Še moje kratko poročilo s 57 km.
Za začetek bi lahko napisal, da je bilo na Teku z burjo vsega zadosti, razen burje ni bilo. V opisu tekme je pisalo, da znajo biti temperature zelo nizke, sploh v kombinaciji z burjo, nekaj dni pred tekmo pa se je začel napovedovati dež. No, na tekmi ni bilo niti burje, niti mraza in niti dežja (mogoče nekaj minut rahlega pršenja), temperature so bile po mojem mnenju idealne za tek, nekateri so tekli celo v kratkih rokavih oz. kratkih hlačah.
Kmalu po štartu smo prispeli do prve reke oz. potoka, čez katerega pa je vodila samo ena pot - pot preko treh oziroma štirih skal in za pomoč napeta vrv med dvema drevesoma na vsaki strani potoka. Ker so imeli tekmovalci velike težave s prečkanjem se je tukaj napravil velik zamašek in za prečenje se je čakalo več minut, 5 ali 10 minut, mogoče celo več in bilo je kar nekaj slabe volje. Nekateri tekmovalci so potok prečkali mimo prehoda, zabredli so v vodo, ostalim pa se nam to ni zdela dobra ideja in smo rajše čakali na vrsto, saj je bila pot pred nami še dolga in ne predstavljam si, kako bi jo bilo preteči v mokrih supergah.
Dalje je šlo bolj tekoče, skozi čudovite kraške hrastove gozdove in slikovito dolino reke Glinščice, kjer nas je pozdravil mogočen slap. Zamašek se je mogoče naredil le še pri vzponu in spuščanju z mogočnega melišča, saj so nekateri sestopali zelo zelo previdno, mogoče celo malo boječe. Nekajkrat sem pomislil, da bi tekmovalce pred sabo prehitel a bi bilo to preveč tvegano početje pa tudi pot je bila še dolga in ni imelo smisla tvegati poškodbo ali celo kaj hujšega.
Na 33 kilometru smo prispeli do postojanke, kjer si lahko pustil vmesno torbo s potrebščinami a ker dejansko nisem prav ničesar potreboval je prišlo v poštev le okrepčilo in tek dalje.
Nadaljevanje je potekalo več ali manj po kraškem robu nad Trstom-smer Sesljan, po gozdnih poteh pretežno borovega gozda (če se prav spomnim), singel track potka je stalno ponujala akcijo: malo gor, malo dol, levo in desno, tako da se jo osebno nisem naveličal in smo kot bi mignil prispeli do zadnjih treh kilometrov. Od teh je prvih 500 m ali 1 km potekal po plaži, ki je bila sestavljena pretežno iz velikih skal in na katerih so imeli določeni tekmovalci zopet velike težave. Osebno sem videl tri tekmovalce, ki so padli, dvema od teh je zdrsnilo, eden pa je gleženj vtaknil med skale in si ga zvil. Potrebna je bila torej maksimalna previdnost, po drugi strani pa je takšna popestritev pripomogla k temu, da so bili tudi zadnji kilometri (ki se znajo na kakšni tekmi vleči kot kača) pestri in zanimivi. V predzadnjem kilometru pred ciljem smo imeli zaradi popolnoma blatne steze na voljo še brezplačno dričanje po riti, v cilju-na nogometnem stadionu, pa nas je pričakal komentator, ki je pri zadnjih metrih vzpodbujal prav vsakega tekmovalca tako, kot bi bil zmagovalec. Dober občutek in hvala mu