Pozdravljeni,
Končno sem našel čas, da napišem poročilo s 3. Knap trail-a. Delovni teden pred tekmo je bil noro naporen. Le v večernih urah sem našel čas za tek.
Dan pred tekmo končno plačam startnino in do polnoči pakiram opremo za vikend. Zaradi slabo izračunanega timing-a pridem na start točno ob 6.55 uri. Nisem edini. Tudi Peter M. zamuja
Pred startom nam organizator tekme Leon C. razlaga o označbah, okrepčevalnicah itd. Zaradi mrazu sem si zapomnil samo to, da moram slediti rdečim trakom na katerih se občasno pojavi smrtna glava
Kratkotrajna startna nervoza in že v svojem tempu tečem po asfaltni podlagi v breg. Po sto metrih pogledam nazaj, se za trenutek zaustavim in pomislim kaj se dogaja za mojim hrbtom. Iskreno povedano nisem imel nobene želje po vodenju tropa trail tekačev po meni neznanih poteh/vrhovih
Potem le vidim nekoga v rdeči jakni, da se mi približuje (kasneje izvem da je to Ivi H.) in tako brez skrbi nadaljujem s svojim tempom za njim.
Na začetku trasa poteka po zelo lepih gozdnih vlakah v smeri Javorja. Na poti na omenjen vrh smo doživeli zelo lep pogled na KS Alpe in na »goreč« Zasavski Triglav. Tukaj me dohiti Toni V. in skupaj tečeva vse do vznožja Čemšeniške planine. Na poti do tja si ogledujem lep skalnat vrh imenovan Krvavica, s katerega naj bi po legendi pahnili Veroniko Deseniško v smrt. Veronika je bila druga žena grofa Friderika II. Celjskega in je bila zaradi lepote obsojena na čarovništvo. S pogledom na južne stene Krvavice si v mislih ustvarim film o Veronikini smrti in premišljujem, na katero stran Krvavice so jo meščani pahnili. Z empatijo upam, da so jo mahnili na južno stran, saj je smrtnost tukaj stoprocentna.
Moje ustvarjanje nizkocenovnega filma prekine mraz. Kljub konstantnem gibanju se nisem uspel segreti. Začelo me je skrbeti. Vedel sem, da zelo mrzlo vreme deluje na človeško telo podobno kot zelo toplo vreme. Zato ne smemo biti presenečeni, če doživimo mišične krče tudi v zimskem času. Prav tako sem se zavedal, da telo v mrzlem vremenu porabi signifikantno več kalorij, kot v toplem vremenu. Zato sem med tekmo poskušal zaužiti čim več kalorij, kar pa je pri meni vedno problem.
Na vrhu planine zaužijem sadje in košček čokolade, ter odtalim bidon s toplim čajem. Za trenutek se ustavim in naužijem razgledov vse do Snežnika. Na tej točki izgubim stik s Tonijem. Sledi hiter spust do ceste, ki ji ni bilo konca. Na tej tekmi mi dolge, rahlo vzpenjajoče ceste nikakor niso dišale. Bilo pa jih je kar nekaj. Če sem natančen sem jih naštel pet. Ceste me za trenutek reši okrepčevalnica v Planinski vasi. Tukaj mi ponujajo od sladkarij, sadja itd. Jaz pa vidim samo Cockto, ki je ne izpustim do cilja (poleg gelov in snikersov edini vir energije na celotni tekmi). Sledi spust do najnižje točke na tekmi - Trbovlje. Kmalu sem že pri naslednji okrepčevalnici, kjer si dotočim »črno drogo« in se podam na romanje do Kala. Na cesti in okrog mene je senca ter posledično led, jaz pa najdem edino lužo na celotni trasi, v katero seveda stopim in si dodatno ohladim že ohlajeno telo
Na glas se nasmejim in pomislim da sem naredil dobro delo saj sem označil, da slučajno kdo ne ponovi moje napake (oz. osel ne gre dvakrat na led) ter nadaljujem v smeri Kala. Kmalu pridem na cesto, ki jo poznam iz osvajanja Rečiške planinske poti. Meni osebno ena izmed najlepših kratkih krožnih planinskih poti v tem delu Slovenije. Toplo priporočam. Na Kalu se zadržim kratek čas. Spijem čaj, izmenjam nekaj besed in že hitim v smeri Gozdnika. Cesta do vznožja Gozdnika se mi noro vleče. V takih trenutkih se vedno spomin stavka, ki ga izreče berač v filmu Srečno Kekec iz leta 1963: "Cesta se vleče, k da b' jo zadi rezou, pa spred pokladou." Pridem do vznožja Gozdnika in končno breg. Telo dam v »reduktor« in v solidnem tempu osvojim vrh. Sledi spust mimo Malega Gozdnika do čudovite »singlice«, ki kmalu zavije v gozd in nato na cesto, ki me pripelje do okrepčevalnice na Pongracu. Tukaj si ponovno nalijem tekočino in nadaljujem v smeri Mrzlice. Na poti do vznožja Mrzlice me dohiti in prehiti Miha V. Za trenutek se zaustavim in zaužijem gel ter nekaj tekočine. Konfiguracijo vzpona na Mrzlico sem dobro poznal, saj je le ta del Rečiške planinske poti. Telo sem ponovno dal v »reduktor« in brez problema osvajal Mrzlico. Malo pred vrhom prehitim Miho in nadaljujem v svojem tempu do koče. Tam se »pofočkam« (beseda iz časov skrivalnic), spijem čaj in pridobim informacijo, koliko je še do cilja. Na spustu iz Mrzlice (na sam vrh trasa ni peljala) spustim zavore in na polno drvim po cesti. Na poti preživim hud mišični krč in v cilj pridrvim, kolikor me noge nesejo. Mislim, da sem prvič v življenju bil tako vesel ob pogledu na gostilno.
Zaključil bom z zahvalo organizatorjem za odlično izvedeno tekmo in resnično upam, da bo Knap trail postal nekaj tradicionalnega na slovenskem prostoru.
Lp, Nino