- 30 Apr 2017, 20:32
#354414
UTVV tretjič. Ponovno na 50 kilometrski progi. Prestrašena od prejšnje sobote, ker me je na Pohodu po medvedovih stopinjah skoraj pobralo, sem se podala na svojo pot. Velik del poti sem svoje početje delila z Ireno Macuh in Mojco Erjavec. Ker res ne maram teka (ja no, saj vem…zopet ste me dobili, da kljub temu včasih tečem) sem sicer imela namen pot predelati sama, pa je pač naneslo tako, da sem to storila v družbi. Pa sem dobila novo idejo, kako imenovati zadevo, če res ne maram teč. Irena temu pravi: 'Saj tule, ko gre malo navzdol, bi pa lahko zopet malo joggale.' In smo joggale. Nismo tekle, tako da veste. Ker ne maram tečt. Joggale smo!!!!!
Pot smo si delile do Podnanosa, koder sta me zapustili, ker župce od gospe, ki mi jo vsako leto ponudi (tako brez kocke…iz mesa in zelenjave!!!) pa res ne gre zamuditi. Po župci in ostali podpori sem odhitela naprej za onima dvema. Preden se pot spet pokonci postavi, sem si zmislila, da bi morda zamenjala nogavice. Bolje nekaj izgubljenega časa, kot po nepotrebnem pridobljeni žulji. Ravno ob koncu mojega početja, me ujame zadnja z naše poti (ker gospa 'nisem prva, sem pa simply the best' je rekla, da je doma obljubila, da bo šla samo do Podnanosa). Pa sva ene par besed izmenjali s to…zadnjo z naše poti. Mi je razložila, da je Madžarka, rojena v Novem Sadu, pri 21 letih preseljena v Kanado, s prvim možem Črnogorcem in zdajšnjim partnerjem Američanom. Je zaljubljena v Slovenijo, ker je že kot otrok hodila s starši sem na počitnice in zdaj lepo počasi hodi in fotografira vso to lepoto ob poti. Za UTVV je izvedela septembra na internetu in si je počitnice zorganizirala tako, da je zdaj pač tukaj. Magično. Ko bom bla jaz velika, si bom tud tako počitnice zorganizirala. Nekaj časa sva družno šli v klanec, potem sem ji pa rekla, da moram pač oni dve ujet in sem šla naprej. Res se mi ne zgodi velikokrat, da za moj pojem kdo prepočasi hodi. Po osmomarčevskem Knapu se mi je to zdaj zgodilo drugič. Čudo čudno. Kakorkoli pognala sem jo v kanec, kot da gre za življenje. Pot do Lovske koče je kar ves čas napeta. Al je navkreber, al je pa mičkeno manj navkreber. Ampak naravnost ali navzdol ni pa nikoli.
Na Lovski koči sem morala dotočiti zaloge vode. V en bidonček tableto elektrolitov v drug bidonček čisto vodo…nekaj malega v usta in naprej za onima dvema. So rekli, da sta komaj kakih 5 minut pred mano….no, do Pleše ju nisem ujela. Sta pa na Pleši mene prehitela prva dva s 100 kilometrske distance. Kar oči sem ven vrgla. Zaboga!!! A sem res tako počasna??? Prvo leto me je Marjan prehitel šele kak kilometer niže in lani sta me s Tonijem prehitela šele na Abramu. Kaj pa počnem??? No, pa se je kmalu izkazalo, da nisem jaz tako počasna, ampak sta ona dva nenormalno hitra. Marjan in Anže sta to bila. Tik pred tem sem pa tudi videla Ireno in Mojco ravno oditi z okrepčevalnice. Malo popijem še manj pojem in grem dalje. Itak se mi je zdelo, da me od vsega navdušenja nad vodečima dvema sploh niso opazili.
Zopet malo joggam in skušam ujeti onidve…..pa mi rata najprej prehitet dva Italijana. Eden je 'krumpal' dolčez, drugi je bil videt OK, ampak je verjetno čakal prvega. Drvim dalje in končno ujamem Ireno in Mojco…pa jo spet družno odjadramo naprej. Tudi njima dvema se prav veliko več ne da, ampak zdaj odnehat pa tudi ne gre. Torej silom in milom naprej. Pri Abramu so nas napojili in podprli. Mene so še malo pošpricali, da me ne bi kak krč kresnil. Je bilo blizu, ker sem ene dvakrat zapela z nogo za kamen in skoraj poletela na glavo. In zgleda, da so se mišice od strahu za mojo pamet pač takrat hotele zakrčit.
Pot od Abrama do cilja je več kot epska. Ma kateri bog si je zamislil tisto kamenje na zadnjih 2,5 kilometrih. Po 50 km vsega živega, ko so noge čisto telečje, je treba pa še 'merkat' na to skalovje. Noro. Na zadnji strmini po skalnati bogatiji mi je uspelo prehitet še enega reveža, ki že tudi ni vedel, kaj bi s sabo. Sem ga vprašala, če gre, pa je rekel, da zdaj pa nima več izbire. Najbrž sem ga potolažila z izjavo, da izbira je vedno….in da lahko gre nazaj gor k Abramu in ga bodo peljali v cilj….pa se je zasmejal in je rekel, da nazaj gor pa že ne gre.
V cilj pridrvim s tako brzino, da je bil moj soprog čisto presenečen. Očitno ni bil presenečen samo on. Komentar, ki se je pojavil na moji časovnici je bil napisan takole: 'Maja čestitke. Resda se malo "slabšaš", saj so za teboj še neke tekmovalke, pa vseeno! Bravo!' in drugi takole: 'Ne tekmovalke, tudi trije tekmovalci !'
Na koncu sem se podprla z odličnim ričetom in klobaso ter brezplačnim sladoledom. Pa tudi radler sem si privoščila. Zaradi vožnje, ki sem jo morala še opraviti, pač nisem pila piva.
Moja ura je pokazala 52,69 km, 10:27 ur in 2241 m vzponov. Ampak v Podnanosu na 29 kilometrih je pa ura kazala 5:30 ur…..kar bi bilo pa že blizu ulovljenega limita na GM4O. Mal bo treba pa še potrenirat.
Pohvalit moram organizacijo, prostovoljce in vse ostale sodelujoče. Dogodek znate narediti 'domačen'. Edino letos si menda nisem zaslužila lesene medalje. Bogsigavedi zakaj??? Najbrž 50 km za to ni dovolj.
)
Vsi smo zmagali! 
