- 01 Okt 2017, 21:24
#356591
OK. Takole. Marsikdo je že slišal, ostali boste pa zdaj…..kar nekaj časa me je zdelovala Candida albicans in zaradi tega sem bila na strogi dieti….nič sladkorja, nič pšeničnega, nič sadja, nič svinjine, nobene kvašene stvari….niti piva…..Zadnja resna zadeva, ki sem jo počela v smislu športa, je bila pa Jahorina. In zakaj sem šla sploh na Valamar???? Ker sem škrt in sem vse skupaj plačala (štartnini in hotel) preden sem izvedela za neugodnost zvana Candida. Se pravi v 9 tednih, kolikor je razmaka med Jahorino in Valamarjem sem naredila 2-krat po 6 km (od tega sem na Pohorju skoraj dušo spustila) in en majhen trailček po domačih hribčkih dolg dobrih 10 km. In pometanje prejšnji teden po postojnski okolici na SLO100, kjer mi je tudi visoka gora Svetega Lovrenca vzela dušo. Tako sem s sobotno odločitvijo, da močno spustim strogost diete nekako preživela teden in se podala na spolzka pota.
Valamar trail je daleč od najenostavnejšega. Moja trasa (Advanced se kliče) naj bi bila dolga 52 km s 1360 m višincev. Že lani je bil limitni čas krepko pristrižen na 10 ur. Z vsemi mojimi strahovi je it na tako tekmo kar idiotizem…ampak kaj čmo…to sem pač jaz.
Na predvečer tekme sem se bogato založila z ogljikovimi hidrati. Večerja v hotelu je bila namreč res izvrstna in v teh modernih hotelih lahko ješ tisto in toliko, kolikor ti paše. Potem smo se dobili (Katja menda reče) na slovenskem brifingu. Kar na parkirišču, ker so prijave iz Sanfior hotela prestavili drugam in se tako pač noben ni našel pred hotelom.
Zjutraj po zajtrku sva šla pozdravit 73-karje, ki so štartali ob 8h, potem pa prav počasi pripravit na najino dirko, ki je štartala ob 10h. Treme začuda ni bilo, se mi je pa po glavi ves čas motala matematika okrog lovljenja limita. Če dosežem v povprečju brzino 5,3 km/h, se mora izit zadeva….ampak kaj, ko je teren tako mal nazobčan….in na koncu me bo sigurno zvilo, se pravi, da je treba poskrbet za zalogo….časa.
Vsi so se pognali na progo, kot svinje v buče. Drveli so, kot da jim gre za življenje in tako sem kaj kmalu ostala sama. Preden sem prišla mimo hotelov Mimosa, Hedera in Narcis (mimogrede…vsi s po 4*) me je dohitel še zadnji dirkač, ki je bil za mano. Skupno sva jo tako krenila v hrib(ček) ki se je začel še pred tretjim kilometrom. Slovenec z bosanskim potnim listom. Vmes sva šla mimo Mete in njene kolegice, ki sta imeli postavljeno zasedo nekje na potki. Do vrha tega prvega hribčka sem ujela še dva majstra in je tako zgledalo, da sem pripeljala četico dece na vrh, ko se je iznenada pred mano pojavil Kristi in zatulil »Če pa to ni naša Maja!« Mi je ponudil šluk piva, da bo lažje šlo in sem oddrvela dalje. Aja bajdvej Kristi hvala za Tonijevo pivo. Je koristilo.
Če prideš na vrh hriba, je ponavadi treba tud z njega prit….pa smo jo žgali spet dol. A ne bi bilo bolje, če bi šli kje po kaki izohipsi???? Tako primaširamo spet do morja in po gozdni stezici, kar mimo mene švigne ena strela…zvissss…pa ga že ni blo. Komaj sem imela toliko časa, da sem Simonu, ki je pridrvel, ko strela z jasnega, stisnila petko, slikat ga pa itak nisem mela cajta…pa ga že ni blo. Potem sem se morala večji del poti po obali umikat mimotekočim, ki so drveli…pa saj so lahko, ko so imeli več kot pol krajšo razdaljo od moje. Zvisss, zvisss, je delalo mimo mene. Vmes je bila okrepčevalnica, kjer sta glasno navijali Silvana in Simona in spet sem dobila šluk piva. Na 15 km pa se je začela ura resnice. Od 15 do 24 kilometra je bolj-kot-ne ves čas navzgor. Še najbolj do okrepčevalnice Bartići (poudarek je na prvem I – so me podučili, da ne na A). Pretekle izkušnje (Pohorje in velika gora Sveti Lovrenc) so pokazale, da na hribu pride huda kriza. Gledam v tla, maširam capata-cop, capata-cop….leva noga, desna noga, leva roka, desna roka…..vidim, kako mimo mene šibajo nogice….v rikverc. Pogledam gor….21-karji zaostajajo za mano, se bojujejo s krizami, lovijo sapo, iščejo sladkor…nekaj jih vprašam, če bo šlo, pa pravijo da ja, samo bolj počasi, jaz pa capata-cop, capata-cop….kje si ti kriza?? Vem da si nekje…prid ti k meni, če si upaš…prid, prid…mam jaz orožje zate. Sem se najedla cukra za zajtrk…mam gele, pa mam ploščice in imam Tailwind – mamile od Oskarja. Prid ti, da te vidim…..primaširam do Bartićev – okrepčevalnica, krize pa nikjer. OK! Najbrž me čaka tamle dol v grmovju za ovinkom. Se bom že pol menla z njo. Zdej bom pojedla malo kolača in politanke, pa Coca-colo bom spila…pol se bom pa menila z njo. Še eno dozo Tailwinda sem si naštimala in sem šla v boj….iskat krizo. Maširam jaz še bolj v klanec…proti najvišji točki tokratnega traila menda se kliče Oštri vrh. Pridem gor, pogledam okol vogala…krize nikjer. Tud prav, se poslikam gor na vrhu in šibnem v dolino. Preden najdem svojo krizo, sem že spet v Bartićih, tokrat z druge strani. Vmes sem še kar računala uno moje povprečje. Na 26 km sem bila 13 minut pred polovico končnega limita….če se nekaj groznega ne zgodi, bi se najbrž moralo izit….pa šibam naprej. Malo za Brtići sem se usedla v travo, da si preobujem nogavice….ziher je ziher, pravi nuna in kondom na svečo natakne. Jaz pa suhe štumfe preden dobim žulj na podplat.
Malo pred Labinom je oznaka, da fali do kraja še 15 km, meni je pa ostalo še dobre 3 ure časa….spet računam in spet mi je izračun všeč….ampak jaz imam še en klanec vmes in na klancih so krize…čist prave krize, take, ki ti izžamejo vse življenje iz telesa. Resno, jaz že vem. Sem jo imela prejšnjo soboto na veliki gori Sveti Lovrenc.
Na Labinu me ujameta na okrepčevalnici Toni in Klara, ampak ker sem se že okrepčala jo mahnem naprej, onadva pa še ne….pa saj me bosta ujela, sta hitrejša, kot jaz. Malo naprej se spomnim, da bi mogoče malo dofilala uro, ker 10 ur pa najbrž ne bo zdržala in telovadim po cesti, ter vlečem iz nahrbtnika polnilec….jasno bjondi ni nihče povedal, da bi mogoče nahrbtnik snela med vsem tem kolovratenjem in bi šlo laže….ne kar stoje z nahrbtnikom na hrbtu in palicami v rokah je treba po cesti telovadit…..pa šibam naprej ožičena kot kak robot. Predzadnji limit na Labinu sem še tudi ujela in sicer za več kot pol ure. Po izhodu iz mesta Labin se potka začne vzpenjati in se nadaljuje v prisrčno gozdno stezo. Tole, kar bom zdaj napisala, ne bom nikoli več v življenju priznala in če me ima kdo namen spomnit, da sem to pisala sama, mu bom na svojo glavo prisegla, da so me prisilili, da sem tole napisala…torej nikoli na svetu si ne bi mislila, da bom kdaj hvaležna za klanec. Ja prav res….velečastnemu sem se zahvaljevala da mi je na pot postavil klanec, ker me je križ že pošteno bolel in leva ritna mišica…al kako se tistemu čudesu reče, me je bolela do pete. V klanec je pa vsa tista bolečina nekam izginila. Tako…seansa z dobrodelnimi klanci se zaključi. Nič niste slišali ali prebrali!!!!!
Zadnja okrepčevalnica je točno 10 km pred ciljem. Vrla prostovoljka je tujca, ki je bil na okrepčevalnici skupaj z mano (mislim, da je bil Madžar) in je nekaj spraševal o poti, obvestila, da je do cilja samo še 10 km, od katerih je zadnjih 6 samo še navzdol. Sem hotela zasikat, da je včasih navzdol bolj zaj…kot navzgor, pa sem se raje ugriznila v jezik.
Dirjam tako 4 km navzdol in pridem skoraj v Plomin. Un raufnk kot trboveljski je bil prav pred nosom. Potem pa se pot na najnižji točki trenutno zasuče v desno in hajd v breg….aha…tlele bo….una moja kriza iz Postojne. No prid zdej….mam še vedno vse gele v ruzaku…kar prid….kaj mi pa moreš?! In jo biksam gorčez po tistem makadamu. Ni blo neke brzine, ma tud kriza….se je zgleda nekje zgubila. Mogoče je šla h komu drugemu. Če jo slučajno kdo najde (mogoče je še vedno na visoki gori Sveti Lovrenc) naj ji kar pove, da naj se gre solit in naj kar ostane tam, koder je! Na 45 km je vrh…krize ni bilo, treba je pa bilo v dolino. Me je začel en krč stiskat v podplat in če sem tekla, je bilo bolje….no pa dajmo, saj imam že itak vsega poln kufer. Pa sem spet tekla. Ne ves čas, ker toliko tečt, kot sem danes pač ne morem, ampak sem kar precej tekla, ker sem imela res že vsega čez glavo in kdo bo pa hodil še uro in pol do cilja?! Tako sem uletela v cilj točno pol ure prej, kot sem načrtovala. Še pred ciljno črto me je pozdravil s petko Kristi, takoj nato pa Damjan. Kaj norim, je rekel, še dobro, da je pravi čas v cilju, ker sem itak rekla, da pridem 19:57 in ne pol ure prej. Olga mi je prinesla pivico, vmes mi je nekdo navesil še finišersko kolajno.
Kake 8 minut za mano pridivjata Lekšeta. Se pozdravimo in si čestitamo, pa Toni reče: »Pi…(pač una beseda, ki ni za na FB), me je Maja zaj…(spet druga, ki ni za na FB)« Je človek mislil, da bomo iz Labina tekli skupaj, pa sem jima ušla. Kaj sem pa vedla, da hitrej laufam, kot Toni?! Saj je imel dost časa….je dve uri pred mano štartal.
Potem me je začelo trest, pa sem se odločila, da se grem stuširat v hotel in pridem potem na skupno analizo. Pa vidim dve deklini v cilju, ki zvesto strmita v noč in nekoga čakata. Bili sta Uršula in Andreja, ki sta čakali mene. Saj sem ja rekla, da pridem 3 minute pred limitom. Takoj sta lahko nehali čakat.
Odbrzela sem v hotel na topel tuš, pa zrihtat, da bova imela večerjo v sobi (ker takoj se mi pa res ni zdelo jest, pa na analizi me čakajo) potem pa hitro nazaj v Sanfior hotel, ker so se nekateri ustrašili, da sem že stisnila rep med noge in šla kar spat. Japajade!!!! Svoje prve uradne analize pa res ne morem zamudit.
Noč je bila dolga – predolga. Kamorkoli sem se obrnila, vedno so me bolele noge. Od sredine križa do pet in še dlje. Zares zaspalo se je šele po tretji uri zjutraj, ko sem pojedla že drugo večerjo. Zjutraj se je od daleč v hotelu videlo, kdo je včeraj kje bil. Turisti so šetkali po jedilnici, trailaši smo pa robotkali naokrog. Po odjavi iz hotela pa na kavico k Lipicerjema, po žajbelj (z vrečko) k Drejka teamu in potem še na eno kavico pa hajd domov.
Ugotovitve:
~Tekla sem preveč!
~Rezerve so še, ampak bi blo fajn malo potrenirat, če ne bom enkrat obležala tam kje za progo.
~Klinc gleda dieto…..me je zadnjič skoraj fentala, zdaj je pa čisto v redu šlo.
~Če je cuker tud kake hude krize ni….naj kar bo na visoki gori Sveti Lovrenc.
Valamar trail je daleč od najenostavnejšega. Moja trasa (Advanced se kliče) naj bi bila dolga 52 km s 1360 m višincev. Že lani je bil limitni čas krepko pristrižen na 10 ur. Z vsemi mojimi strahovi je it na tako tekmo kar idiotizem…ampak kaj čmo…to sem pač jaz.
Na predvečer tekme sem se bogato založila z ogljikovimi hidrati. Večerja v hotelu je bila namreč res izvrstna in v teh modernih hotelih lahko ješ tisto in toliko, kolikor ti paše. Potem smo se dobili (Katja menda reče) na slovenskem brifingu. Kar na parkirišču, ker so prijave iz Sanfior hotela prestavili drugam in se tako pač noben ni našel pred hotelom.
Zjutraj po zajtrku sva šla pozdravit 73-karje, ki so štartali ob 8h, potem pa prav počasi pripravit na najino dirko, ki je štartala ob 10h. Treme začuda ni bilo, se mi je pa po glavi ves čas motala matematika okrog lovljenja limita. Če dosežem v povprečju brzino 5,3 km/h, se mora izit zadeva….ampak kaj, ko je teren tako mal nazobčan….in na koncu me bo sigurno zvilo, se pravi, da je treba poskrbet za zalogo….časa.
Vsi so se pognali na progo, kot svinje v buče. Drveli so, kot da jim gre za življenje in tako sem kaj kmalu ostala sama. Preden sem prišla mimo hotelov Mimosa, Hedera in Narcis (mimogrede…vsi s po 4*) me je dohitel še zadnji dirkač, ki je bil za mano. Skupno sva jo tako krenila v hrib(ček) ki se je začel še pred tretjim kilometrom. Slovenec z bosanskim potnim listom. Vmes sva šla mimo Mete in njene kolegice, ki sta imeli postavljeno zasedo nekje na potki. Do vrha tega prvega hribčka sem ujela še dva majstra in je tako zgledalo, da sem pripeljala četico dece na vrh, ko se je iznenada pred mano pojavil Kristi in zatulil »Če pa to ni naša Maja!« Mi je ponudil šluk piva, da bo lažje šlo in sem oddrvela dalje. Aja bajdvej Kristi hvala za Tonijevo pivo. Je koristilo.
Če prideš na vrh hriba, je ponavadi treba tud z njega prit….pa smo jo žgali spet dol. A ne bi bilo bolje, če bi šli kje po kaki izohipsi???? Tako primaširamo spet do morja in po gozdni stezici, kar mimo mene švigne ena strela…zvissss…pa ga že ni blo. Komaj sem imela toliko časa, da sem Simonu, ki je pridrvel, ko strela z jasnega, stisnila petko, slikat ga pa itak nisem mela cajta…pa ga že ni blo. Potem sem se morala večji del poti po obali umikat mimotekočim, ki so drveli…pa saj so lahko, ko so imeli več kot pol krajšo razdaljo od moje. Zvisss, zvisss, je delalo mimo mene. Vmes je bila okrepčevalnica, kjer sta glasno navijali Silvana in Simona in spet sem dobila šluk piva. Na 15 km pa se je začela ura resnice. Od 15 do 24 kilometra je bolj-kot-ne ves čas navzgor. Še najbolj do okrepčevalnice Bartići (poudarek je na prvem I – so me podučili, da ne na A). Pretekle izkušnje (Pohorje in velika gora Sveti Lovrenc) so pokazale, da na hribu pride huda kriza. Gledam v tla, maširam capata-cop, capata-cop….leva noga, desna noga, leva roka, desna roka…..vidim, kako mimo mene šibajo nogice….v rikverc. Pogledam gor….21-karji zaostajajo za mano, se bojujejo s krizami, lovijo sapo, iščejo sladkor…nekaj jih vprašam, če bo šlo, pa pravijo da ja, samo bolj počasi, jaz pa capata-cop, capata-cop….kje si ti kriza?? Vem da si nekje…prid ti k meni, če si upaš…prid, prid…mam jaz orožje zate. Sem se najedla cukra za zajtrk…mam gele, pa mam ploščice in imam Tailwind – mamile od Oskarja. Prid ti, da te vidim…..primaširam do Bartićev – okrepčevalnica, krize pa nikjer. OK! Najbrž me čaka tamle dol v grmovju za ovinkom. Se bom že pol menla z njo. Zdej bom pojedla malo kolača in politanke, pa Coca-colo bom spila…pol se bom pa menila z njo. Še eno dozo Tailwinda sem si naštimala in sem šla v boj….iskat krizo. Maširam jaz še bolj v klanec…proti najvišji točki tokratnega traila menda se kliče Oštri vrh. Pridem gor, pogledam okol vogala…krize nikjer. Tud prav, se poslikam gor na vrhu in šibnem v dolino. Preden najdem svojo krizo, sem že spet v Bartićih, tokrat z druge strani. Vmes sem še kar računala uno moje povprečje. Na 26 km sem bila 13 minut pred polovico končnega limita….če se nekaj groznega ne zgodi, bi se najbrž moralo izit….pa šibam naprej. Malo za Brtići sem se usedla v travo, da si preobujem nogavice….ziher je ziher, pravi nuna in kondom na svečo natakne. Jaz pa suhe štumfe preden dobim žulj na podplat.
Malo pred Labinom je oznaka, da fali do kraja še 15 km, meni je pa ostalo še dobre 3 ure časa….spet računam in spet mi je izračun všeč….ampak jaz imam še en klanec vmes in na klancih so krize…čist prave krize, take, ki ti izžamejo vse življenje iz telesa. Resno, jaz že vem. Sem jo imela prejšnjo soboto na veliki gori Sveti Lovrenc.
Na Labinu me ujameta na okrepčevalnici Toni in Klara, ampak ker sem se že okrepčala jo mahnem naprej, onadva pa še ne….pa saj me bosta ujela, sta hitrejša, kot jaz. Malo naprej se spomnim, da bi mogoče malo dofilala uro, ker 10 ur pa najbrž ne bo zdržala in telovadim po cesti, ter vlečem iz nahrbtnika polnilec….jasno bjondi ni nihče povedal, da bi mogoče nahrbtnik snela med vsem tem kolovratenjem in bi šlo laže….ne kar stoje z nahrbtnikom na hrbtu in palicami v rokah je treba po cesti telovadit…..pa šibam naprej ožičena kot kak robot. Predzadnji limit na Labinu sem še tudi ujela in sicer za več kot pol ure. Po izhodu iz mesta Labin se potka začne vzpenjati in se nadaljuje v prisrčno gozdno stezo. Tole, kar bom zdaj napisala, ne bom nikoli več v življenju priznala in če me ima kdo namen spomnit, da sem to pisala sama, mu bom na svojo glavo prisegla, da so me prisilili, da sem tole napisala…torej nikoli na svetu si ne bi mislila, da bom kdaj hvaležna za klanec. Ja prav res….velečastnemu sem se zahvaljevala da mi je na pot postavil klanec, ker me je križ že pošteno bolel in leva ritna mišica…al kako se tistemu čudesu reče, me je bolela do pete. V klanec je pa vsa tista bolečina nekam izginila. Tako…seansa z dobrodelnimi klanci se zaključi. Nič niste slišali ali prebrali!!!!!
Zadnja okrepčevalnica je točno 10 km pred ciljem. Vrla prostovoljka je tujca, ki je bil na okrepčevalnici skupaj z mano (mislim, da je bil Madžar) in je nekaj spraševal o poti, obvestila, da je do cilja samo še 10 km, od katerih je zadnjih 6 samo še navzdol. Sem hotela zasikat, da je včasih navzdol bolj zaj…kot navzgor, pa sem se raje ugriznila v jezik.
Dirjam tako 4 km navzdol in pridem skoraj v Plomin. Un raufnk kot trboveljski je bil prav pred nosom. Potem pa se pot na najnižji točki trenutno zasuče v desno in hajd v breg….aha…tlele bo….una moja kriza iz Postojne. No prid zdej….mam še vedno vse gele v ruzaku…kar prid….kaj mi pa moreš?! In jo biksam gorčez po tistem makadamu. Ni blo neke brzine, ma tud kriza….se je zgleda nekje zgubila. Mogoče je šla h komu drugemu. Če jo slučajno kdo najde (mogoče je še vedno na visoki gori Sveti Lovrenc) naj ji kar pove, da naj se gre solit in naj kar ostane tam, koder je! Na 45 km je vrh…krize ni bilo, treba je pa bilo v dolino. Me je začel en krč stiskat v podplat in če sem tekla, je bilo bolje….no pa dajmo, saj imam že itak vsega poln kufer. Pa sem spet tekla. Ne ves čas, ker toliko tečt, kot sem danes pač ne morem, ampak sem kar precej tekla, ker sem imela res že vsega čez glavo in kdo bo pa hodil še uro in pol do cilja?! Tako sem uletela v cilj točno pol ure prej, kot sem načrtovala. Še pred ciljno črto me je pozdravil s petko Kristi, takoj nato pa Damjan. Kaj norim, je rekel, še dobro, da je pravi čas v cilju, ker sem itak rekla, da pridem 19:57 in ne pol ure prej. Olga mi je prinesla pivico, vmes mi je nekdo navesil še finišersko kolajno.
Kake 8 minut za mano pridivjata Lekšeta. Se pozdravimo in si čestitamo, pa Toni reče: »Pi…(pač una beseda, ki ni za na FB), me je Maja zaj…(spet druga, ki ni za na FB)« Je človek mislil, da bomo iz Labina tekli skupaj, pa sem jima ušla. Kaj sem pa vedla, da hitrej laufam, kot Toni?! Saj je imel dost časa….je dve uri pred mano štartal.
Potem me je začelo trest, pa sem se odločila, da se grem stuširat v hotel in pridem potem na skupno analizo. Pa vidim dve deklini v cilju, ki zvesto strmita v noč in nekoga čakata. Bili sta Uršula in Andreja, ki sta čakali mene. Saj sem ja rekla, da pridem 3 minute pred limitom. Takoj sta lahko nehali čakat.
Odbrzela sem v hotel na topel tuš, pa zrihtat, da bova imela večerjo v sobi (ker takoj se mi pa res ni zdelo jest, pa na analizi me čakajo) potem pa hitro nazaj v Sanfior hotel, ker so se nekateri ustrašili, da sem že stisnila rep med noge in šla kar spat. Japajade!!!! Svoje prve uradne analize pa res ne morem zamudit.
Noč je bila dolga – predolga. Kamorkoli sem se obrnila, vedno so me bolele noge. Od sredine križa do pet in še dlje. Zares zaspalo se je šele po tretji uri zjutraj, ko sem pojedla že drugo večerjo. Zjutraj se je od daleč v hotelu videlo, kdo je včeraj kje bil. Turisti so šetkali po jedilnici, trailaši smo pa robotkali naokrog. Po odjavi iz hotela pa na kavico k Lipicerjema, po žajbelj (z vrečko) k Drejka teamu in potem še na eno kavico pa hajd domov.
Ugotovitve:
~Tekla sem preveč!
~Rezerve so še, ampak bi blo fajn malo potrenirat, če ne bom enkrat obležala tam kje za progo.
~Klinc gleda dieto…..me je zadnjič skoraj fentala, zdaj je pa čisto v redu šlo.
~Če je cuker tud kake hude krize ni….naj kar bo na visoki gori Sveti Lovrenc.
, ker jast sem se tega dne pa komaj da privlekla na vrh Nanosa 
