Najprej uradno poročilo: glede na to, da je bila to moj prvi izziv nad 60km, da sem za dobrih 5200m postavil nov osebni rekord v višincih, pa tudi časovno sem mejnik prestavil z 9 ur 50 na prijetnih 23 ur 20 minut, sem lahko več kot zadovoljen. Pravzaprav sem navdušen, ampak ne nad zgoraj omenjenimi rezultati, pač pa nad čudovito preživetimi urami v najboljši in še boljši družbi! Tole je bila tako sladka preizkušnja kot že dolgo ne. Uživancija!
Vse je bilo v redu, proga je luštna, vzpon bi lahko bil daljši, ampak potem bi bili taki tudi spusti.
Prostovoljci so se borili z nami, mnogo bolj kot mi tekači so imeli oni opraviti z mrazom... Dobre volje ni manjkalo, všeč mi je bil borbeni duh in vzajemno vsestransko navijanje. Z veseljem ponovim, če bom še v kondiciji.
Namesto neuradnega poročila pa malce osebnih spominčkov. Se mi zdi, da bo dovolj, če samo napišem nekaj zahval. Ne bo po vrsti, kakor mi bo pač padlo na pamet. Torej, zahvala gre:
~vsem organizatorjem in prostovoljcem,
~možakarju s križankami za zapisnikarsko mizo, ki je prebedel večino noči in potem vztrajal še cel dan z nami – mislim, da me je on na zvit način pripravil do tega, da sem preračunal, da bi šlo še vsaj en krog (nazadnje sem šel po zaključnem še dva, in mi je to uspelo 45 minut pred limitom)
~maserki, prijazni nadebudni mladenki (mogoče Lani?), ki je, če sem prav dojel, vzpodbujala svojo mamico, hkrati pa s svojo mladostniško energijo in pozitivnim pristopom dvigovala moralo vsem tekačem. Hvala za dvakratno masažo z Icepowerjem (še danes mi ni jasno, kako da sem v tretje odklonil).
~šefici nočne strežbe, svetlolaski, ki je bila, tako kot jaz, ob pol šestih zjutraj že 24 ur pokonci – je rekla, da je kul (kakor je tudi izgledala), samo da je malce izgubila smisel za čas. Ker je bila tam tudi na podelitvi popoldne, upam, da se je vmes utegnila kaj naspati.
~ekipi na spodnji postaji, sploh zadnji izmeni (ki je bila mogoče tudi prva s petkovega štarta), za trojni »no sem ti reku, da boš še«, pa za to, da so se moje pojave dejansko zapomnili (upam, da ne zato, ker bi se preveč ven metal). Aha, pa za zadnji požirek njunega piva, ki sta mi ga fanta odstopila pred finalnim vzponom.
~gospe zapisnikarici, ki me je ves čas izteka drugih 8 ur (ta težja izmena) hotela zmotivirati z idejo gazelic, ki bodo na 8mici.
Ideja me niti ni motivirala, čeprav sem dejansko natempiral 14 spust za prihod na štart ob 7:55. Me je pa njena navdušenost in nasmeh vedno spravil v še boljšo voljo.
~športni družinici, ki so šopali na 8mici; mislim, da sta punca in fantič (tam okrog 8/10 let) osvojila kolajni; vsekakor sta si zaslužila, da leti atek v dolino po avto po 5 družinskih skupnih vzponih.
~malemu petletniku, ki je že 50 m pod kočo zavohal štruklje in klobaso (živela očkova motivacija).
~prijatelju Janezu J., ki mi je prišel razbit nočno monotonijo s spremstvom v zadnjem nočnem vzponu in me navil do te mere, da je bil moj 13. spust skozi meglo ob prebujanju dneva najbolj matast od vseh. Janez je odtekel na Stol, jaz pa v spust po prehitrem vzponu, polnem klepeta – da ne bo pomote, odnesel sem precej več boljšega kot slabega od tega vzpona.
~Simonu S., ki se ni mogel odločiti, s kom točno in v katero smer, bi rad tekel. Kolegialnost ga je malce hecala, očitno, in ker kljub temu da je mnogokratni prvak obstaja samo v eni osebi naenkrat.
~Ultramaratoncu Teškemu (kako se to sklanja z ypsilonom?), da je malce podrezal v moj tempo – na dober način, seveda.
~Marjanu Z., ker mi je kljub vsej potrebni naglici pri osvajanju rekorda, vrnil vse moje bravo in opope, za njegovo pohvalo glede mojega vzpenjanja in nenazadnje, ker mi je na podelitvi segel v roko in mi čestital za uspeh. Jaz, cepec, sem se mu samo zahvalil. Čestitke, seveda mnogo bolj zaslužene, tebi Marjan, za osvojen rekord.
~Marjanu Š., ki si je med svojo naporno 8smico (in to iskreno mislim, ker v 24 urah si lahko privoščiš kakšno pavzo, ki si je v tekmi v 8 urah ne moreš) vzel čas in delil z mano par izkušenj iz svoje bogate tekaške kariere.
~Mojci K., ker se mi je vedno nasmehnila, ko je brzela mimo. Upam, da te nisem preveč živciral s svojimi pripombami; btw, ponudba za TT Adventurer je bila resna (če hočeš, ti jo posodim za kakšen mesec, potem boš pa videla, kako in kaj).
Čestitke za zmago!
~borbeni rdečelaski, ki se je pustila prepričat, da ima še čas in energijo za še en spust in potem verjela vase za še en vzpon in tudi za kolajno.
~gospodu, s katerim sva skupaj štartala na 8mici (moji zadnji izmeni), edina v pravem ritmu brez bezlanja – je rekel ŽigaX, da so navalili kot svinje na buče
– in s ciljem, da oddelava tri vzpone.
~bivšemu sodelavcu in šefu za vse bodrenje – nekam preoptimistično sem ga poskušal loviti, a totalno neuspešno.
~vsem tekmovalkam in tekmovalcem na 8mici, ki jih ne omenjam posebno, čeprav mi je vsak od njih ob vsakem srečanju dodal nov kamenček v mozaik. Sem vas vse oblajal, za vse navijal in vsi ste se mi smilili. Ker meni se je ob 8h zjutraj začelo že precej iztekati, vi ste pa šele začeli.
Zaključim še s posebno zahvalo vsem ultrašem. Brez vas bi bilo to samo neko samopotrjevanje, da zmorem, da tudi jaz lahko. Tako pa je postala cela ultra čudovit dogodek, kjer sem spoznal nekaj starih znancev (poznal že od prej, ampak ne osebno) in veliko novih trailašev, s katerimi mi je bilo fino in v čast preživeti teh 25 ur (če upoštevam še podelitev v koči).
~Žigu, s katerim sem se boril do 16. kroga, potem se me je, zgleda, naveličal čakati. V spominu mi ostaja predvsem tale cozy slikca: njegova pojava s klopce, tako prijetno utrujen in zadelan z dekco me počaka, malo pokramlja, potem pa izgine, do naslednjega kroga. Fajn mi je bilo, ko me je prehitel za cel krog in sem bil bolj vesel njegovega rezultata kot vseh svojih že nabranih. Čestitke za absolutno tretje mesto!
~Alenki, vedno maksimalno nasmejano in vzpodbujajočo, ki me je s svojim preoblačenjem (po mojem je zamenjala vsaj tri drese – saj to je lepo, ker jaz nisem bil niti toliko, da bi si majico preoblekel), predvsem pa s svojim lahkotnim korakom zadnje 4 ure prepričala, da je verjetno odspala pol noči. In potem sem nalašč njo poiskal na seznamu, pa je pisalo poleg Alenke (ime sem stuhtal s hrbta prve majice – Lenka) še Ogrin, potem mi je pa postalo jasno, zakaj je tako lahkih nog. Slišal sem že zate, ime sem pa prvič lahko povezal s pojavo. Če bi bil doma malenkost bližje, bi se pridružil Grmadarjem, ker očitno dobro delate.
Čestitam za absolutno zmago v ženski konkurenci in za absolutno 4. mesto skupno!
~Mihu V. za nasmeh prej in za brezkompromisno grizenje v zadnjih vzponih. Sem navijal za njegovih 26 kot pred dvema letoma za vsako zmago Petra Prevca.
In seveda za bodrenje z njegove strani. Čestitam za hudo visoko prestavljen mejnik!
~Klavdiji in njenim dober dan (čeprav je bila trda tema
), s katero sva potem, ko mi je uspelo izenačiti dolžino njenih palic, tako navdušeno navijala drug za drugega. Čestitke za 14-ko!
~Jožetu J. In Bojani H. za neutrudno premagovanje poti. Bila sta mi v veliko motivacijo za še en spust.
~Jožici M. za njen potrpežljiv nasmeh, ker se ni pustila zmesti mojim zaletavim opazkam; mojemu neizkušenemu očesu ni ušlo, da je utrjena ultrašica. Si želim njene moči in volje, ko bom imel njen status. Absolutno tretja v ženski kategoriji s 16 vzponi!
~kolegu z očali, ki me je spremljal en vzpon ponoči (mislim da mojega 11.) in nato sva si delila še kar nekaj obiskov v boksih; da je odvrnil moje misli od krčev, ki so me grabili že dve rundi, skupno fotko z njegovega mobija pa še čakam.
~Anji K. za polno vrečo nasmehov, vse spodbudne besede in za skupinsko fotko; brez njene ideje ne bi bil skupaj z obema absolutnima zmagovalcema na fotki.
~Robertu H. za družbo pri zadnjih vzponih. Pa za pogled na moč volje ob njegovih bliskovitih zadnjih dveh spustih. Kapo dol!
~Majčki, ker je vedno taka kot je treba (razen takrat, ko je ni bilo, ker je bila v postelji – no, pa še to je po svoje prava njena na 24 urni ultri); za več kot zvrhano mero dobre volje, za bežne debate, za bolj obširne debate, za fotke in za tisti duh ultre, ki je meni všeč – uživancija s ščepcem napora.
Pa še in še in še... Za vse, ki jih/vas nisem omenil, ste lahko prepričani, da ste postali del prijetnih spominov z moje prve take malo bolj resne ultre. Da boste verjeli, da je to res, vam lahko povem, da sem samo pri 19. spustu pomislil, da delam kroge in da bo treba še enkrat nazaj po isti poti. Glava je sestavila spomin vseh dobrih 23 ur kot eno samo dolgo in dogodkov polno pot od štarta do cilja. Nobene monotonosti, ves čas in vse novo! Izkušnja samih presežkov!
26 vzponov!!!! 
In bravo vsem udeležencem 
