Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

Uporabniški avatar
 majcka
#369009
POPOTOVANJE OD HUDAJUŽNE DO PODBRDA ALI SAGA NAJNOREJŠE OSEBKINJE V GALAKSIJI
Zarana v soboto devetnajstega dne v rožniku leta gospodovega 2021 se je dogajalo dvajseto izdanje velečastnega dogodka v Podbrdu. Zdaj se mu moderno reče Podbrdo Trail Running Festival (PTRF), začelo pa se je kot Gorski maraton štirih občin (GM4O). Kdor malo pozna modernejšo zgodovino dogodka, me bo verjetno z dogajanjem kaj zlahka povezal.
Una ta šemasta, ki nikdar ni dovolj pripravljena, pa vedno znova toliko trmasta, da zopet stoji na štartu gorskega maratona, dokler enkrat tisti zgoraj ni imel vsega pun kufer in je rekel, vrag jo gleda, dost jo mam in je pregovoril organizatorje da so v Hudajužni popravili limit s 5 na 5,5 ur in jo precedili skozi rešeto. Pol je dečva dala kako leto mir, nakar so ji zrasle perutničke in njena samozavest je rinila skozi vse reže, pač česarkoli že.
Se ona prijavi na najnovejšo različico UPT-ja (to je skor tko, kot morajo zdaj najstniki imet nekaj novega, pa če jim paše na rit, al pa ne). No, pa je to padlo v vodo in se preneslo na letos, ampak, lej ga vraga, glih ta razdalja je pa izpadla. Ampak za to ceno se da it na 103, na 42 al pa na 27 km.
Ker sem pa vseeno dost pametna, da vem, da na 42 km limita v Hudajužni ne ujamem niti skozi rešeto precejena, in da sem gli zadost s Škoti skrižana, da mi je škoda dnarja za 27 km, se lepo namislim it na 103 km. To je bilo v začetku sušca (beri marec). Potem pa me je dolgo glodalo in glih mal pa znam tud računat, da ni po bogu ne ujamem limita v Kopačnici. Pa saj se menda nekaj pogovarjajo, da ga bojo mrbit podaljšal. Samo pol ga morajo podaljšat tud v Železnikih, da ga ujamem. In pol rata cela godlja in ojoj, kaj sem si pa zdaj zakuhala. Grize mene živc, v kaj sem se spravla računam na levo, računam na desno, pa zračunam, da imam dejansko celo rešitev problema, samo nekako jo moram prodat organizatorju. Napišem dopis, da bi šla pa jaz mal na izlet iz Hudajužne, sicer uradno s številko, da lahko vmes malo pomalicam, ampak netekmovalno, ker glih kakih UTMB točk pa ne nucam in stega tudi ne uradnega časa. Pride pošta ODOBRENO!
Evotigana volk cel in koza sita...in jaz na štartu svoje, čisto lastne proge.
Štartam sama v hladu sobotnega jutra iz Hudajužne po progi, za katero sem se pred tremi leti pridušala, da je prvič, zadnjič in nikol več (skupaj torej trikrat). No pa grem danes gor drugič, zadnjič in nikol več. Kolk je pol to? Paaaa...sej ta Durnik sploh ni tko zaje...če se držiš predpisov in časovnice, ki stoji spodaj na tablici. Maham gorčez in malo se mi pobliskujejo ideje izpred let. Slikam se s kapo v roki in jo Matjažu pošljem s prošnjo, naj mi pride nest kapco. Vmes se ukvarjam z ležečimi in visečimi okrepčevalnicami, jih na vodni postaji Prehod prepričujem, da jih 2018 tam ni bilo (megla, kaj čmo) in tik pod vrhom srečam svoje prve navijače Dejana in Evo s podmladkom (no, pravzaprav so mene zadeli po nesreči, ko so šli čakat tazaresne ultraše). Na poti s Porezna proti Črnemu vrhu me po poti ujame prijatelj od prijateljice in mi dela družbo tik izpod vrha do razpotja (parkplac pod Prvičem). Na križišču se mi je zdelo, da dvojno vidim, pa sta bila poba k sreči oblečena v različne barve cot. Dvojčka Bosko. Prijazna dečka, ki sta me usmerila po cesti dalje.
Malo pred Črnim vrhom me spodbuja Jerica in pri njej pustim nekaj smeti, da jih ne vlačim okrog, skoraj na vrh smučišča pa me pričakata Klara in Mojca in me opedenata, kot da sta tam samo zame.
Tazaresni ultraši so padali mimo mene kar lepo po vrsti, da sem jih že nehala štet, sama pa sem kolovratila po trasi s čisto mojo brzino in načinom. In se po poti zabavala z vsemi in vsakim, ki je pokazal kaj volje za poslušat moje bedarije. V Kopačnici je tranzicija, koder imam pripravljeno vrečo iz katere potegnem sveže cunje da se pregvantam od las do mezinčkov na nogah. Pred tem, za tem in celo vmes pa me pedenajo z vseh strani. Boštjan bi najraje, da pojem dva talarja župe, Andrejo je skrbelo, če sem res dovolj pila pa batke mi je zmasirala in Silvana je samo zame slavnostno prinesla POLITANKO. Tako po imenu Tortica, ki je oblita s čokolado. Majkemi, je nekje na enih slikah pocahnano.
Nova ura resnice nastopi na poti na Blegoš. Pri Ogradih me začnejo lovit prve kaplje, ki so nekatere tako velike, da so že skoraj podobne toči. Pade vsakih pet minut kakšna. Malo više gor zagledam sredi poti eno simpa skalo in kar sedem nanjo, da malo pomalicam (ena Frutabela je bila zadost. Saj ne, da sem jo nucala, ma počit je blo pa treba, pa da ne gre cajt v maloro samo zarad počivanja). Na daleč izza ovinka vidim postavo in se zaderem: »Lekšetov, a si ti?« In je bil. Rečeva ene dve in gre dalje, tud jaz, samo bolj počas. Kmalu me prehiti še Peter. Potem se na brzino ulije dež, jaz pa anorak ven, pa not, pa ven, pa oblečt, pa a ga sploh nucam, al ga ne nucam....in se menim tolk časa, da neha padat. Pospravim in grem dalje na Blegoš. Pa pol z Blegoša dol in naokol in proti Martinj vrhu. Na čevape. So mi že lani povedali, da so tam vsako leto čevapi. Mojega so lani rešili, ker mu ni pasalo že nič več sladkega jest, no letos jih pa ni dočakal....oz, čevapi niso dočakali njega.
Z Martinj vrha proti Železnikom me je pa na Ojstrem vrhu zadela tema in je bilo potrebno prižgat leščerbo. No, za popotovanje po rezervni strugi potoka bi mrbit rabila še galoše, al jih ni blo!
V Železnikih me pričaka Slavka, ki bo z mano nadaljevala nočno sago preko Ratitovca. Da naj se le podprem, preden greva naprej, mi ukaže. Tam me vprašajo, kaj bi, pa sem rekla, da bom kar vse in ko se umijem in preoblečem, sem naredila še en krog vsega, pa še kofe pošrek. Irena mi tudi zmasira batke in Branka je prekontrolirala moje nohte in mi naredila kavo. Potem pa hajd v noč.
Lezeva s Slavko počasi proti Ratitovcu, ker hitro ne morem in jamram zraven ko stara mašina. Res ne vem, kake živce mora imet Slavka, da je vse to z nasmehom prenašala. Noč je topla in prav čudiva se, da nobena ne potrebuje niti rokavčkov, kaj šele kake jakne sredi noči. Privlečem svoje utrujene kosti na kočo na Ratitovcu in se sesedem na stol, nakar čez nekaj minut uleti še Marko z Bojano in Matejem, ki sta mu svetila v temo. Ob izhodu iz električne ograje me prehitijo in odnese jih noč. Nekje po poti med Ratitovcem in Dajnarsko planino se je začel delat dan in iz meglic ranega nedeljskega jutra začnejo kukat oča Triglav na severozahodu in kompletno pogorje Karavank in Kamniško-Savinjskih alp na severu in severovzhodu. Sama sebi se čudna zdim, ker zgledam, kot kak zagrizen gornik ob tej uri pa v planinah.
Na okrpčevalnici na Dajnarski planini pod Kačjim robom me ujameta metli (Vencelj in Marko). Madžara sta šla mimo, mi štirje pa....no, pač metlama se ni nikamor dalo in smo šli pač bolj počas, da nista bila sama.
Po cesti proti Soriški planini sem se tako vlekla in kar malo dremala po poti, da je imel Marko občutek, da me mora vsake toliko zbudit. No, na svojo srečo je vsakič, ko se je začel klanec ugotovil, da sem živa, saj je bilo kar naenkrat na repertoarju ful jamranja. Po moje še pri porodu nisem tolk jamrala, kot od Železnikov do Podbrda.
Na Soriški planini okrepčevalnica in pol med krave. Žrebci so itak šli za mlajšimi. Spet v luft (proti Lajnarju) in spet jamranje. Potem se pa pot obrne navzdol in začne se dolgo cikcakanje v dolino. A je kdo kdaj gledal s sedla med Lajnarjem in Slatnikom v dolino? Nič hudega. Doline ni! Je samo brezno brez dna. In tja dol je treba prit. Lahko verjamete, da ožuljen podplat čist nič ne pomaga. Pomaga pa še zadnja okrepčevalnica. Saj ne, da je bla glih nujna iz fizičnih razlogov. Ma je pa prav pasala iz psihičnih! Ampak potem je treba še naprej in še niže dol v brezno. In ko že prideš nekako na cesto, pa si rečeš, sej zdej pa samo še za vogal....pa hodiš in hodiš in hodiš...in....pišuka, en je cerkev v Podbrdu ukradu! Res! Ni je! Prav nikjer je ni! Pa že 10 km smo prehodili po tej butasti cesti. No so me potolažili, da vendar ni 10 km po cesti ampak komaj 2 km in da je cerkev čist zares za vogalom. No smo jo potem našli. Cerkev sv. Miklavža, se ji reče in britof je čist zraven. A bi mrbit kar tja zavila? No pa smo šli mimo cerkve sv. Miklavža, pa čez Bačo, pa še mal u luft, ker prej ni blo dost, pa pol še mal naokol pa dol pa še mal naokol, pol je pa končno bil cilj in Jožko pod »arkado«. TAM, KJER PRIJAZNOST LJUDI IN ČUDOVITA NARAVA ODTEHTATA VSE NAPORE. Če je kej na svetu resnica, to je pa zagvišno!
In pol jaz v cilj in aplavz in vpitje in ja lej ga no šmenta, še pokal. A veš uno, ko v razpisu piše, citiram: »Za regularnost kategorije morajo priti na cilj v kategoriji vsaj trije tekmovalci, da se izvede proglasitev; sicer se kategorija priključi močnejši«...no uno. Mal majo pa srečo, da me majo. Kam bi sicer uni dve, ki sta prišli v cilj dali v močnejšo kategorijo??? K moškim, mrbit? A viž, kako baba zna še prav prit, če je dost utrgana in dost trmasta?! Pravzaprav tako nora, da ji še vročina nič ne more. Druga sreča, da me majo, je pa to, da so lahko zaključili in pospravili svoj jubilejni 20. dogodek v PRELEPI BAŠKI GRAPI.
Na tem mestu je potrebno napisat še par zahval.
1. Za VSE prostovoljce in organizatorje MORA pisat tole:
»Velik je človek, ki ima veliko srce. In na vaših trailih so sami kolosalni primerki. Hvala vsem, da ste. Hvala vsem, da ste, kakršni ste. Hvala da vztrajate in da ste nam podarili pretekli vikend in pred tem vse neprespane ure. Hvala vsem, da verjamete, da prostovoljstvo ni umrlo. Da se, kot Don Kihot borite z mlini na veter za nas. Nekje boste že prišli na vrsto za plačilo.« Je bilo že dvakrat objavljeno na FB, ampak prav nič ne škodi, da bo zdaj še tretjič...pa še desetič, če bo treba. Kar je res, je res.
2. Renata Zver ima v Hudajužni okrepčevalnico in apartmaje. Oboje sva s pridom pokoristila, da nisva bila lačna in žejna in da sva se primerno spočila pred tekmo.
3. Ekipi v Hudajužni in Železnikih posebne pohvale, ker so me sestavili nazaj, da sem lahko nadaljevala začrtano pot.
4. Organizatorju posebna zahvala, da mi je omogočil, da sem speljala zadevo, kot sem si zamislila, saj je na način, ki so si ga zamislili oni, zagotovo ne bi uspelo.
5. Hvala Slavki, ki je morala poslušat moje javkanje in jokanje in stokanje skoraj čisto od Železnikov pa prav do cilja. Z gotovostjo lahko trdim, da mi brez tebe ne bi uspelo videti cilja.
6. Hvala mojemu Damjanu, da me je vso razstavljeno dostavil v domačo posteljo. Hardwear se še vedno resetira. Softwearu pa itak ni pomoči.
7. Vsem mojim predragim prijateljem, ki so bili z mano preko messengerja, SMS-ov, FB-ja in podobnih čudes.
8. – 100. Hvala vsem ostalim, ki ste imeli na kakršenkoli način prste zraven.
THE END!
 TONEK
#369010
Občudujem te, Maja, za prehojeno in napisano.
Uporabniški avatar
 zz topka
#369011
Ma, Majči! :shock: Kej ti pred ciljem noriš z odhodi na britof? Kej ti vejš, kolk to sploh košta? :-? :shock: :-D Ti rajši zrihtej, da greš drugo lejto spet, pa naj te raj sred poti šavsne, da ti ptrf vse časti :lol: :lol: :lol: Mal se hecam. V resnici pa: Jast sem ti fouš!!!! Tolk fouš, da bi kej dala, da bi lahko to skozi dala, pa čeprav si plačam britof vnaprej! Buh vej, če bojo drugo leto še sprejemali take dopise ala tvoj? :shock: 8)
Nazadnje spremenil zz topka, dne 24 Jun 2021, 08:13, skupaj popravljeno 1 krat.
Uporabniški avatar
 majcka
#369013
zz topka napisal/-a:Še enkrat KAPO DOL :cast1: :cast1: :cast1:


Si bila pogrešana. Na Durniku je kar luknja. Cel krater. In drevesa so na skup nagnjena, ker noben ne vpije, da bi jih razmaknilo.
:laola
 KadilecSamo
#369014
Bravo Majčka, čestitke. Neverjetno kaj dela močna želja in glava :lol: Durnik je dal letos tudi meni po pitki, tako kot še nikoli. Že na polovici vzpona sem sklenil da na Poreznu odstopim, saj bi v tako vročih pogojih bilo moje zdravstveno stanje resno ogroženo :lol:

Naslednje leto pa celo potem kajne ? :--
Uporabniški avatar
 majcka
#369016
KadilecSamo napisal/-a:
Naslednje leto pa celo potem kajne ? :--


Hvala za čestitke....kar se pa tiče pripombe o celi...tako, kot si ti vedel, da je bolj pametno odstopit, jaz prekleto dobro vem, da je bolje ne hodit na štart v Podbrdo. Čist enmejčken soli mi je pa še ostalo v glavi. :--
Uporabniški avatar
 majcka
#369017
vinkop napisal/-a:majcka, globok priklon in cestitke za uspesno opravljeni ultra preizkusnji :laola


Hvalala
 TONEK
#370444
Ni ga bilo :evil:
Koleno, kovid, kondicija, so zanemarljive težavice v primerjavi z vročino, ki me je v zadnji uri in četrt dobesedno dotolkla. Če bi bilo do cilja še kilometer ali dva, bi se vsedel v senco in počakal večer. :D V cilju sem izkoristil hladen prostor gostilne, kjer sem za četrt ure zalegel na klop in lovil sapo, Andrejc pa me je stregel s hladno pijačo.
Pravo nasprotje je bil odsek do Črne prsti, kjer sem maksimalno užival, posebno v najstrmejših delih trase.
Trasa super označena, okrepčevalnice založene, makaroni odlični, super razglede pa bi z veseljem zamenjal z meglo ali rahlim dežjem. :D
Čestitke Luki, ki je razpolovil moj čas, saj je bil v cilju po dveh urah in dvajsetih minutah.
3. 7. pa Rezija vertikal.

Tudi rezultate sem že našel.
https://my5.raceresult.com/203947/RRPub ... =0&lang=en
Uporabniški avatar
 zz topka
#370445
Jast sem bla pa tuki:
IMG_20220618_090425.jpg
IMG_20220618_090425.jpg (208.09 KiB) Pogledano 2523 krat

Če še kdo ne ve, kje to je... to je tam, kjer moraš s karabinom zapet ruzak, da ti ne zleti v dolino :lol:

IMG_20220618_094802.jpg
IMG_20220618_094802.jpg (190.46 KiB) Pogledano 2523 krat

Čestitke vsem! :clap: :clap: :clap: :clap: :clap:
Jutri pa še poročilce. :D

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA