Moj prvi gorski maraton
Tri leta zapored sem se pripravljala na GM4O. Vsako leto sem se prijavila in odjavila in naslednje leto spet prijavila… Prisoten je bil nek strah, spoštovanje do tega maratona oz. do hribov. Fizično sem vedela, da sem pripravljena ampak glava še ni bila pripravljena na te vzpone (+- 5600 višincev) čeprav veliko hodim po hribih in mi niso tuji.
Zjutraj, nekaj pred sedmo uro me vlak pripelje v Podbrdo. Stopim iz vlaka malo zmedeno, ker sem prvič v teh krajih in povprašam uslužbenca, kje je tekaška prireditev in me usmeri proti prizorišču. Vse je bilo tako majhno in mirno. Mogoče ta občutek, ker dolino obdajajo hribi. Se prijavim in do zadnjega čakam, da stvari oddam v garderobo, ker je bilo vsaj zjutraj kar hladno. Srečam prijatelje s katerimi še malo poklepetamo in že start teka. V enem trenutku je bila popolna tišina samo zvok tekaškega koraka, ki je ustvarjal melodijo. In jaz sem bila del tega
Nisem točno vedela kaj me čaka razen tega, kar so mi kolegice/i tekači povedali, da iz Hudajužne na Porezen je najtežji vzpon. Začela sem v takem tempu, da sem v kratkem času prišla do tega, da je bilo dihanje, gibanje, utrip srca usklajeno, bilo je vse na svojem mestu in točno tako kot mora biti. Bila sem del tistega trenutka. In ta občutek me je spremljal do cilja.
Spust iz sedla Čez Suho je bil zahteven in tudi meni najtežji del poti. Ni bilo konca spusta.
Tako, da sem misli preusmirila na okolico(v tla pod mano, da se ne kam skotalim
) in začela se mi je vrtet pesem po glavi »to je danes čista jeba« in se začela smejat .
In prišla do Hudajužne z nasmehom do ušes.
Hip hop nekaj pod zob in palce poiskat in začelo se je grizenje kolen
. In tukaj hvala ti ZZ Topka za vso pozitivno energijo, ki sem dobila s tvojim spodbujanjem in zagon, ki sem dobila, da sem šla ne ravno z lahkoto ampak malo lažje čez Durnik. Tako, da na Porezen je letelo
Ampak res. Imela sem energije za izvoz
Tako, da iz Porezena je letelo naprej v dolino. V cilju pa sreča in zadovoljstvo, da sem lahko doživela tako lepe trenutke na poti in da sem bila del tega dogodka. Vzpodbudna beseda, lep nasmeh, prijazen pozdrav, prijetni, nasmejani ljudje, čudoviti kraji to sem doživljala na poti.
Zahvale organizatorjem, da so poskrbeli za tako dobro organizacijo in prostovoljcem za pozitivno energijo in dobro voljo in za čas, ki so nam na progi posvetili.
Bil je prvi a ne zadnji gorski maraton. Se vidimo spet
Vsaj sto botov sem slišala od tam spodaj, to je 20 m dolžine oz. 19,9m višine... 
, ko ste me zagledali.... ste rekli: O, ZZ Topka.... 
