13. Gorski tek pod Kriško goro, 17.4.2006 - poročilo
OdgovorObjavljeno:17 Apr 2006, 17:10
To je bil moj prvi gorski tek, ki pa pri meni sploh ni bil tek, ampak hoja, saj sem skoraj vso progo prehodil. Tudi smolo sem imel, ampak pojdimo od začetka.
Sicer se teka nisem mislil udeležiti, ampak zjutraj se je pokazalo tako krasno jutro, tako vabljivo modro nebo, da doma ni bilo za vzdržat. Pa še praznik je danes. Vse skupaj se je napeljalo tako, da sem odšel v Križe na 13. Gorski tek pod Kriško goro.
Na startu se nas je zbralo okoli dvesto tekačev, med njimi tudi kar zajetno število forumcev. Prijave so stekle hitro in gladko, približal se je čas za začetek in že smo stekli pod Kriško goro. V začetku je kazalo dobro, prvi klanci so bili premagani brez težav, potem pa se je začela strmina in tek je prešel v hojo.
Kmalu se je strmina postavila vodoravno in krasno je bilo teči po ravni gozdni poti, posutimi z iglicami, ponekod se je celo rahlo spuščala. Zmotila me je samo debela veja, ki je ležala preko poti in jezil sem se, da to bi pa že lahko nekdo odstranil. Nato sem ujel gručo tekačev pred mano, a ne zato, ker bi bil tako hiter, ampak zato, ker smo ugotovili, da smo zašli. Nekje bi morali zaviti desno navzgor, a smo zgrešili. Obrnili smo se in tekli nazaj, kjer je ležala tista veja preko poti. Tam namreč ni bila brez vzroka, ampak naj bi zapirala pot in tekači bi se ob njej usmerili navzgor. Pa kako naj zapustimo lepo, položno gozdno pot in krenemo v strmino. Zato smo tudi zašli. No ja, namesto veje bi bil lahko čez potko napeljan barvni trak. Kakor koli, tekli smo kakšnih 500 m več kot je uradna proga.
Ko sem že mislil, da je strmine in hoje konec, da se bo vzpon spremenil v spust in bo moja teža prosto padala navzdol, pa me je prizadela še ena nadloga. Učeno zveni takole: nehoteno, boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti njihova napetost ali po domače: zagrabil me je krč. Hojo mi je dovolil, teka pa ne. Tako sem še malo hodil, zadnjih par sto metrov pa sem poskušal teči, da nisem ravno pripešačil v cilj. Končno je pa pri teh letih še dobro, če te kdo sploh hoče zagrabiti za stegno. Pa četudi je to krč. Pa četudi je to zadnja stran stegna.
V cilju so nam dali čaj in vodo, tudi zaseke je bilo dovolj, le da za ta zadnje ni bilo kruha, ki so ga dobro ohlajenega prinesli pozneje, je pa bil česen, ki je enakovreden čemažu, ta pa je stoprocentno zdravilen. Pirhov pa je bilo dovolj za vse. Nahrbtnik z rezervnimi oblačili so dostavili, tako da sem se preoblekel in se pridružil ostalim forumcem na debati.
Kar nekaj članov TF je dobilo medalje, da o članicah sploh ne govorim, saj so pobrale skoraj vse žlahtne kovine na vrvicah, ki so jih podelili. Organizator bi moral poskrbeti, da bi nas še zvozili v dolino, ker s krčem v zadnjem delu stegna je kar težko hoditi navzdol. Rešila sta me Marjan in Simona, ki sta mi prijazno ponudila prevoz v Križe in tako smo se vrnili na izhodišče tekme.
Moj ognjeni krst gorskega tekača se je tako bolj klavrno končal, tako da bom raje izbiral kakšne bolj položne teke, ne bom pa rekel, da v goro ne bom več tekel. Rinil pa bom zagotovo.
Najprej pa bo treba sanirati razbolelo mišico in še kako prav bi prišel kakšen zdravniški tek, kjer bi človeka malo pregledali ali da bi jim vsaj lahko malo pojamral in to ne samo o srcu kot je dandanes moderno, ampak tudi o krču.
Se vidimo na naslednjem teku, ki pa ne bo gorski. Razen če bom tam samo kot navijač.
Sicer se teka nisem mislil udeležiti, ampak zjutraj se je pokazalo tako krasno jutro, tako vabljivo modro nebo, da doma ni bilo za vzdržat. Pa še praznik je danes. Vse skupaj se je napeljalo tako, da sem odšel v Križe na 13. Gorski tek pod Kriško goro.
Na startu se nas je zbralo okoli dvesto tekačev, med njimi tudi kar zajetno število forumcev. Prijave so stekle hitro in gladko, približal se je čas za začetek in že smo stekli pod Kriško goro. V začetku je kazalo dobro, prvi klanci so bili premagani brez težav, potem pa se je začela strmina in tek je prešel v hojo.
Kmalu se je strmina postavila vodoravno in krasno je bilo teči po ravni gozdni poti, posutimi z iglicami, ponekod se je celo rahlo spuščala. Zmotila me je samo debela veja, ki je ležala preko poti in jezil sem se, da to bi pa že lahko nekdo odstranil. Nato sem ujel gručo tekačev pred mano, a ne zato, ker bi bil tako hiter, ampak zato, ker smo ugotovili, da smo zašli. Nekje bi morali zaviti desno navzgor, a smo zgrešili. Obrnili smo se in tekli nazaj, kjer je ležala tista veja preko poti. Tam namreč ni bila brez vzroka, ampak naj bi zapirala pot in tekači bi se ob njej usmerili navzgor. Pa kako naj zapustimo lepo, položno gozdno pot in krenemo v strmino. Zato smo tudi zašli. No ja, namesto veje bi bil lahko čez potko napeljan barvni trak. Kakor koli, tekli smo kakšnih 500 m več kot je uradna proga.
Ko sem že mislil, da je strmine in hoje konec, da se bo vzpon spremenil v spust in bo moja teža prosto padala navzdol, pa me je prizadela še ena nadloga. Učeno zveni takole: nehoteno, boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti njihova napetost ali po domače: zagrabil me je krč. Hojo mi je dovolil, teka pa ne. Tako sem še malo hodil, zadnjih par sto metrov pa sem poskušal teči, da nisem ravno pripešačil v cilj. Končno je pa pri teh letih še dobro, če te kdo sploh hoče zagrabiti za stegno. Pa četudi je to krč. Pa četudi je to zadnja stran stegna.
V cilju so nam dali čaj in vodo, tudi zaseke je bilo dovolj, le da za ta zadnje ni bilo kruha, ki so ga dobro ohlajenega prinesli pozneje, je pa bil česen, ki je enakovreden čemažu, ta pa je stoprocentno zdravilen. Pirhov pa je bilo dovolj za vse. Nahrbtnik z rezervnimi oblačili so dostavili, tako da sem se preoblekel in se pridružil ostalim forumcem na debati.
Kar nekaj članov TF je dobilo medalje, da o članicah sploh ne govorim, saj so pobrale skoraj vse žlahtne kovine na vrvicah, ki so jih podelili. Organizator bi moral poskrbeti, da bi nas še zvozili v dolino, ker s krčem v zadnjem delu stegna je kar težko hoditi navzdol. Rešila sta me Marjan in Simona, ki sta mi prijazno ponudila prevoz v Križe in tako smo se vrnili na izhodišče tekme.
Moj ognjeni krst gorskega tekača se je tako bolj klavrno končal, tako da bom raje izbiral kakšne bolj položne teke, ne bom pa rekel, da v goro ne bom več tekel. Rinil pa bom zagotovo.
Najprej pa bo treba sanirati razbolelo mišico in še kako prav bi prišel kakšen zdravniški tek, kjer bi človeka malo pregledali ali da bi jim vsaj lahko malo pojamral in to ne samo o srcu kot je dandanes moderno, ampak tudi o krču.
Se vidimo na naslednjem teku, ki pa ne bo gorski. Razen če bom tam samo kot navijač.
, čestitke Fotru za prvo gorsko preizkušnjo (hitro Duleta nahecaj za točke) in seveda vsem, ki ste se trudili in uspeli na tej tekmi. 
