Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#357207
Malo pretiravate. ;) V Berlinu se ne mores postaviti drugam kot v svojo cono. Pa vseeno ne mores teci v svojem tempu, ker je pac taksna gneca. In to ne samo prve 3 km, pac pa ves cas. In tudi prehitevati je tam zares tezko. Ker ni prostora.
Ljubljanski maraton je rekreativna prireditev, razen za tistih 10 najboljsih. In ne bodite smesni, no. Ce ste namesto 3.50 tekli 3.58 - who cares? Si pac sami izmerite maratonsko traso in iztecite rekord za vaso belezko. Tako ali tako vas rezultat ne zanima nikogar drugega razen vas. :D

Moje porocilo se sledi. Ko pridem do sumnikov. :D
#357210
No sedaj si ga pa malo v temo. Sem tekel že nekaj maratonov tudi Berlin in če si v pravi coni večina teče tak tempo kot je predviden za to cono.
Sem začel za čas 3 ure in nikjer nobenega problema od štartne črte naprej pa do cilja. Sem pa letos tekel v Ljubljani 21 km in v prvem kilometru izgubil 50 sekund. Stal sem v cca 10 vrsti prve cone. S tem sem izgubil uvrstitev med prve tri v svoji kategoriji. Zaostal cca 10 sek. za tretjim in 50 za drugim mestom v kategoriji.
Kar se tiče ,da si sam izmeriš razdaljo in se štopaš pa ne vem zakaj se plača potem Timing in čip.
#357211
spela* napisal/-a:Malo pretiravate. ;) V Berlinu se ne mores postaviti drugam kot v svojo cono. Pa vseeno ne mores teci v svojem tempu, ker je pac taksna gneca. In to ne samo prve 3 km, pac pa ves cas. In tudi prehitevati je tam zares tezko. Ker ni prostora.
Ljubljanski maraton je rekreativna prireditev, razen za tistih 10 najboljsih. In ne bodite smesni, no. Ce ste namesto 3.50 tekli 3.58 - who cares? Si pac sami izmerite maratonsko traso in iztecite rekord za vaso belezko. Tako ali tako vas rezultat ne zanima nikogar drugega razen vas. :D

Moje porocilo se sledi. Ko pridem do sumnikov. :D

:clap: :clap: :clap:

Saj vem, da je malo nefer do vseh, ki se borite za PRje na LM, ampak vseeno, Špela je res zadela glavico na žebljico. Jaz tečem 11 let, bolj aktivno recimo zadnjih 8, zadnje 4 leta se udeležujem tudi tekmovanj (do 10 na leto), pa še nimam uradnega maratonskega niti polmaratonskega rezultata. Imam pa pretečenih že vsaj 10 maratonskih razdalj (od tega vsaj 4 ravninske) in kaj pa vem, recimo 150 polmaratonskih (kakih 30 po ravnem) in približno vem, kako hitro sem sposoben odteči obe razdalji. Ker s temi svojimi rezultati ne sežem nikamor blizu elite, sem pa precej nad povprečjem, se zato ne obremenjujem s tem, da bi lovil osebne rekorde na takih tekmah.

Je pa res, da me Ljubljanski maraton še čaka, ker želim biti (vsaj) enkrat del tega vzdušja. Wings4Life mi je zelo lepo sedel v srce, (čeprav ga 2018 ne bo več v Sloveniji), si pa predstavljam, da je LM še potencirana zadeva.

Čestitke vsem udeležencem, prostovoljcem, organizatorjem!
#357217
bossteb napisal/-a:
spela* napisal/-a:Malo pretiravate. ;) V Berlinu se ne mores postaviti drugam kot v svojo cono. Pa vseeno ne mores teci v svojem tempu, ker je pac taksna gneca. In to ne samo prve 3 km, pac pa ves cas. In tudi prehitevati je tam zares tezko. Ker ni prostora.
Ljubljanski maraton je rekreativna prireditev, razen za tistih 10 najboljsih. In ne bodite smesni, no. Ce ste namesto 3.50 tekli 3.58 - who cares? Si pac sami izmerite maratonsko traso in iztecite rekord za vaso belezko. Tako ali tako vas rezultat ne zanima nikogar drugega razen vas. :D

Moje porocilo se sledi. Ko pridem do sumnikov. :D

:clap: :clap: :clap:

Saj vem, da je malo nefer do vseh, ki se borite za PRje na LM, ampak vseeno, Špela je res zadela glavico na žebljico. Jaz tečem 11 let, bolj aktivno recimo zadnjih 8, zadnje 4 leta se udeležujem tudi tekmovanj (do 10 na leto), pa še nimam uradnega maratonskega niti polmaratonskega rezultata. Imam pa pretečenih že vsaj 10 maratonskih razdalj (od tega vsaj 4 ravninske) in kaj pa vem, recimo 150 polmaratonskih (kakih 30 po ravnem) in približno vem, kako hitro sem sposoben odteči obe razdalji. Ker s temi svojimi rezultati ne sežem nikamor blizu elite, sem pa precej nad povprečjem, se zato ne obremenjujem s tem, da bi lovil osebne rekorde na takih tekmah.

Je pa res, da me Ljubljanski maraton še čaka, ker želim biti (vsaj) enkrat del tega vzdušja. Wings4Life mi je zelo lepo sedel v srce, (čeprav ga 2018 ne bo več v Sloveniji), si pa predstavljam, da je LM še potencirana zadeva.

Čestitke vsem udeležencem, prostovoljcem, organizatorjem!


Ali pa ni. Če se ti gre za uvrstitev, kar pri prvih mestih prinese nekaj evrov, potem znajo biti taki tekači malo nadležni.
Lp
#357218
@domen 89 Tisti, ki štartajo na denarne nagrade itak štartajo iz ospredja in jih počasni ne morejo v nobenem primeru ovirati.
Tudi jaz mislim, da pretiravate. Tudi jaz vedno štartam na PB. Vedno se postavim v ustrezni boks. In ja, tudi mene počasneži v začetku ovirajo. Vseeno sem PB dosegel prav v Ljubljani in popravil v Palmanovi, kjer je v prvem kilometru še večja gneča. Tistih nekaj sekund, ki jih izgubiš v prvem kilometru ni noben izgovor za slabši rezultat. Saj ne štartaš na 100m. Malo počasnejši tempo od avg tempa, je v nekaj prvih kilometrih, celo zaželen. Štartaj počasi, končaj močno :).
#357222
domen89 napisal/-a:@staraKost, ne vsi.


To pomeni, da startajo iz napačne pozicije :).
Če misliš bit med prvimi, moraš tudi za pozicijo na startu poskrbet :).
#357230
Če se komu ljubi brat malo drugačno poročilo:


Prišel, videl, izboljšal osebni rekord. Oh yeah!!!



Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.





Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.

Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko. In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.

In sem šel . . . Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . . Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.

Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .



REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.

Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti . . .
#357232
Seveda izguba časa na startu zaradi gneče ne vpliva veliko na končni čas. Včasih je celo bolje, da ne začneš prehitro. To tudi ni takšna ovira, da bi zaradi tega prenehal hoditi na ljubljanski maraton. Se je pač potrebno bolje postaviti v startni coni. Je pa na ljubljanskem maratonu to večji izziv kot na večini drugih maratonov.
#357241
Svoje poročilo bom začela z zahvalo vsem znanim in neznanim navijačem ob progi. Res ste bili enkratni, zares lepa izkušnja je teči mimo vseh, ki iskreno navijajo! Raje ne naštevam, ker bom zagotovo koga izpustila, kar ne bi bilo prav. Super ste bili! :laola

Postavila sem se takoj v drugo vrsto, ker sem hotela teči pod 4 ure in pol. :lol:
In smo šli. :D
Šla sem prav lepo počasi in vmes poklepetala tako z navijači kot s sotekači ter uživala v razgledih na najlepše mesto na svetu, obsijano s soncem. Res je bilo tudi kar nekaj vetra, a na srečo vsaj ni bil mrzel. Je pa zato bilo treba paziti, kam stopaš. Na rumenem jesenskem listju, ki sicer tako lepo šelesti, namreč drsi. :)

Priznam, prizor oživljanja na 4. kilometru me je precej šokiral. In kar za nekaj kilometrov spravil iz cone sanjarjenja. Kot sem se zdrznila vsakič znova še kasneje, ko smo zaslišači sireno ali videli rešilce. Tega žal ni bilo tako malo ...

Z izjemo enega zelo zoprnega žulja na palcu (ki se mi je v dneh po maratonom zaradi številnih korakov med montiranjem omar in nabiranjem oljk še poslabšal) je bil maraton en sam užitek. Kar je skoraj težko verjeti, ampak je res. Nobene krize, nobene tekme s časom, nobene "norme" za izpolniti - edini cilj je bil priteči do konca in vmes po možnosti opaziti prav vse znane tako ob progi kot na njej. Priznam, očitno mene pozna več ljudi kot jaz njih - hvala prav vsem. :D

Dobra 2 km pred ciljem, ko pritečemo na Miklošičevo, je tam sodelavka, ki je prej tekla polmaraton. Čakam, da v svoji veliki torbi najde telefon, s katerim me fotografira - danes me je na mizi že čakala razvita fotografija. :clap:
Druga sodelavka (ki je niti nisem videla) posname video mojega ciljnega finiša.
Sami profesionalci okrog mene! :clap:

Po prihodu v cilj se grem preobleč - in ravno ko stopim iz garderobe na Trgu republike, na tam postavljenem velikem platnu, kjer poteka prenos maratona, vidim še Kairosov zmagoslaven prihod v cilj, kakšno naključje!

To je to.
(zdaj me zanima le še to, koliko bralcev bo padlo provokacijo :) )
#357245
Glede štarta zadeva ni tako brezpredmetna kot pišete nekateri. morda ste se tudi sami postavili v prehitro cono (kot svetujejo tudi tekaški trenerji), pa zato problem ni bil tako velik. Sam sem se postavil nekam v sredino cone za tek do 2 uri, pa se je do Bavarca teklo s hitrostjo 10 min/km. Sem izgubil kar nekaj energije za prehitevanje, pa tudi 1-2 minuti.

Problema sta dva:
1. preozka proga po štartu, kar se lahko reši tako, da je štartna cona oziroma štartni tepih ožji od proge, tako da se proga takoj po štartu že razširi in ni več take gneče.
2. neustrezno razvrščanje tekmovalcev: tekači bi pri prijavi prijavili rezultat (lahko je tudi samo načrtovan čas) in bi bili glede na to razvrščeni v ustrezen boks. Številke bi bile vidno označene z barvo, redarji bi opozarjali na pravilnost razvrščanja. Grešnikov in nevednežev bi bilo bistveno manj.

In ne čas ni nepomemben, tudi če tečem samo zase ali se borim 1375. mesto. Če tečem sam nikoli ne bom postavil enakovrednega rezultata (okrepčevalnice, zapora prometa, tempo tekači, spodbuda gledalcev ...). Če mi čas ne bi bil pomemben, bi tekal po Golovcu in ne bi plačeval startnine.

Imam pa še en predlog za organizatorje. Del nagrade naj se nameni najbolj izvirnim tekačem oziroma tekaškim skupinam. Ti so prijetna popestritev teka. Tečejo bolj v ozadju in niso moteči, za gledalce pa predstavljajo zanimivost in povečujejo obisk veliko bolj kot deseto uvrščeni kenijski maratonec.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA