No, zdaj bom pa napisal to, kar moji predhodniki še niso?
Bilo je nepozabno vroče, a v primerjavi z lansko Podgorico – Sibirija!?
Kljub visoki vročini so bile namreč ulice v senci stavb in dreves.
Pa gremo od začetka.
RokE s simpatično sestro Tino naju z MiroR-jem pobereta na domačem dvorišču. Vožnja s kopilotom in prijateljem Garmonom Nuvi je bila fenomenalna. Prva ciljna točka na Dunaju je Sportmesse – prevzem štartnih številk. Odlična organizacija in niti minutke čakanja na punktih za izdajo 1) številke 2) darilne vrečke in 3) majice. Ogledamo si štante športnih podjetij in trgovin ter naberemo nekaj prospektov, spijemo kavico in prigriznemo Anker polnozrnati kruhek, nakar krenemo dalje. Z Garminom prispemo ravno pred vhod Kolpingovega »dvorca«.
Na hitro se namestimo. Odločitev je padla, da izpustimo Kaiserschmarrn-Party v Rathaus-u (žal). Srečamo se s Klatežem in Sebastjanom, ki sta svoji ženi uspela že dva dni voziti mimo dunajskih izložb? Pridruži se še Maher in kolega iz Kamnika. Bili smo popolni. Namesto večerje smo si privoščili malce spoznavanja U-bana in sprehoda po Dunaju. Po mestu smo se klatili pod vodstvom Klateža.
Noč je minila ko šus in že ob pol šestih zjutraj je zadišalo po maratoniku. MiroR se je že masiral. Še jaz potegnem svoj vazelin in že smo bili na zajtrku. Nikjer ni bilo čakanja, razen pred WC-ji. Pred štartom se še pofotkamo – upam, da bo Klatez napopal kaj fotk.
Na štartu nepopisno mnogo naroda. Po štartnem pisku smo po dveh minutah in prehojenih 100 m prešli iz bruto v neto čas in razdaljo. Začelo se je. Laufam zraven Mirota, prave hitrosti se sprva ni dalo razviti. Skakanje levo in desno, prehitevanje in visoka koncentracija pred spotikanjem. Po koncu prvih dveh km je bil povprečen tempo 4:48, nakar spustim Mirota naprej in se ustalim na predvidenem tempu 5:00. Šestnajsti km nenadoma padem na 5:25 in sedemnajsti na 5:28. Pocuzam prvi gel in se vrnem na 5:00. Na petindvajsetem km ponovno zdrs na okrog 5:30. Naslednji in zadnji gel stisnem po tridesetem km. Vsa energija v meni je zgorela. Koliko stopinj je bilo (?) nimam pojma, vem pa, da je žgalo ko hudič. Gledam na Garmina in se sprašujem, kaj bo s PB? Odgovor je jasen – počakaj na Radence? Zadnja dva kilometra sem se vlekel okrog 5:55, mimo mene pa se je valila kolona maratoncev. Katastrofastično.
Najlepši vtis iz proge je tek mimo dunajske opere v ritmu Štrausa, pa še par-krat so pozitivno presenetile ritmične bobn grupe, kitaristka z R'n'R sceno in še nekaj Rock 'n' Rolla in Twista za sproti. Namesto čudovitih dunajskih stavb, moram priznati, sem najbolj občudoval njihovo senco. Bilo je enkratno – ko sem prišel v cilj. Tu je šele bilo folka. Čeprav smo imeli dogovorjeno zbirno mesto na X-Z placu, sem že ob drugi določeni uri skoraj obupal, ker tam nikogar ni bilo. In vendar smo se našli. Pomembno: gužva za šankom, prvo pivo je steklo šele iz domače zaloge pri avtu (nazaj počesan kozl) in drugo v ljubljeni Sloveniji.
Na koncu: hvala Roku in prijatelju Garminu za vožnjo, vsem prisotnim na Dunaju za družbo in podporo pa seveda čestitke za doseženo, pa karkoli že to je. Preživeli smo.
Hvala za čestitke
in pisat 
