- 03 Jun 2023, 22:31
#372100
Pisanja nikoli nisem prav posebej ljubil, a verjetno je tako kot pri teku, ko nekaj časa redno tečeš, to postane prijetna rutina, pravzaprav čutiš pomanjkanje, ko teka ni. Tako je tudi pri pisanju, ko se nekajkrat usedeš in napišeš kak sestavek, potem je vse lažje in prijetnejše, zato je nastal tudi ta zapis.
Sem še v tekaško-trejlaškem razvojnem obdobju, ko le dodajam preizkušnje in se težko odrečem že ustaljenih prizorišč dirk. Tako sem si za začetek sezone 2023 zadal dve zaporedni 100 milki, ki sta si sledili praktično v slabih treh tednih, Istria in Vipava. Prva je bila že za mano, dnevi do druge pa so minevali tako hitro, da si nisem uspel vzeti časa za kakršnokoli pripravo. Redno sem seveda tekel vsak dan, a razmisleka o sami trasi, pristopu, ciljih ni bilo, le osnovni, da pridem do cilja nepoškodovan. Nekajkrat sem le pogledal na vremensko napoved, ki je obetala neprestane padavine, kar pa mi ni predstavljalo problema, saj sem si pred Istro kupil ustrezno opremo, vodno hlajenje pa tudi pride prav.
Prišel je večer pred dirko, ko sem rekordno hitro pripravil tri kupčke opreme, enega za štart, drugega za prvo in tretjega za drugo tranzicijsko postajo. Glede na totalno spremembo vremenske napovedi dan pred dirko, ki je kar naenkrat obetala sonce in vročino, sem ustrezno zreduciral opremo na minimum, tekaška kratka majica, kratke hlače in gate ter nekaj hrane, če bo apetit, kontra pravilu in izkušen, obilen.
Dan pred dirko me prijatelj Rok preseneti s sporočilom, da je zbolel, vročina, driska, slabost in da po mesecih priprav in višku forme odpoveduje svoj nastop. Res škoda. Šele tako se zavem, koliko stvari se mora poklopiti, da sploh štartaš na dirki, reden trening, finance, zdravje, služba, družina, kaj šele, da jo uspešno zaključiš. Za Roka bo septembra na Julijani nova priložnost.
V želji, da bom zjutraj nekoliko pospal, zvečer zelo pozno zaspim, pravzaprav je bila ura že krepko čez polnoč, zjutraj pa so klicale službene obveznosti in dobrih pet ur spanca je nakazovalo, kje bo na naslednjih dirkah moč iskati rezerve. Dopoldan oddelam najnujneše, potem pa sredi dneva le ležem nazaj v posteljo, obetajoč si malo spanca na zalogo, a telo je bilo pripravljeno na akcijo. Nekajkrat me je spreletela misel, pravzaprav sem zvizualiziral trenutek, ko bo na dirki najtežje, ko bo potrebno največ samodiscipline in samomotivacije. Nič, spanje v domači mehki postelji mi očitno ne gre najbolje, bomo videli, kako bo šlo na terenu. Vstanem, zmečem torbe v avto, se javim Borisu, da sem na poti k njemu, da ga spotoma poberem doma in pičiva proti Ajdovščini.
Razpoloženje pridobiva na adrenalinu, v družbi gre podpihovanje notranjega žara zlahka na višji nivo in z Borisom, ki se podaja prvič na 100 milko po mojem navodilu skleneva osnovni cilj, to je, da ni predaje in ni umika. Če so nožne okončine vsaj približno v funkciji, terava do konca, opravičilo za odstop je zgolj kak hujši zlom, zvin ali izpah, drugo ni omembe vredno in gremo do konca. Zase lahko rečem, da sicer nisem potreboval eksplicitne ponovitve tega režima, a tak poduk nikoli ni odveč, za Borisa, ki pa je prvopristopnik se mi je pa zdelo koristno, če še dodatno ozavesti osnovni cilj, saj v trenutku slabosti in šibkosti hitro tančica dvoma prekrije v štartu povsem jasne smernice in cilje. Tedaj se še zadnjič pred štartom slišiva z ženko, ki me povpraša po časovnici, kdaj me lahko pričakuje na kaki postaji, da bo lahko primerjala moj dejanski napredek z zastavljenim, kot je navada že s prejšnjih dirk. Sem rekel, da tokrat ni plana. Časa od Istre je bilo premalo, da bi si podrobneje pogledal traso, analizarilal posamezne segmente, zato rečem, da grem po občutku in uživat. Odličen plan!
Z Borisom pomahava še Nanosu, ga pozdraviva in se kot otroka razveseliva, da bova čez nekaj ur že z nekaj kilometri v nogah kolovratila okoli antene. V ajdovščini na samem prizorišču parkirava in se sprehodiva do bližnje trgovine in si privoščiva vsak eno kremšnito, tako, da bo za kakih 10 kilometrov rezervoar bolj poln. Se v parku usedeva na klopco in... AU, AUA! Me zagrabi v križu, da nisem vedel, kako naj se obrnem, če bi se seveda lahko. Boris prime kremšnito, sam pa se le stežka obrnem in vstanem, sključen kot kak ata pri krepkih devetdesetih. Uf, to pa ne bo dobro. Že včeraj me je zaradi večurnega stanja bolelo v hrbtu, danes pa tole. No, najhujša bolečina nekako mine, križ popusti, čutil sem le togost in v primeru izravnave telesa in tresljajev ob hoji zelo močno in zoprno bolečino. Saj bo minilo, še slabi dve uri do štarta sta. Pojeva 10 kilometrsko zalogo kalorij in se razkomotiva na hodniku športne dvorane, pripraviva vreče za oddajo, polepiva potencialna občutljiva mesta na podplatih s trakom, preoblečeva v bojno opremo, oddava tranzicijske vreče in odhitiva do štartne pozicije.
Totalno presenečenje doživim, ko v gruči ljudi zagledam svojo ekipo fantov, ki so me prišli pozdraviti in spodbujati pred samim začetkom. Zlahka sem skrival skrb nad bolečino v križu, ki se je konstantno jačala, veselje in sreča pred začetkom še nikoli nista bili tako močni in koristni, saj pomislekom pred štartom ni bilo moč priti v prvi plan, križ, bo že! Res hvala fantje, če kdaj, sem zdaj potreboval to!
3, 2, 1, gremooooo!
Na krilih navijačev, glasbe in silne energije se od prvega koraka odlepim od Borisa in krenem na 170 kilometrov dolgo pot, ki je že v samem štartu močno začinjena z bolečino v križu, ki mi onemogoča normalno rotacijo nog, koraki so kratki, a sem nekoliko povečal frekvenco. V prvih kilometrih ravnine v upanju, da bolečina mine, stiskam zobe in si želim odrešitve, križ kaže zobe, jaz vztrajam, 170 km tako, težko, ampak tudi to je način, težko. Želel sem si strmega klanca navzgor, se mi je zdelo, da bi mi drža v klancu bolj ustrezala. Z vsakim kilometrom, vse tja do dvajsetega je bolečina popuščala, dokler ni povsem izzvenela in končno sem lahko obrnil nogi v želenih zamahih.
V prvih kilometrih sem se pozicioniral tam v dobri tretjini vseh, morda celo prvi četrtini vseh nas norcev. Ravninski in gričevnat del prvega dela je hitro minil, na okrepni postaji pojem v nekaj sekundah vsakega po malo, natočim prvo "joško" Coca-Cole in grem naprej. Do Podnanosa prehitim še kakega trejlaša, tam samozavestno napolnim rezervoarje, nekaj malenkosti dam v usta in se, odločen, da grem na Nanos zelo počasi, odpravim ne že znano pot, ki jo rutinirano oddelam, sama pot mi je pa podarila neverjetno čudovite prizore, ko sem hodil v soju polne lune, ki je na obzorju jasno izrisala zdaj eno, zdaj dve silhueti podob, ki v umirjenem ritmu korakata proti vrhu Nanosa in me kot magnet privlačita k sebi, tako da ju do vrha dohitim in prehitim. Zelo me je prijetno presenetil prijazen prostovoljec, ki mi je ob prihodi vzel palici, da mi jih pridrži do odhoda s postaje, ženski del zasedbe pa mi ponudi juhico, kos kruha in kmalu jo mahnem v noč proti Vipavi. Začel sem počasi, da v miru prebavim zaužito, prehitita me dva ali trije, ki pa jih ob stopnjevanju tempa prehitim in zagnano napredujem proti Vipavi. Strma kamnita podlaga ob spustu v Vipavo zahteva kar nekaj koncentracije in moči. Dodobra pregreto telo kaže znova na to, da sem prehitro začel in premalo jedel. Na okrepni postaji na glas komentiram svoje počutje, ki ni bilo hvaležno glavi in rokam, ki so silile hrano v usta. Vzamem še kos kruha za s seboj, da ga bom počasi pojedel. Odločen, da naredim nekaj počasnih ravninskih kilometrov do vzpetine, začnem v spremstvu želodčnih krčev, ki so želeli, da izbruham zaužito, pijano stopati po ravni cesti, ki mi omogoča med hojo zatisniti oči. Utrujenost je naraščala, še bolj zaspanost. Prehiti me en dirkač, pa drugi, stopam v pobočje naslednjega hriba, tempo se še zmanjša, s povečevanjem občutka zaspanosti se zmanjšuje hitrost korakov. Noro zaspan sem razmišljal le o tem, kam bi se ulegel, ker enostavno telo ni dalo. Zbarantal sem pri sebi, da bo bolj smiselno, da se uležem in zaspim za kak trenutek in potem hitreje napredujem, ker me je rast rastlin okoli mene ogrožala, saj me rastline zaradi mojega tempa lenivca, kmalu prerastejo. Bela skala na poti, ki je bila samo rahlo špičasta in ostra, je izgledala kot puhast vzglavnik in me vabila k sebi. Nevljudno bi bilo zavrniti vabilo, zato se uležem, glavo naslonim na "puhasto" skalo, zamižim in po nekaj sekundah milijonih misli, bučanju v glavi odprem oči in naredim deset korakov in znova ležem na skalo iz iste kolekcije, kot je bila prva. Tokrat mi je šla samo ena misel po glavi, če ni koraka naprej, ni koraka naprej proti cilju, vstani, vstani, naprej, naprej! Zaslišim zvoke palic in korakov, vstanem, stopam po strmini navzgor, prehiti me en, nato še drugi, a tokrat sklenem, da sledim tem korakom pa naj košta kar če. Leva, skala, desna, korenina, obrat v levo, visoka špičasta skala, desna, razpoka, leva daljši korak, čez, desna, sledim korakom, jačanje tempa, dvigne cirkulacijo krvi, oči postajajo jasnejše in korak prožnejši, teren se zravna, Boštjanove noge dvignejo tempo v tekaški, nekajkrat se spotakne, kar me še dodatno predrami in v slogi, prijetnem pogovoru in strahu, da je kriza bila le prekratka in se zna ponoviti, napredujeva do okrepne postaje na Otlici.
Začelo me tresti, slabo mi je bilo, zgodbo dobro poznam in vedel sem, da me čaka muka, le vprašanje je bilo, koliko časa bo trajala. Po nekaj grižljajih hrane in požirku izotonika s pospeškom tečem proti WC-ju, kjer zleti skozi usta vse ven iz mene, trmasto skušam čez kako minuto spraviti nekaj v želodec, a se ta ne da in ne da, ponovim obisk WC-ja, se umijem in obsedim na klopci v resnično slabem stanju. Prostovoljci me ogovarjajo, ponujajo pomoč, masažo, neka gospa me celo ljubeče ogrne z deko, ki mi je tedaj neverjetno pasala, a vem, da bom moral skozi to poznano zgodbo sam. Preoblečem majico in izčrpano telo dvignem se iskreno zahvalim vsem, ki so mi bili v resnično veliko oporo in odkorakam v noč.
V samoti se prebijam skozi naslednje kilometre, želim si jutro, en sam sončni žarek, svetlobo. Fotosinteze še nisem povsem osvojil, hrane v meni ni bilo, nekoliko boljše počutje sem izkoristil, da sem pojedel nekaj pistacij in gumijastih bombonov, vse skupaj poplaknil s črno brozgo, ki mi še ni pasala. Veselil sem se postojanke v Vitovljah, kjer so me gospe znova prijazno pogostile z domačimi dobrotami in po palačinki z Nutelo je pasala še ena palačinka z Nutelo. Ja, to mora biti to, zdaj ko sem nekaj pojedel bo gotovo lažje. Se potrudim, vse prostovoljce prijazno in hvaležno pozdravim in krenem naprej. Korak je bil bolj prožen, z lahkotnim tekom napredujem, nepričakovano pa napreduje tudi moja utrujenost, a se ji upiram. Traja že dvajset kilometrov, mora miniti, še vedno je, tudi tokrat bo. Ob poti zagledam klopco in ob njej korito s pipo iz katere teče hladna voda izpod hriba. Umijem se, usedem za minuto, odprem eno tablico s kosmiči z medom, odločen do jo pojem in tako pridobim nekaj prepotrebnih kalorij. Ob prvem grižljaju se mi zopet vse obrne in izbruham obe palačinki in vse kar sem v zadnji uri uspel skonzumirati. Uf, tole danes bo pa težko. Pred mano se postavi pojava, zagrižen mladenič Tilen in me povpraša po počutju. Razkaže se mu moja pisana podlaga od prevkaršnjega čiščenja vsebine želodca in mu je takoj jasno. Vprašam ga, če grem lahko z njim, če mu lahko sledim in že sem slepo sledi korakom, počutje pa je bilo z vsakim korakom boljše. Na okrepni postaji pod sveto Sveto goro se okrepčam, Tilnova podporna skupina njegove ožje družine nama z malimi pozornostmi doda novega zagona in jo skupaj mahneva na Sveto goro. Previdno, a vztrajno sledim Tilnovim korakom, ki urno švigajo med skalovjem in vojaško kaverno. Nekoliko zaostajam, a se trudim slediti, čutim in slišim njegovo prisotnost nekaj deset korakov pred mano, ki me vleče naprej vse do vrha Svete gore, kjer naju pozdravi sonce in razgled v kraje, skozi katere vodi pot do cilja. Moje počutje se izboljšuje, spust s Svete gore je za Tilna prehiter in me pošlje naprej. V hitrem tempu napredujem do Solkana, kjer me preseneti moja babica, ki živi v bližini in se drug drugega silno razveseliva. Po nekaj besedah in objemih napredujem, celo zaidem nekaj metrov in znova ujamem Tilna, ki me je očitno obšel ob mojem zaidku. Italijanski del trase obdelava skupaj in na postojanki v Italijanski Gorici naju njegovi bližnji znova pocrkljajo. Izmenično s tekom in hojo napredujeva mimo Panovca pri Novi Gorici, tempo nama nekoliko pade, ko Tilen pove, da se mora ustaviti in da želi, da sam napredujem naprej. Res sem si želel, da greva skupaj do cilja, a je bila tokrat utrujenost na njegovi strani prehuda, zato krenem naprej. Tempo nekoliko dvignem, sončne predele pretečem, v senčnih se hladim in korak zmanjšam na hitro hojo. Sonce močno pripeka in v kombinaciji z visoko zračno vlago postane kombinacija primerna za ukrepanje. Večkrat ob poti vprašam vaščane, če se lahko ohladim z njihovo vrtno vodo in mi pustijo, da se praktično stuširam. Ohlajeno telo dodatno zaživi in Tilnu, ki me je med enim izmed tuširanjem ujel, znova uidem in s tekaškim korakom krenem drugi tranzicijski postaji naproti. Kot vedno, me tam pričakajo gostoljubne prostovoljke, ki mi ponudijo polento in golaž. Res mi je teknilo in popolnoma oživim, tranzicijske vreče se nisem niti dotaknil, vse lepo pozdravim in odtečem po poti naprej, kot da se mi nekam mudi. Seveda se mi mudi, novim kilometrom naproti, samo še 50 jih je! Z zmerno hitrostjo napredujem na Cerje, kjer se zadržim kake tri minute, potem javim ženki in prijateljem, da imam le še dobrih 40 kilometrov do cilja in da sem v top formi. Pretečem praktično vse kilometre, na makadamskih poteh ob zmernem spustu lepo dvignem tempo, čutim, kako mi pašejo požirki Coca-Cole in dobim znova tisti zmagoslaven občutek, ki me preveva po telesu, obraz se od miksa čustev kremži, občutek nepremagljivosti, občutek naše zmage, znova sem premagal samega sebe. Dobim klic od Borisa, da ima težave z žulji in da ne ve, ali bo sploh lahko nadaljeval iz Renč. Skušal sem ga zmotivirati, a ker na podlagi besed nisem znal presoditi resnost poškodb, si nisem upal vztrajati pri tem, da naj vendarle nadaljuje. Odločil se je, da odneha in si čimprej oskrbi bojne rane. Tempo še pojačam, mrak se spušča, sam pa prekipevam od energije, tečem dol, tečem gor, zame ni več ovir. Na okrepni postaji Tabor se le na kratko zadržim, napolnim bidone in že letim proti naslednji postaji Grad Branik, kjer me prostovoljki postrežeta z zrelimi marelicami, sicer s tistimi v obliki peciva, a so bile slastne in so mi dale dodatno energijo, tako da sem s še hitrejšim tempom tekel mimo zadnje okrepne postaje, prehiteval številne trejlaše 100 kilometrske trase, kar me je še dodatno vzpodbudilo, da nisem popuščal do cilja. Kmalu sem tekel po ulicah Ajdovščine in z veseljem sprejel čestitke zbrane družbe. Še posebej sem bil vesel Borisa, ki me je pričakal že vedre volje in s polepljenimi podplati, in Ivija, ki je hladil pregrete in razdražene bose noge. Uspel mu je neverjeten podvig, bos je namreč pretekel 100 kilometrsko traso, noro, kapo dol!
Sledil je tuš, večerja in kratek spanec v telovadnici, ob šestih zjutraj pa že pot domov in regeneracijski tek.
Če na kratko povzamem... Zelo sem vesel, da sem zmogel dve 100 milki v tako kratkem obdobju brez najmanjše poškodbe, niti enega žulja nisem dobil, no le tistega v prvih kilometrih Istre na palcu na roku od nove palice. Veseli me tudi, da sem znova brez pomislekov prebrodil težko obdobje na dirki in se uspel regenerirati in preklopiti v najvišjo prestavo. Če sem prav preračunal, sem imel od druge tranzicije, to je 122 kilometer, do cilja peti čas med vsemi, zadnji trije sektorji so bili pa še hitrejši, zadnji celo najhitrejši.
Znova sem prišel do spoznanja, da se bom moral disciplinirati, več in bolj redno jesti, ampak me očitno prav poseben občutek po premagani krizi vleče v to, da se vedno znova spravim povsem na dno.
Zelo sem hvaležen za še eno enkratno doživetje, čudovito trejlaško družbo in neverjetno prijazne in ustrežljive prostovoljce ob progi in na okrepnih postajah.
Zahvaliti se moram hčerkama in ženki za podporo v času priprav, predvsem pa ženki za vzpodbudne besede v težkih trenutkih, ko me uspe zmotivirati, da pojem pistacijo, ali karkoli drugega, kar bi na moj konto dalo kakšno kalorijo.
Pa zahvaliti se moram Roku, Bojanu in Borisu za družbo na skupnih treningih.
Ne smem pozabiti na novi poznanstvi z dirke. Tilen se je po slabih 125 km v Renčah odločil, da si pusti okus slasti sladi premagane 100 milke za naslednji poskus. Boštjan pa je rutinirano opravil s preizkušnjo z odličnim rezultatom in uvrstitvijo krepko v deseterico najboljših. Čestitke! Oba sta me v težkih trenutkih potegnila za sabo in sta sokrivca, da sem prebrodil najtežja obdobja dirke. Hvala!
TEHNIČNI PODATKI:
naziv: UTVV 100 milj EMPEROR
razdalja: 171 km
višinski metri vzpona: 6.400 m
višinski metri spusta: 6.400 m
vreme: sončno, od 10 do 25 °C
podlaga: gozdne poti, kamni, skale, makadam, asfalt
poraba energije: 14.000 kCal
razlika med telesno težo pred in po zaključku: -3,0 kg
poškodbe: 0
hrana: polenta z golažom, 4x juha, 1 kos kruha, 2 palačinki, 2 pesti pistacij, 3 breskvice pecivo, pest rozin, 2 kosa pomaranče, 2 kosa jabolka, 1x gel, 1x čokoladka s kosmiči, 5 malih vrečk gumijastih bombonov, 3 vrečkice magnezija, 6 litrov Coca-Cole, 3,5 litrov vode
uvrstitev: 17. mesto med vsemi, 14. med moškimi in 12. v starostni kategoriji (81 trejlašev na štartu, 54 jih je prišlo v cilj)
dosežen čas: 30 ur 51 minut in 30 sekund
Čestitke vsem, ki ste se podali na dirko in se posebej tistim, ki ste uspeli doseči svoje cilje. Super je prebrati vaša poročila in videti dirko še z očmi drugega.
Matej
Vedel sem, da bo prišlo tudi mojih 'pet minut', zato se nisem sekiral. Po petem kilometru se namreč začne huda 500meterska strmina, kjer mi je letelo. Do Podrte gore sem prehitel 150 ljudi in to v oteženih razmerah, saj je tam stezica ozka, pa še palice je imel vsak drugi ali tretji tekmovalec. Na srečo vročine še ni bilo, kar lepem tempu nadaljujem vsaj še do Otlice. Do Male gore smo še v skupini z isto hitrostjo, potem pa mladci eden za drugim švigajo mimo mene. Zadnje tri kilometre ravne ceste je brez sence, temperatura 26 stopinj C. Groza. Dvesto metrov tečem, sto hodim. Tako vsaj šestkrat, sedemkrat. Prekolnem sonce, ravnino, Vipavo... Začuda me med mojim bluzenjem prehiti le malo ljudi, očitno imajo podobne težave 
V cilju me izda še križ, ta ko, da za pol ure zaležem na trdo klop. Po litru Coca cole in menjavi cunj sem se že razgledal za kakšno bejbo, saj je bilo zaradi vročine kot na plaži.
Imam še par negativnih zgodb glede prenosov štartnine, cene ob prijavi in vračilu % plačanih štartnin ob poškodbi...
Tudi sam se strinjam, da bi lahko tekači prejeli bolj kvaliteten topli obrok na cilju, če je že med dirko premalo postavljenih okrepčevalnic . No, za uteho si si lahko na "bejbah" vsaj očke spočil. 
. Letos sem dala na moj navijaški pošto moje rjuhe, ki sploh ne pridejo več v poštev, saj je do cilja le še malo 
...( ker sploh nisem nič spremljala, kaj in kako potekajo trase... 
) In kej nej zdej??? Rjuhe dam nazaj na pojstlo? 
dragi naši mi vas z veseljem pričakujemo z dobrimi okrepčevalnicami, lepimi majicami in pred vsem z dobro hrano in vsem ostalim, kar sodi zraven 