- 01 Nov 2017, 21:34
#357230
Če se komu ljubi brat malo drugačno poročilo:
Prišel, videl, izboljšal osebni rekord. Oh yeah!!!
Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.
Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.
Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko. In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.
In sem šel . . . Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . . Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.
Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .
REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.
Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti . . .