še enkrat toliko vzponov. In zdi se ti čisto nemogoče. Kaj sva počeli na osmem, devetem, desetem in enajstem vzponu tako niti ne vem. Vem samo, da sva odštevali ure do prvega svita, da me je Mateja ves čas rukala da moram gledat zvezde, da je citirala pravljico o volku in sedmih kozličkih, da si je prepevala, ko je imela prižgan Mp3 in me s tem prisilila, da sem morala prižgati še jaz svojega da sva na enajstem vzponu uživali v lepotah nastajajočega jutra in prihajajočega sončnega vzhoda, da sva malo upočasnili tempo in sva za krog začeli porabljati po uro in dvajset minut in da sva si vzeli tudi malo več časa za klepet z ekipami spodaj in zgoraj.
V bistvu je bil še največji problem s hrano, vsaj pri meni. Ker ti po določenem času ne paše nič več. Ne slano, ne sladko, ne nič, veš pa da moraš jest in to me je še najbolj obremenjevalo, kaj pojest in tudi kaj popit. In potem pač malo kombiniraš in se trudiš, da skombiniraš tako, da se želodec ne upre in da hkrati telo dobi vse kar rabi da se lahko še naprej nemoteno premikaš.
S spancem pa začuda sploh ni bilo težav, niti enkrat samkrat nisem čutila zaspanosti, edino Mateja je tu in tam malo zehnila, ampak zaspala seveda ni.
Okoli šestih, pol sedmih zjutraj, po enajstih vzponih, sva naredili še drugo daljšo pavzo. Spet sva se čisto preoblekli, od nogavic pa do spodnjih hlač, vsaj jaz, pojedli kar sva sploh še lahko spravili vase, malo posedeli in se spočili in šli potem počasi dol, pozdravit tiste, ki so se začeli počasi zbirati na štartu za valvasorjevo osmico. In sva jih tudi dočakali. Lepo na sončku, ali pa je bila senca, saj ne vem, vem samo da je bilo svetlo in da je bil dan in da je bilo toplo in svet je bil spet lep in normalen. Nič več lučk, teme in mraza.
Še bolj lepo pa je bilo videti znane obraze, sploh ker veš, da se ti bodo kmalu pridružili. Žiga nama je vsaki prinesel še marmeladni rogljiček, čeprav je bil kar malo užaljen, ker je bilo to vse, kar sva si zaželeli. Hvala Žiga. Dobili pa sva tudi krofe, hvala Helena in Pavle, vendar to sem se spomnila šele sedaj, ko to pišem, ker sva jih pozabili pojesti! Ka-ta-stro-fa!
Dnevna svetloba, predvsem pa tahitri na osmici, so nama tako dali nov zagon, malo pa so nama šli tudi na živce, ker so zmotili najin mir in rutino. Nočnih sotrpinov sva bili tako vedno veseli, pri tahitrih je bilo pa odvisno od trenutnega počutja, lahko so doživeli glasno navijanje zabeljeno s kakšnim (ne)primernim komentarjem ali pa sva se kot dve opotekajoči pijanki obračali nazaj in jim tulili, da je to najina pot že 16 ur in da midve se pa že ne bova nikomur umikali.
In v vsem tem kaosu sva tam nekje med trinajstim ali štirinajstim vzponom že malo pozabili na koga se dereva in za koga navijava in kar naenkrat sva se besno drli še druga na drugo. Nekaj o tem, da bi mogla prva počakat drugo, pa da druga ne bi smela it prej dol, pa da je prva v bistvu počakala, da druga pa ni, pa da ne, da to ni res, da je druga počakala, pa da prva ni...in tako dalje. In zmešani kot sva, sva potem en spust in en vzpon odhodili vsaka po svoje. Grozno dolg vzpon je bil to zame. Sploh, ker me je vsak drugi vprašal: Ja kje imaš pa Matejo? Kaj te pa briga!
No tako stanje seveda ni moglo dolgo trajati, ker se mi je zdelo kot da hodim brez ene noge. Na vrhu štirinajstega sva se potem še malo grdo gledali in potem je Mateja na pol bevsknila na pol vprašala: "No, kaj zdej, a greš z mano?" in jaz nazaj, v istem tonu: "Ja, seveda grem!"
In spet je bilo vse po starem.
Čisto, čisto zadnji, 16 vzpon, sva potem odhodili skupaj z Robijem, Pavletom in Andrejem, ki so naju zaradi pričkanja proglasili za moža in ženo.
Ultro sva seveda končali skupaj, po dvaindvajsetih urah oz. točno ob 13.54. Časa je bilo sicer več kot dovolj še za en vzpon, tudi noge bi zdržale, sicer z mukami, ampak je vseeno zmagala glava, ki je rekla DOVOLJ. Dovolj mučenja za danes.
S 16 vzponi se je tako nabralo za dobrih 7500 višinskih metrov in slabih 70km. Celo noč sta hodili gor in dol še dve zmešani, ki pa sta bili čisto izven najine konkurence, Draga z 20 vzponi, Polona pa z 18. Res čestitke obema! Iviju, ki je zmagal s 25 vzponi, pa itak nimam kej za rečt, razen da je mal prtegnjen.
Sem pa vseeno malo presenečena sama nad sabo. Mislila sem namreč, da bo hujše. No, ne rečem, da ni bilo težko, kje pa, ampak vseeno sem si predstavljala sebe, kako blodim tam po gozdu, vsa neprespana in haluciniram pošasti in zveri in se bojujem z lastnimi demoni. Pa na koncu ni bilo nič od tega, tako da kar se tega tiče sem kar malce razočarana. Bo treba očitno še pojačat.
Sem imela pa srečo, nobenega žulja, nobenih prebavnih težav, nobenih težav s sklepi, nobenih krčev, nič. Občasno na kakšnem spustu me je sicer malo špikalo v desnem kolenu, ampak se je potem na vzponu spet vse umirilo. To je vseeno prednost teh tekem. Ko že misliš, da ne moreš več niti koraka navzgor, prideš gor in greš ves srečen dol. In ko že misliš, da ne moreš niti koraka več navzdol, prideš dol in greš ves srečen gor.
Največji problem je itak v glavi, ko si na začetku vsakega novega vzpona rečeš: Faaaaaak, že n-tič rinem v ta neumen klanc!
Ma, kaj ste že kaj trudni? 
Čaki, čaki, saj še 8 ura ni
