Zadnje novičke

[slorunner]

Lani sem tako užival na 30 km, da sem šel letos uživat še 20 km več. Pa je tudi to kar hitro minilo, očitno bo treba še podaljšat.

Jah, kamnolom je nadležen na koncu. Sem upal, da je ta pot direkt v Vipavo kaj lepša od tiste lanske, ampak ni.

Drugače pa super, prireditev uspešno raste, čestitke organizatojem, da imamo nekaj takega tudi v Sloveniji. Škoda le, da cilj ne more biti več v kampu, ker je bilo tam nekako boljše vzdušje, se mi zdi. Po tekmi si se komot usedel na tla in videl vse tekmovalce, ki so prihajali. Tukaj pa moraš direkt ob ograjo, da kaj vidiš.

Ne vem točno, zakaj ni več postaje pri lovski koči. Jaz sem bil sicer dokaj hiter in me to ni preveč zmotilo, ampak oni bolj počasni bi jo pa gotovo rabili.

GPS tracking je bil odličen. Sem mel kolega na stotki in sem ga potem lahko spremljal, da sem vedel, kdaj točno bo prišel.

Delavci so pa kljub bojazni zz topke prekinili delo in je tekma lahko normalno potekala. Sicer smo šli malce po travi levo od strojev, ampak bolje to kot v "živo blato".

[TONEK]

Saj veš, Topka, da ti ne morem reči ne, čeprav si me sama razočarala in namesto da bi bila glavna na domačem terenu, si šla rajši gledat 'lublanske srajce'. Tako kakor tvoji Sindis in Ana sem tudi jaz (pa najbrž še marsikdo) pogrešal prvo navijačico - ne vem, kaj smo se ti zamerili
No, ker sem bil na kratkem teku, bo pa poročilo daljše.
Malo pred deveto parkiram skoraj tam, kot lani, pa vse prazno. Nobenih avtomobilov, vzdušja, ogrevačav. Lušna mladenka, pozneje vidim, tudi tekačica , me prijazno napoti na kraj dogajanja, kamor se odpravim kar peš. V 'mravljišču' na prevzemu štartne številke, mi je poznan samo Denis, zato sem se začel spraševati, le na kakšno tekmo sem danes prišel? Zopet ponovim vajo do avta, se opremim z obvezno opremo in počasi odmajem na štart. Tam je zdaj že več znanih obrazov, saj ni hudič, da bi bili med 330 glavo množico samo ravninci. No, ravno ti so mi, resnici na ljubo, po štartu hitro ušli in si na ravnini do Podnanosa nabrali kar zajetno prednost. Na okrepčevalnici je bil tak dren (lončki, lončki, lončki), da sem se samo prerinil proti izhodu, aktiviral pohodne palice in začel moj najljubši del trase. Do lovske koče sem prehitel 31 ravnincev, do oddajnika pa najbrž še več, saj sem zaradi adrenalina sproti pozabljal številke. Zares mi je šlo super. Naj izpostavim že mojo prvo večjo opaženo organizatorjevo črno piko. Pri lovski koči bi morala biti nujno okrepčevalnica, tako pa so jo organizirali amaterji (z lončki), za kar sem jim izredno hvaležen, saj če kje, jo najbolj rabiš na vrhu vzpona.
Pri oddajniku se je moje veselje žal končalo, sej sem vedel, da me v glavnem čaka samo spust, celo daljši kot lani, od tega vsaj tretjino dolžine s podlago, kakršno je zgoraj opisal Franci. Računal sem, da me bo prehitelo večje število tekačev, pa se to, razen pred ciljem, ni zgodilo. V glavnem so bili to tekmovalci z daljših tekem??? Okrepčevalnica v cilju je bila dobro založena, ravno tako na Abramu, kjer sem bil od prijazne gospe celo deležen masaže in udobnega stola, od katerega sem se kar težko poslovil. Kakšne klopi ali stoli bi bili lahko tudi v cilju, tako pa so utrujeni tekmovalci posedali kar na tleh. Še enkrat ugotavljam, da tekma (razen finančnih) ni imela kakšnih presežkov, parking, WC, tuš, makaroni, vzdušje, bi bilo v središču tako lepega mesta lahko prijetnejše, še podelitve niso sposobni organizirati takrat, ko je največ klientele - ne vem, zakaj moramo kopirat iz tujine samo slabe stvari.
Z mojim dosežkom sem tudi glede zahtevnega spusta kar zadovoljen,(niti enkrat se nisem spotaknil) saj sem bil v kategoriji z 12 let mlajšimi mladci osmi od 37-tih.
Ker je bil dan dolg, temni oblaki pa še daleč stran, sem okrepčevalnico na Nanosu obiskal še enkrat, tokrat brez lončka, tudi lušna dekleta sem si lahko v miru ogledal, pa zmagovalcu moje skupine Klavdiju, ki si je gor hladil zviti gleženj, segel v roko.
V soboto pa na KBK. Valentina, le glej, da spet ne zamočiš!

[zz topka]

Ojej, Tonek, me je prav mal strah , da me, če me na KBK ne bo, naslednjič kar počiš
Ne me, Tonek, ne...
Jast ti čestittam vseglih.... super si.

[majcka]

Majchka mi je podarila objem ob prihodu v cilj in mi zrihtala finishersko kolajno.

Tisti objem v trdi deževni noči se mi je zdel nekako najbolj primeren za samotnega nočnega jezdeca apokalipse.

[majcka]

Lej no...pišem svoje prvo letošnje poročilo s tekem (ker sem očitno Novoletni trail pozabila opisat). Na vipavskem se je spet dogajalo. UTVV je dobil še mlajšega, a največjega člana UTVV160 ali 100-majlerco. S tem se je resna prireditev prelevila v še resnejšo. Mesto glavnega dogajanja (cilj) pa se je z Gradiške Ture preselil v sam center Vipave. Nekateri so to s prikimavanjem odobravali, drugim ni bilo tako zelo všeč, nekaj osebkov pa se je celo pritoževalo, da je vse skupaj preglasno. Meni je bilo kar OK, saj mi je (skoraj)vedno uspelo parkirati kar blizu dogajanja...zdaj, ko sem baje že starejša gospa z bolečimi koleni.
In kaj jaz počnem na taki prireditvi??? Ja furam simultanko. Ja, ja. Prav ste prebrali....furam simultanko kar na vseh štirih dirkah naenkrat. Pa ne le jaz, ta podvig se gre tudi cel kup ostalih prostovoljcev. Poslati na progo vse tekmovalce na vseh dolžinah in jih na koncu poloviti s 'penarco', vmes pa morda še kakšenkrat preveriti, če so res na pravi poti in kdaj.
Po petkovem večernem prihodu v Vipavo pozdravu nekaj prijateljev, ki so čakali avtobus za štart v Ajdovščino in 'čekingu' pri 'direktorju' tajminga je bil kaj kmalu čas, da se tudi sama odfuram na štart tekme, saj je treba vsakega tekača, ki je moral najprej dobit GPS sledilnik, tudi po številki vnesti v sistem, da vemo, če so vse ovce (pardon – tekači) na broju, da ne bi v nedeljo na koncu tekme koga po nepotrebnem čakali ali iskali s helikopterjem. Potem pa smo imeli do zjutraj prosto in sem tako celo šla nekaj počivat, saj bo dirka še dolga. Prijazni član organizacije Ožbej (ajga, tipu je ime enako, kot našemu tavečjemu) mi je šel pokazat, kje si lahko privoščimo počitek, ko se bomo pač tako odločili. Počivali smo na telovadnih blazinah z opremo, ki smo si jo pač prinesli s sabo. Razvajene kosti, kot so moje, imajo povsod probleme s počitkom (včasih še v domači postelji) in potem še glava noče spat. Tako me je poleg nekoliko trdega ležišča in prenizkega 'povštra' motil tudi cimrin telefon, ki je pridno sprejemal podatke, kaj se dogaja na progi in je kar naprej žvenketal. Dokler poltreh nisem imela vsega poln kufer in sem jo pač zbudila, da je zadeve umirila...potem se je 'kukr' nekaj spalo. Do polšestih....oziroma 5 minut prej, ko je Marjan uletel v našo spalnico, da bi mal počil po tistem, ko je proga ugotovila, da ga nemara in ga je vrgla s tekme.
Čekingi na Vipavskem križu so potekali kar hitro, saj tehnologijo že obvladamo, pa so se ob 8h tekači pognali po mestnih ulicah Vipavskega križa....no, recimo, da je to še sedaj mesto...v 16.stoletju je bilo. Potem skok na eno hitro kofe in hajd na Štjak čakat prve s 50-kilometrske trase. Prvi štirje s 100-tke so bili pa itak že mimo, ampak tisti me niso posebej zanimali....službeno mislim. Med vožnjo do tja sem Aljoši in Tilnu vseeno pohupala v pozdrav in vzpodbudo.
Štjak je minil v znamenju Gaussove krivulje.....na začetku in na koncu skor mal tuge, vmes pa taka gužva, da nekaterim tud živjo ni blo cajta rečt. Nekaterim je pa celo ratalo, da smo kako rekli ali se celo slikali....po moje sem se na Štjaku slikala z vsemi, ki imajo rojstni dan na isti datum kot jaz...oziroma z vsemi takimi, ki jih poznam in imajo na tisti datum rojstni dan.
Potem pa sem morala, še preden so šli vsi 50-karji mimo moje kontrole, le-to zapustit in se po hitrem postopku namalat na ciljni črti v Vipavi. Tam pa spet isto....vnesi številko, potrdi, vnesi številko, potrdi...in tako do polpetih zjutraj (z malo pavze za lulanje in makarone) 23 ur skupaj. Pa naj še kdo reče, da ni bila opravljena Ultra. Še zmagovalec na 100-majlerci ni tolk časa delal.
Potem malo spat, zjutraj na kofe in potem še malo beleženja časov. Letos sem dogodek zapustila preden sta zadnja dva prečkala črto. So pa tam ostali nekateri drugi in zadevo opravili, kot se šika.
Imam pa letos novo izkušnjo z Ultra trail tekov...namreč po nekem čudežu sem se zbudila v isti 'postelji' kot eden in edini zmagovalec Vipavske 100-majlerce. Pa naj si vsak razlaga kakor ve in zna.....preko mojih ustnic ne gre več kot toliko.
Sicer pa končen obračun:
- Naredilo se je kar nekaj ur dela.
- Polomljena sem, kot bi sama pretekla celo progo vsaj na 50 km razdalji.
- Tekmovalci so v štartni vrečki dobili popust pri Kristiju za športno masažo v višini 10 eur pri vrednosti 30 eur...torej tretjino cene. Al jest sem bolj polomljena, kot marsikdo, pa tega nimam...Kristi, kaj pa zdej????
- Veter me je kar konkretno napihal, še posebej v oči, mam zdaj take, kot angora zajc.
- Proti dežju in vetru sem se sicer borila s sinovimi zimskimi škornji in dežnimi hlačami pokojnega očeta, ki sem jih pred leti podedovala....sicer pa smo bili pod strehco šotora.
- Naslednjič bom krepko premislila, če še grem v volontere...je kar naporno....in ni prevoza v cilj, če bi hotel odstopit.
Ko tole pišem se sprašujem, ali je težje bit na progi in laufat, ali se it prostovoljca?! Odgovora na vprašanje nisem odkrila do izdaje tega zapisa.

[bossteb]

Ko tole pišem se sprašujem, ali je težje bit na progi in laufat, ali se it prostovoljca?! Odgovora na vprašanje nisem odkrila do izdaje tega zapisa.

Da boš lažje izbrala pravi odgovor. Tebi in vsem volunterjem

[Kemist]

Dileme. Dileme so stalnica v našem razvajenem dojemanju sveta. Ali naj grem na 50 ali na 100. Sicer ti "uturijo" kot nalašč še 160, da postane dilema popolna. Po avtoklofuti ostaneta prvi dve opciji. Rezerviram dopust, lotim se analize lanskih treningov in tekov. In težav, ki so sledile. Imaš neporavnan račun z UTVV 50 in dokler tega ne rešiš, ne greš naprej.
Prijavim, spremljam, prebiram dopise, dojemam, dojamem, da bom moral biti skoraj dve uri pred startom na startu. Upam, da bom lahko oddal svojo opremo v hrambo tam, tam, kjer bom skoraj gol, v pričakovanju odštevanja. Poskusim poizvedovat, pridobim zadostne, a ne gotove informacije, da bo tekstilna metamorfoza možna v Vipavskem križu. Predam slišano par tujim tekačem, in že sedim v avtobusu. Udobje se zaključi s prikazom vzvratne vožnje v klanec . Sprehod do startnega prostora, preizkušnja brezmadežnih toalet, prijeten pogovor s sotekmovalcem Blažem, razteg udov, in že se kača vije med hišami, sledi čep pred spustom, a ker sem si zabičal, da se ne bom snel kot pes s ketne, nadaljujem v umirjenem tempu, v coni udobja, kljub ravnini. Ogledujem si floro, v tem delu Slovenije že zelo bujno in mamljivo. Prikradejo se prvi klanci. Kar počasi. Bo še dolga. Okoli 9.30 se najde vinogradnik, ki zgledno škropi svoje imetje; vonja še nekaj čase ne bom pozabil, tako kot nisem pozabil na njegove bližnje in daljne sorodnike. In tako do reke Branice. Upam, da ne delam krivice, če jo tako imenujem. Raztegnem palice, spomnim se, da se bo v kratkem pričel vzpon proti Švici. In to kakšen vzpon. Terapevtski. Blatni. In strm! Skozi kostanjev-hrastov gozd prodiramo proti Štjaku. Par pohodnikov ima popolnoma enak ritem kot mi, tekači. Srce bije umirjeno, ne kot lani, ko me je želelo prehiteti. Vonj cvetoče akacije me sune v dno duše, grizem klanec in upam, da ne bo mišičnih protestov. Proga postaja položnejša, Štjak pred nami, okrepčevalnica, okrepčila na vidiku. Opravljeno. Nekaj asfalta navkreber, in že vem, da se po prvem spustu bliža tisti potok, ki mi je lani ubil duha! Blatne stopnice dol, blato gor. Krčev ni! Posvetim svoje olajšanje odurnemu hudourniku in oddrvim proti Podnanosu. Spregledam okrepčila in preslišim zvonjenje na socerbu. Ženem naprej. Ob prvi hiši v dolini dobim opomin abduktorja, da ni nikakršne potrebe po pretiravanju. Kratek razteg in sprehod omilita nastalo situacijo in že srebam juho. Zraven raztapljam verjetno čokoladno frutabelo. Kombinacija je podobna vampom z nutello, a v tistem momentu mi je "pasalo". Nanos čaka. Pričnem vzpon v družbi Gala. Nevede ga pustim zadaj in priključita se mi še dva soborca. Poslušam srce in rinem proti oblakom. Pri bivši okrepčevalnici raztegnem mišice sanjajoč kokakolo in morda kaj slanega. A to so le sanje, verjem'te mi, naslednja pride šele na Nanosi. Tečem z lahkim korakom v smeri jugo-vzhoda. Pogled se odpre, volja zapre. Grizem vseeno. Kilometer pred vrhom ugasnejo baterije. Volja je, mišice tudi, a se noge premikajo v svojem tempu. Vztrajam. Antene, okrepčevalnica, sms, da se bližam Vipavi, in že je cesta navzdol moja. Ne samo moja. Tudi od kr et ena s q7, ki mu ni mar, za nas nemotorizirane. Če sem čisto iskren, sem na vrhu Nanosa srečal več vozil, kot na celem teku! Tehnično zahteven spust postane human, ko se približujem okrepčevalnici pri turistični kmetiji Abram. Malo gor, malo dol, kokakola za zadnje kilometre. Voham kri. Čutim, da bi lahko odtekel pod sedmimi urami. In nisem edini. Ulovim oba soborca iz vzpona na Nanos in tečemo "za use soude". Za rundo v cilju, če pridemo pod sedmimi urami. Rekli so 51,3km. Gonim prvi, pa se zamenjamo, pa spet ženem, kot da bi mi gorelo za petami. Ta mlajši odpade, žrtev prinesene poškodbe, ostaneva v dveh, manjka 5 minut do sedmih ur, ko ugledam dolino. Ni ravno blizu. Prijetna, mehka podlaga je postala že kamnita. Nekaj časa sprejemljiva. Nato precej manj. Kljub ožetosti sem vedel, da ne bom kos načrtovanim 7 uram. Rahel krč me še dodatno upočasni. Ostanem sam za zadnjih par kilometrov. Podlaga je zahrbtna, moji gležnji pa občutljivi kot dojenčkova ritka. Odcepetam zadnji del, nato pa v račjem slogu proti cilju. Na ciljni ravnini zagledam svoj fan klub. Brez zastav in transparentov. MI mahajo. Podam mali Ajdici roko, in ona, kot bi to poizkušala mesece, jo zagrabi in prične teči z mano. Goltam solze navdušenja, ponosa in utrujenosti. Z roko v roki, zoreč za stotko.

[zz topka]

Ma, dej, no Majči,...ne boš gejnala zdej, k si se glih navadla na vse muke, no
Evo, ti tudi jast napišem, da si bila zelo zelo pridna.
Mišice in kosti bojo gejnale bolet, glava si bo oddahnila, pojstla je že ta prava...in počasi pozabiš na ta porod....ter se lahk štimaš že za novga
Če ne druzga ---- je tuki še lohk izziv zbujanja v isti pojstli kot 100majlerski zmagovalec
Andrej, super si šel! Za super poročilo! Čestitke!

[Boštjan Obala]

Pozdravljeni,

naj še jaz dodam nekaj svojih utrinkov UTVV 106 km. Za svoj prvi gorski ultramaraton sem se odločil za Vipavsko dolino zaradi narave, razgledov in dobre organizacije. Povedano po pravici, še nikdar nisem bil na nobenem niti približno tako zahtevnem teku in nisem vedel, kaj pričakovati. Sem cestni tekač s pridihom trail teka, zadnje pol leta sem v treninge vključil tudi klance, vendar na Obali tega ni ravno na pretek. Prav tako še nikdar nisem tekel ponoči brez spanca, vendar sem bil zaradi opravljanja nočnega dela v službi, prepričan da to ne bo težava. Sprva je šlo vse gladko, klanci v koloni, blato, spolzko kamenje na poti, pozornost na vsakem koraku, nič me ni motilo. Pogumno sem sopihal cilju naproti, tudi klanci navzdol so šli kot namazani. Po približno 40 kilometrih pa pri spustu do postojanke Vitovlje kot strela z jasnega, bolečina v desnem kolenu, stara, poznana in redna spremljevalka mojih daljših strmih podvigov. Ne glede na to, sem se odločil da grem naprej, zmanjšal tempo ter nadaljeval s kombiniranjem hitre hoje in počasnega teka. Pred postojanko Preserje, katera kar ni in ni hotela priti naproti, je bila glava na najnižji točki, zaradi kolena sem razmišljal od odstopu ali pa da bi vsaj poskusil priti do še Podnanosa. Kilometre in kilometre sem tekel in hodil sam, nikjer nikogar, vse ostale tekače sem nekako spremljal navkreber in po ravnem, takoj ko pa se je pričel spust, sem zaradi bolečine ostal zadaj. Glava mi je dopovedovala da sem ostal na repu celotnega teka, da mi ne bo uspelo, da bo prišlo do resne poškodbe, da ne bom pred nočjo v Podnanosu in vse črne scenarije... Ko sem prišel do Preserij, so me prostovoljci spravili k sebi s podatkom, da čakajo še približno polovico tekačev, z juhico, pecivom, bananami in dobro voljo so mi dvignili moralo. Ležalnikov sem se na daleč ognil in sem se prepričal, da se uležem šele na cilju oziroma če odstopim.

Podal sem se v nadaljnji boj in si pomagal s hitro hojo, vse je počasi pričelo boleti, kolena, gležnji, roke, hrbet, po neki čudni logiki pa je s časom vsa bolečina izzvenela in se je vključil avtopilot. V nadaljevanju me je malce šokiral samo vzpon na Šljak, kateri se mi je zdel visok kakor Nanos, kljub temu da je bil na štartni številki videti mnogo nižji... Tudi preorana blatna cesta ni bila v pomoč, je pa pomagalo nekaj požirkov piva na postaji in hop naprej. Po poti so me klicali tudi moji dragi, kateri so mi s pomočjo aplikacije GPS lokatorja sledili od doma, spraševali so me kje in kako se vidimo, vse kar sem spravil iz sebe je bilo, da naj bodo pozorni, če se moja pikica na GPS sledi odpravi iz Podnanosa na Nanos ali tam obsedi.

V Podnanosu sem si privoščil kar porcijo golaža, ki mi je sedla kot še nikoli. Zaradi tempa sem se priključil sotekaču Žigu, s katerim sva se pognala v klanec proti Nanosu, od nekje je prišla energija in zavedanje, da mi bo uspelo, dvomi in bolečine so se razpršile. Na Nanos sva prišla ravno v trenutku, ko je pričelo deževati, tako da sem se lahko na postojanki dodatno oblekel in opremil, dekleta pa so nas okrepila z juhico, pijačami in prigrizki, na celotni trasi sem bil te postojanke in deklet še najbolj vesel. Pognal sem se proti dolini, zadovoljen sam s seboj, pri tem sem pozabil, da se tek konča na cilju. Pot je zavila še na kakšen hribček, pa okoli riti v žep pa tako naprej do Abrama, kjer sem se okrepčal, vzdušje na postojanki je bilo kljub dežju fenomenalno, prijazna prostovoljka mi je že podmazala noge in še sem šel. Pot je bila kljub dežju solidna, totalno pa me je zbilo čisto na koncu in sicer na strmih kozjih stezicah polnih spolzkega kamenja in blata, tik nad Vipavo. Bil sem besen, bal sem se da padem in se razsujem tik pred ciljem, kljub počasni hoji mi je še vedno drselo, vsak korak je bil možnost katastrofe. Morda ni ravno dobra ideja imeti tako tehnično zahteven del proge na samem koncu, morda pa bi bila zadeva čisto solidna, če ne bi deževalo. Ob prihodu na cilj po enaindvajsetih urah in tričetrt me je preplavilo veselje, jeza, ponos, evforija, izčrpanost, vse skupaj. Spil sem pivo, pojedel pašto, potem pa so baterije ugasnile, zato sem se zvlekel v avto in domov. Z rezultatom sem več kot zadovoljen, glede na vse okoliščine.

Z organizacijo teka sem zadovoljen, edinole morda smo malce predolgo čakali na štartu v Ajdovščini. Proga je bila odlično označena, navijači in domačini dobre volje, prostovoljcem pa sploh kapo dol za njihovo pomoč in pozitivno energijo . Najlepše plakate po poti je imela seveda ZZ Topka

Ko potegnem črto, lahko ugotovim da so gorski ultramaratoni malce preveč za moja kolena in bi bilo bolje, da se držim "nižinskih" tekov, ampak nikoli ne reci nikoli

[zz topka]

Čestitke, Boštjan!
Hehe, ti, k si bil prvič na UTVV, lohk rečeš, da so ble moje rjuhe the best ... eni, k jih pa gledajo že vsa ta leta, pa rečejo, da sem se že izpojala z njimi , in da bi si lohk že kej druzga zmislila....
Če mi jih je pa zmanjkalo, no,... rjuh, mislim....

[matej2]

Takole smo se imeli na vipavskem all inclusive vikendu:

https://potpodnoge.wordpress.com/2019/05/14/utvv-2019-prva-ultra-v-dvoje/

[zz topka]

Mi sploh ni treba res na 100-ko...samo prečitam...in sem čist noter...
Čestitke obema!

[Tajataja]

Z mano pa trenutno takole:

https://www.energesvetovanje.si/blog/utvv-45km-od-100km

[TONEK]

Jaz ne bi znal to nikoli tako lepo, doživeto, napisat.

[wasa77]

Hvala Valentina za posnetek in lepe besede.. Po enem letu sem zbral toliko časa in in zopet napisal poročilo iz ultre, ker sem res intenzivno doživljal vse skupaj..

http://endorfinslo.simplesite.com/442508707