Zadnje novičke

[Jože]

Vsekakor je bil moj prvi maraton in presenetljivo, nobenih težav. Pred začetkom teka sem morda še pomišljal ali mi bo uspelo, ko pa je padel signal za začetek sem bil samo še prepričan v uspeh. Kot sem do sedaj že nekajkrat prebral na forumu, je bil tudi mene samo še smeh in dobra volja. Priznam, da sem s tekom začel zelo previdno in strogo sledil ustreznemu utripu na Polarju, da me hitrejši nebi zavedli in bi se izčrpal že v prvem krogu tako, da je verjetno doberšen del dobre volje pripisati tudi ne preveliki intenzivnosti. Vsekakor je preteči maraton čudovita izkušnja v življenju in za take izkušnje menda živimo - mar ne.

Morda še nekaj besed o travmah, zidu in podobnem med samim tekom;
nimam kaj napisati, enostavno jih ni bilo, razen morda malo utrujenih nog od 35km naprej, kar pa je menda celo normalno, če tečeš 42km.
No kar se tiče malo utrujenih nog pa naj omenim Bena, vsekakor sem prišel skozi cilj z občutkom, da bi lahko pretekel še nekaj kilometrov tako, da je morda razmišljati, da bi Beno omilil program za produkcijo Poletovih maratoncev. Kakoroli že, kdor se je vsaj v 70% držal poletovega programa bi moral z lahkoto preteči maraton.
Da ne pozabim, moj čas je bil 4.10.52.

Za konec naj se zahvalim vsem poletovcem za družbo in vse lepe trenutke, ki smo jih doživeli skupaj, še posebaj pa seveda g. Benu Piškurju kot strokovnemu vodji, g. Kališniku, ki me je vlekel na Coperjih in vsem ostalim sodelujočim, ki so kalili - nas sedanje maratonce.

S spoštovanjem

Jože Kocjančič

[Dule]

Hojla, čestitam Jožetu kot tudi vsem ostalim maratoncem za dosežke . Tudi meni je bil to prvi 42km. Tudi jaz sem začel previdno, saj sem bil odločen da hočem priteči do cilja. Prvih 25 km je minilo brez kakšne krize v enakomernem tempu (tudi mene je miril polar, da ne bi preveč dvignil tempa). Potem pa so postale noge nekoliko težje, tempo je nekoliko padal. Ko sem nekemu sotekaču potarnal da so me začele boleti noge, me je vzpodbudil da je to normalno in da je to zato da veš da si že v drugem krogu . Ta kriza je trajala kakšen km ali dva (vmes me je dohitel še sotekač ki ima že 68let, vsaka mu čast), nato pa sem zopet dvignil tempo (ne vem ali so me noge nehale boleti ali pa sem jih začel ignorirat) in zadnja dva kilometra pretekel v hitrem tempu saj sem upal, da bom prišel v cilj pod štirimi urami, kar mi žal ni uspelo. Pa drugo leto.

Na noge pa sem se spomnil šele, ko sem se preoblačil v trenirko in sem moral paziti na gibe da me nebi zagrabil krč v noge. No danes je pa že dobro in me že vleče ven na tek po Katarini. Jutri pa grem zagotovo .

Moram povedati da sem treniral bolj po svoje, saj se mi je zdel poletov program prenaporen (predvsem količinsko in časovno).

Upam da se drugo leto vidimo v še večjem številu, saj sem se v drugem krogu počutil kar nekoliko osamljenega na širokih cestah, bomo lažje preživeli tistih par kriznih km, saj vzpodbuda dela čudeže .