Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

 TONEK
#369548
Super, Topka. Le kaj se je zgodilo z Ivijem?
 vinkop
#369550
Valentina, daj zdaj ti nam povej kaj je s Tonekom? Vseskozi lima neke slabe smeške tukaj, sam pa nic ne pove kaj ga muči?
Uporabniški avatar
 zz topka
#369562
Čestitke vsem! Smo šli prej na Golake po UTVV progi. Niti najmanj mi ni jasno, kako ste po temi in po tistem kamenju in skalcah, prekritih s suhim listjem, lahko tejkali? Vsa čast, res. :laola Jast še hodit skor nisem mogla, k sem se sam spotikala...
Uporabniški avatar
 majcka
#369571
UTVV 30 – LEGIONAR
Pejmo takole.....vedelo se je, da je letos spet organiziran UTVV v živo (lani je bila cela država zapečatena, pa je vse skupaj nekam potonilo – živa varianta, torej). Kljub temu se nekako nisem spravila toliko v red, da bi se ravno prijavila. Saj res, da sem od začetka leta ves čas nekaj migala, ma ravno za na tekmo se mi pa ni zdelo dovolj. Potem pa je prišel ponedeljek pred točko nič in je moj prijatelj Robi iskal nekoga, da bi mu prinesel vsaj štartno vrečko. Pa še laufat gre lahko na 30 km mimo grede, če se mu glih zdi.....KUPLJENO! A?! Kok se me da hitro na levi nogi dobit.
V soboto zjutraj v Vipavi parkiram v modri coni, saj je itak vse ostalo že zaparkirano, al pa še bo, in upam, da imajo redarji danes fraj. Enako vajo za mano ponovi še kar marsikdo in očitno smo se vsi dobro izvlekli. Takoj na parkingu srečam še dva Rajdovca (Aleš in Barbara, hvala za družbo in za kofe) in potem dvignit paket in na kofe in preoblečt in pozdrav še s parimi ljudmi (mene itak ne pričakujejo, ker nisem bila prijavljena). Ja potem pa v štartni box, al kako zdaj temu rečejo. Itak sem tričetrt folka, ki bi ga morala poznat na polno sfalila, samo Zdravkota in Roberta sem srečala pred štartom, ostali so se pa porazgubili.
Štarta para in mi z njo in celo tečem do ceste (ene 300 m vsega skupaj) potem pa lepo počasi po svoje. V uri in nekaj minut do prve okrepčevalnice na 6,2 km. Skladno z redom prepnem številko z ruzaka na majico (ja red pa mora bit, če sem vedno pizdila, ko se številk ni videlo) mal serčka pa mal kole, pa frutabelco in hajd naprej. Na dobrih 7 km nam je en škratek mal ponagajal in nam je trakce in zastavice pobral s poti in jih napeljal po poti navzdol, da se nas je nekaj podalo po lepo označeni a napačni poti. K sreči ne daleč. Glodam lepo počasi pot proti lovski koči. Po 7,5 km pot postane znana, saj se na letošnjo z leve priključi tista stara izpred let, ko sem še veselo rovarila po 50 km progi. Nisem hitra v klanec, sem pa očitno kar vztrajna. Dva Madžara (en par – mož in žena) ta me na poti ves čas prehitevala, pa sta potem počivala in sem ju prehitela jaz in potem spet ona dva mene in tako dalje....na koncu se je izkazalo, da je moja tehnika boljša. Pridem do lovske koče in šokovi. Če bi mrbit prebrala navodila za uporabo, bi vedela, da letos tu okrepčevalnice pač ni. Saj ne, da bi jo ravno nucala, ampak....ja glih branila se je pa tud ne bi. Pa dobro, grem pač dalje in čez nekaj časa (spet po svoji stari navadi) fotoaparat ven, pa slikat ene skale. Se mi za ritjo oglasi in me pokliče po imenu, se zasukam, pa Tjaša. »Ja kako si me pa spoznala v rit?« »Kdo pa še ma cajt slikat na tekmi drug, ko Maja,« je bil odgovor. Gremo vmes mal skup, pa mal narazen, pa potem enega strička najdem, sedi na skali in jamra, da ga krči matrajo. Mu postrežem z enim Magnezijem direkt, vprašam, če potrebuje še kaj in grem dalje. No, očitno zadeva deluje, ker me je kmalu ujel in prehitel. Malo višje gori, ko spet počivam in obračam jezik (da se ne ohladim preveč) me prehiti dekle po imenu Anita Mažgon in jo prav naglas oblajam, da ta je pa sigurno od Oskarja sestra. In je bla res. Malo dalje srečam Jaka, Tino, Boruta in Slavko (hvala vsem za spodbujanje in slikco in objemčke), tik pod vrhom pa slika še Jože. In še tri korake, pa sem na vrhu poti. Mimogrede se poslikam z Vojkotom, potem je pa že okrepčevalnica na vrsti.
Spodaj na cesti me je en stric s kolesom (me je spremljal nekaj časa) spraševal, kaj imam tolk opreme s sabo za nosit, če je pa vse na in ob poti, pa se na vrh Nanosa izkaže, da je vrečka energijskega praška in tableta elektrolitov še kako prav prišla, ker samo voda je pa za mojo mašino mal švoh. Saj kolo in župco so imeli, ampak v balončke je pa tud treba nekaj dat. Nasuvam jaz bel prah v flaško, ko me preseneti Gorazd in kakopak, jaz glavo za decom, prašek pa mimo. K sreči ni bil un taprav ta bel, da se ne dela prevelika škoda.
OK. Flaške napolnjene, mal čokolade in salame in sira pa banano in sol (ja prav se bere, vse naenkrat v ustih) pa na juriš. Od tu gre (pretežno) dol. No, vmes gre še čisto malo tud gor, ampak kaj čmo bit picajzlasti?!.
Pri Abramu je nova okrepčevalnica in tik pred okrepčevalnico še en Jože s fotoaparatom (mogoče pa kje na netu celo najdem kako fotko, ko sem tako lepo pozirala). Napolnit flaške, nabasat usta in v boj z mlini na veter. No, mal pa nakladam. Res mi ni bilo prav nič hudega, edino un klanec od Podnanosa na Plešo je bil mal predolg za moje pojme, drugač pa prav nobenih mlinov na veter. Don Kihot ne bi imel tle kaj počet, pa Sančo Pansa tud ne.
Od kapelice dol pa sicer pride ura resnice (v bistvu zame tričetrt ure resnice), saj je spust do grajskih razvalin kar tehnično blesav. Ampak s prišparanimi nogami (beri nič nisem tekla, razen prvih 300 m) se tudi to nekako spelje. Saaaam.....prmejduš, da so vsi kamni, ki mrbit manjkajo v Stonehengu točno na tej poti. Prisežem, imam sliko nekje v galeriji. K sreči so dovolj globoko zakopani, da se glih ne valijo pod nogami.
Od grajskih razvalin dalje se mi pa kar smeji. Cilj se sliši že nekaj časa, se pravi, da ni več daleč, se pravi, da sem takorekoč že fertik, samo še fizično se moram prestavit pod tisto arkado, koder piše FINISH. Po 7:27 urah jaz v cilju, koder me je tik pred črto pozdravil še Mitja (ajga, brez tebe bi blo mrbit 7:26, ampak je blo vredno) V cilju pa Alenka in Vali, sta me podprli z mešanico bombonov in dobro družbo. Pasalo je Tonijevo pivo, pa ričet s klobaso. Potem sem počakala še na Silvota in Dejana s Centuriona in potem hajd domov.
REZIME:
• Za laufat mi še vedno ni, če se grem pa malo sprehodit, mi pa nikakor ne škodi.
• Glede na to, da do zdaj nisem manjkala še na nobeni prireditvi UTVV (trikrat sem bila na 50 km progi in dvakrat med časomerilci, lani pa je zadeva izvisela) mi je ratalo čisto po nesreči svojo rit privlečt v Vipavo tudi letos. Izkupiček 100 procenten.
• Spet mi je ratalo bit ne čist tazadnja. To se mi že en lep čas ni zgodilo na Trailih.
• Po dolgem cajtu sem videla kar nekaj prijateljev, ki jih že močno pogrešam.
• Pa še bi se kaj najdlo, pa se mi ne da razmišljat. Če se kdo še kaj spomni, pa komot v komentarje.
Blo fajn, THE END! :laola :laola
 TONEK
#369575
Pristno in obširno kot vedno je Maja opisala svoje popotovanje po Vipavski dolini.
Očitno se covidna lanska pavza pozna pri udeležbi, saj v pregledu rezultatov opažam, da je na moji nesojeni kratki tekmi od 540 prijavljenih priteklo v cilj le 340 tekačev. Na 50 km progi je to razmerje še slabše, čemur se močno čudim, saj naj bi bile vremenske razmere kar ugodne.
No, jaz sem menda prvi prijavljeni na tekmo naslednje leto in upam, da bodo splošne (in moje) zdravstvene razmere preteklost.
Naslednji teden se prične že 15. kranjska zimska tekaška liga,(kjer bom moral od prvega kroga žal še izostat) kamor vabim vse ljubitelje gorskega teka.
https://drive.google.com/file/d/1EG5YfU ... -CNBN/view
 Ahilius
#369579
Do sedaj okleval in nikoli prelil v zapisano besedo vsaj del svoje izkušnje, ki se mi zdi zanimiva. Tokrat je očitno zadeva dozorela, da delim tudi z vami svojo izkušnjo UTVV podviga.

Kakor vzameš... prvi odstop in pretečenih zgolj 106 od 175 km pred dobrim mesecem na UTJA, mesec pred tem uspešno pretečenih 100 km na ultratrailu K24, sedaj nov napad na 100 miljsko razdaljo, po stroki še neregenerirano telo, v zadnjem obdobju številni treningi zgolj v obliki 3 km sprehodov z ženko, saj sem imel težave s podplatom...

Le dan pred tekmo sem po krajšem razmisleku sprejel to popotnico kot podlago za odločitev, da bom uspešno opravil z izzivom UTVV, ki ga krasi 163 km s skoraj 7.000 m višincev in ravno toliko spusta. Po domače, preteči je potrebno vse klinčeve hribe, ki jih vidiš okoli sebe, ko se voziš mimo Nanosa poti Novi Gorici. Popotnica ni bila ravno idealna, a sprejetje in notranja pomiritev z okoliščinami se je zdela ključen temelj na katerem sem začel graditi metre.

Zdaj že po ustaljenem protokolu z mlanjšo hčerko dva dni pred dirko s svojo tekaško opremo zasedeva tla v dnevni sobi, mirno in hitro pripraviva 3 torbe, eno za štart, drugi dve za tranzicijski postaji na 80 in 140 km. Izkušnje in pragmatičnost vodijo k reduciranju in poenostavljanju, kar se zdi dobrodošlo kasneje, ko na postajah ne izgubljaš energije s premišljevanjem kaj in kako z vso navlako.

Dan pred dirko sem pripravil plonk listek s profilom trase, z označenimi razdaljami, višinskimi metri in predvidenimi časi med posameznimi postajami, seveda za skupino počasnih. Rad vsak trenutek vem, na čem sem, kaj je za mano, predvsem pa kaj je pred mano. Osredotočenost je predvsem na naslednji okrepilni točki, koliko km in koliko višincev je do nje in temu nekako prilagodim počutje.

Pričetek dirke sem skušal pričakati čimbolj spočit, a sem dan D pričel z zajtrkom ob 6h, pa z drugim ob osmih, pa z zgodnjim kosilom ob 11h in malico... Rezervoarji so bili polni, oprema pripravljena in s prijateljem, ki je šel na 50 km dirko, se odpeljeva proti Primorski. S strahospoštovanjem se zazrem v Nanosovo Plešo, ki sem jo hitro, kot po navadi, pretvoril v osnovno enoto; "Aha, tri Šmarne gore, tole bomo pa že..."

V centru Vipave se sprehodiva do mesta za prevzem štartnih številk, ob spremstvu spodbudnih besed s strani organizatorjev in domačinov se vsedem na avtobus, ki nas odpelje na štart v Ajdovščini. Pot z zaprtimi očmi izkoristim za refil baterij. Ob glasni glasbi in vzpodbujanju navijačev odštevamo zadnjih 10 sekund in se poženemo cilju naproti.

Plana, da se držim v ozadju in da ne začnem prehitro, se ni bilo težko držati. Praktično vse trejlaše sem gledal v hrbet, a se nisem dal motiti in vztrajal sem pri počasnem teku pa tudi prvi vzpon sem zastavil rezervirano, saj se mi je neprestano pojavljala slika neskončne trase in poduk iz prejšnjih trejlov, ko sem se prehitro zagnal v hrib in le stežka premagal krizo, ki je praviloma sledila. Tega si enostavno nisem smel privoščiti. S prijetnim pohodniškim tempom počasi napredujem in že dohitevam enega tekača za drugim. Tempo prvič prilagodim, nekoliko upočasnim, ko dohitim enega izmed tekačev, Viktorja. Ob prijetnem klepetu lepo napredujeva, a sem čutil, da mi zna njegova razposajenost in zgovornost na dolgi rok pobrati nekaj prepotrebne energije, zato sem podaljšal korak in v svojem tempu prišel do prve okrepčevalnice, od tam pa hitro nadaljeval pot na najvišjo točko celotne trase. Pretvorjeno v Šmarne gore so višinci hitro ostajali za mano, prehitel sem še nekaj tekačev, kar sočasno daje občutek moči, a hkrati skrb, da tempo le ni preoster. Potrditev o ustreznosti tempa dobim na prvih okrepilnih postajah, kjer prisotnost apetita pomeni, da je bil tempo ustrezen. Presenečenje me čaka po tretji okrepčilni postaji, kjer sem si v nekaj minutah privoščil zelo raznoliko hrano. Paradižnik s soljo, juha, arašidi, rozine, kruh z Nutello, jabolko, pomaranča... Nekaj metrov po odhodu s postaje pa trenutek slabosti, ko me je v nekaj sekundah dvakrat sililo na bruhanje, a k sreči je kalorična in s hranili polna hrana ostala v želodcu. Nadaljujem v zelo počasnem tempu, osredotočen na naslednji korak. Dohiti me tekač Toni, s katerim se izvrstno ujameva in v slogi napredujeva do naslednje točke. Uspela sva se tako zaklepetati, da sva si celo privoščila zgrešiti in podaljšati pot za slab kilometer, ampak se nisva pretirano obremenjevala, saj sva prišla po kilometre in sedaj jih imava še malo več. Človek se mora nekako potolažiti. Izkušeni Toni na kratko pove svojo tekaško zgodovino in hitro sem ugotovil, da je tekaški guru in da če se ga držim, cilj gotovo vidim. To me je navdalo z občutkom varnosti. Zlahka in rutinirano napredujeva skozi hladno noč, ki pokaže svojo moč v dolini pri Novi Gorici, saj se mraz okrepi v kombinaciji z zoprnim vetrom. Strumno jo mahneva proti Sveti gori, ki naju z jutrom in čudovitim razgledom ter z obratom smeri proti cilju nagradi in nama da dodatno energijo.
Del poti ob Soči popestri močan veter, sledi dobrih 20 km ravnine, ki jo s hitrim konstantnim korakom premagujeva in si zaželiva hribov. Ravna pot se je vlekla, a sem jo izkoristil za osebno higieno. Po umitju zob, obraza in namazanju obraza s kremo sem bil kot nov, svež in hvaležen sem bil za podarjene ravne kilometre. Bližala sva se mejniku, stotim kilometrom. Na okrepilnih postajah zmerno jem in brez težav napredujeva po čudoviti gričevnati pokrajini polni vinogradov. Bliža se druga noč, ki je bila zame največja neznanka, saj daljšega teka od dobrih 24 ur še nisem imel. A Toni brez trohice skrbi pove, da naj me noč nič ne skrbi, celo spodbujal me je, da naj pojačam tempo in grem hitreje proti cilju. Glede noči je bila vsaka skrb odveč, niti trenutka zaspanosti nisem čutil na celotni trasi. S Tonijem dobro napredujeva, a noge so postajale težje, podplati pa vroči in z vsakim kilometrom bolj žareči. Na okrepčilnih postajah si sezujem nogavice in ob dotiku podplatov z rokami... Noro! Sledijo kilometri po razgibanem, srednje zahtevnem terenu, žareči podplati pa se postavijo v boj z mojo odločnostjo. Prav vsak korak posebej sem bil boj z bolečino v podplatih, a nisem dvomil v to, da bom zmogel do cilja tudi s tako bolečino, ampak zavedanje, da bom deležen še preko 10 ur neznosnih bolečin se mi je zdelo neverjetno za preživeti. Korak za korakom do prelomnice. Začutim, da bi mi koristil kratek postanek za dolgo potrebo. Toni mi v nekaj minutah uide v noč, a si vzamem minute zase. Nikoli dvig iz počepa še ni bil tak podvig. Spustim se v počasen tek, sopnjujem tempo in v nekaj minutah dohitim Tonija, ki me opozori na morebitne krče ob hitrem teku. Takrat pomislim na to, da sem pravkar hitro pretekel del poti, bolečina v podplatih pa je postala povsem znosna, komaj zaznavna. Stečem malo naprej, da si po pridobljenih metrih prednosti pred Tonijem malo zmasiram noge, a lahkoten tek zamenja galop in se odločim čimhitreje priti do okrepcilne točke, kjer me je čakala podporna ekipa z Denisom na čelu, fantom, ki mi je pred dvema letoma skupaj z Benjaminom pomagal prebroditi krizo na poti 100 km proge in sva z norim tekom v neurju čez Nanos uspela skupaj priti v cilj. Tokrat sem dobil energijsko bombo v obliki bučnega navijanja in po nekaj minutah s pestjo arašidov odtekel naprej proti cilju, do koder me je ločilo še 30 km z enim hribom z dvema enotama in Nanosom, ki predstavlja skoraj štiri šmarnogorske enote. Kmalu v daljavi zagledam lučko, kar pomeni, da sem nekoga ujel, kar mi doda energije. S Petrom, ki je odločen, da po neuspelem poizkusu pred dvema letoma, ko je omagal na 132 km, nadaljujeva složno preko prvega hriba. Pot ni omogočala teka in trpljenje z žarečimi podplati se je vrnilo. Preko dolge poti, ki se je vila iz enega na drug hrib prideva do težko pričakovane tranzicijske postaje v Podnanosu. Nisva dolgo oklevala in po zaužiti goveji juhi in kakiju odločno kreneva zadnjemu vzponu nasproti. Diktiram zelo počasen tempo, ki ga stopnjujem vse do hladnega, meglenega in negostoljubnega vrha, od koder hitro kreneva naprej. 14 km do cilja je bilo slišati zelo malo, a pekoče noge so znova postavile na preizkus glavo. Odločil sem se, da skrajšam muko, izstisnem do konca vse moči, se poslovim od Petra in odtečem proti cilju. Ob vedno hitrejšem teku bolečine podplatov skoraj nisem čutil, jutranja svetloba je zamenjala pojemajočo svetlobo izpraznjenih baterij naglavne svetilke, telo pa je ob misli na bližajoč cilj in uresničitev izziva z energijsko podporo bližnjih občasno prežemalo naval norih čustev, tako da se mi je krivil obraz, sililo me je na jok, a sem vedel, da moram ostati zbran do zadnjega metra. Sledil je še zadnji spust, tehnično izjemno zahteven teren, ko na slabih dveh kilometrih izgubiš skoraj 700 metrov višincev. Ta del trase sem pretekel celo med najhitrejšimi. Srce mi je razbijalo, ko sem šel skozi Vipavske ulice, odštevali so se le še metri. Ko dvignem pogled na koncu ulice zagledam hčerkici, ki ponosno čakata norega očeta in mi stečeta nasproti. Skupaj zmagoslavno odkorakamo v ciljno ravnino, kjer ob Fredijevi We are the champions in dvignjenimi rokami stopimo prek cilja. ZMAGA JE NAŠA!

Končno mehak ženin objem... Nekaj fotografij za arhiv, potem pa hitro domov. Časa za predelavo vsega skupaj bo v prihodnjih dneh dovolj.

Razmišljal sem, ali deliti ta podvig v živo z občasnimi sporočili z bližnjimi in prijatelji, saj vsak angažma, ki ni direktno povezan z napredkom na poti, lahko ogrozi dosego cilja, a odločitev, da ga delim, je bila prava! Z vsakim sporočilom sem dobil dodaten zagon in energijo, bili so z mano in skupaj smo dosegli neverjeten dosežek. Res velika hvala bližnjim za vso podporo podporo, spodbudo in energijo, ob tej priložnosti pa se še posebej zahvalim sotekačem z dirke, ki so vsak po svoje pripomogli k moji uspešni izvedbi UTVV. Viktorju, ki naj ga predčasni odstop ne potre in v maju znova napade traso, Petru, ki bo v prihodnosti s svojo mirnostjo zlahka premikal svoje mejnike in tekaškem guruju Toniju, ki mu privoščim še mnogo uspešnih tekaških izzivov v že tako noro bogati tekaški karieri. Toni, še sedaj imam grenak občutek, ko sem odtekel naprej, ne da bi te pozdravil, izkoristil sem nepričakovan občutek res dobrega občutka... Upam, da kmalu spet rutinirano pustiva za seboj kak kilometer.

Čudovito je bogatiti življenje s takimi presežki, še bolj čudovito, ko to lahko počnemo skupaj.

Matej
 TONEK
#369580
Vse čestitke, Matej! 37ur nenehnega gibanja zmorejo le redki. Meni je bil že deset urni limit prehud, da se po tekmi nisem bil sposoben niti sam stuširat.
Uporabniški avatar
 mac
#369585
Matej, super zapisano, ob branju proti zaključku teksta že težko požiral slino. :--( (ni žalosten temveč čustven smajli) :D In seveda čestitke!

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA