Na desnem bregu Save, le streljaj proč od Kranja, leži idilična vasica Spodnja Besnica. Pelješ se po simpatični podeželski cestici, nakar te na desni strani ustavi znak: "GORSKI TEK" in puščica levo. Zaviješ torej levo in asfaltna pošast se prelevi v lepo makedamsko cestico, ki zavije v idiličen bukov gozd. Sedaj se zavedaš, da si pobegnil stran iz "bele Ljubljane" v območje neokrnjene narave. Namesto usrane Ljubljanice tu teče idiličen potok, iz katerega se niti najbolj fina dama ne bi branila piti bistre studenčice. Namesto ultra-onesnažene trave, kakrši smo priča v idiličnih parkih kot sta Argentinski in Zvezda, tu lahko ugledaš prostrano travnato raven, na kateri bi zamanj iskal Argentinsko-Zvezdaste izločke človeške usranije. Namesto posajenih in kičastih rož, ki krasijo "ljubljanske lepote", pa tu lahko ugledaš zares naravne trobentice, zvončke in telohe. No...pa da me ne bo kakšen pikolovec/pikolovka obsodil/a prekomernega idealiziranja narave...prav v tem okolju se je danes zgodil že 6. Gorski tek na Špičasti hrib.
Ko prideš na štart, ti simpatična dekleta izročijo prijavnico, ki jo izpolneš in jim jo vrneš skupaj s članarino, ki znaša 1500 SIT (6€ in še nekaj malega zraven). V zameno za prijavnico in 1500 SIT dobiš majico, prijazen nasmeh in zaželitev sreče. Nato se sprehajaš gor in dol po prizorišču in opazuješ, kako kapljajo gorski tekači eden za drugim. Zopet srečaš stare prijatelje, poklepetaš z njimi o izzivih, ki so pred tabo in o gorskih tekih, na katerih bomo tekli v prihodnosti. Tako nekako v prijetnem in popolnoma nenapetem vzdušju čakaš na štart tekme. Dobre pol ure pred začetkom teka, se odpraviš ogrevat (15 minut teka, malo raztezanja in kakšno stopnjevanje navkreber) nato pa se postaviš za štartno črto. Okoli sebe opazuješ nadobudne tekače in tekačice, najrazličnejših starosti, a vsem je skupno to, da so dobre volje in skrajno pozitivno razpoloženi. Štartna pištola poči in začelo se je. Prvi kilometer in pol proge se vije v rahlem vzponu po makedamski cesti. Boljši tekači se tu že postavijo v ospredje, čemur bi lahko rekli kar nekakšno taktiziranje. Proga v nadaljevanju namreč ne dopušča kaj dosti možnosti za prehitevanje. Ko namreč kreneš dol s ceste, zatečeš v ozki grebenček, po katerem potem tečeš praktično do vrha. Proga se od tu naprej samo še logaritmično vzpenja (saj je logaritemska funkcija tista, ki na koncu strmo narašča ane). Na koncu je vzpon že tako strm, da na nekaterih delih tudi pomoč rok ni odveč. Tam se mlečna kislina (vsaj pri meni) že veselo pretaka po mečih in veseliš se nekako prihoda na cilj. Za boljšo motivacijo, ti kakšni dve minuti pred ciljem priteče navzdol zmagovalec dirke (Sebastjan Zarnik), ki se mu zelo mudi, saj ima čez dobro uro in pol že štart naslednje tekme v Domžalah. Kljub temu, ti Seba prijazno pove, da je do cilja le še "dobra minuta in pol". Pozabim na vso mlečno kislino in pritečem na vrh - kjer je morda prostora za natanko 10 ljudi. Zaradi prostorske stiske (ki pa ji oprostimo, saj jo je stvarila mati narava) se kar hitro poženem nazaj proti dolini, kjer se preoblečem in si privoščim topel obrok (makaroni, ki so bili res skrajno okusni; pa še repete so dal - legende). Sledi čakanje rezultatov. Ko jih organizator izobesi, to zgleda približno tako, kot če vržeš nekaj sira na obrežje Bohinjskega jezera in se zažene na sir na desetine sestradanih klenov. Ko pogledaš rezultate, si bodisi zadovoljen, bodisi razočaran, bodisi te rezultati sploh ne ganejo. Sam moram priznati sem bil kar zadovoljen. Sledi še slovensa podelitev kolajn in pokalov najboljšim, ter ganljivo pozdravljanje od gorskih kolegov do naslednjih tekem (ki pa si od sredine aprila naprej sledijo kot po tekočem traku).
Potem se usedeš v avto in se odpelješ nazaj v...ah ja
Simon