Dva Gorenjca, Miro in jaz, sva se odpravila danes na tek v Mokronog, da odtečeva monokrog, se pravi en krog znanega Tom teka. Vedela sva, da so Dolenjci dobri organizatorji in da se marsikaj dobrega za jesti in piti dobi zastonj in poceni, pa naju je poleg želje po dobrem teku, gnala še dobro poznana gorenjska lastnost.
Že takoj ob prihodu, ko sva šla na kavo, je bila tako poceni, da sva kar kimala in si rekla, evo prav sva prišla, res je poceni. Pri prijavi sva imela dostop do polnih košar peciva in sva kar nekajkrat posegla vanje.
A potem se je začelo zapletati. Vodo sva pozabila na Gorenjskem, čeprav potihem sumim, da sva zaradi odhoda v kraj, ki ima mokroto v imenu, vodo namerno pustila doma. To se nama je takoj maščevalo, ker vode pred tekom ni bilo dobiti nikjer. Še pipe ali studenca ni bilo v bližini. S težkim srcem, sva se odpravila v trgovino in si kupila liter vode. Si morete to zamisliti.
Potem pa smo se spustili v dir po Mokronogu in okolici. Lepa tekaška trasa, prijazna dolenjska pokrajina, da kar oči spočijejo na njej. Samo sonce je žgalo na vrh glave in pripekalo, da je srce moralo prestaviti v višjo brzino srčnega utripa, da je hladilo telo. Tako je bil tudi tek bolj počasen, kar je pri meni normalno, Miro pa je tekel bolj za regeneracijo, saj je imel v preteklih dveh dneh dva težka teka, en polmaraton in gorski tek na Jepco.
Tako je prva delilnica vode kar prav prišla na tretjem kilometru, za izpitje nekaj požirkov in za polivanje glave. A kaj, ko do nazaj do iste delilnice vode vmes ni bilo nič mokrega. Še Mokronog je bil daleč. Vsled spomladanske vročine, ki je nabijala na razgreta telesa tekačev, bi še kakšna postaja z vodo tudi prav prišla. Pa še več kozarcev bi lahko ponovno uporabili. V cilju smo dobili spet pol litra vode, potem pa je bil viden izobešen cenik, na katerem je pisalo, da voda stane 1 evro. Pregrešno drago, če sva v trgovini za liter vode odštela gromozanskih 60 centov. Izkazalo se je tudi, zakaj je bilo tako pomanjkanje vode, sumili smo namreč, da je bil golaž precej zalit in je bila voda porabljena v ta namen. Še kot posebnost naj omenim, da smo nekateri videli, da so golaž pripeljali kar v plastičnih gajbicah.
Če ne bi sledila iznajdljivemu sotekaču Tonetu, bi morala vodo spet kupovati, pa še pri golažu, kjer so pazili, da ne bi kdo dobil dva, saj je bilo zanj treba pokazati kar dve potrdili, nama je Tone zrihtal, da sva prišla takoj na vrsto. S Tonetom se splača hoditi na teke.
Kljub vsem pomanjkljivostim nam dobre volje ni vzelo, zadovoljni smo bili s tekom. Lepa proga, neusmiljeno sonce, pomanjkanje vode, nepotrebno zapravljanje denarja in Tonetova iznajdljivost, so bili značilnosti teka v Mokronogu. Še nog se ni dalo zmočiti, pa v Mokronogu smo bili. Dolenjci bodo drugo leto zagotovo odpravili vse pomanjkljivosti, mi bomo pa še prišli.
Ampak, da je ne bi tako poceni odnesli, naj tek v Mokronogu uvrstimo vsaj na negativni seznam tekov, kjer ne upoštevajo tistih, ki ne jedo mesa.
