PTRF 2022
V Podbrdu dogaja. Pravijo, da manjka samo tisti, ki ne ve, kaj zamuja. Vpraša naj me kdo, če upam manjkat....ja ne upam. Tako zelo ne upam, da se Z Damjanom odločiva, da pridemo vsi štrije. Navijat, ker za na tekmo tak kripl bataljon ni.
Tako v petek po (skrajšanem) šihtu naložimo svoje imetje (pač, kar se nam je zdelo, da bomo v 4 dneh rabili) in bia na Soriško planino. Tam imamo namreč rezervirano začasno domovanje v hotelu Lajnar, ki stoji prav na Bohinjskem sedlu in za katerega premnogo ljudi žal ne ve. Škoda, pa tak cortkan hotelček. Se pofočkamo, preračunamo časovnico in počakamo na večerjo. Ker smo prezgodnji, se gremo pač malo sprehodit in preverit, če je UPT proga, ki poteka prav mimo hotela pravilno označena. Na južni strani ceste ne najdemo zastavic, zato gremo preverit na severno stran. Tam pa so. Kako zaboga ni zastavic od okrepčevalnice proti Lajnarju???? No, na koncu razvozljamo tudi to uganko, ko v njuni zadnjici pofotografiram dva označevalca. Eden je bil Renato. Olajšana, da bo s progo vse v redu, se odpravim na večerjo, potem pa hajd v Podbrdo, pozdravit prijatelje.
Za naslednje jutro je bil urnik tako natrpan, da še za zajtrk v hotelu nismo imeli časa. S tega naslova so nam pripravili lunch boxe že prejšnji večer, da smo jih lahko vzeli s sabo. Namreč na sobotno jutro se prva dirka v Podbrdu prične že ob 6.00. Ker tega ne gre zamudit, sem se namenila vstat že ob petih in dirjat s Soriške planine v dolino. Ker ni mogel spat, je šel z mano še Lenard. Prirogoviliva v Podbrdo in spet je potrebno pocmokat in potiškat cel kup ljudi. Preden se odpravijo na 100 km jim vsaka spodbuda prav pride, meni pa tudi ne škoduje, to pa je že treba povedat. Pospremiva jih s pozdravom na njihovo pot in kreneva nazaj na planino še po Ožbeja in Damjana, ki sta tačas že vstala. Nekaj pred 8 uro smo spet v dolini. Spijeva kofe in krenemo na štart gorskega maratona in pol ure kasneje še 'cici' maratona. Kakšna energija, otroka opazujeta z izbuljenimi očmi, kako se tastaredva z vsemi živimi objemata, kušujeta, rokujeta, zezata, režita....
Po štartu obeh tekem se prestavimo v Hudajužno, koder pustimo avto in peš krenemo po trasi vseh treh tekov proti Oblokam in se parkiramo v senci malo nad cerkvijo. Nekaj 100-tašev smo že zamudili. Po poti srečamo nekaj tekačev in jih spodbujamo z glasnim vpitjem in ragljo. Na naši lokaciji pa pozdravimo večino tekačev z vseh treh prog. Navijamo, ragljamo, ploskamo, pokasiramo prenekatero zahvalo, vmes pa tudi kar nekaj unih pogledov: »Ja kok je vam fajn, ko ni treba po tej vročini laufat.« Čisto do zadnjega »cici« udeleženca nismo čakali, ker smo se pač »morali« prestavit v cilj maratona. In ugotovitev dneva: »Saj če vas ne bi poznal, bi mislil, da ste ena familija«, je rekel Ožbej. In na vprašanje, če se je mel OK, je odgovoril »Sej je blo kar v redu, najbolj fajn je blo pa gledat, kako je vama (meni in Damjanu, op.a.) fajn v tej družbi.« Vmes smo za nekaj časa zapustili ciljni prostor in zgleda, da je bilo to ravno prav, da smo zamudili torto. Bwaaaaaa!
Po koncu dogajanja po maratonu pa nazaj na planino. Večerjo smo že zamudili, smo pa ujeli nekaj večernih (pač Frenka, sina od mizarja) in pozdravili metli, ki sta se s te točke odpeljali v Železnike na nočno izmeno pometanja čez Ratitovško gorovje. Pol pa spat, saj bo treba spet zgodaj vstat, da zjutraj pozdravim še nekaj od zadnjih tekačev.
V nedeljo zjutraj se okrog 5h zbudim in ene četrt ure preč že stojim na okrepčevalnici, da vidim, koga vse bom še dočakala. Kmalu za mamo prijadra Damjan in se, ko ugotovi, da Eržena ni več na progi, odloči, da bo spremljal Markota do cilja ter mu krene nasproti v smeri Ratitovca. Z Markom je tudi Borut, ki ga spremja vse od Železnikov. Četrt do 7h so že na okrepčevalnici in kmalu tudi z nje. Ob 7h se okrepčevalnica že pospravlja, saj so vsi tekmovalci z metlo vred že mimo.
Grem popokat otroke na zajtrk in hajd v dolino. No, obirali smo se ravno toliko, da smo zamudili Markov prihod v cilj. Smo pa zato nadoknadili druženje v cilju in nato še pri Tini na 'kofetu'. Ura je bila že krepko čez poldne, ko smo se spakirali vsak na svoj konec. Mi štirje pač nazaj na Soriško planino, koder smo prečesali še dobršen del hribčkov nad Soriško planino in prespali še eno noč. Ampak tisto je že druga zgodba.