- 14 Jun 2017, 10:32
#355188
Preteči 100 km Biela je bila moja tiha želja že nekaj časa. Vendar sem vedela, da še nimam dovolj kilometrine, da še nisem 'zrela'. Ob prebiranju poročil, sploh Katjinega, in gledanju filmčkov, sem vedela, da bom enkrat tudi jaz tam.
Konec lanskega leta, ko so tekaškemu kolegu Aljošu podarili štartnino za rojstni dan, sva se tudi midve s Sanjo odločili, da take priložnosti ne gre izpustiti...kdaj, če ne zdaj!!!
Pridno sva nabirali kilometre, največkrat zgodaj zjutraj pred službo, vso jesen, celo zimo, v mrazu, dežju, okoli poledenelega Blejskega jezera, pri -15 sva tekli z Jesenic čez Jamnik v Dražgoše. Tekaški prijatelji so me februarja za 50-ko presenetili z darilom, poti nazaj ni bilo več, štartnina je bila plačana. Zadnji resni preizkus je bil 8-urni Formaraton, kjer sva potrdili najino pripravljenost in okrepili samozavest.
Ekipo za Biel smo sestavljali tekači Sanja, Aljoša in jaz, naš voznik ter Aljošev spremljevalec na kolesu, novinar Blaž Račič.
Največjo podporo smo dobili od Tea-ter bara z Jesenic, ki nam je prijazno posodil avtodom, tako, da smo prevoz in spanje imeli rešeno!
Letos nas je bilo prijavljenih 'samo' 7 Slovencev, DPM-jevcev iz Celja žal ni bilo. Na pot smo se podali v četrtek zjutraj, vsak s svojim 'knedlom' v trebuhu, prvič na 100-ko! Vendar je sproščeno vzdušje, postanek v Liechensteinu na pivu in lepo vreme kmalu pregnalo tremo. Zvečer smo se točno ob 22h zaparkirali v camp ob jezeru, kjer smo zaspali kot ubiti. Zjutraj je bilo oblačno, dežja si res nisem želela, ampak, kar bo pa bo. Za zajtrk pol litra kave, domačo marmelado in sir, potem pa v mesto. Kratek ogled, kmalu nazaj počivat in poležavat. Popoldne smo 'napokali' nahrbtnike z opremo, pa na prevzem štartnih paketov, kjer smo se presenečeni slučajno srečali z ostalimi Slovenci: Rok, Klemen, Uroš in Aljoša, od pozitivne energije se je kar iskrilo! Preoblačenje v telovadnici, kmalu je bilo treba na štart. Obvezno fotografiranje, spoznavanje z drugimi tekači, s simpatičnima zakoncema iz Brazilije, trema je izginila, v meni je bilo eno samo pričakovanje in veselje.
Moja tiha želja je bila teči manj kot 12 ur, glasna pa, samo da pridem v cilj! Začeli sva skupaj s Sanjo, malo prehitro zame, vendar po počutju odlično! Nekje na 7. km sem jo spustila naprej in tekla svoj tempo. Ker nisva imeli spremljevalca na kolesu, sem vzela moj mali nahrbtnik, za vsak slučaj, nekaj gelov, bidonček, magnezij. Proga je potekala skozi vasice, popestrili so jo navijači, nekje so imeli pravi 'žur', tako, da je prvih 40 km minilo brez problemov. Takrat sem prvič pogledala na uro, ki je kazala 4 ure. Zadovoljna sem nadaljevala, približno sem vedela, kje so klančki in okrepčevalnice, na katerih sem pila in pojedla košček banane, tudi juhica je pasala. Počutila sem se dobro, občasno se je pokazala polna luna, tudi s spoštovanjem pričakovani najtežji del po nasipu ob reki se mi ni zdel tako težak.Tekla sem previdno, osredotočena na pot s travo, kamenjem in kakšno zahrbtno korenino vmes. Začelo se je prebujati jutro, takrat kar oživim, tudi moje črevesje, navajeno na vsakodnevi ritual, je...pa žal ne samo enkrat! Začele so se težave, kar nekajkrat sem morala zaviti vstran. Telo je oslabelo, jedla sem samo še kruh in prestice, pila cocto, nobenih gelov. Navajena sem teči zjutraj, vendar se je zdaj poznala utrujenost, zadnji vzpon sem prehodila, samotna makadamska pot brez navijačev se je vlekla, oznake za 90km kar ni hotelo biti. Pomislila sem na Pio, kako je borbala zadnjih 20 km po že pretečenih 200, in se nehala smiliti sami sebi. 4 km pred ciljem, ko se že bližam mestu, le pogledam še enkrat na uro, presenečena, dobila sem neko dodatno energijo in zmogla priteči v cilj v času 10:29 34!Presrečna, ponosna, nagrajena za ves vložen trud! Kmalu za mano je pritekel v cilj Klemen, par minut za njim pa še Uroš, s katerima smo se spoznali pri prevzemu številk. Gledala sem , kje je Sanja, saj je bila pred mano in v tistem trenutku jo zagledam, kako vsa navdušena vpije, da sem zmagala v kategoriji, ona pa je v svoji tretja! Carica, 100-ko je zmogla v 9:54, noro!
Sledile so čestitke, objemi, zasluženo pivo, večjih posledic od razbolelih nog in odrgnjenega vratu od nahrbtnika ni bilo. Žal nama je bilo, da na podelitvi nisva imeli slovenske zastave, sva pa bili toliko bolj glasni!
Aljoša je cilj dosegel po 13:30 urah, tudi on je bil presrečen, da je poškodovana noga zdržala.
Izjemna preizkušnja, sploh ne lahka, vendar osebna zmaga šteje največ!
malo regeneracije, potem pa novim izzivom nasproti!
Rezultati https://services.datasport.com/2017/lauf/biel/
Konec lanskega leta, ko so tekaškemu kolegu Aljošu podarili štartnino za rojstni dan, sva se tudi midve s Sanjo odločili, da take priložnosti ne gre izpustiti...kdaj, če ne zdaj!!!
Pridno sva nabirali kilometre, največkrat zgodaj zjutraj pred službo, vso jesen, celo zimo, v mrazu, dežju, okoli poledenelega Blejskega jezera, pri -15 sva tekli z Jesenic čez Jamnik v Dražgoše. Tekaški prijatelji so me februarja za 50-ko presenetili z darilom, poti nazaj ni bilo več, štartnina je bila plačana. Zadnji resni preizkus je bil 8-urni Formaraton, kjer sva potrdili najino pripravljenost in okrepili samozavest.
Ekipo za Biel smo sestavljali tekači Sanja, Aljoša in jaz, naš voznik ter Aljošev spremljevalec na kolesu, novinar Blaž Račič.
Največjo podporo smo dobili od Tea-ter bara z Jesenic, ki nam je prijazno posodil avtodom, tako, da smo prevoz in spanje imeli rešeno!
Letos nas je bilo prijavljenih 'samo' 7 Slovencev, DPM-jevcev iz Celja žal ni bilo. Na pot smo se podali v četrtek zjutraj, vsak s svojim 'knedlom' v trebuhu, prvič na 100-ko! Vendar je sproščeno vzdušje, postanek v Liechensteinu na pivu in lepo vreme kmalu pregnalo tremo. Zvečer smo se točno ob 22h zaparkirali v camp ob jezeru, kjer smo zaspali kot ubiti. Zjutraj je bilo oblačno, dežja si res nisem želela, ampak, kar bo pa bo. Za zajtrk pol litra kave, domačo marmelado in sir, potem pa v mesto. Kratek ogled, kmalu nazaj počivat in poležavat. Popoldne smo 'napokali' nahrbtnike z opremo, pa na prevzem štartnih paketov, kjer smo se presenečeni slučajno srečali z ostalimi Slovenci: Rok, Klemen, Uroš in Aljoša, od pozitivne energije se je kar iskrilo! Preoblačenje v telovadnici, kmalu je bilo treba na štart. Obvezno fotografiranje, spoznavanje z drugimi tekači, s simpatičnima zakoncema iz Brazilije, trema je izginila, v meni je bilo eno samo pričakovanje in veselje.
Moja tiha želja je bila teči manj kot 12 ur, glasna pa, samo da pridem v cilj! Začeli sva skupaj s Sanjo, malo prehitro zame, vendar po počutju odlično! Nekje na 7. km sem jo spustila naprej in tekla svoj tempo. Ker nisva imeli spremljevalca na kolesu, sem vzela moj mali nahrbtnik, za vsak slučaj, nekaj gelov, bidonček, magnezij. Proga je potekala skozi vasice, popestrili so jo navijači, nekje so imeli pravi 'žur', tako, da je prvih 40 km minilo brez problemov. Takrat sem prvič pogledala na uro, ki je kazala 4 ure. Zadovoljna sem nadaljevala, približno sem vedela, kje so klančki in okrepčevalnice, na katerih sem pila in pojedla košček banane, tudi juhica je pasala. Počutila sem se dobro, občasno se je pokazala polna luna, tudi s spoštovanjem pričakovani najtežji del po nasipu ob reki se mi ni zdel tako težak.Tekla sem previdno, osredotočena na pot s travo, kamenjem in kakšno zahrbtno korenino vmes. Začelo se je prebujati jutro, takrat kar oživim, tudi moje črevesje, navajeno na vsakodnevi ritual, je...pa žal ne samo enkrat! Začele so se težave, kar nekajkrat sem morala zaviti vstran. Telo je oslabelo, jedla sem samo še kruh in prestice, pila cocto, nobenih gelov. Navajena sem teči zjutraj, vendar se je zdaj poznala utrujenost, zadnji vzpon sem prehodila, samotna makadamska pot brez navijačev se je vlekla, oznake za 90km kar ni hotelo biti. Pomislila sem na Pio, kako je borbala zadnjih 20 km po že pretečenih 200, in se nehala smiliti sami sebi. 4 km pred ciljem, ko se že bližam mestu, le pogledam še enkrat na uro, presenečena, dobila sem neko dodatno energijo in zmogla priteči v cilj v času 10:29 34!Presrečna, ponosna, nagrajena za ves vložen trud! Kmalu za mano je pritekel v cilj Klemen, par minut za njim pa še Uroš, s katerima smo se spoznali pri prevzemu številk. Gledala sem , kje je Sanja, saj je bila pred mano in v tistem trenutku jo zagledam, kako vsa navdušena vpije, da sem zmagala v kategoriji, ona pa je v svoji tretja! Carica, 100-ko je zmogla v 9:54, noro!
Sledile so čestitke, objemi, zasluženo pivo, večjih posledic od razbolelih nog in odrgnjenega vratu od nahrbtnika ni bilo. Žal nama je bilo, da na podelitvi nisva imeli slovenske zastave, sva pa bili toliko bolj glasni!
Aljoša je cilj dosegel po 13:30 urah, tudi on je bil presrečen, da je poškodovana noga zdržala.
Izjemna preizkušnja, sploh ne lahka, vendar osebna zmaga šteje največ!
malo regeneracije, potem pa novim izzivom nasproti!
Rezultati https://services.datasport.com/2017/lauf/biel/
si zasluži poročila s tekaških in trail dogodkov, ker s tem marsikoga 'okužimo' in navdušimo, da se lažje odloči. Čeprav sama redko kaj napišem, preberem pa vse, sploh Tajatajina, Majina in ZZTopkina poročila, ki so res originalna 
