Tokrat smo res nekol'ko pozni s poročili. Mislim, da vsi gledamo, kaj bo kdo napisal? No, bilo je pa tako:
Odlična ekipa DMP Celje nas (MiroR, ZdenkaR, J F K in ZdravkoC) je z avtobusom pobrala v Hočah, takoj zatem pa smo pri britofi na Pobrežju pobrali še tek_v_snegu. Prišparali so nam najboljše sedeže na avtobusu. Takoj je bilo začutit, da je družba taprava. Noč je hitro minila. Dobrih 30 km pred Prago smo stali dobri dve uri na avtocesti zaradi hude prometne nesreče. Tu nas je že reševal pir iz kuferama.
Te ur'ce smo z lahkoto prestali. Parking smo našli v Pragi po zaslugi poznavalcev. Na razpolago smo imeli 4 ure in pol za šetanje po Pragi. Forumovci smo se kot velika družina podali na skupno pot. Tini in Ero sta bila kot staroselca in sta nas vodila po ulicah, polnih turistov. V skupini je bil še MihaPerme in Leon Rojc, za katerega se je naslednji dan izkazalo, da je najhitrejši iz našega avtobusa – edini pod 4 urami prelaufal.
Po dveh in pol urah smo končno prispeli na skrajno drugo stran … kjer smo končno sedli, da stestiramo češkega Kozla. Test je uspel.
Bil je res mali pir za veliko denarja. Časa ni bilo na pretek, zato smo kar hitro krenili. Po poti nazaj smo krenili še v Zahradni restaurant Ferdinand, kjer je ERO udejanil svojo obljubo – častil je KOZLA. Na hitro smo še nekaj pojedli in že smo dirkali po ulicah, da ujamemo avtobus. Adijo Praga.
Prispemo v Mnysek in opravimo prijavo v prostorih tovarne, ki je pokrovitelj prireditve. Vodja potovanja Odon iz DMP Celje je pripravil koreografijo za nadaljnji ples. Namestiev v hotelu in ob 19-h skupni odhod z avtobusom na večerjo v Ritko. Ja, v Ritko nas je poslal na večerjo. Steklo je še par pirov, ki so se očitno pri nekateri šele naslednjega dne scejali skozi kožo. S polnimi trebuhi in mehurji se vrnemo v hotel, ki se sicer ni imenoval Praha, a je bil vseeno poln praha. Moj cimer J F K se je v nulo zrihtal že zvečer, še teniske si je sprobal, meni pa je šlo cel dan po glavi samo to, če se bom lahko olajšal in tako zmanjšal breme za na maraton. V glavnem, vse smo zrihtali.
Zajtrk ob 6-h zjutraj? Bilo je malo prezgodaj (ne za nas, za njih!) in še niso imeli kruha. Tudi to je kmalu urejeno. Zraven salam in sira se je sramežljivo skrivala drobcena marmeladica. Le malokdo se je odločil za salame, tako je na krožnikih ostalo kar nekaj hrane, marmeladice pa »so šle za med«. Logistični premik na startno mesto, malo ogrevanja in že je počil startni strel.
Startali smo kar hitro. Začetni tempo je bil velikokrat hitrejši kot 5:00. Vakum je bil močnejši kot razum, pa smo šli naprej.
Proga je bila res fantazijska. Lepo sončno dopoldne, mi pa smo se skrivali v senci dreves. Tako se je dalo pospeševat vse do zadnjih nekaj kilometrov, ko se je cesta izvila iz gozdnega objema in se zvijala od vročine, ki je bila že krepko čez 20 po Celziju, po meni pa še veliko višje.
Imel sem srečo, da sem se odločil s seboj na progo vzeti mali bidonček. Na okrepčevalnih postajah sem ga polnil, potem pa počasi praznil. Odlično, me je izučilo na Čazmi.
S časom sem zadovoljen, saj je 4:36:51 tempo okrog 5:30.
Vse ostalo je bilo le še vprašanje individualne relaksacije pod tuši ali poležavanje v okolici ciljnega prostora.
Po poti domov smo tudi podrli rekord, in sicer po številu postaj za pišanje.
Bilo je lepo, ne vem, če ne bom šel jutri spet?
