- 07 Nov 2017, 14:16
#357347
Saj ne vem točno, a gre zgubljati besede za nekaj, kar se mi že tretje leto zapored ponavlja, po drugi strani pa so udeležene druge osebe in organizator si zasluži vsaj omembo. 
Prvi petek v novembru se piše in na sporedu je Valvasorjeva ultra. Če res še kdo ne ve, je to preizkušanje pameti na isti progi v času 24 ur, od petka 16:00 do sobote 16:00 in cici izvedba Osmice od sobote 8:00 do 16:00. Vreme bo…kot vedno, samo letos v bistveno prijetnejši izvedbi kot lani. Sicer oblačno, da nas polna luna ni preveč motila, sicer pa prijetno, ne premrzlo, čeprav kar se mene tiče komot podpišem kako stopinjo več po temi, ampak kaj se imam pa za usajat, saj sem večino noči 'prešpricala' v varnem zavetju tople koče.
Na kraj zločina sem po stari preizkušeni navadi prifrčala okrog dveh popoldan in s sabo pripeljala še dva borca, Damjana in Robija. Smo se počekirali na dirko in dvignili številke, pa tudi ključ sobe smo si rezervirali, kaj pa človek ve, kako utrujen lahko rata, anede??? Malo čez tretjo popoldan smo za ogrevanje kar peš mahnili na štart k tisti velespoštovani smreki, ki jo vsi zaman iščejo na zemljevidih, ker ni označena, se pa lepo vidi na google zemljevidu, če veš, kam gledat.
Tako se nas je ob 16:00 pognalo (21 mandeljcov in 11 mandeljk
) v hrib na žive in mrtve. Prvi vzpon po dnevni svetlobi, za drugega bo že potrebna leščerba. Ob koncu prvega vzpona prvo presenečenje. Glavni kamerman štarta Ultre me čaka na vrhu s politankami (Domen, hvala, ker si se spomnil name) Za tiste, ki še ne veste, kaj mi pomenijo politanke, bi morali najbrž prebrati poročilo z letošnjega KBK-ja, kjer sem skoraj 90% poti sanjala politanke, ki jih ni bilo. Čista depra. In da mi reši muke ponovitve le-te, se je Domen domislil, da za vsak slučaj prinese kar svoje politanke, da me potem ne bo potrebno poslušat, kako jih ni bilo.
Tako pod dozo politank in zaseke trikrat primaham na Valvasorja. Ja in da ne pozabim, spet sem imela osebno spremstvo. Robi se je verjetno bal, da bo moral peš domov, če mene noč vzame. Pa me je zvesto čuval. Po tretjem vzponu se mi je zaluštalo malo toplote in pivce
. Pa superprešvicane cote je blo treba malo pozamenjat. Po krajši pavzi pa še en krog. Potem se je pa izprsil moj EMŠO in me prepričal, da pri teh letih že išijas malo nagaja in mi je vzelo vso moč v kolenu 
, da sem se komaj privlekla do Doma. Obvestim osebje, da sem za danes zaključila z bluzenjem in naj me ne iščejo kje naokoli, ker bom na toplem. Enga jegra za arcnije in eno pivce 
za žalost, ker ne morem nadaljevat, pa človek ne jezi se z Damjanom in Robijem (ki sta bajdvej goljufala, ker sta me vedno premagala 
)….krepko čez polnoč smo jo pa mahnili spat. Midva z Robijem mal prej, Damjan je šel pa po dobljenem človek ne jezi se še en krog….vriskat, ker naju je opetnajstil.
Zjutraj smo se zbudili v megleno jutro….tisti, ki smo pač spali. A bi sploh zmaknila rit iz postelje, al raj še mal počakam, saj mogoče bo pa sonček pol…mal kasnej. Damjan se je na brzino pobral in drvel na teren, jaz pa prav počasi najprej na kafe, pa mal pokramljat z Deyanom in druščino, ki so tudi sedeli spodaj v jedilnici, šele potem enkrat, ko so najhitrejši z Osmice že zdavnaj naredili svoj prvi obrat, sem pa pomislila, da bi mogoče vseeno mal pomigala in sem se odvlekla v zgornje nadstropje po še nekaj stvari, da se odpravim ven v meglo.
Dan se je naredil, sem mislila, da bom kaj slikala, pa je cela reč slik eno figo vredna
. Ne vem ali je bilo še vedno premalo svetlobe, al so bili ljudje prehitri….megla že ne more imet nič s tem. Že na prvem spustu sem srečala Katjo in Andreja, ki sta jo mahala v hrib. Na Stol al nekam od teh okoliških kucljev. Nooo, ta slika je pa ratala. Je že vedla zakaj. Na poti nazaj navzgor sta me ujeli Pia in Tadeja…pozabila slikat!! Potem sem pa srečala še celo reč vseh….onih z Ultre, ki so še prav zagrizeno glodali v hrib in z njega in še bolj zagrete one, ki so prišli na (samo) en šiht. Brzino sem imela naštimano prav v rikverc. Po prvem sobotnem podvigu sem spet malo počila in potem me je moj mož prepričal še v častni krog, da gre z mano. Dol je že šel z mano, za gor grede bi pa najbrž zmrznil, pa sem ga poslala naprej. Ker sama sem morala še koga ogovorit in kaj poslikat in sploh se mi ni nikamor mudilo. Še enkrat sem srečala Drobeževa in je padel še sebek (kako bi pa brez??). Ob naslednjem prihodu na vrh sem zaključila seanso. Dost je blo…naj ostane pri Katjini ugotovitvi, da je Maja največji uživač na tekmah. In Boštjanovi definiciji – Uživancija s ščepcem napora.
Sem omenila organizatorja???
Aleš in Petra s svojo ekipo in prostovoljci ter gorskimi reševalci so pripravili izjemen dogodek. Dokler moja pristojnost seže lahko rečem brezhibno. Na koncu se je sicer izkazalo, da je do nekaj manjših kiksov prišlo pri razvrstitvah, ampak kdor dela greši…kdor ne dela, pa ne more in kar se mene tiče, to še vedno ni, da bi se moral človek zgražat ali pljuvat. Okrepčevalnici zgornja in spodnja (uradni) sta bili založeni ves čas z vsem, kar človek potrebuje (OK na WC je že moral vsak sam, ostalo je bilo pa skoraj pod nos pomoljeno), za doplačilo je bila pa en štuk višje od tazgornje še ena, pa še tam se je za ultraše preko noči našla brezplačna juhica. Tako da, če ima kdo kaj veliko povedat preko organizacije….najprej svoj prag spucat 
, pol pa drugim pomagat!!!
Nikakor ne smem pozabit, da je padlo nekaj rekordov. Miha Vidali je nov rekorder proge in na medmrežju se že širi novo poimenovanje, če kdo opravi z dvema ultrama preko 100 km, da je naredil »Vidalija« (Miha, brez zamere, res sem to prebrala, ni na mojem zeljniku zraslo). Marjan Zupančič ima novo najboljšo znamko na Osmici. Skoraj bi upala trditi, da sta tudi ženski znamki Alenke Ogrin in Mojce Koligar rekordni…zakaj skoraj? Ker dosežem uradne podatke samo za lani in letos, ostalo pa po občutku. Možna je napaka, zato naj me mirno kdo popravi, preden bo kak revolt.
Če pa potegnem skupaj še malo podatkov:
Ultraši (beri 32 udeležencev ultre) smo opravili 442 vzponov, kar nanese cca 2020 km dolžine in 212 km vzponov.
Osmaši (beri 47 udeležencev osmice) so opravili 287 vzponov, kar nanese cca 1249 km dolžine in 138 km vzponov.
Če tole malo seštejem in preračunam, bi z dolžino primaširali do pol poti v center zemlje, z višinci pa skoraj 40-krat od nivoja morja do nivoja vrha Everesta.
To je vse, več se mi ne da pisat in vam najbrž tud ne brat telih oslarij. Fajn mi bodite!
Prvi petek v novembru se piše in na sporedu je Valvasorjeva ultra. Če res še kdo ne ve, je to preizkušanje pameti na isti progi v času 24 ur, od petka 16:00 do sobote 16:00 in cici izvedba Osmice od sobote 8:00 do 16:00. Vreme bo…kot vedno, samo letos v bistveno prijetnejši izvedbi kot lani. Sicer oblačno, da nas polna luna ni preveč motila, sicer pa prijetno, ne premrzlo, čeprav kar se mene tiče komot podpišem kako stopinjo več po temi, ampak kaj se imam pa za usajat, saj sem večino noči 'prešpricala' v varnem zavetju tople koče.
Na kraj zločina sem po stari preizkušeni navadi prifrčala okrog dveh popoldan in s sabo pripeljala še dva borca, Damjana in Robija. Smo se počekirali na dirko in dvignili številke, pa tudi ključ sobe smo si rezervirali, kaj pa človek ve, kako utrujen lahko rata, anede??? Malo čez tretjo popoldan smo za ogrevanje kar peš mahnili na štart k tisti velespoštovani smreki, ki jo vsi zaman iščejo na zemljevidih, ker ni označena, se pa lepo vidi na google zemljevidu, če veš, kam gledat.
Tako se nas je ob 16:00 pognalo (21 mandeljcov in 11 mandeljk
) v hrib na žive in mrtve. Prvi vzpon po dnevni svetlobi, za drugega bo že potrebna leščerba. Ob koncu prvega vzpona prvo presenečenje. Glavni kamerman štarta Ultre me čaka na vrhu s politankami (Domen, hvala, ker si se spomnil name) Za tiste, ki še ne veste, kaj mi pomenijo politanke, bi morali najbrž prebrati poročilo z letošnjega KBK-ja, kjer sem skoraj 90% poti sanjala politanke, ki jih ni bilo. Čista depra. In da mi reši muke ponovitve le-te, se je Domen domislil, da za vsak slučaj prinese kar svoje politanke, da me potem ne bo potrebno poslušat, kako jih ni bilo.Tako pod dozo politank in zaseke trikrat primaham na Valvasorja. Ja in da ne pozabim, spet sem imela osebno spremstvo. Robi se je verjetno bal, da bo moral peš domov, če mene noč vzame. Pa me je zvesto čuval. Po tretjem vzponu se mi je zaluštalo malo toplote in pivce
. Pa superprešvicane cote je blo treba malo pozamenjat. Po krajši pavzi pa še en krog. Potem se je pa izprsil moj EMŠO in me prepričal, da pri teh letih že išijas malo nagaja in mi je vzelo vso moč v kolenu , da sem se komaj privlekla do Doma. Obvestim osebje, da sem za danes zaključila z bluzenjem in naj me ne iščejo kje naokoli, ker bom na toplem. Enga jegra za arcnije in eno pivce za žalost, ker ne morem nadaljevat, pa človek ne jezi se z Damjanom in Robijem (ki sta bajdvej goljufala, ker sta me vedno premagala )….krepko čez polnoč smo jo pa mahnili spat. Midva z Robijem mal prej, Damjan je šel pa po dobljenem človek ne jezi se še en krog….vriskat, ker naju je opetnajstil.Zjutraj smo se zbudili v megleno jutro….tisti, ki smo pač spali. A bi sploh zmaknila rit iz postelje, al raj še mal počakam, saj mogoče bo pa sonček pol…mal kasnej. Damjan se je na brzino pobral in drvel na teren, jaz pa prav počasi najprej na kafe, pa mal pokramljat z Deyanom in druščino, ki so tudi sedeli spodaj v jedilnici, šele potem enkrat, ko so najhitrejši z Osmice že zdavnaj naredili svoj prvi obrat, sem pa pomislila, da bi mogoče vseeno mal pomigala in sem se odvlekla v zgornje nadstropje po še nekaj stvari, da se odpravim ven v meglo.
Dan se je naredil, sem mislila, da bom kaj slikala, pa je cela reč slik eno figo vredna
. Ne vem ali je bilo še vedno premalo svetlobe, al so bili ljudje prehitri….megla že ne more imet nič s tem. Že na prvem spustu sem srečala Katjo in Andreja, ki sta jo mahala v hrib. Na Stol al nekam od teh okoliških kucljev. Nooo, ta slika je pa ratala. Je že vedla zakaj. Na poti nazaj navzgor sta me ujeli Pia in Tadeja…pozabila slikat!! Potem sem pa srečala še celo reč vseh….onih z Ultre, ki so še prav zagrizeno glodali v hrib in z njega in še bolj zagrete one, ki so prišli na (samo) en šiht. Brzino sem imela naštimano prav v rikverc. Po prvem sobotnem podvigu sem spet malo počila in potem me je moj mož prepričal še v častni krog, da gre z mano. Dol je že šel z mano, za gor grede bi pa najbrž zmrznil, pa sem ga poslala naprej. Ker sama sem morala še koga ogovorit in kaj poslikat in sploh se mi ni nikamor mudilo. Še enkrat sem srečala Drobeževa in je padel še sebek (kako bi pa brez??). Ob naslednjem prihodu na vrh sem zaključila seanso. Dost je blo…naj ostane pri Katjini ugotovitvi, da je Maja največji uživač na tekmah. In Boštjanovi definiciji – Uživancija s ščepcem napora. Sem omenila organizatorja???
Aleš in Petra s svojo ekipo in prostovoljci ter gorskimi reševalci so pripravili izjemen dogodek. Dokler moja pristojnost seže lahko rečem brezhibno. Na koncu se je sicer izkazalo, da je do nekaj manjših kiksov prišlo pri razvrstitvah, ampak kdor dela greši…kdor ne dela, pa ne more in kar se mene tiče, to še vedno ni, da bi se moral človek zgražat ali pljuvat. Okrepčevalnici zgornja in spodnja (uradni) sta bili založeni ves čas z vsem, kar človek potrebuje (OK na WC je že moral vsak sam, ostalo je bilo pa skoraj pod nos pomoljeno), za doplačilo je bila pa en štuk višje od tazgornje še ena, pa še tam se je za ultraše preko noči našla brezplačna juhica. Tako da, če ima kdo kaj veliko povedat preko organizacije….najprej svoj prag spucat , pol pa drugim pomagat!!!Nikakor ne smem pozabit, da je padlo nekaj rekordov. Miha Vidali je nov rekorder proge in na medmrežju se že širi novo poimenovanje, če kdo opravi z dvema ultrama preko 100 km, da je naredil »Vidalija«
(Miha, brez zamere, res sem to prebrala, ni na mojem zeljniku zraslo). Marjan Zupančič ima novo najboljšo znamko na Osmici. Skoraj bi upala trditi, da sta tudi ženski znamki Alenke Ogrin in Mojce Koligar rekordni…zakaj skoraj? Ker dosežem uradne podatke samo za lani in letos, ostalo pa po občutku. Možna je napaka, zato naj me mirno kdo popravi, preden bo kak revolt.Če pa potegnem skupaj še malo podatkov:
Ultraši (beri 32 udeležencev ultre) smo opravili 442 vzponov, kar nanese cca 2020 km dolžine in 212 km vzponov.
Osmaši (beri 47 udeležencev osmice) so opravili 287 vzponov, kar nanese cca 1249 km dolžine in 138 km vzponov.
Če tole malo seštejem in preračunam, bi z dolžino primaširali do pol poti v center zemlje, z višinci pa skoraj 40-krat od nivoja morja do nivoja vrha Everesta.
To je vse, več se mi ne da pisat in vam najbrž tud ne brat telih oslarij. Fajn mi bodite!
!
