Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#350498
OK. Što se mora, se mora i što se mora, nije teško. Alma čaka, Katja čaka, ZZ Topka najbrž tud, samo ne na FB ampak na TF. Torej….
Kaj me je po Istri še kresnlo po glavi, da sem se šla prijavit še na eno 100tko mi najbrž ne bo nikoli jasno. Kaj je kresnlo Damjana se ve…podpisal je v dobrem in v slabem. Kaj točno se bo zgodilo s prireditvijo, dolgo ni bilo čisto jasno, saj je bilo ob zelooo majhnem številu prijav še bolj majhno število plačil in kar nekako je v zraku viselo, ali bo ali ne bo. No, ata Smrk (beri Srečko) se je s svojo kompanijo odločil, da zadevo izpeljejo.
Petek dopoldan še v službi…bolj proti popoldnevu, bolj prazen pisker. Kot bi nekdo ves dan ven jemal. Je bilo potrebno pripravit za s sabo, pa pojma nisem imela kaj in kliko. Oskar prav pametno postavi vprašanje WHY??? Pojma nimam. Ne mene spraševat, ker sem blont. Bo moral kak bolj pameten povedat.
Končno se enkrat proti mraku z Damjanom odpeljeva od doma. Če kdo ne ve, kdo je Damjan…to je moj nori mož, ki svojo noro ženo pač spremlja na njenih norih projektih. V zgodbi se bo večkrat pojavil, pa je fajn, da se ve o kom govorimo. Se pripeljeva v Postojno na znani naslov (ga od lani niso nič spremenili) in pobereva svoji štartni številki. Potem naju Borut prijazno pospremi do svojega stanovanja, kjer sta nama s Slavko pripravila All Inclusive Housing. Za spat, za jest, za tuširat….ni da ni.
Se pregvantava v delovne cote in kar peš na mesto zločina. Kaj pa vem, če se bom na koncu še sposobna vozit z avtom….Se zberemo na terasi bara vsi 'potencialni zločinci' in ugotovimo, da že takoj na začetku dva manjkata. Vreme močnejše od volje ali pa pamet močnejša od norosti. Nekaj bo že. Tako se nas 7 (dve Sneguljčici in 5 palčkov) požene ob 23:00 v petkovo noč. Štart v suhem, pri prvem drevesu pa že pada. In drevo stoji takoj za tretjim ovinkom. In tako do (kaj pa vem) petih zjutraj al kaj takega. Kaj pa vem kaj so si Postojnčani in okoličani mislili, ko so videli begat lučke po gmajni v takem vremenu. Najbrž res, da otroci kake pokemone lovijo?! Ne morem pogruntat, al so zgoraj točili solze od smeha, ker imam tako nore ideje, al od žalosti, da kljub svojim letom še nisem srečala zdrave pameti. Vprašanje ostaja….mi pa v dežju skozi hosto po vlakah in makadamu novemu jutru naproti. Midva z Damjanom in Hrvat Klaudio pometamo zadaj. Kako rečemo, večino časa pa molčimo. Naenkrat nas prehiti Marko, ki nam pove, da je 100 malo premalo, pa je še en ovinkec naredil, z njim pa še italijanska gospodična Elisabetta, ki da je bolj počasna in je še zadaj. Čez nekaj časa rečem Damjanu, da gre en avto za nami…kaki avto. Elisabetta je imela tako močno luč s sabo, kot dolge pri Audiju. Pa smo potem nekaj časa malo skupaj, malo narazen, do prve okrepčevalnice na Trnovem robidovju, al Trnju al kako že. Slavka in Igor sta vriskala v noč, ko sta zagledala lučke, ki so poskakovale nasproti. Klaudio je obupal nad vremenom in nas pustil same, mi trije smo nadaljevali. Enkrat midva malo naprej, enkrat Italijanka malo naprej in tako do Slovenske vasi, kjer je bila že druga okrepčevalnica, kjer so nas pričakali Olga, Toni in Pavle. Tam sva Italijanko ujela, a je med mojo menjavo med mokrimi in suhimi štumfi izginila v noč….potem je nisva več videla do malo pred Volčami, kjer mi je žalostno sporočila, da se njena pot tu zaključuje. V Volčah so naju postregli Tina, Sara in Klemen….in javili v bazo, da še vedno nisva srečala pameti. Pomahali smo si v slovo in….Midva proti Vremščici. Vreme je bilo na ON in na OFF. Malo je hotelo celo sonce pofirbcat, a res ni nobenega koščka ostalo za naju, ko je bog pamet delil. Vmes pokliče Borut in povpraša po počutju (a sem že povedala, da sva dobila All Inclusive?). Mi da navodilo, da naj se kar markirane poti drživa, ker da je kar precej zastavic snelo in da nekje že ležijo, ampak tudi če jih ne vidiva…markacij pa ni odpihnilo in te so taprave. Tako midva najprej do Senožeč in potem naprej proti Razdrtem, kjer nama je Slavka prišla kar naproti v hrib (a sem že povedala, da sva dobila All Inclusive?). Je tako vriskala, ko naju je videla, kot bi ona zmagla, ne pa da sva midva malo čez polovico. V Razdrtem v Penzjonu Mirjam je bila 4. okrepčevalnica. Tam so naju Slavka, Igor in Raf oskrbeli, kot bi imela svojo lastno podporno skupino. Postregli od spredaj in od zadaj, pa še od leve in desne. Župco, kofe, makarone, štrudl, masažo, mogoče sem kaj pozabila. Preoblekla sva se v suhe cunje in suhe čevlje in Slavka naju je pospremila do stopic v Pekel…al na Nanos, al kam že. Pot na Nanosovo Plešo je…..dramatična. Med obvezno oopremo so pozabili napisat čelada in samovarovalni komplet. Po 'ferati' so mi sprojektirali trail. Bemtiš! Pridrvim na Plešo…pa pozdravim…pač nekoga, ki se je najbrž zgubil. Pravi: 'Kaj?' 'Dober dan, pravim,' mu odvrnem. On pa meni: 'Meglo slikam.' Aaaa?! 'A jaz sem megla?' 'Ne to ne, ampak ob tebi pride bolj do izraza.' Noo. Še megla pride ob meni do izraza….lep kompliment. Se bo mte dni enkrat mal u špegu pogledala….ko bo fajn megleno.
OK…s Pleše dol…mimo Hieronima….pa še dol…pa mimo lovskega doma, ja glih obratno kot na UTVV. Pa še bolj dol…skoraj do Podnanosa. Pol pa gor. Na Abrama….a ni Srečko skoraj domačin na teh koncih??? Pa človek ne ve, da se s Pleše do Abrama pride prav po lepi stezi po grebenu..Naj UTVV-jevce vpraša. Čist lepo se pride…ne pa, da moram dvakrat na Nanos lest v enem dnevu. Ker normalen pa to počne???? Končno se mi Abram bliža, pa zaslišim Slavko….vriska ko majhen otrok, ko naju vidi. Priteče nasproti in me obvesti, da me je Ana prišla pozdravit. Katera Ana zaboga?? Ja Kaluža, učiteljica iz Postojne. Bwooo? Ne poznam. Ja bravo jaz. Ne poznam….po moje še svoje matere tisti trenutek ne bi poznala, če nebi bla glih ziher, da bo ravno tam. Mi pride nasproti še Ana…jaz pa skoraj v jok. Mi je čist sapo zaprlo, sem komaj še dihala. In potem na Abramu spet postrežba os spred in od zad in od okolinokol. Igor, Raf, Slavka, Ana, Borut….ENERGIJA, VIBRACIJE…Vroča župca, napolitanke, slikanje, masaža 'batkov' (hvala Raf, je pomagalo zelo!), še malo slikanja, pa še malo objemčkov….in v noč. Zadnji okrepčevalnici in cilju naproti. Malo po vlakah gor in dol, pa malo po makadamu gor in dol…pa lovci vmes…men se zdi da je eden in isti avto ene trikrat mimo naju peljal. Najbrž si je mislu, da nisva čist gladka, pa je pršu prevert, če je komu spodrsnil.
V Gorenju prideva že skozi vso vas…naselja konec…matr, kje sva pa to okrepčevalnico falila??? Saj piše, da je v Gorenju….k sreči stopiva malo dalje, pa se prižgejo luči v avtu za cesto in se oglasi Doroteja in naju pokliče, da sva lahko hitro ugotovila, da še nisva falila. Naju s prijateljem (sori ime mi je ušlo) pogostita, se nato pozdravimo in ponovno kreneva v noč. Na Lovrenca je še potrebno, potem pa da ne bo več groze. Glodava tega Lovrenca, da je kaj. Nikjer vrha…megla ko u rit…v daljavi se začenja blikat…ma ne me, a bo spet dež, al kaj??? Pejva bolj hitro! Najdeva vrh, se poslikava, da ne bo kdo mislil, da sva šla kar mimo, pol pa v dolino ma drugi strani hriba. Na…kje so pa zdaj zastavice…zgleda, da sva falila. Pa nisva, saj ena je ravno tule za mojo ritjo in tamle dol bi morala bit naslednja…pa je ni. Pa megla je…pa tema je…pa gre Damjan malo naprej, jaz ostanem, da najdeva nazaj, če ne bi bila prava pot…je bila. Na pašnik…se ustaviva in spet svetiva, kje so zastavice….naenkrat stampedo…..a si lahko kdo predstavlj, kako se po dobrih 90 km drvi iz ograde??? Ko strela…jebemu mast. Srečko nama je slone nastavu. Meglo temo in slone. Pa še zastavice nama je nekdo pokradu, preden sva fertik. Kaj pa zdaj??? Ja nič. Saj je ICE številka na štartni številki napisana. In case of Imergency…zdaj je to bilo. Srečkooooo! Zastavic ni, megla je, tema je in podivjani konji so naju napadli. 'A so šli prav na vaju?' je Srečko sredi noči ledeno hladno vprašal. Ejga. Ura je ena zjutraj v nedeljo, druga noč nespanja že poteka…ja seveda so naju napadli! Kje se bi dalo mimo??? SE NE DA. Lahko greva samo nazaj in naju pride pod Lovrenca iskat z avtom. Japajade. A na 90% proge naj zdaj odstopim, ker sem se usrala??? Ni šans!! Mi razloži, da morava po pašniku naravnost navzdol. Nič postrani (kot v Žogici Nogici…ne levo, ne desno, ne bosta zašla….) In sva šla. Celo zastavice je nekdo nazaj postavu. In sloni se niso več vrnili. Srečno sva rešila svoji duši iz objema zakletega pašnika in z lažjim korakom maširala naprej v noč. Ob tretji uri in 53 minut je nehalo biti srce letošnjega Erazma. Tistega Predjamskega je zadel kanon, ko je bil na sekretu, tegale Srečkotovega sva pa midva ugonobila. Mu noben skriti rov ni pomagal. Ni bilo izhoda.
Srečko in Olga sta naju pričakala na cilju s kofetom in finišersko medaljo….ter dostavo v najino nočno postojanko k Slavki in Borutu.
Slavka naju je čakala že pokonci, Boruta je pa vrgla iz postelje, češ da sva prišla in da naj pač vstane, da kako rečemo. Sredi noči nama je pripravila zajtrk (jajčka na oko in čaj), ker po takih naporih pa je treba beljakovine dobit. A sem že povedala, da sva imela All Inclusive Housing?? Ja sva, ja. Pol pod tuš in v posteljo. Tako se je zaključila odisejada po Erazmu. Telesno…glava pa….jaooooooo! Sploh ne vem, kdo je postavil toliko domačij v gluho hosto. Lepa stara kmečka posest z lepo oblikovanim gospodarskim poslopjem..res so bile tam…dokler ne pogledaš še ta drugič iz malo druge smeri. Pa kdo je obesil vse tiste plakate na drevesa v takih brdih??? A sem že povedala, da so odsevni listki na zastavicah poskakovali?? Re so. En moment je bil za krajem, pa je kar naenkrat skočil na cesto in odskočil nazaj. Medveda sicer nisem srečala nobenega, razen tistega na tabli ob poti na Abrama, ampak…volke…te sem pa slišala zavijat. Pa uni sloni, ki so naju napadli na Lovrencu. To je bilo vse drugo noč. V prvi noči ni bilo ničesar od tega. Nobenih hudih divjih živali, razen počasne divjadi, kot so polži, citroeni in celo eno mravljo sem srečala. Pa tri ženske s Osojnice dol že navsezgodaj. Ne vem, a so spale gor, al kako.
Tako….v nedeljo pa je bilo potrebno pozdravit še druge 'sotrpine' z Erazma in z Jakoba…pa je bila še nedelja okrog.
Me je Primož vprašal, 'živ....no kako? slo 100? je bla jeba?' In kaj naj mu zdaj odgovorim, da bo razumel??? 'Čista jeba!' In sva bla zmenena.
To je to…zdej pa mate poročilo, ko ste tako težil.
In da slučajno ne pozabim…Zahvalit se je potrebno Organizacijskemu odboru in vsem prostovoljcem, ki so kljub slabi prognozi udeležbe vztrajali pri izvedbi. Mislim ,da je bilo prostovoljcev več, kot tekmovalcev. Bi se zahvalila vsakemu posebej, pa se bojim, da koga pozabim, ker vseh ne poznam po imenu ali pa sem koga na kaki točki celo spustila iz glave. Zatorej NAJLEPŠA HVALA VSEM!! Iz srca!
#350500
Za fruštk sem te prečitala Slika
Obema čestitam, osvojeni medalji sta več kot zasluženi, :clap: , pravzaprav bi tebi dala kar vse tri :D
Tonek, še poročilo manjka, ma, naj tudi tebi čestitam za osvojeno drugo mesto, tudi več kot zasluženo! :clap:
In seveda en velik bravo tudi Borutu, Slavki, Rafu, Olgi, Srećkotu, in in in .....
Brez vas bi bilo zagotovo vse daljše in hujše. :clap: :clap: :clap:
#350506
zz topka napisal/-a:Za fruštk sem te prečitala Slika
Obema čestitam, osvojeni medalji sta več kot zasluženi, :clap: , pravzaprav bi tebi dala kar vse tri :D
Tonek, še poročilo manjka, ma, naj tudi tebi čestitam za osvojeno drugo mesto, tudi več kot zasluženo! :clap:
In seveda en velik bravo tudi Borutu, Slavki, Rafu, Olgi, Srećkotu, in in in .....
Brez vas bi bilo zagotovo vse daljše in hujše.
:clap: :clap: :clap:


Res bi bilo. :laola za vse!
#350507
majcka napisal/-a:... Na Abrama….a ni Srečko skoraj domačin na teh koncih??? Pa človek ne ve, da se s Pleše do Abrama pride prav po lepi stezi po grebenu..Naj UTVV-jevce vpraša. Čist lepo se pride…ne pa, da moram dvakrat na Nanos lest v enem dnevu. Ker normalen pa to počne???? ...


To! TO!
Si mogla! Glih nekako sem spravu to lazenje prot Abramu iz glave, pa mi osvežiš spomin. Aaaaaaa...
Še zdaj si ližem rane od tega vzpona (noga je še zmeraj ko od Popaja) :evil:

Ne, resno zdaj. Super poročilo. Svaka vama čast za vztrajnost.
Mimo konjev, pardon slonov ( :lol: ), sem tudi jaz drugače šopal, ma so bili mirni. Smo par besed rekli in je to bilo to. Še en "maleni" me je prišel ovohat (čeprav po 19 urah traila mu verjetno ni blo všeč kar mu je v nos prišlo :lol: ).
Pomoje je bila fora, da sem jaz še po dnevu dol lazil. Po temi so verjetno mislili da sta kaka "nebodigatreba", s sumljivimi nameni :lol:

Se pa še enkrat pridružujem zahvali fantom in dekletom ki so skrbeli za nas 7 norcev. Koliko truda je bilo vloženega v to. Pa kako prijazni ljudje.
Se ne morem dovolj globoko priklonit (ok, trenutno se sploh ne morem priklonit, ampak ... :lol: ).
:laola

Res, svaka čast. Kot sem že omenil. Drugo leto sem 100% spet zraven (če le ne bo kakih poškodb).
 TONEK
#350508
Maja, kdor molči, stotim odgovori.
Drugače pa izvrstno poročilo. Z Valentino morata izdat zbornik vajinih poročil s tekem in ga bom nekoč, ko se bodo noge polenile, z veseljem znova in znova prebiral.
#350514
Hihi, Tonek, kdo bi pa vložil tako velik finančni šus v izdajo zbornika, a?Slika Ga ne vidim možakarja, jast....Pa še lektorirat bi morali,... kao, pod mus, kar pa spet košta in ... pole pa itak ne bi blo več to to...
Tko, da, dejmo molit, da TF ne zamrzne in bomo na stara leta kar po Zgodovini brskali. Slika
:D
#350517
Glede na poročila od Marka in Maje se mi je zdelo fer, da še jaz napišem par besed. Do zdaj nekako ni bilo časa, saj imam že ene 2 tedna pred SLO100 in še zdaj po SLO100 toliko dela, da se ven ne vidim. Ampak če zdaj česa ne napišem, bom tako vse pozabil.

Letos sem že bil na 100-ki v Vipavi, vendar sem tam po 60km odstopil, saj me je začelo zbadati v kolenu, ki so moja šibka točka. V Postojni sem bil odločen, da odstopil ne bom, dokler bom lahko vsaj hodil.

Zaradi že omenjene gužve kaj dosti treme pred tekmo nisem imel, saj sem se začel pakirati šele ob 16h v petek, 7h pred startom. Pravzaprav sem komaj čakal na 23h, da končno vse izklopim in imam nekaj časa mir :)

Ker je bil začetek trase malo spremenjen, nas je prva 2 km spremljal mrzli, potem pa smo ostali sami. Dež se naj je usmilil vsaj toliko, da nismo bili mokri že na startu, smo bili pa čez 1 minuto. Že takoj, ko smo zavili v gozd, prva težava. Lučka, ki sem jo prvič uporabil, ni bilo tako močna, kot sem mislil. Vsaj v primerjavi z drugimi. Avstrijec je bil kakšnih 10m za mano in vsakič, ko je dvignil glavo, se je vse zbistrilo. Praktično do vrha Javornika sem se kar držal blizu njega. Mi je pasalo, da mi sveti.

Malo pred Javornikom sem na položnem klancu malo potekel in tu je bilo zadnjič, da sem ga videl. Od tu naprej sem bil sam. Začuda me tudi slaba luč ni več motila, saj sem se navadil.

Kar precej časa sem imel težave, saj nisem našel pravega ritma. Lahko bi šel precej hitreje, ampak sem se na spustih držal nazaj, saj sem vedel, da kolena ne bodo zdržala vseh 100km. Želel sem, da se to zgodi čim bolj pozno.

Ne vem, kako je bilo pri ostalih, ampak dež me ni motil nič. Me je pa zelo megla. Na trenutke vidljivost ni bila 5m. Na spustu iz Javornika se včasih ni dalo teči, saj nisi videl ovinka pred sabo. In to na makadam cesti. Sem se ustavil in počasi hodil.

Pri Slavki na prvi postaji sem napolnil vodo in odšibal naprej do Slovenske vasi. Na Trojici sem se za kakšno minuto ustavil in užival v razgledu. Pa potem še 10 minut kasneje, ko sem 2x trlebnil na blatu. Drugič celo tako, da mi je bilo prav slabo par naslednjih kilometrov. Pri Petelinjskem jezeru sem se še malo zgubil in po lučki videl tudi, da je Avstrijec kar blizu.

V Slovenski vasi me je čakala Maja s suhimi supergami. Malo smo počvekali in piči miško.

Po spustu iz Osojščice sem prvič začutil koleno. Od tu do Volč mi je dolgočasna trasa, tako da sem poskušal biti čim hitrejši, da bo hitro konec. Na trenutke spet megla kot v Javornikih. Niti teči se ni dalo.

V Volčah se po sili razmer nisem niti ustavil. Sem falil okrepčevalnico, saj ni bilo nikjer nobenega. Kakšen kilometer naprej sem srečal Srečkota in mrzlija, ki sta mi ponudila pijačo. Ker sva bila z Majo zmenjena v Senožečah, nisem dotočil, saj sem imel dovolj.

Na Vremščico spet megla za znoret. Ne pretiravam, ampak bila je tako gosta, da sem si svetil navpično navzdol, da sem videl, da hodim po poti. Tu sem imel po mojem ful prednost pred Avstrijcem, ker sem poznal pot. Ni šans, da bi videl do naslednje zastavice.

Pred vrhom se je razkadilo in tudi daniti se je pričelo, tako da je bilo lažje. Končno sem lahko snel lučko.

V Senožečah me je čakala Maja. Natočil sem še vodo, ki je v Volčah nisem. Trapast kot sem, sem tudi ugotovil, da sem pozabil spakirati rezervne gele, tako da je mogla Maja še enkrat domov in nazaj v Razdrto. Še dobro, da je bila tekma v Postojni :)

Tu bi moral tudi odstopiti, če bi bil pameten, ker sem vedel, da bo s koleni samo še slabše. Ampak sem se že z Vremščice odločil, da grem do konca. Do nedelje do 9h že pridem.

V Razdrtem sem se za malo dlje ustavil. Srečko mi je še prinesel eno kavo, ki mi je ful pasala. Slavka mi je ponujala ene 53 vrst hrane, če bi vse pojedel, bi bil še zdaj tam :) Par malenkosti sem pojedel, spil malo juhe in vzel novo hrano, gele ter Haribo bonbone, ki mi jih je prinesla Maja. Sledilo je še eno preobuvanje, tokrat v Bushido, ki sem jih nameraval nositi do konca. Nekako sem tudi računal, da deževalo ne bo več, saj ne more liti 20h skupaj. Itak, ja :)

Čeprav se mi je, glede na tempo, zdelo nemogoče, da me Avstrijec ne bi ujel, sem vseeno na Nanos šel hitro. Pač glede na to, da je bilo 60 km za mano.

Od vrha Nanosa do cilja je bilo pa teka praktično konec. Vsaj temu, kar sem se šel jaz od tu naprej, bi težko rekel tek. »Tekel« sem lahko še po makadam cesti, drugje nikjer več. Če je bilo potrebno noge dvigovati ali so se stopala zvračala, no go.

Na tisti klanec sem z Avtrijcem v mislih spet malo pohitel, potem pa do Abrama klel plohe, saj je se na vsake toliko časa vlilo na polno. Na Abramu sem malo pojamral, kolk sem bogi in se šel dalje smilit samemu sebi. Poti od Abrama do Gorenij nisem poznal in mi je bilo kar malo žal. Ta del poti se mi je res vlekel, poleg tega sem se pa še 3x zgubil, kar ni ravno dobro za moralo. Oznake so bile drugače super, vedno ko sem se vračal, sem videl, da je vse super označeno. Ampak če si talent, si talent. Da ne omenim nalivov. Če je padalo, se je usulo, ni bilo vmesne variante.

Od Abrama do Gorenij sem naredil 17 km v 2h40m. Dokaz, da nisem dosti tekel :) Tiste vlake vmes pa kolnem še sedaj. Srečko, če tole bereš, že razmišljam o alternativnih trasah. Brez vlak :)

Ker sem bil tako počasen, me je začelo precej mraziti, tako da sem poklical Majo, naj mi prinese v Gorenje za preobleč. Tam sem se spet malo začvekal, saj sem vedel, da imam toliko fore pred Avstrijcem, da mi ni treba hiteti. Vedel sem pa, da ima tudi on težave. Glede na moj tempo bi se mi moral ekspresno bližati.

Malo za Gorenjem mi je prišel nasproti andrejt, malo pod Lovrencem pa še Maja. Čeprav sem imel slabo vest, ker sta morala iti tako počasi z mano, mi je pasalo malo družbe. Majo je sicer skrbelo, da bo prepočasna, ampak je hitro videla, da ne bo težav :) Za zadnjih 7km smo rabili eno uro. Hvala obema, če se da, vrnem.

Maja, konji podnevi tako strašni. So pa kar domači, to pa res. Se ne počutiš dobro, če se ti 10 konjev približuje.

In porabili bi še več, če nam ne bi kakšen km pred koncem prišli nasproti, da se mi Avstrijec približuje. In potem sem moral še tam teči, pa sem še hodil težko. Na koncu je bil pa 50 min zadaj. Lopovi!!!

Res škoda za slabo udeležbo, po drugi strani pa hvala Srečku, da se je sploh spravil in organiziral. V cilj 100-ke nas je prišlo 5. Me zanima, koliko je bilo tistih, ki so poskrbeli za nas. Organizacija je bila bp, oznake so bile res odlične. To sem videl že takoj, ko smo zavili proti Javornikom. Videlo se je tudi, da so se potrudili. Srečkota sem na progi videl večkrat, kot prej v celem življenju in dvomim, da me enkrat ni vprašal, če so oznake ok. Še enkrat: super so bile! :)

Čestitke vsem, ki ste prišli do cilja, tudi na 50-ki jim dež ni prizanesel.

Pa hvala še enkrat vsem, ki ste imeli prste zraven pri organizaciji.
Nazadnje spremenil andrejl, dne 20 Sep 2016, 19:01, skupaj popravljeno 1 krat.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA