Hvala za poročilo in slike, Valentina. (saj od koga drugega ga niti ne pričakujem)
Kot je bilo slutiti že dan prej, se je ponovilo leto 2011, s ciljem na Kokrškem sedlu. Baje je na vrhu gore pihal orkanski veter s sodro pri treh stopinjah celzija. Organizator razumljivo ni imel niti minimalnih pogojev, da tekmo izpelje do vrha in prav se je odločil. Verjamem pa, da bi večina tekmovalcev raje videla cilj na vrhu gore ampak proti naravi se ni moč zoperstaviti. Pogoji za tekmo so bili enkratni, gorivo (primerno hladen zrak) je bila 100% mešanica, kar so vrhunski tekmovalci dokazali tudi s svojimi odličnimi časi. Seveda je mene namakalo še enkrat več časa, kot Luka, vendar več kot moker ne moreš bit.
Dušan je svojo ero zelo lepo zaključil, jaz sem spremljal cel program zaključne prireditve in si zasluži najvišjo oceno. Močno si želim, da bi nekdo peljal zadevo naprej, vendar iz zgodovine poznam same neuspešne poskuse. Mislim, da bo na zadnjo tekmo še dolgo spominjala neplanirano globoko zorana njiva, po kateri je parkirana vozila reševal močan traktor.
S samo tekmo rezultatsko nisem najbolj zadovoljen, saj me je 'ravnina' kot vedno močno namučila in pri žičnici Ivan z metlo ni bil prav daleč za mano. Na srečo je sledila znana strmina in do cilja mi je uspelo prehiteti kakšnih 20 tekmovalcev. Rezultat je vseeno za dobrih 11 minut slabši kot pred osmimi leti.
O okrepčevalnicah, dobro označeni in pokošeni trasi, malici, toplem čaju na vrhu, podelitvi..., ne bi zgubljal besed, saj je bilo ob mojem videnju na vrhunski ravni. Nisem pa preveril, če je bila najboljša navijačica vseh časov, deležna čaja in makaronov v cilju.
Še enkrat: Luka, Dušan, Valentina - moj globok poklon.
24. 8. Pohorje ultra trail.
.
. 
