Ker je moral Fotr (tako vsaj govorice) koncem tedna doma pohlevno pospravljati, pomivati posodo, krtačiti tepihe ter okopavati vrtne gredice, ga zlepa ni bilo premamiti, da bi šel z nami v Vipavo.
Tako se boste moralo zadovoljiti kar z mojim pisanjem. *sledi nevihta paradižnikov in cenzuriranih vzklikov nezadovoljne množice Fotrovih občudovalcev*
O sobotnih nevihtah in nizkih temperaturah me je nekaj dni poprej prepričevala tudi tista oblin polna vremenarka Katja s POPTVja, ki se ji kot po čudežu vedno znova uspe stlačiti v tiste zanjo odločno preozke cunje. Seveda o nevihtah potem ne duha in sluha; predlagam, da vremenarki Katji raje zaupajo vodenje katere manj pomembnih oddaj(npr. 24ur!).
Ob dogovorjeni uri sem tako stopicljal dogovorjenemu mestu naproti, koder naj bi me, kot dogovorjeno, pobrala avtoprevoznica Nataša s svojo druščino. Med potjo sem stopil na pasjo tortico (to ni bilo dogovorjeno)!
Z veliko vneme sem uspel očediti svoj čevelj, a sem pri tem trajno uničil precej zelenih površin okoli živalskega vrta. Pasja tortica je povrhu uspela izničiti učinek mojega sladkobnega parfuma, ki sem ga na lizing kupil nekaj dni poprej. Nataša je zamujala, jaz pa sem tratil čas z opazovanjem žab, ki so ljubimkale v bližnjem kanalu. Naposled (ampak res ne tako kmalu) pridrvi Nataša ter me stlači v avto. Preden sem uspel pobegniti, sem opazil, da sem se znašel sam v družbi treh športnih žensk!!!
Ojej fant, kaj pa zdaj?! Ko bi se le kdaj udeležil katerega treningov preživetja+samoobrambe!
Natašina vožnja je bila brezkompromisna+zeeeelo dinamična+agresivna+s hitrimi ovinki+...(*opozorilo:tole ni prenos ženske slalomske tekme s TV komentatorjem Bergantom!*).
Seveda je Nataša pri tem prišla ničkolikokrat navzkriž s cestnoprometnimi predpisi, a tega tukaj ne bom podrobneje obelodanil(za tiste bolj znatiželjne sem sestavil nadroben seznam Natašinih prekrškov v Excellovi preglednici; pošljite mi
štiri prazne diskete, da vam ga naložim)
Živi, zdravi, dezorientirani ter prestrašeni smo naposled prispeli v Vipavo. Pohiteli smo k prijavam, nakar nam je ostalo še obilo časa do pričetka teka. Da medtem ne bi pasli dolgčasa, so se športna dekleta odločila skriti mojo štartno številko. Na moč so se zabavale, ko sem pogledoval pod/nad/okoli avtomobila, številke pa nikoder. K sreči mi je svetovna atletska federacija, zbrana na izredni seji, izrekla dovoljenje za nastop.
Tako sem smel zdrveti po razbrazdani progi, katere potek znam na pamet še dandanes(kot pač znam na pamet vsako stvar, ki jo trikrat zapored ponovim).
Kolajne so pobrali drugi(kajne Simona?), sem pa zato v uteho prejel nagrado. O tem za kakšno nagrado pravzaprav gre, bo odločil sodni izvedenec tekstilne stroke, do tedaj pa lahko rečem edinole, da nagrada še najbolj spominja na predimenzionirano pregrinjalo za kuhinjsko mizo.
Čeprav bi lahko šlo tudi za folijo s katero se pozimi pokrije avto.
Vožnja domu naproti je bila razburljiva; Nataša je pela, plesala, pozobala vse zaloge sladkarij, upravljala z avtoradiom ter pripadajočimi dvainšestdesetimi ilegalnimi kopijami CDjev zloženimi v lični škatli za čevlje številka štirideset. Od časa do časa je uspela pogledati še na cesto, tu in tam dati smerokaz ter zahupati, medtem ko ji za uporabo vzratnih+stranskih ogledal ni ostalo časa.
Dan se je že prevešal h kraju, ko so se športna dekleta ustavila na parkirišču blizu mojega doma, ter se znebile odvečnega tovora.
Ker je bila noč romantična, mi je vsaka športnih deklet v slovo dala lupčka; počutil sem se kot steklenica Radenske; s tremi srčki ob meni! In potem je svizec zavil čokolado....
) je rezultat mickn slabsi, ampak vazn, da smo se mel fajn, smo sli se na eno 
oz. 
. Organizacija pa tud na nivoju, use poštiman, edin krožniki za golaž bli mal kritični, ane Lojze 
. Obojestransko sva priznala, da sva med tekom pozitivno vplivala eden na drugega. Bil sem zelo ponosen 
. Fuj, kako to sovražim!
