Pozdravljeni tekači in tekačice,
Tudi sam sem se letos ponovno udeležil Ljubljanskega maratona, tokrat že drugič na 42 kilometrski razdalji. Tek ni minil brez rahlih zapletov, kateri so se srečno končali z uspešno pretečeno razdaljo ter brez poškodb. Kot so opisali pisci pred menoj, sem imel prvo težavo z uvrščanjem v štartne cone, vendar pri tem za razliko od predhodnikov nosim velik del krivde sam. Optimistično sem si letos zadal cilj maratona 3:15, ker sem pač zmeren optimist in si nek cilj pač moraš zadati. Odločil sem se, da bom kolikor se bo dalo, sledil zajcema, katera sem čakal in čakal v drugi coni (pod 3:20), nato pa ugotovil da sta se zajca odločila štartati iz prve štartne cone. Prva brca v temo z moje strani, ampak sem si kljub temu rekel, da se pet minut razlike še da nadoknaditi in tako sem se pognal po Slovenski in Dunajski cesti na lov za mojima zajcema. Pri tem sem imel precej težav s prehitevanjem tekačev, kateri so se v ležernem tempu nastavljali foto objektivom in kameram ter veselo in ležerno v formacijah tekaških zidov kramljali s sotekači. Sicer bi se jim kakšen drug dan z veseljem pridružil v debati in znam tudi zlahka opustiti tekmovalen duh zavoljo dobre družbe, vendar ta dan ni bil eden izmed tistih, ta dan sem prišel teči in ne kramljati. Sem pač malce slalomiral in to je bilo to
Zajčka sem ujel nekje pri osmih kilometrih in veselo smo skakljali novim kilometrov naproti. Pri približno 16 kilometru sem v copatu začutil nek oster tujek in ni bilo druge, kot se ustaviti ob poti ter sezuti in obuti, zmagovalec je bil del storža, ki je neznano kako zašel v moj copat. Hitro sem se pognal nazaj k zajcem in šli smo dalje. Na križišču med polmaratonci in maratonci smo se poslovili in pot je šla naprej, na polovički sem bil še popolnoma spočit, predvsem pa poln sadnih gelov in odlično hidriran, popoln comfort zone. Možgani so mi pričeli trkati okoli 30. kilometra in se čudili, kako še vedno držim 3:15 tempo, nakar sem se na hitro skregal s seboj ter spraznil glavo, vendar sta se kljub temu pri 36. kilometru zajca pričela oddaljevati, na Dunajski sta me pustila za seboj približno 500 metrov, vendar sem še vedno videl zastavici in se tolažil, da imam nekaj minut rezerve. Po drugi strani sem bil na nek način tudi zadovoljen, da sem tekel sam, ker sem se par kilometrov nazaj zaradi nepazljivosti malce opotekel in skoraj sezul tekača pred menoj, streznitev, da sem človeku skoraj uničil tek, mi je zbistrila glavo. Hvala bogu ni bilo nobene škode, hitro opravičilo in v dir naprej. Noge so postajale vse težje, krči so že trkali na vrata, ampak se je Slovenska cesta približevala, cilj je bil na dosegu roke. Gelov je zmanjkalo in vedel sem, da bo malce muke na koncu, vendar se nisem predal, malo me je psihično potolkla proga, ki se ti pred ciljem zavila v mestne ulice in me dva kilometra vozila okoli riti v žep. Končno sem pritekel v ciljno ravnino, kjer mi je napovedovalec z mojim imenom dvignil moralo ter mi dal še toliko energije, da sem pokončno in zmagovalno pritekel v cilj z osebnim rekordom 3:13:57. Kot rekreativec sem bil seveda poln ponosa, veselja ter zavedanja, da se je vložen tekaški trud poplačal
.
Medalja, majčka in voda ter pot pod noge proti maserkam, da bom prišel domov po svojih nogah. Žal sem na prireditvenem prostoru izvedel, da se bi naj maserski šotor podrl in z mojo masažo nog ne bo nič, tako da sem si veselo sam zmasiral mišice in s prijateljem odšel na več kot zasluženo pivo v bližnji lokal, tudi regeneracija je del teka
.
Vsem tekačem iskrene čestitke za pretečene kilometre in dosežen čas, pa naj bosta čas in razdalja, kakršna pač bosta, v cilju smo vsi zmagovalci.
)
