Veste kaj, v Palamanovi sem bila v vlogi navijačice; kako je šele to naporno, bolj kot teči!
Sedaj malo bolj razumem svoje navijače, ko so kdaj sitni, ko pritečem v cilj in bi še malo postopala okoli in klepetala in analizirala rezultate, oni pa so že utrujeni od vsega in bi šli domov. (Priznam pa, da jih ne znam tako pockrljati kot Enka, ki nas je nagradila v slaskem Laboratoriu.)
Dve uri, ko tečeš, sta čisto nekaj drugega dve uri, ko čakaš.
Na srečo greš lahko v Palmanovi na sprehod po obzidju ali celo v (zastonj) vojaški muzej (v tistih "obzidnih" vratih v mesto) - tam imajo tako fina okna, da lahko na toplem "zviška" gledaš tekače, kako jih čaka samo še par sto metrov do cilja.
Kakorkoliže, čestitke vse, najbolj pa "mojim" trem rekorderjem; Enki, Tajitaji in Urošu!