- 09 Jun 2018, 22:14
#359986
Zna bit, da bo poročilo edino (mogočepa tud ne):
Litijski tek
No…pa sem nardila…..požrla največji hlebec zarečenega kruha in se skoraj zadavila z njim. Da bomo vedeli o čem govorim…tekla sem na Litijskem teku….uradni prireditvi, tekmovanju, če hočete, ki poteka povsem na asfaltni podlagi. A sem že kdaj povedala, da ne maram tečt???? Sem?! In še sploh ne po asfaltu?!
No, pa pojdimo od začetka. Enkrat sredi maja pokliče učiteljica telesne vzgoje sredi dopoldneva, da je opazila, da imamo naše otroke prijavljene na Litijski tek….jaaaa…in joj kako bi bilo pa fajn, ker naša šola še nikoli ni bila zastopana s strani staršev na Litijskem teku, pa vidva z možem pa oba tečeta, pa mi bi pa vaju imeli v ekipi, da bi zastopala šolo. Ja, gospa Nuška, ampak jaz ne tečem asfalta in Damjan pa bo verjetno šel na 10 km….pa saj ni nobene škode, če ne tečete asfalta, glavno je, da otrokom pokažemo, da je važno sodelovati in bi bilo res fino…imamo že skoraj vso ekipo zbrano…aja?? Kdo pa še bo??? Ja vidva z možem, potem moramo pa še 2 najt….a bejž! A skoraj celo ekipo imajo????? Ja mogoče bi Drobeževi hoteli tudi sodelovat, bom jih poklicala, vas obvestim, če mi rata zbrat celo ekipo.
Popoldan najdem moža, ko se z nekom meni po telefonu in prav resno…noooo, tole že ne bo kateri od kolegov. Pogovor je preresen in traja kar nekaj časa. Anketa ni, ker bi jih kar hitro skenslal…s takimi se ne pogovarja….pa mi po končanem pogovoru reče…učiteljica Nuška je bila…a bejž?! A te je preparirala???? Kaj si pa rekel??? Ja da imava čas in da lahko prideva. Saj zate bo to fajn trening za na GM!
Ja dobr, da se nisem sama spomnila, da bo to fajn trening. Jaz se opletam z vsemi 16-imi kako ne bi šla na lauf, dec pa pravi, da bi bil to prav fajn trening….Drobeži grejo tud!
Ko omenim tole zadevo z Litijskim tekom še Srečku…če kdo ne ve, imam osebnega trenerja po imenu Srečko….pravi, da bo to prav fajn trening za GM in naj kar grem.
Ja pismo noooo. Dobr, da se nisem sama spomnila, da bi blo fajn met kak trening za GM.
Pa je blo danes zjutraj in smo šli….kompletni. Midva laufat za šolo v ekipo staršev, mulca laufat za taisto šolo vsak v svoji triadi.
Pokne zjutraj 8:40 pištola in zlaufamo. Po 500 m že švicam in težko diham. Vroče ni, ma je soparno kot pri norcih. Po celonočnem deževju je zjutraj posijalo sonce in že tako vlažno traso, saj poteka tik ob Savi, oparilo ravno toliko, da je teklo z vseh in vsakogar, če tudi ni tekel. Diham jest kot stara mašina in še nekaj časa kalkuliram, da mi bo mogoče ratalo lovit ta zelene, ki so zastopali učiteljski zbor taiste šole. Pa je ta ideja kmalu splavala po Savi proti Beogradu. Že po 1 km sem se smilila sama sebi in se jezila nad svojo nemočjo…..umirala po poti, škrge so se sušile, noge so bile težke, kot bi imela obute pancarje, ne pa najlažje superge, kar jih premorem in ves čas se mi je zdelo, da sem čisto na koncu karavane. Pa sem se malo potolažila, ko so srednješolci, ki so štartali istočasno z nami a imeli krajšo traso, obrnili in tekli že nasproti. Nooo, takrat sem pa ugotovila, da nisem zadnja, ker so še za mano nekateri vzklikali in jih pozdravljali in navijali. Tako sem ugotovila, da mogoče se bo pa vseeno dalo preživet ta 'ultramaraton'. Na pol poti smo obrnili in se po isti trasi odpravili nazaj proti štartu, oziroma tokrat cilju. Damjan, ki je vsake toliko pogledal malo nazaj in vprašal, če bo, je ves čas gledal na uro, kako hitro mi ratuje umirat, al tečt, al karkoli sem že počela. Upala sem, da bo uspel trik, ki sem se ga poslužila na Bledu, ko sem tekla za Srečkom, da ga bom gledala v noge in mu sledila, pa je bil Damjan prehiter. Mi je ušel. Keke 700 m pred ciljem mi sporoči, kakšna je povprečna brzina do tam………………………10 km/h…in še švoh ¾ kilometra…..pol pa meni zakuha….mene pa že ne bojo zajebaval…..če sem do tle prrinla, bom pa še do konca in če sem do tle zgurala, bom pa še naprej….pa prav nič ne bom popuščala…..jim bom že pokazala…..in sem laufala, kot ubrisana. Prlaufam v cilj menda glih po 32 minutah. In kaj dobim pod nos???? Naš ta večji pametnjakovič pravi…ja kje sta pa hodila, a vesta kdaj sta že Drobeža končala?? Men se je hotl zmešat….ti otrok frdaman!!! A ti sploh veš, da sem dušo spustila…..a misliš, da sem šla na kofe vmes, ko so drugi laufal, pa sem se zaklepetala s kelnarco, da me tko dolg ni blo???? Kje sem hodila?? Kaj mu sam ne pade na pamet!!!!
No, kakorkoli, tole je blo nekaj kar ni glih za ponovit. Raj še na kako 100-tko! Glih tazadnja nisem bila, ni pa, da bi se človek s tem hvalil……ampak sporočilo za trenerja pa imam…..6:00/km!!!! Povprečje!!!! Ko me je glih za sredin tek klincal, da ni niti bliz temu….pa je pozabu pogledat, da je blo kar precej klanca in niti tega ni vedel, da se sploh nisem mogla odločit, a bi zbolela, al mogoče raj ne bi…no, pa pol nisem.
Evo tako….zdej sem vstala od mrtvih, da bom lahko drug teden spet krepala!!! See ya!
Litijski tek
No…pa sem nardila…..požrla največji hlebec zarečenega kruha in se skoraj zadavila z njim. Da bomo vedeli o čem govorim…tekla sem na Litijskem teku….uradni prireditvi, tekmovanju, če hočete, ki poteka povsem na asfaltni podlagi. A sem že kdaj povedala, da ne maram tečt???? Sem?! In še sploh ne po asfaltu?!
No, pa pojdimo od začetka. Enkrat sredi maja pokliče učiteljica telesne vzgoje sredi dopoldneva, da je opazila, da imamo naše otroke prijavljene na Litijski tek….jaaaa…in joj kako bi bilo pa fajn, ker naša šola še nikoli ni bila zastopana s strani staršev na Litijskem teku, pa vidva z možem pa oba tečeta, pa mi bi pa vaju imeli v ekipi, da bi zastopala šolo. Ja, gospa Nuška, ampak jaz ne tečem asfalta in Damjan pa bo verjetno šel na 10 km….pa saj ni nobene škode, če ne tečete asfalta, glavno je, da otrokom pokažemo, da je važno sodelovati in bi bilo res fino…imamo že skoraj vso ekipo zbrano…aja?? Kdo pa še bo??? Ja vidva z možem, potem moramo pa še 2 najt….a bejž! A skoraj celo ekipo imajo????? Ja mogoče bi Drobeževi hoteli tudi sodelovat, bom jih poklicala, vas obvestim, če mi rata zbrat celo ekipo.
Popoldan najdem moža, ko se z nekom meni po telefonu in prav resno…noooo, tole že ne bo kateri od kolegov. Pogovor je preresen in traja kar nekaj časa. Anketa ni, ker bi jih kar hitro skenslal…s takimi se ne pogovarja….pa mi po končanem pogovoru reče…učiteljica Nuška je bila…a bejž?! A te je preparirala???? Kaj si pa rekel??? Ja da imava čas in da lahko prideva. Saj zate bo to fajn trening za na GM!
Ja dobr, da se nisem sama spomnila, da bo to fajn trening. Jaz se opletam z vsemi 16-imi kako ne bi šla na lauf, dec pa pravi, da bi bil to prav fajn trening….Drobeži grejo tud!
Ko omenim tole zadevo z Litijskim tekom še Srečku…če kdo ne ve, imam osebnega trenerja po imenu Srečko….pravi, da bo to prav fajn trening za GM in naj kar grem.
Ja pismo noooo. Dobr, da se nisem sama spomnila, da bi blo fajn met kak trening za GM.
Pa je blo danes zjutraj in smo šli….kompletni. Midva laufat za šolo v ekipo staršev, mulca laufat za taisto šolo vsak v svoji triadi.
Pokne zjutraj 8:40 pištola in zlaufamo. Po 500 m že švicam in težko diham. Vroče ni, ma je soparno kot pri norcih. Po celonočnem deževju je zjutraj posijalo sonce in že tako vlažno traso, saj poteka tik ob Savi, oparilo ravno toliko, da je teklo z vseh in vsakogar, če tudi ni tekel. Diham jest kot stara mašina in še nekaj časa kalkuliram, da mi bo mogoče ratalo lovit ta zelene, ki so zastopali učiteljski zbor taiste šole. Pa je ta ideja kmalu splavala po Savi proti Beogradu. Že po 1 km sem se smilila sama sebi in se jezila nad svojo nemočjo…..umirala po poti, škrge so se sušile, noge so bile težke, kot bi imela obute pancarje, ne pa najlažje superge, kar jih premorem in ves čas se mi je zdelo, da sem čisto na koncu karavane. Pa sem se malo potolažila, ko so srednješolci, ki so štartali istočasno z nami a imeli krajšo traso, obrnili in tekli že nasproti. Nooo, takrat sem pa ugotovila, da nisem zadnja, ker so še za mano nekateri vzklikali in jih pozdravljali in navijali. Tako sem ugotovila, da mogoče se bo pa vseeno dalo preživet ta 'ultramaraton'. Na pol poti smo obrnili in se po isti trasi odpravili nazaj proti štartu, oziroma tokrat cilju. Damjan, ki je vsake toliko pogledal malo nazaj in vprašal, če bo, je ves čas gledal na uro, kako hitro mi ratuje umirat, al tečt, al karkoli sem že počela. Upala sem, da bo uspel trik, ki sem se ga poslužila na Bledu, ko sem tekla za Srečkom, da ga bom gledala v noge in mu sledila, pa je bil Damjan prehiter. Mi je ušel. Keke 700 m pred ciljem mi sporoči, kakšna je povprečna brzina do tam………………………10 km/h…in še švoh ¾ kilometra…..pol pa meni zakuha….mene pa že ne bojo zajebaval…..če sem do tle prrinla, bom pa še do konca in če sem do tle zgurala, bom pa še naprej….pa prav nič ne bom popuščala…..jim bom že pokazala…..in sem laufala, kot ubrisana. Prlaufam v cilj menda glih po 32 minutah. In kaj dobim pod nos???? Naš ta večji pametnjakovič pravi…ja kje sta pa hodila, a vesta kdaj sta že Drobeža končala?? Men se je hotl zmešat….ti otrok frdaman!!! A ti sploh veš, da sem dušo spustila…..a misliš, da sem šla na kofe vmes, ko so drugi laufal, pa sem se zaklepetala s kelnarco, da me tko dolg ni blo???? Kje sem hodila?? Kaj mu sam ne pade na pamet!!!!
No, kakorkoli, tole je blo nekaj kar ni glih za ponovit. Raj še na kako 100-tko! Glih tazadnja nisem bila, ni pa, da bi se človek s tem hvalil……ampak sporočilo za trenerja pa imam…..6:00/km!!!! Povprečje!!!! Ko me je glih za sredin tek klincal, da ni niti bliz temu….pa je pozabu pogledat, da je blo kar precej klanca in niti tega ni vedel, da se sploh nisem mogla odločit, a bi zbolela, al mogoče raj ne bi…no, pa pol nisem.
Evo tako….zdej sem vstala od mrtvih, da bom lahko drug teden spet krepala!!! See ya!