Najprej čestitke vsem, ki ste odtekli 75 km. Vsem že klešem spomenik z zlatimi črkami
Jaz bom kar sem napisal svoje vtise, čeprav sem odtekel "samo"

42 km. Ob tako veliki razdalji, ki ste jo odtekli, se mi zdi 42 km "malo".
Moja pot v Logarsko je bila trnova, saj sem imel v juliju težave z levim kolenom in sem bil prisiljen počivati 14 dni in počasi in vztrajno prišel do tega, da sem lahko normalno tekel. Ko sem bil na "vrhuncu", pa sem si v ponedeljek zvil (spet) levo nogo in ne morete si predstavljati razočaranja, ko nisem mogel niti hoditi. In to 5 dni pred maratonom

Vdal sem se v usodo in počival in noga se je čudežno (ne popolnoma) pozdravila, čeprav me je pred startom se vedno bolela.
Na startu v Mozirju sem sledil vodilni skupini, ki mi je kmalu ušla. Nekako sem računal na končno 6-7 mesto in prav toliko jih je ušlo že naprej. Gozda in travnika po katerem smo tekli me je bilo prav groza. Ker je bilo toliko "kamenčkov" in "skritih lukenj" v travniku sem se bal, da si bom spet zvil nogo in sem iz previdnosti skoraj začel hoditi. Na srečo smo kmalu prišli do asfalta (brez lukenj

) in sem nadaljeval v svojem ritmu. Sledil sem dvema vojakoma, ki sta prav tako tekla na 42 km in se ravnal po njunem ritmu. No, enemu je kmalu že v Ljubnem pošla sapa. Tik pred Lučami sem doživel krč najprej v levi nogi, potem pa v desni. Kar med tekom sem si masiral nogo in (komaj) sledil vojaku in ob postanku na okrepčevalnici v Lučah začel zaostajati za njim.
Kmalu mi je ušel in pred meno in za mano ni bilo nikaogar, meni pa so začele pohajati moči. Vsake kilometrske oznake na cestišču sem se razveselil in pri vsaki sproti računal koliko korakov je še do cilja. Še najbolj 7 km pred ciljem, ker sem mislil, da je še 8 km. Počasi, meni se je zdelo, da bi me še polži prehiteli, sem prehitel enega vojaka, ki mi je dejal, da sem trenutno na 4. mestu. To mi je vlilo dodatne moči, vendar se od njega nisem mogel odlepiti za več kot nekaj sto metrov. V končni ravnini sem vsakih 100 metrov pogledoval, če se mi približuje in v daljavi videl, da se bližajo še drugi tekači. Iz sebe sem stisnil še zadnje atome moči, dokler ni... 1 km pred ciljem sledil šok... vojak, ki sem mu sledil do Luč, je omagal in sem ga (po polžje) prehitel...
Sledil je rutiniran finiš (če se temu lahko sploh reče

) do cilja in osvojil sem povsem nepričakovano končno 3. mesto (na 42 km). Če pomislim, da niti nisem računal na tako visoko uvrstitev in da moj čas niti ni bil tko dober (5 minut slabši kot moj PB) sem zelo zelo zadovoljen. Še zdaj se mi smeji.
Kmalu sem izvedel, da je moja soseda osvojila 2. mesto na teku na 27 km, tako lahko rečem, da je naša ulica odnesla največ pokalov s te prireditve.
Hvala vsem TF in moji spremljevalni ekipi, ki ste me bodrili ob progi in na cilju
